Staš Zgonik  |  foto: Uroš Abram

21. 9. 2018  |  Mladina 38  |  Družba

Učenec sit, šola cela

Izbirčnost pri šolskih jedilnikih bi bilo treba ohraniti za nujne primere

Slovenija je lahko, kar se tiče šolske prehrane, zgled marsikateri državi v razvitem svetu. Tudi v precej bogatejših državah si morajo otroci hrano kupovati sami ali pa si jo prinesti od doma. V Sloveniji je z zakonom o šolski prehrani vsakemu učencu v okviru javne službe zagotovljena malica, šole pa si prizadevajo svojim varovancem omogočiti tudi zdravo kosilo.

Šolska prehrana je od nekdaj izziv. Okusi in prehranske navade otrok so različni, tudi medvrstniška dinamika pogosto vpliva na priljubljenost neke hrane. V novem tisočletju se je tem dejavnikom pridružila še pretirana skrb staršev za karseda optimalen jedilnik njihovih otrok.

Šola je načeloma prostor, kjer bi se morale individualne razlike med otroki brisati. »Glavna funkcija šole je ravno v tem, da je most med družino in družbo in da mladega posameznika nauči sobivati z drugimi, živeti v skupnosti,« je pred časom za Mladino dejal sociolog dr. Rudi Klanjšek z Univerze v Mariboru. »V družini vladajo partikularna merila, v družbi pa univerzalna. In šola mora delovati drugače kot družina, to je njeno temeljno poslanstvo.« Šolska prehrana je v tem pogledu sicer obstranski, a hkrati zelo simptomatičen kazalec problemov današnje šole in družbe nasploh.

Med medicinsko nujo in modno muho

Številni otroci se morajo zaradi svojega zdravstvenega stanja strogo držati posebnih diet. Nekaterim lahko najmanjša napaka ogrozi življenje. Otrok z medicinsko upravičenimi dietami je vedno več, njihovo število naj bi se v zadnjem desetletju najmanj podvojilo. A hkrati s tem narašča tudi število zahtev po posebni prehranski obravnavi otrok, pri katerih za to z zdravstvenega vidika ni nikakršne potrebe. In to šolskim kuhinjam, ki so praviloma že tako ali tako premajhnih dimenzij, povzroča dodatne težave in povečuje možnost za napake. Napake, ki lahko ogrozijo resno bolne.

Pravzaprav je vprašanje izbirčnosti pri šolski prehrani zelo podobno problemu nasprotovanja cepljenju. Starši, ki brez jasnega medicinskega razloga zahtevajo posebno obravnavo svojih otrok, ogrožajo tiste, pri katerih je posebna obravnava življenjskega pomena. In kot povedo pediatri, gre pri vprašanjih posebnih diet in nasprotovanja cepljenju pogosto za iste ljudi.

Združenje za pediatrijo pri Slovenskem zdravniškem društvu je letos v posebni okrožnici šolam in vrtcem sporočilo, da niso dolžni zagotavljati medicinsko neupravičenih diet, hkrati pa so tudi zaostrili pogoje za pridobitev zdravniškega potrdila.

Šolska prehrana je skupno dobro. Otrokom iz vseh družbenih slojev zagotavlja kakovosten osrednji obrok v dnevu. Slabo bi bilo, če bi zaradi prekomernih individualnih zahtev to skupno dobro uničili.

Večina šol je namreč že doslej zahtevala zdravniško potrdilo za vpeljavo posebne diete, a ta niso bila vedno zgledno medicinsko utemeljena. »Imamo tudi zdravniško potrdilo, da otrok ne sme uživati svinjine,« nam je denimo povedala Nevenka Čater Jeušnik, vodja šolske prehrane na 1. osnovni šoli v Celju. Močno upa, da bo intervencija pediatrov umirila posebne zahteve. »Gre za tako različne in specifične diete, npr. brez kalijevega sorbata, brez citronske kisline, da težko pripraviš tri obroke za vsakega posebej. Zahtevajo hrano brez konzervansov in aditivov. Kolikor so nas učili, sta sladkor in sol prav tako konzervansa.«

Med bolj nenavadnimi zahtevami, ki so nam jih našteli po šolah, so denimo omejitev na piščančje belo meso ali pa palačinke, ki ne smejo biti namazane z marmelado.

Med željami in omejitvami

Šole so v trenutnem stanju pogosto razpete med željo ugoditi staršem in objektivnimi omejitvami, predvsem kar se tiče velikosti kuhinje in številnosti kuhinjskega osebja. »Vse šole smo omejene s ceno, s časom, higienskimi standardi in ne vedno dobrimi prehranskimi navadami današnjih otrok,« pravi Gregor Pečan, ravnatelj Osnovne šole Janka Modra v Dolu pri Ljubljani in predsednik Združenja ravnateljev. »Mi imamo jedilnico za 80 otrok, pripraviti pa moramo 400 kosil. Higienski standardi zahtevajo, da mora biti hrana zaužita v uri in pol po tem, ko je bila pripravljena.«

Praktično na vsaki šoli, na kateri smo poizvedovali, smo dobili podobne odgovore. »Na naši šoli je ok. 40 učencev z različnimi dietami, različnih diet je ok. 20. Od tega sta vsaj dva učenca z zelo izrazito alergijo in nevarnostjo anafilaktičnega šoka,« razlaga Karmen Cunder, ravnateljica Osnovne šole 8 talcev v Logatcu. »Vse to, poleg tega pa še 650 kosil za ostale, pripravljamo v kuhinji, zgrajeni za 270 učencev.«

Zahteve staršev po njenih besedah postajajo vse bolj nesprejemljive. »Prepričana pa sem, da je tudi marsikatera od predpisanih diet izsiljena. Verjamem, da tudi pediatri to čutijo. Starši pozabljajo, da imamo na šoli zaposlene strokovnjake, ki znajo pripraviti zdrav uravnotežen obrok, zato res ne potrebujejo še posebnih diet.«

Pri vsem trudu, ki ga vlagajo v pripravo uravnoteženih obrokov, vodje prehrane najbolj boli, ko so priča zaničujočemu odnosu do hrane. »Ne bi rada polemizirala, kakšen odnos imajo starši in učenci do hrane. Me pa skrbi,« nam je povedala vodja prehrane na eni od osnovnih šol v vzhodni Sloveniji, ki se ni želela izpostavljati. »Zgrožena sem, ko denimo nabavimo drago govedino za zrezke. Otrok ima možnost izbire, bo kos mesa ali ne, bo dušeno zelje zraven, bo praženi krompir in sadje (slive). Vzame krompir, vzame slive in meso. Odpove se zelju. V pomije odnese nedotaknjeno meso, nedotaknjen krompir in poje samo slive. To ni osamljen primer.«

Med medicino in vero

Med medicinsko neupravičene diete, ki jih pediatri ne priznavajo in jih imajo za nepotrebne, spadajo tudi prehranske omejitve iz verskih razlogov ali drugih prepričanj. Predvsem gre za prepoved uživanja svinjine pri muslimanih ter vegetarijanstvo in veganstvo. Ravnanje šol v teh primerih je zelo različno. Nekatere skušajo zahtevam v čim večji meri ugoditi, tudi s stalnim ločenim strokovno pripravljenim vegetarijanskim jedilnikom. Spet druge pa se tega niso pripravljene iti in poskrbijo zgolj za to, da nihče od otrok ne ostane lačen.

»Nočemo skakati za vsako željo po vegetarijanski ali veganski dieti,« pravi Gregor Pečan. »Nobena od mojih obeh hčera ne je mesa. Ker sta se tako sami odločili. Ne zdi pa se mi prav, da starši pripeljejo otroka v prvi razred in zahtevajo, da zanj pripravljamo veganski jedilnik. Videl sem tudi primer, ko naj bi bil otrok vegetarijanec, potem pa je pri malici od sošolcev jemal grižljaje mesa, ker si ga je tako želel.«

Prehrana je nasploh priljubljena tema razprav med šolo in starši ter ena od tistih, pri kateri obstaja veliko »internetnih doktorjev znanosti«. In veliko je odvisno od ravnateljev in njihove sposobnosti brzdanja starševskih zahtev. »Včasih smo se na vsakem sestanku sveta staršev najmanj četrtino časa pogovarjali o šolski prehrani,« pravi Gregor Pečan. »Potem pa smo naše jedilnike poslali v pregled na Nacionalni inštitut za javno zdravje in dobili pohvale. Staršem sem že nekajkrat ponudil, naj organizirajo dežurstvo in naj eden od njih vsak dan pride na šolsko kosilo. Niti eden še ni prišel. In tako smo postopoma te zahteve nevtralizirali.«

Šolska prehrana je skupno dobro. Otrokom iz vseh družbenih slojev zagotavlja kakovosten osrednji obrok v dnevu. Slabo bi bilo, če bi zaradi prekomernih individualnih zahtev to skupno dobro uničili.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.

Pisma bralcev

  • Jadranka Juras

    Javni poziv ministrstvom glede prehrane v vrtcih in šolah

    Državljani in državljanke Republike Slovenije, ki smo iz etičnih razlogov izbrali veganski ali vegetarijanski način življenja, zavračamo okrožnico razširjenega pediatričnega kolegija glede prehrane v vrtcih in šolah kot neustavno, neetično in nedemokratično. Več