Boštjan Napotnik

28. 9. 2018  |  Mladina 39  |  Konzum

Lokalni značaj

Polonka, Kobarid

  • ocena: 4 / 5

Jezik

Jezik

Rdeča pesa

Rdeča pesa

Hiša Polonka
Gregorčičeva 1, Kobarid
Tel.: 051 486 676
V Polonki zapekajo frike in točijo piva Feo vsak dan, razen srede, od poldneva do enajstih zvečer.

Ambient:
preprosto in domače – poleg vstopne šank sobe še tri sobe s preprostimi kvadratnimi mizami, zvočniki so na zmerni jakosti sukali pop rock robo s konca osemdesetih let

Napitki:
to je predvsem showroom za linijo domačih piv, poimenovanih v čast modela in poeta Iva Volariča Fea – luštni zvarki so; dodatno še nekaj dovolj resne in cenovno privlačne primorske vinske robe

Dostopnost:
ko premagaš ovinke z ene ali druge strani, ni več zaprek – niti za gibalno ovirane ne

Fino:
zajčja obara solate goveji jezik

Ne tako fino:
zelenjavna juha

Rostbif je bil 8, goveji jezik 11, jesenska solata 5, solata z rdečo peso 8, velika porcija zelenjavne juhe 6,5, frika 9, tolminska klobasa 12, zajčja obara 14, kobariški štruklji pa 6 evrov.

»Najlepša jutra so zjutraj in najlepše nebo je prepihano modro!« je skušal duhovito poezijo Iva Volariča Fea nadgraditi zaradi res prekrasne modrine neba, razpete nad ostre robove bovških gora, razneženi in navdušeni navigator tokratne Konzumove ekspedicije, namenjene v enega odročnejših, obenem pa v svetovnih medijih verjetno najpogosteje omenjanih kotov domovine. V Kobarid (natančneje v Staro selo zraven, kjer stoji Hiša Franko), se zadnji dve leti poleg firbčnih jedcev valijo tudi horde gastronomskih pisunov z vseh koncev sveta. Tem zdaj v svetlo modro opleskana sestrska Hiša Polonka ponuja gostinsko dodelan gastronomsko in cenovno dostopnejši uvid v to, kar v teh krajih velja za preprosto, sezonsko, lokalno košto.

Konkretno je to videti tako, da te prijazne in urne dekline posedejo za mizo, čebljaje povedejo skozi kratek, pregleden in zanimiv jedilnik ter razložijo aromatske razlike med štirimi različnimi točenimi pivskimi zvarki, ki jih hišna pivovarnica trži pod vzdevkom v uvodu omenjenega Fea. Hrana v Polonki je po eni strani preprosta in nepretenciozna, po drugi pa postreže z dovolj intrigantnimi detajli, da se v velikem loku izogne oznaki dolgočasna. Vse skupaj mogoče najbolje povzame prva jed, v katero smo se zagnali: rezine kuhanega govejega jezika so tanko narezane, mehke in sočne; nanizane so v ležeren krog, sredi katerega je kupček živobarvne solate iz rdečega zelja, jabolk in orehov, vse skupaj pa dopolnjujejo otočki z jabolkom nadgrajene majoneze. In hrustljave kajle svežega domačega kruha. Človek bi si težko želel kaj več. To velja tudi za Frankovo dediščino iz leta 1973: na hitro opečen, ohlajen, tanko narezan, z olivnim oljem in limono zabeljen rostbif, pa tudi za krasno svežo straight-forward tolminsko pečenico, postreženo na ješprenju z rdečo čebulo in popečenim vitlofom, prav tako za obe solati – tisto z rdečo peso, hrustljavimi koščki pečenega kostanja, pomarančno lupinico ter nadrobljeno skoraj pikantno skuto in ono s čisto na tanko narezano masleno bučo, raznimi sortami radiča, bučnimi semeni in blago sirarsko skuto.

Še najbolj hladne nas je tistega sončnega dne pustila zelenjavna juha, ki je bila pač taka čisto navadna, generična, dolgočasna zelenjavna juha, ki ji umanjkanje značaja očitamo predvsem v komparaciji z izjemno močno in dišečo zajčjo obaro, pri kateri resni jedci ne bi cenili le mehkobe zajčjega mesa, ampak tudi resno odmerjeno porcijo ter zanimiv kontrast, ki sta ga prispevali spodnja, od juhe zmehčana, in zgornja, hrustljavo zapečena stran z zelišči in skuto polnjenega pečenega štruklja. Potem so bili tu še legendarna hrust-hrust frika pa na sacher foro s figovo marmelado namazan čokoladni biskvit in kobariški štruklji, slivova zmrzlina … Najbolj fino pa je, da v Hiši Polonka nikoli nismo imeli občutka, da gre za kakšno popreproščeno verzijo Hiše Franko, ampak je bilo ves čas jasno, da sedimo v čisto samosvoji, karakterni in simpatični birtiji.