Borut Mekina

28. 9. 2018  |  Mladina 39  |  Politika

Je treba prodajo NLB ustaviti?

Sanacija bančnega sistema kot primer državne podreditve

Kandidat za guvernerja Banke Slovenije Primož Dolenc se ne želi poglabljati v gradivo: NLB moramo prodati, ker smo pač dali zavezo

Kandidat za guvernerja Banke Slovenije Primož Dolenc se ne želi poglabljati v gradivo: NLB moramo prodati, ker smo pač dali zavezo
© Borut Krajnc

Je v primeru skoraj petmilijardne sanacije slovenskih bank Slovenija sledila svojemu ali tujim interesom? Ko je Slovenija konec leta 2013 dokapitalizirala banke, se je hkrati s tem pri evropski komisiji tudi zavezala, da bo te banke v določenih rokih prodala, saj naj bi dokapitalizacija pomenila nedovoljeno državno pomoč. A v zadnjih dveh letih je več uglednih ekonomistov izrazilo dvome o ekonomskih in pravnih argumentih, zaradi katerih zdaj evropska komisija od Slovenije zahteva prodajo NLB.

France Arhar je denimo že lani poleti na zaslišanju pred bančno komisijo v parlamentu dejal, da Slovenija ni primerljiva z drugimi državami, ki so dokapitalizirale svoje banke, kot je recimo Ciper, »saj nismo dobili denarja. Dobili smo samo zahteve.« Tedaj je izpostavil tudi primer dokapitalizacije belgijske KBC: belgijska pomoč banki KBC je bila po njegovem nedovoljena državna pomoč, Belgija KBC mora privatizirati, v Sloveniji pa je bila država lastnik banke: »Kot lastnik sem po domačem bančnem zakonu dolžan skrbeti za svojo lastnino. Evropska komisija pa me prepričuje, da ne smem. Vprašanje zato je, ali je po evropski logiki sploh dovoljena državna lastnina,« je dejal.

Podobno je večkrat izpostavil tudi Jože Mencinger. Primer izsiljevanja Slovenije, naj proda NLB, naj bi kazal na dvojna merila: »Ena pravila veljajo za velike in tiste, ki si upajo nasprotovati – na primer Italijo, druga za male in ponižne – na primer Slovenijo.« Italija naj bi namreč nekatere banke reševala posredno, prek sklada, v katerega so se stekala celo sredstva EU, zaradi česar formalnopravno v Italiji država bank ni reševala in zato tudi ni bila dolžna upoštevati omejevalnih ukrepov. Mencingerju se zdi neznosno, kako hitro je v tem primeru Slovenija pokleknila pred komisijo. »Leta 2013 je nekaj nižjih uradnikov komisije kar po elektronski pošti narekovalo zakonske člene, s katerimi smo v zakonodajo sprejeli načelo 'bail in', po katerem banke rešuje lastnik, namesto prej veljavnega načela 'bail out', po katerem banke rešuje država. A če je banka državna, je načelo 'bail in' enako načelu 'bail out'; banko rešuje lastnik, govoriti o prepovedani državni pomoči je zato nesmiselno. Toda kot kaže, niti tako preprostega ugovora v Bruslju Slovenija ni uporabila,« pravi.

Že ugotovljene nepravilnosti pri »sanaciji« bank, ki so jih povzročile evropske institucije, po njegovem zadoščajo za zavrnitev povsem nelegitimne zahteve po prodaji, dokler se ne razčisti, kaj se je dogajalo v času »sanacije«. Mencinger pravi, da je vsaj dve leti o tem govoril z bivšim predsednikom vlade Mirom Cerarjem in finančno ministrico Matejo Vraničar Erman – a neuspešno. Kasneje naj bi o primeru obvestil Ano Stanič, strokovnjakinjo za evropsko in mednarodno pravo, ki že 20 let živi v Angliji in ima izkušnje pri svetovanju institucijam EU ter tožbah pred sodiščem EU. Staničeva meni, da bi morala Slovenija narediti pravno in ekonomsko analizo, ki bi med ostalimi odgovorila na to, ali v tem primeru sploh gre za državno pomoč – pravi, da je ta nedovoljena le v primeru negativnega vpliva na delovanje notranjega trga med državami članicami, bilančna vsota NLB pa je le kakšna tisočinka bilančne vsote evropskih bank.

Takšna analiza bi poleg tega morala dati odgovor na vprašanje, ali so zaveze, ki jih je dala Slovenija, proporcionalne oziroma ali presegajo tisto, kar mora Slovenija narediti, da odstrani negativni vpliv državne pomoči na bančni trg. Za državno pomoč se šteje samo tisti del dokapitalizacije, ki ga je država vplačala in ki presega tisto, kar bi zasebni investitor vplačal za dokapitalizacijo banke pod tržnimi pogoji. Šele takšen izračun je lahko osnova za zaveze, ki jih mora neka država izpolnjevati. »Zakaj se je denimo morala NLB zavezati, da bo prodala svoje podružnice na Balkanu? Kakšno zvezo ima to s trgom EU?« se sprašuje. Če nič drugega bi takšna pravno-ekonomska analiza lahko pomagala določiti ceno, pod katero Slovenija NLB ni dolžna prodati oziroma bi se na tej podlagi lahko Slovenija s komisijo dogovorila o spremembi zavez po vzoru Velike Britanije in banke Lloyds Banking Group ali Nemčije v primeru HSH Nordbank.

Kako na to odgovarjajo na finančnem ministrstvu? »Očitek, da naj bi se Slovenija z Evropsko komisijo pogovarjala neustrezno, zavračamo in ga označujemo kot neargumentirano navedbo,« pravijo. Izpostavljajo, da se je Slovenija sama odločila za privatizacijo NLB: »Odločitev o prodaji večinskega deleža države v NLB je bila v državnem zboru sprejeta še pred pogajanji z Evropsko komisijo, junija 2012 s sprejetjem odloka o upravljanju s kapitalsko naložbo države v NLB in potem še julija 2015 z odlokom o upravljanju kapitalskih naložb države. Državni zbor, ki je strategijo sprejel leta 2015, je tudi edini, ki lahko sprejme novo strategijo z drugačno vsebino.«

Tudi očitek, da Slovenija nima izdelane ustrezne ekonomske analize glede tega, ali je leta 2013 res šlo za državno pomoč banki NLB, naj ne bi imel podlage. Po mnenju finančnega ministrstva lahko poleg odločitve evropske komisije o tem sodi le še sodišče: »To pa ne pomeni, da v pogajanjih z Evropsko komisijo Slovenija ni večkrat zatrjevala, da je bila državna pomoč banki v letu 2013 specifične narave, saj jo je dokapitalizirala država kot edini lastnik in brez zunanje pomoči.« A ker so finančni strokovnjaki v času stresnih testov izračunali, da je NLB leta 2013 bila insolventna in da je neki fiktivni zasebni lastnik v tistih zaostrenih ekonomskih razmerah ne bi mogel rešiti, je bila državna dokapitalizacija označena za državno pomoč.

Ali niso že ugotovljene nepravilnosti pri »sanaciji« bank, ki so jih povzročile evropske institucije, povsem dovolj, da se zahteve po prodaji zavrnejo?

Evropska komisija naj bi Slovenijo obravnavala enako kot druge države, še dodajajo. »Doslej ni bilo nobenega verodostojnega dokaza, da enake obravnave Slovenija ni bila deležna, čeprav bi se iz nekaterih poenostavljenih razlag drugih, bolj ali manj podobnih primerov, dalo tako zmotno sklepati … V vseh nam poznanih primerih, kjer je država sprejela zavezo prodati banko, odstopanja od te zaveze ni bilo. Nekatere države so sicer naknadno dosegle odlog glede prodaje in so prodajni postopek izvedle v okviru podaljšanega roka – podobno kot Slovenija.« Na koncu pa na finančnem ministrstvu poudarjajo, da je osnovni argument slovenske strani za prodajo vedno bil, da je država slaba lastnica. Osrednji motiv za prodajno zavezo naj bi bil »dokončno in nepovratno preprečiti vpliv države kot lastnice na dnevno poslovanje banke, in tako najti ustrezno ravnovesje med kompenzacijskimi ukrepi tržne narave ter zavezami, ki se nanašajo na korporativno ureditev«, pravijo.

K omenjenim pojasnilom finančnega ministrstva je sicer treba dodati še tole: Ministrstvo trdi, da je bila NLB leta 2013 insolventna, zaradi česar komisija EU vso dokapitalizacijo šteje kot nedovoljeno državno pomoč, zaradi katere je banko treba privatizirati. Toda v povezavi z Banko Slovenije teče tudi kriminalistična preiskava zaradi sumov, da je bil ta izračun insolventnosti opravljen manipulativno oziroma da je bila bančna luknja napihnjena. Po nekaterih informacijah naj bi denimo svetovalna družba Oliver Wymann sprva izračunala, da je treba slovenske banke dokapitalizirati s skupaj 2,6 milijarde evrov, potem pa naj bi po nekaterih pritiskih znesek dvignili na 4,8. Kakorkoli, številne nepravilnosti pri leta 2012 opravljenih izračunih kapitalske ustreznosti NLB so dobro znane. In tako se lahko spet vrnemo k Mencingerju: Ali niso že ugotovljene nepravilnosti pri »sanaciji« bank, ki so jih povzročile evropske institucije, povsem dovolj, da se zahteve po prodaji zavrnejo, vse dokler se ti očitki ne razčistijo? Ali ni to nekaj, kar lahko upravičeno pričakujemo od države?

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.