Borut Mekina

12. 10. 2018  |  Mladina 41  |  Družba

Pokvarjeni moralni kompas

Hrup zaradi primera Strehovec in molk zaradi primerov pedofilije: Je cerkvi res mar za otroke?

Zavajajoči transparent pred ljubljanskim sodiščem na dan procesa proti Tadeju Strehovcu. Tožilstvo namreč Strehovcu očita, da je drugim z diskretizacijo in žalitvami poskušal omejiti svobodo govora.

Zavajajoči transparent pred ljubljanskim sodiščem na dan procesa proti Tadeju Strehovcu. Tožilstvo namreč Strehovcu očita, da je drugim z diskretizacijo in žalitvami poskušal omejiti svobodo govora.

Države po vsem svetu odkrivajo zastrašujoče razsežnosti zlorab, ki so jih zagrešili visoki cerkveni dostojanstveniki nad otroki. Cerkev je po vsem svetu v defenzivi, saj so razkritja grozljiva. V Sloveniji pa medtem cerkev ustanavlja novo gibanje »Za otroke gre«, tokrat v obliki vala protestov pred sodišči. Na ljubljanskem okrožnem sodišču se je ta teden namreč začel proces proti generalnemu tajniku Slovenske škofovske konference oziroma slovenske rimskokatoliške cerkve Tadeju Strehovcu zaradi njegovega nenavadnega in grobega napada na skupino (večinoma) ženskih podpisnic peticije, zagovornic 55. člena slovenske ustave, ki pravi, da je v Sloveniji odločanje o rojstvu otrok svobodno. Ali cerkev res skrbijo otroci? Ali pa je njen križarski pohod proti pravici žensk, da se svobodno odločajo o rojstvu otrok, zgolj druga plat iste medalje – to je cerkve, ki je izgubila moralni kompas?

Primer Strehovec

Leta 2014 je skupina vernic in vernikov pod vplivom gibanja iz ZDA in združenih v zavodu Božji otroci začela organizirati proteste in javne molitve za nerojene otroke pred ljubljansko porodnišnico. Gibanje je ustanovila Valentina Pikelj, ki je nekoč tudi sama zaradi spontanega splava izgubila otroka. Zdi se, da je bil njen angažma sam po sebi dobronameren. Pikljeva, sama sicer globoko verna mati dveh otrok, pravi, da intimna molitev z istim namenom nima iste moči kot njena javna demonstracija. »Vem za moč molitve na določenem kraju. Nimam pomislekov proti temu, ker nikogar ne motim in ničesar ne vsiljujem. Prinašam upanje, ki sem ga sama našla v Jezusu Kristusu,« nam je povedala in hkrati dodala, da je kmalu za tem dobila tudi podporo v uradni slovenski cerkvi, ki skrbi za popularizacijo njene geste.

Molivci s transparenti pred ljubljansko  porodnišnico.

Molivci s transparenti pred ljubljansko porodnišnico.

Ker je bila sama brezposelna, je namreč uradni ustanovitelj zavoda postal duhovnik z Doba Matjaž Venta, ki operativno organizira molitve in skrbi za spletno stran. »Gre za pereče vprašanje, gre za življenja ljudi in za poslanstvo cerkve. Za zdravje naroda je pomembno, da ta sprejme življenje, in mislim, da smo kot družba sposobni stopiti skupaj in podpreti mamice v stiski,« odgovarja na naše vprašanje. A ko so v zavodu leta 2016 vnovič organizirali javno molitev pred ljubljansko porodnišnico, so naleteli na kritiko drugače mislečih. Tedaj je 165 vidnih posameznic in posameznikov ter 13 organizacij v javnem pismu zapisalo, da omenjeni shodi, namenoma organizirani pred ginekološko kliniko, kršijo pravice ljudi do izbire in pravice žensk o svobodnem odločanju o rojstvih in da njihova pravica izražanja nesorazmerno posega v človekove pravice drugih, zlasti v pravico do osebnega dostojanstva in v ustavno zagotovljeno pravico vsakega do svobodnega odločanja o rojstvu otrok.

Pikljeva zase pravi, da ne želi nikogar kritizirati – »kritiziram zgolj splav« –, sledil pa je agresiven odziv vrha slovenske RKC. Predstavnik Slovenske škofovske konference Tadej Strehovec je namreč na spletni strani 24kul, za katero je odgovoren, objavil besedilo, v katerem je anonimni avtor podpisnike peticije označil za »radikalne aktiviste«, soodgovorne za »izumiranje slovenskega naroda in kulture«, za člane »abortivnega lobija, ki nasprotuje pravici do življenja nerojenih punčk in fantkov«, ki da od vlade zahtevajo, »da zaščiti postopke za ubijanje nerojenih otrok«. Strehovec je poleg tega tekst opremil še s fotografijo trebuha nosečnice z uprto pištolo in prstom roke na sprožilcu – označil jih je za morilce.

Šest ur po procesu je obtoženi Tadej Strehovec v ljubljanski stolnici daroval mašo za pravnike in vse javne uslužbence v zakonodajni, izvršilni ter sodni veji oblasti (t. i. rdeča maša). »Naj Sv. Duh razsvetljuje slovenska sodišča, da bodo prav in dobro sodila,« so zapisali na uradni spletni strani Katoliške Cerkve v Sloveniji.

Šest ur po procesu je obtoženi Tadej Strehovec v ljubljanski stolnici daroval mašo za pravnike in vse javne uslužbence v zakonodajni, izvršilni ter sodni veji oblasti (t. i. rdeča maša). »Naj Sv. Duh razsvetljuje slovenska sodišča, da bodo prav in dobro sodila,« so zapisali na uradni spletni strani Katoliške Cerkve v Sloveniji.

Sporočilo, ki ga je objavil glavni tajnik RKC, se je hitro razširilo po sorodnih medijih, kot sta Demokracija ali Nova24, in socialnih omrežjih. Ena od podpisnic, Eva Gračanin iz Legebitre, pove, da se je po tem znašla pod precejšnjim pritiskom. »Svoji bližnji okolici sem morala stokrat razlagati, kaj je bil namen naše peticije. Potem so začeli napadati našo organizacijo, da neupravičeno prejema javna sredstva. Ko so na spletni strani 24kul ljudi pozvali, naj začno o nas zbirati informacije, sem začela paziti, kaj govorim na kavi s prijatelji, kaj zasebno objavim na Facebooku. V nekem trenutku sem imela občutek, da mi avto, ki vozi za menoj, sledi. Tega več ne morem ignorirati. Naj sodišče pove, ali v Sloveniji obstaja kaznivo dejanje sovražnega govora, da bo vsaj jasno,« pravi. Posledično je 15 podpisnikov pobude na državno tožilstvo vložilo kazensko ovadbo zaradi storitve kaznivega dejanja javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti po 297. členu kazenskega zakonika. Njihovo pravico do govora naj bi namreč Strehovec označil kot »željo za umor«.

Okrožno državno tožilstvo se je po dveh letih odločilo za pregon Strehovca, ki naj bi »spodbujal in razpihoval sovraštvo in nestrpnost, ki temelji na političnem ali drugem prepričanju«. Cerkev je seveda Strehovca vzela v bran in poskuša primer prikazati drugače. In sicer da ni Strehovec tisti, ki je podpisnicam omejeval svobodo govora, ampak da je žrtev, ki naj bi mu poskušala država omejiti svobodo govora in svobodo veroizpovedi. Komisija Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci (SŠK), ki jo vodi Anton Stres, je ta teden sporočila, da zaskrbljeno spremlja sprožitev sodnega procesa proti Tadeju Strehovcu, češ da gre za »montiran proces«, primer »zastraševanja članov in predstavnikov Katoliške cerkve« in primer napada na doktrino cerkve, »za katero je znano, da njen moralni in verski nauk odločno nasprotuje teorijam in ideologijam, ki zagovarjajo, da je umor nerojenega otroka moralno povsem dopustno dejanje in da celo sodi v izključno pristojnost nosečih žensk«. So ženske torej zadnje, ki bi o tem imele pravico soditi? Škofovska konferenca je v svojem sporočilu spet uporabila izraz umor.

»Ljubezen« do otrok?

Seveda bi lahko rekli, da je iz zgoraj omenjenega pisma Slovenske škofovske konference mogoče razbrati veliko moralno občutljivost cerkve do otrok, ki se začne že pri zaščiti še »nerojenih«. A dejstvo je, da organi pregona v zadnjih dveh desetletjih po vsem svetu odkrivajo zastrašujoče razsežnosti zlorab, ki so jih nad otroki zagrešili prav visoki cerkveni dostojanstveniki. Izsledki preiskav, ki so jih doslej opravile posebne komisije predvsem v ZDA, na Irskem in v Nemčiji, so dih jemajoče. Med letoma 1950 in 2002 je bilo v ZDA več kot 10.000 kazenskih ovadb zoper duhovnike zaradi pedofilije. V zadnjih petnajstih letih je bilo več kot 6000 ameriških katoliških duhovnikov obtoženih, da so spolno zlorabili okoli 14 tisoč otrok in mladih. Na Irskem je posebna vladna komisija v župniji Ferns odkrila 21 duhovnikov, ki so med letoma 1962 in 2002 zlorabili okoli sto identificiranih žrtev. V škofiji Dublin je 100 duhovnikov zlorabilo najmanj 350 otrok. Na Bavarskem je bilo zgolj v regensburški škofiji v sedemdesetih letih zlorabljenih od 600 do 700 otrok.

Strehovcu nihče ni omejeval svobode govora. Strehovec je tisti, ki je poskušal na grob način utišati svoje kritike.

»Statistično gledano je to irelevanten problem – eden ali največ dva od več sto duhovnikov sta imela nekakšno avanturo, v medijih pa se to predstavlja kot vseprisoten in stalen pojav v Katoliški cerkvi,« je pred leti dejal slovenski kardinal Franc Rode v intervjuju za Večernji list. Četudi bi bilo to res, odgovarja religiolog Aleš Črnič, gre za skrajno ciničen odziv, saj skoraj vsaka taka zloraba pomeni v praksi uničeno mlado življenje. Predvsem pa različni verodostojni podatki kažejo, da je obseg zlorab v RKC nekajkrat večji, v Avstraliji na primer ocenjujejo, da naj bi bilo med letoma 1950 in 2009 v zlorabe vpletenih kar sedem odstotkov vseh duhovnikov, v ZDA pa je RKC v zadnjih desetletjih za poravnave žrtvam namenila več kot poltretjo milijardo dolarjev.

Med protestniki pred sodiščem se je prikazal tudi  Janez Janša in požel bučno odobravanje

Med protestniki pred sodiščem se je prikazal tudi Janez Janša in požel bučno odobravanje
© Borut Krajnc

Sicer pa v primerjavi s spolnimi zlorabami v kakšnih športnih društvih ali družinah RKC izstopa vsaj v enem: »Nobena druga institucija, ki je soočena s spolnimi zlorabami, k problemu ne pristopa na tak način. Cerkev se tradicionalno s tem ne sooča, prikriva primere, storilce prestavlja iz škofije v škofijo, iz župnije v župnijo in se celo proti žrtvam bori z vsemi sredstvi, nemalokrat s pravniškimi malenkostmi.« Kot recimo, ali je bil duhovnik, ki je v avtu spolno zlorabljal otroka, formalnopravno v funkciji duhovnika; ali pa drug primer, ko je leta 2011 mariborsko višje sodišče v primeru duhovnika Slavka Štefka presodilo, da spolne zlorabe ni bilo, ker mu ni bilo mogoče očitati, da je zadovoljeval svoj spolni nagon, in je bil zato oproščen.

Sociologinja Darja Zaviršek, ki se s primeri spolnih zlorab ukvarja v pravkar izdani knjigi Skrb kot nasilje, opaža še en, podobno absurden pojav: cerkev namreč rada izključuje ali sankcionira tiste, ki prakticirajo običajno spolnost in s tem kršijo zapoved celibata, ali celo tiste, ki recimo trdijo, da je Jezus imel spolne odnose z Marijo, ne sankcionira pa ekscesov, kot je pedofilija. »Cerkev prepoveduje opravljanje duhovniškega poklica tistemu, ki razkrije svojo spolno usmerjenost, češ da krši cerkveno pravo, ne ukrepa pa proti stotinam pedofilskih duhovnikov in jih zgolj premešča,« pravi. Temu pojavu smo priča tudi v Sloveniji, kjer je doslej znanih 20 podobnih primerov. Eden najbolj znanih je primer župnika Francija Frantarja, ki mu je slovenska cerkev, kljub uradno vloženi obtožnici zaradi zlorabe deklice, pomagala, da je odšel v misijon v Malavi, zaradi česar je morala policija zanj razpisati mednarodno tiralico. Frantar je bil kasneje obsojen in leta 2012 pogojno izpuščen na prostost. Letos pa je v primeru prekmurskega župnika Andreja Zrima RKC sporočila, da niso dolžni prijavljati sumov kaznivih dejanj, sploh če žrtev temu nasprotuje.

Skupnost seksualnih nevrotikov

Zaradi tega so mnogi vse trdneje prepričani, da pedofilija med katoliškimi duhovniki ni »statistično gledano irelevanten problem«, ampak konstitutivni element cerkve. Najbolj znane so teze Ute Ranke-Heinemann, prve ženske profesorice teologije, ki je v svojem opusu pisala predvsem o cerkvenemu odnosu do spolnosti, razmahu pedofilije med njenimi pripadniki in obsedenostjo z brezmadežnim spočetjem. »Eni v cerkvi postanejo seksualni nevrotiki, drugi zaradi tega vanjo vstopijo«, nihče od teh pa več ne govori o dejanjih Kristusa, ampak samo še o deviškem materinstvu Marije. »Marija, Marija, Marija. Janez Pavel je za božič še rekel: Danes je bil rojen odrešenik. Zdaj pravijo za božič: Danes slavimo dan, ko je Marija v svoji neoskrunjeni deviškosti rodila svojega sina! Kar je naredil ali rekel Jezus, jih sploh več ne zanima. Zanima jih zgolj njegova kri,« je dejala pred leti v intervjuju za Mladino.

Franci Frantar, leta 2006 obsojen večletne zlorabe deklice, stare osem let.

Franci Frantar, leta 2006 obsojen večletne zlorabe deklice, stare osem let.
© Matej Leskovšek

Tudi Zavirškova v svoji zadnji knjigi domneva, da duhovniške zlorabe otrok niso posledica celibata, nepotešene potrebe po spolnosti, ampak je celibat institucija, s katero je mogoče zlorabe prikrivati, saj celibat duhovnike v simbolnem smislu spreminja v nespolne osebe. V tem smislu avtorica domneva, da »celibat varuje nasilneže pred razkritjem«. Spolne zlorabe otrok naj bi bile v neposredni povezavi s cerkvenim naukom, ki je avtoritaren do otrok. Cerkev recimo določa, da morajo biti otroci staršem pokorni; takšen ukaz je lahko tudi opravičevanje oblik nasilja nad otroki. Pokornost, kot omenja avtorica, se lahko učinkovito doseže tudi z ustvarjanjem občutka krivde in odgovornosti pri žrtvi sami. Pedofilski ekscesi so tako ena od praks, ki bi naj bile cerkveni instituciji blizu zaradi nedemokratičnega odnosa do otrok, v katerem ima odrasel vedno dominanten položaj in »zmeraj prav«.

»Cerkev ne obsoja vojn ali smrtne kazni tako, kot obsoja splav. Njen moto je: manj ko je oseba rojena, manj ko obstaja, tem bolj je zaščitena, tem manj jo lahko ubiješ.«

Pedofilski ekscesi so tako samo ena od praks podrejanja. Ali zavračanje splava ne izhaja iz istega spolnega pesimizma RKC, ki producira tudi spolne deviacije znotraj cerkve? Pedofilija, cerkvena stališča do kontracepcije, čaščenje brezmadežnosti, prepoved splava, celibat – vse to naj bi bil del istega fenomena »vojaške religije«, ki uporablja rojstvo za krepitev svoje moči, celibat pa za koncentracijo premoženja. »Cerkev ne obsoja vojn ali smrtne kazni tako, kot obsoja splav. Njen moto je: manj ko je oseba rojena, manj ko obstaja, tem bolj je zaščitena, tem manj jo lahko ubiješ,« je dejala Heinemannova. Religiolog Marjan Smrke dodaja, da cerkveni spolni pesimizem, ki je eden najradikalnejših med vsemi religijami, zgodovinsko izhaja iz ekonomskih razlogov. Celibat naj bi bil med 10. in 11. stoletjem uveden zato, da se premoženje duhovnikov ni moglo dedovati. Še več, zaradi nezakonskih otrok so morali starši cerkvi plačevati kazni. Katoliška cerkev ni imela interesa, da bi dovoljevala splav.

Andreja Zrima iz župnije v Ljutomeru je RKC letos »umaknila,« ne želi pa primera prijaviti uradnim organom.

Andreja Zrima iz župnije v Ljutomeru je RKC letos »umaknila,« ne želi pa primera prijaviti uradnim organom.

Tako kot otroci pa so tudi ženske v cerkvenem nauku razumljene kot drugorazredne ter podrejene moškim in instituciji. Mnogi slovenski intelektualci so recimo opozorili, da so molitve kristjanov pred porodnišnico namenjene prav temu: zbujanju krivde in poglabljanju krivde. »Demonstracijske molitve pred porodnišnico, ki jih podpira cerkvena oblast, so neposredna oblika duševnega nasilja nad ženskami,« je za Mladino nedavno dejal filozof Tine Hribar, ki je pred leti napisal knjigo o svetosti življenja. Filozof Vinko Ošlak se je pri tem spomnil na Biblijo in opozoril, da je ta praksa z njo v nasprotju: »Tudi kadar molite, ne bodite kakor hinavci. Ti namreč radi molijo stoje po shodnicah in križiščih, da se kažejo ljudem. Resnično vam povem: dobili so svoje plačilo. Kadar pa ti moliš, pojdi v svojo sobo, zapri vrata in moli k svojemu Očetu, ki je na skrivnem' (Mt 6,5–6).«

»Cerkev prepoveduje opravljanje duhovniškega poklica tistemu, ki razkrije svojo spolno usmerjenost, ne ukrepa pa proti stotinam pedofilskih duhovnikov in jih zgolj premešča.«

Tišina

Pismo 165 vidnih posameznic in posameznikov o tem, da shodi pred ljubljansko porodnišnico kršijo pravice ljudi do izbire in pravice žensk o svobodnem odločanju o rojstvih, je bilo umestno. Konec koncev so zaradi teh istih razlogov, ki so jih navedle podpisnice, letos in lani v Veliki Britaniji, Avstraliji in Kanadi okoli nekaterih ginekoloških klinik uvedli tako imenovana varna območja, kjer so zakonsko prepovedali molitve in demonstracije. O enakem zakonskem ukrepu zdaj razpravljajo na Irskem. A v niti enem od teh primerov javnih molitev in protestov ni organizirala uradna cerkev tako kot v Sloveniji, kaj šele, da bi svoje kritike označevala z morilci in zagovorniki genocida ter spodbujala proteste pred sodišči. Hrup, ki ga slišimo v Sloveniji v zvezi s primerom Strehovec, je premo sorazmeren s tukajšnjo tišino glede pedofilskih afer.

V primeru obsojenega župnika Karla Jošta je policija obravnavala 17 prijav spolnih napadov. Najmlajša žrtev je imela osem let.

V primeru obsojenega župnika Karla Jošta je policija obravnavala 17 prijav spolnih napadov. Najmlajša žrtev je imela osem let.
© Blaž Šunta

Tudi v Sloveniji

Nekateri primeri sumov in spolnih zlorab duhovnikov v Sloveniji v zadnjih 20 letih

Duhovnik iz Celja Spolni napad na osebo, mlajšo od 14 let. Duhovnik je bil leta 1999 obsojen na leto dni pogojno, a mu je cerkev dovolila vodenje ene od celjskih župnij.

Karl Jošt Po letu 2005 skupaj 17 spolnih napadov, od posilstva do spolnega napada med spovedjo; nasilnež je obsojen. Najmlajša žrtev je bila stara osem let. RKC se zaradi primera pritoži na ustavno sodišče.

Franci Frantar Leta 2006 obsojen večletne zlorabe deklice, sprva stare osem let, v cerkvi in na njenem domu. Cerkev mu po vložitvi obtožnice pomaga, da odide na misijon v Malavi.

Slavko Štefko Leta 2010 obsojen spolne zlorabe – otipavanja – štirih deklic po verouku in v cerkvi. Višje sodišče v Mariboru sodbo razveljavi, češ da deklic ni otipaval zaradi spolnega vzburjenja. Duhovnik lahko delo še naprej opravlja do smrti.

Albin Žnidarič Leta 2009 obsojen spolne zlorabe fantka, prijavo vloži zdravstvena ustanova, kjer deček z intelektualnimi ovirami poišče pomoč. Sledi še več prijav. Njegov križniški red se z dvema žrtvama zunajsodno poravna.

Duhovnik Sedemletna žrtev, ki jo je duhovnik posilil po verouku. Tožba je bila prvič vložena neposredno proti RKC. Škofija Maribor, Celje in župnija Artiče morajo plačati 80 tisoč evrov odškodnine.

Anton Kmet Obsojen leta 2010, ker je med letoma 2006 in 2007 spolno zlorabil dve deklici.

Vlado Pečnik Osumljen spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let. RKC ga sprva zgolj premesti, nato zahteva, da se odpove delu z mladimi. Leta 2011 najden v snegu mrtev zaradi podhladitve.

Franc Klopčič Obtožen spolne zlorabe osemletne deklice leta 2004 med veroukom in spolnega odnosa z deklico v župnijski sobi. Prijavo vloži psihiatrinja po obravnavi hudih psihofizičnih simptomov – nezmožnosti hoje zaradi hude travme. Duhovnik je v procesu oproščen, danes je voznik kombija.

Andrej Zrim Župnika je RKC letos »umaknila« iz župnije v Ljutomeru, ni pa primera prijavila uradnim organom, češ da temu nasprotuje domnevna žrtev.

VIR: Darja Zaviršek, Skrb kot nasilje (2018), Založba /*cf. in arhiv Mladine (primer Zrim).

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.

Pisma bralcev

  • Franci Gerbec, Kremenica

    Pokvarjeni moralni kompas

    Tudi slovenski del vesoljne cerkve je v istih težavah kot po vsem svetu in za svoj prav se bori s popolnoma istimi sredstvi. Če so težave večje, se zapre, umolkne, kar se je zgodilo letos (spet) po papeževem obisku Irske. Problemi so težki in jih ni mogoče razrešiti enostavno. Vzrok so temeljne dogme, ki slonijo tudi na starih, privzetih izročilih, med drugimi tudi na desetih božjih zapovedih, ki jih je davno pred... Več