Jure Trampuš

12. 10. 2018  |  Mladina 41  |  Politika

Manipulacije v spominskem parku

Naj prvi vrže kamen tisti, ki izključuje

Spominski park Teharje

Spominski park Teharje
© Borut Krajnc

Na Teharjah pri Celju je bilo po vojni zbirno taborišče; pravzaprav že prej, le da so ga upravljali Nemci. Ko so se umaknili, so partizani maja 1945 vanj začeli voziti domobrance in civiliste. Skozi taborišče je šlo okoli 5000 ljudi, večina je bila pobitih. Danes je na tem žalostnem mestu spominski park.

V nedeljo je bila tam spominska slovesnost; dogodek sta organizirali Nova Slovenska zaveza in Župnija Teharje. Tokrat uglednih predstavnikov politike ni bilo, sta pa zbrane nagovorila upokojeni celjski škof Stanislav Lipovšek in nekdanji predsednik državnega zbora, član SDS, France Cukjati. Cukjati je tisti politik, ki je leta 2002 v državnem zboru prebral domobransko prisego Adolfu Hitlerju in dokazoval, da so se domobranci borili za »slovensko domovino kot del svobodne Evrope«. Na dejstvo, da je tej svobodni Evropi vladal zločinski režim, je takrat pozabil.

Cukjati je bil pozabljiv tudi v tokratnem govoru. Če spregledamo njegove besede »o krvnih in ideoloških dedičih zločina, ki naj bi še vedno živeli v iluziji, da se bodo lahko še naprej izogibali bremenu neznosne krivde«, si je Cukjati v jedru svojega govora privoščil pamfletistično izkrivljanje. Ko je govoril o medvojnem sovraštvu komunistov do krščanske kulture (in seveda ne obratno), je potegnil zgodovinsko primerjavo: »Kot je od leta 1941 pripadnike boljševizma povezovalo sovraštvo do pripadnikov evropske krščanske kulture, tako je sedaj vse leve stranke povezovalo le sovraštvo oziroma izključevanje tistih, ki so jih na neki način razglasili za notranje sovražnike, ker se zavzemajo za slovenski narod in spoštovanje zahodne evropske kulture.« Slovenija naj bi bila »še vedno ujeta v sovraštvo, izključevalnost in razklanost«. »Mi, ki prihajamo na Teharje,« je dejal »se ne spopadamo samo s težnjami pozabe in zanikanja zločina, ampak tudi in predvsem z miselnostjo, ki je privedla do holokavsta in je v veliki meri še vedno prisotna. Gre za spodbujano in tako rekoč uzakonjeno sovraštvo in izključevalnost pri pomembnem kadrovanju in oblikovanju vodstev državnih institucij.« Prosto po Cukjatiju Sloveniji vladajo duhovni potomci komunistov, ki oblast ohranjajo na način izključevanja.

Ni težko ugotoviti, kaj je imel v mislih Cukjati. O izključevanju so nekateri začeli govoriti (tudi ljubljanski nadškof Stanislav Zore) takoj po letošnjih volitvah, ko politične stranke niso želele sodelovati s stranko SDS. Zakaj tega niso storile, so povedale večkrat. Ne gre za to, da je Marjan Šarec dedič krvavega režima, da je Dejan Židan duhovni naslednik komunistov. Velja ravno nasprotno: SDS je tista stranka, ki v Sloveniji izključuje drugačne, ki širi sovraštvo do tujcev, do zagovornikov drugih političnih rešitev, do žensk. SDS je stranka, ki jo moti različnost mnenj, ki v drugačnih prepoznava domnevne sovražnike slovenskega naroda ter vse to počne z žaljivkami in obscenostjo. Če že moramo govoriti o duhovnih dedičih komunistov, bi jih morali najprej poiskati v stranki SDS. Cukjati je bil pravzaprav žaljiv do teharskih žrtev – njih in njihove svojce je izkoristil za politično propagando.

In še pomemben pripis: ko je TV Slovenija v nedeljo poročala o spominski maši, je Teharju namenila 90 sekund dolg prispevek, poročilo z izjavami. Isti dan je na ljubljanskem Svetem Urhu potekala podobna komemorativna slovesnost, namenjena mučenim in pobitim pripadnikom osvobodilnega boja; med vojno je bila namreč na Urhu, v cerkveni mežnariji, domobranska postojanka in mučilnica. Temu dogodku je televizija namenila 10 sekund dolgo novico. Urednica informativnega programa na TV Slovenija je sicer Manica Janežič Ambrožič.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.