Boštjan Napotnik

19. 10. 2018  |  Mladina 42  |  Konzum

Generalka

Podfarovž, Vipava

  • ocena: 3 / 5

Postrvji file

Postrvji file

Kremni stolpič

Kremni stolpič

Gostilna Podfarovž
Ulica Ivana Ščeka 2, Vipava
Tel.: 05 36 65 217
Podfarovžu duše privezujejo od srede do nedelje od 12. do 22. ure.

Ambient:
tolmun in celotna okolica gostilne sta krasna, tudi notranjost je čisto simpatična in prijetna

Napitki:
vinske karte sicer nismo videli, so nam pa k jedem točili, razumljivo, predvsem vipavska vina (zadovoljni smo z vrnitvijo vipavske kleti, zdaj pod novo komando)

Dostopnost:
parkirajte na glavnem vipavskem trgu, nato pa se sprehodite kakšnih 200 metrov do izvira; za gibalno ovirane ni zaprek

Fino:
postrvja pašteta ješprenj

Ne tako fino:
sladice

Pethodna špura vas bo pri izviru Vipave stala 38 evrov.

»Prosim, pomaknite se proti izstopnim vratom – tukaj skozi se niti slučajno ne stlačimo brez resne praske!« je ob pogledu na res ozko vipavsko uličico, v katero je konzumobil ondan skušala usmeriti navigacijska prišepetovalka, odredil voznik/vodnik tokratne odprave po poteh vipavskih informatorjev. V zaledju prve vrste hiš ob trgu, čisto ob izviru Vipave in tik pod internatom Škofijske gimnazije so v gostilni Podfarovž, tako smo slišali, precej resno zastavili nadgradnjo kuharije in za časa našega obiska so težko skrivali silno vznemirjenje, ki je vladalo večer pred začetkom tu menda že vnaprej razprodanega tedna restavracij.

Lahko bi celo rekli, da smo bili na nekakšni generalki, in kot znajo povedati gledališki ljudje, gre na generalki kdaj lahko tudi kaj narobe. V Podfarovžu so nas tako brez vpogleda v jedilni list ali vinsko karto določili za vožnjo na degustacijskem rollercoasterju, kjer smo lahko izbrali le to, ali bodo postaje štiri ali jih bo pet – so se pa našteti prigrizki na postajah slišali dovolj zanimivo, da smo izbrali petko.

Vse skupaj se je začelo s pozdravnim prigrizkom iz nežne gorgonzolne kreme z baziliko in pistacijo ter se nadaljevalo z uradno prvim krožnikom, pravzaprav desko, na katero so bile ob številnih nepotrebnih pritiklinah naložene tri paštete: iz dimljene postrvi, iz jurčkov in jelenova. Srednja je nekako zdrsnila iz spomina, a z občutkom doziran dim in frišnost agrumskega pripravka na ribji ter robustnost, mehčana z mariniranimi hruškami jelenove paštete sta dala vedeti, da v tej kuhinji nekdo razmišlja o kombinacijah, kontrastih in teksturah. To je dokazal z naslednjo, bržkone najkompleksnejšo in najbolj dodelano jedjo: v goveji juhi kuhan ješprenj je osočil z gorgonzolno kremo in bučno omako, ga oplemenitil z dišečo gomoljiko, obogatil s poširanim rumenjakom ter potresel s hrustljavimi drobci pancete. Ko so se zadeve v različnih razmerjih mešale na žlici, je bil vsak zalogaj tega ješprenja malo drugačen, vsi pa zanimivi in odlični. Pohvale!

Je pa ješprenj žal pomenil tudi točko preloma: od tu naprej je Podfarovž drsel v povprečje, generiko in ponavljanje že okušanega: še enkrat dimljena postrv – tokrat popečen file – je bila postrežena s kuhanim brokolijem in korenjem ter pirejem (in bučno omako), goveje ličnice, pri katerih je razlaga številnih korakov v procesu priprave pripravljala teren za nekaj izjemnega, pa so z dodanim še enim pirejem, že tretjič bučno omako in omako iz barbere v resnici bile komajda kaj zanimivejše od naštetih (panakota, čokoladni sufle …) in izbranih sladic: pretežkega stolpiča izmenjujočih se plasti listnatega testa in goste kreme ter čisto navadne strjenke, obložene z breskovim pripravkom.

Če se po degustacijskem meniju restavracija spozna, potem Podfarovžu ne moremo očitati pomanjkanja zagnanosti, mu pa, poleg kančka več domišljije, manjka predvsem fokusa in natančnosti. Pod črto naj obvelja, da se boste v Podfarovžu, če ste že na onem koncu, imeli čisto lepo.