Pošasti ekonomske svobode

Ob koncu avgusta 2005 je Ameriko opustošil hurikan Katrina – in vzel skoraj dva tisoč življenj. Kaos je bil popoln: pomoč je zamujala, institucije so se prepočasi odzivale, predsednik Bush se ni pretegnil. Ker je hurikan prizadel predvsem črnce, se z reševanjem ni mudilo, smo slišali. Medije in splet pa so medtem polnile konspirološke zgodbe o tem, da so se črnci prelevili v plenilce.

Drugega septembra je TV-mreža NBC že gostila dobrodelni teleton, na katerem so največje ameriške zvezde zbirale denar za ljudi in kraje, ki jih je prizadela Katrina. Med njimi je bil tudi Kanye West, veliki up hip hopa, ki je – le nekaj dni po izidu albuma Late Registration – stopil pred kamero, opustil predvideni scenarij in krenil po svoje: »Ni mi všeč, kako nas prikazujejo v medijih. Če pokažejo črnsko družino, rečejo, da pleni. Če pa pokažejo belsko družino, rečejo, da išče hrano.« Potem je dodal, da ljudje, ki so prišli v New Orleans pomagat in reševat, streljajo črnce, in končal: »Georgeu Bushu je vseeno za črnce.«

To je bila noč, ko je Kanye West šokiral Ameriko. Očital ji je rasizem, Busha pa razglasil za tako rekoč prvega rasista – v živo, pred globalnim avditorijem. Kanye West je odmeval. Album se je odlično prodajal. Možnosti, da Busha v Beli hiši po izteku mandata ne bi zamenjal črnec, so bile vse manjše. Če bi hoteli pretiravati, bi lahko rekli, da je Kanye West s tem šokerjem lastnoročno poskrbel za izvolitev Baracka Obame.

Zato se zdi še toliko bolj neverjetno in šokantno, da se je prejšnji teden v Beli hiši – na delovnem kosilu! – sestal z Donaldom Trumpom, ki v svojih stanovanjskih stavbah ni hotel temnopoltih stanovalcev, ki je vedno užival v črnski bolečini (v osemdesetih letih prejšnjega stoletja je objavil oglas, v katerem je pozival k eksekuciji črncev, ki pa so bili, kot se je izkazalo, povsem nedolžni) in ki je zmagal tako, da je podžigal belsko jezo, belski etnonacionalizem, najnižje človeške strasti (policijo je tako rekoč pozival k obračunu s črnci) in rasno sovraštvo do Baracka Obame (češ da se ni rodil v Ameriki), ki jih je začinil s sloganom: »Naredimo Ameriko spet veliko!« Da je ta slogan rasističen, vemo: Amerika bo namreč »spet velika«, ko bodo v njej spet prevladovali belci, ko bo torej spet delovala rasna hierarhija.

Kanye West, 41-letni reper iz Chicaga, dobitnik 21 grammyjev in eden izmed najbolj downloadanih izvajalcev vseh časov, magnat in celebrity, tviteraš visoke intenzivnosti in postpolitični adolescent, hardcore medijski manijak in kralj družabnih omrežij, modni oblikovalec in Fendijev učenec, sin člana Črnih panterjev in profesorice angleščine, ki je leta 2007 umrla za posledicami liposukcije in mastoplastike (ko je bil še mlad, je skrivaj hodila na iste koncerte kot on, da bi ga nadzorovala), mož Kim Kardashian, hčerke Roberta Kardashiana, člana odvetniškega dream teama, ki je leta 1995 – natanko z igranjem na rasno karto – rešil O. J.-ja Simpsona, je v Belo hišo prišel z rdečo, na kitajskem izdelano bejzbolsko čepico, na kateri je pisalo »Naredimo Ameriko spet veliko«. Okej »Make America Great Again«. Vse skupaj je bilo videti kot še ena parodija Trumpa, toda West je mislil smrtno resno. Prijatelji so ga skušali odvrniti od tega, da bi nosil to kapo, je rekel. »Toda ta kapa je vroča. V nekem smislu mi daje moč. Veste, moja oče in mati sta se ločila. Zato doma nisem čutil moške energije in tudi poročil sem se v družino, v kateri ni veliko moške energije.« Ko pa si natakne čepico s Trumpovim predvolilnim sloganom, začuti moško energijo. »Nekaj se zgodi, ko si nataknem to kapo – počutim se kot Superman.« Potem se je obrnil proti Trumpu, rekoč: »Ustvarili ste Supermana – in to je moj najljubši superjunak!«

Trump je v njegovih očeh pravi moški, pojem možatosti, dosežek moškega spola (in nosilec »zmajevske energije«, kot je rekel pred časom), »superjunak«, ki ni popustil feminizaciji, feminizmu in teorijam spola in ki ne obžaluje posledic svojih dejanj (in tvitov, če hočete).

Trumpa, belsko verzijo Dartha Vaderja, je že pred časom razglasil za svojega »brata« – zdaj ga je razglasil še za svojega očeta. Kar je bilo morbidno, celo srhljivo, saj se je zdelo, kot da si želi, da bi bil njegov oče belec. Razlog več, da je izgledal kot klon Michaela Jacksona, »kralja popa«, ki je, kot se še predobro spomnimo, delal vse, da bi postal bel. Drugi črnski zvezdnik, ki je delal vse, da bi postal bel (po drugi poti, brez operacij), je bil kakopak O. J. Simpson.

Alternativna zgodovina Amerike

West, ki hoče, da ga po novem kličejo YE (ali ye ali Ye, kajti »odpovedujem se svojemu suženjskemu imenu«), je s Trumpom razpravljal o pomembnih vprašanjih: o reformi pravosodnega sistema, politiki zaposlovanja in vprašanju nasilja v Chicagu, kurikulu šol Montessorijeve in valdorfskih šol, času (»Čas je mit«) in vesolju, celo o svojem načrtu za novo futurološko hidrogensko letalo, »iPlane«, ki ga je, kot se je kmalu izkazalo, ukradel nekemu študentu. Nastopal je kot državnik, diplomat in črnski premier, a tudi kot mirovni pogajalec – ja, kot posrednik med Trumpom in borci za rasno pravico (kakršen je recimo temnopolti nogometaš Colin Kaepernick, ki je pred tekmami med izvajanjem ameriške himne vedno pokleknil), s čimer je ustvaril vtis, da imajo oboji prav, Trump in borci za rasno pravico, rasisti in antirasisti, in da je resnica nekje vmes. Kar je seveda kretensko: rasisti nimajo prav. In resnica ni nekje vmes – rasizem je totalna, kategorična, absolutna laž. Tu ni med kom posredovati. Med rasisti in antirasisti ne more biti dialoga. Kanye West očitno misli, da je družba res odprta in demokratična le, če spoštuje pravice rasistov. V to sprevrženo logiko je privolil Trump, ko je po spopadu med klanovci/neonacisti in antirasisti/antinacisti v Charlottesvillu rekel, da lahko na obeh straneh – med rasisti in antirasisti – najdete tudi »res fejst ljudi«. Tip je rasist, sicer pa je fejst fant! A glede na to, da je bil Kanye West, promotor rasističnega slogana Naredimo Ameriko spet veliko ter upravičevalec najnižjih ameriških strasti, belskih predsodkov, diskriminacije, policijske brutalnosti in ekonomske neenakosti, po »zgodovinskem« srečanju s Trumpom prisiljen oba svoja glavna računa – tistega na Twitterju in onega na Instagramu – zapreti, bi lahko rekli, da ga čestitke in pozdravi niso ravno navdušili.

Nič čudnega: West je po svoje divji, lucidni, ekspresivni, šilasti, spretni, okretni reper, vrhunski hip hop trol in original, avtor zelo elokventnih panoram črnske prikrajšanosti, »prvi pravi genij dobe iPhona, Mozart sodobne ameriške glasbe«, kot pravi David Samuels (Atlantic), hkrati pa izgleda tako, kot da je padel s kakega bizarnega, lunatičnega spletnega foruma. Ob koncu novembra 2016 – nekaj tednov po predsedniških volitvah – je na koncertu v Kaliforniji oznanil, da ni volil, a če bi, bi volil Trumpa. S tem je marsikoga šokiral. Toda to je bil le uvod v njegovo osvajanje dementne postresnične, konspirološke, viralne alt-right ideologije.

Najprej je rekel, da je bilo suženjstvo za črnce stvar izbire – sužnji so bili le tisti črnci, ki so suženjstvo izbrali. Le kako bi sicer suženjstvo preživelo 400 let? Suženjstvo je bilo hotel. (Kot kasneje nacistična taborišča smrti.) Leta 2013 je med turnejo, s katero je promoviral album Yeezus, mahal z zastavo konfederacije – z zastavo sužnjelastniškega juga. Potem je rekel, da je bilo v Ameriki v 19. stoletju – pred državljansko vojno – le približno 800 sužnjev. Kar je seveda alternativno dejstvo. Zgrešil je za štiri milijone. Zdaj pravi, da bi bilo treba odpraviti 13. amandma, ki je odpravil suženjstvo. In zakaj bi odpravil ta amandma? Ker bi to v Ameriko vrnilo delovna mesta, ki so jih izvozili! Tako pravi. Možnosti sta le dve: bodisi nima pojma, o čem govori, ali pa skuša na vsak način kanalizirati karikaturo »hišnega sužnja« (»Oh, yes, sir. I miss you like a hawg miss slop. Like a baby miss mammy titty!«), ki ga je v Tarantinovem Djangu brez okovov, postavljenem na rasistični jug, igral Samuel L. Jackson. Je pa res, da je tam, za tisto mizo v Beli hiši, izgledal tako patetično in tako dezinformirano kot Dennis Rodman v Severni Koreji – ali pa kot Elvis Presley, ko je Richarda Nixona v Beli hiši prepričeval, naj ga kot tajnega agenta vključi v svojo vojno proti drogam.

Ustnice, ki poljubljajo same sebe

West, ki je v štiklu Never Let Me Down, posnetem leta 2004, svaril, da »rasizem še vedno živi, a ga prikrivajo«, zdaj nenadoma rasizma ne opazi več, s svojo rasno konspirologijo, ki bi ga v hierarhiji Kukluksklana pripeljala zelo zelo visoko, morda celo do položaja Velikega čarovnika, pa je zasenčil vse svoje prejšnje velike medijske incidente, televizijski napad na Busha (zdaj pravi, da je to storil zato, ker je bil »sprogramiran, da razmišlja z vidika viktimizirane mentalitete«) in trenutek, ko je leta 2009 med podelitvijo MTV-nagrad za glasbene dosežke skočil na oder in country pevki Taylor Swift, ki je ravno dobila nagrado za najboljši video (You Belong With Me), osorno razložil, da je Beyoncé posnela »najboljši video vseh časov« (Single Ladies Put a Ring on It). Kdo ve, morda je v resnici le potreboval malce spodbude, da bi lažje posnel album My Beautiful Dark Twisted Fantasy – in upravičil njegov naslov. Toda zdaj je huje: Kanye West, sicer prepričan, da je dal sloganu »Naredimo Ameriko spet veliko« novo smer ter mu »dodal empatijo, nežnost, ljubezen in naklonjenost« (kot pravi v štiklu Ye vs. the People), izgleda le kot črnec, ki skuša svoj novi album prodati z rasizmom. In MAGA – alias »Make America Great Again« – je njegov prodajni slogan.

Če bi vse te rasne komentarje izrekel kdo drug, bi ga razglasili za rasista. Če bi jih izrekel na delovnem mestu, bi ga naslednji dan odpustili. Westa ne morejo odpustiti, pa tudi za rasista ga ne morejo razglasiti (ker je črnec), zato lahko govori to, kar bi sicer govoril Trump, ki ni brez razloga rekel: »Na mojih shodih lahko vedno govori v mojem imenu, če hoče.« Ne, Westu ni skakal v besedo, ampak mu je pustil, da je govoril in govoril. A le zakaj bi prekinjal črnca, ki je prišel potrdit njegove rasne teorije? Trump, največji utajevalec davkov v ameriški zgodovini (kot razkriva New York Times) in marioneta ruske mafije že več kot 35 let (kot razkriva Craig Unger v knjigi House of Trump, House of Putin), je le nenavadno tiho sedel in se samo zadovoljno muzal, kot da bi hotel reči: no, kaj sem vam rekel!

Možnosti sta le dve: bodisi nima pojma, o čem govori, ali pa skuša na vsak način kanalizirati karikaturo »hišnega sužnja«. Je pa res, da je tam, za tisto mizo v Beli hiši, izgledal tako patetično kot Dennis Rodman v Severni Koreji.

Prav tu pa se jasno vidi, kako noro je vse skupaj in kako daleč so šle stvari: če bi bil Trump – ameriški predsednik – pri sebi, potem človeka, ki bi trdil, da je bilo suženjstvo stvar izbire, da je bilo v 19. stoletju le 800 sužnjev (zakaj je potem rekel, da je bilo »suženjstvo za črnce to, kar je bil holokavst za Jude«?) in da bi bilo treba odpraviti 13. amandma, ki je odpravil suženjstvo, sploh ne bi smel spustiti v Belo hišo. Pod nobenim pogojem. Pa četudi bi bil tako bolan, da bi mu življenje lahko rešil le še Trumpov poljub.

Nič hudega – Westa, očitno prepričanega, da Trumpu ni vseeno za črnce, ne zna nihče tako poljubiti, kot se zna poljubiti sam. Kar velja tudi za Trumpa, ki nenehno poljublja samega sebe. Trump in West – to so ustnice, ki poljubljajo same sebe.

A Trump in West drug drugega nujno potrebujeta: Trump Westa potrebuje zato, da bi se prikupil črnskim volivcem (in pokazal, da ga črnci tako ljubijo, kot on ljubi njih), West pa Trumpa potrebuje zato, da bi prodal čim več albumov. Novi – Yandhi – je tik pred izidom. Trump vidi v Westu odličnega pospeševalca prodaje – West vidi odličnega pospeševalca prodaje v Trumpu. Tako kot se je s Trumpom pompozno in škandalozno sestal le zato, da bi prodal čim več albumov, je Busha verjetno pompozno in škandalozno napadel le zato, da bi prodal čim več albumov. Bush je delal zanj – zakaj ne bi še Trump? Preden West lansira nov album, potrebuje nekaj, s čimer pozornost obrne nase – Kim Kardashian, njegova žena, je letos tik pred lansiranjem svoje nove linije parfumov pozirala gola.

Največja umetnika vseh časov

Kanye West je res kot Trump. Prvič, ves čas kar poka od narcizma, egocentrizma in grandomanije. Nobenega zadrževanja. Samocenzuriranja ne pozna. Politično korektnost prezira. Pritegovanje pozornosti je njegov métier. Če ima pozornost središče, potem je to naslov, na katerem živi Kanye West. Za ameriškega predsednika še ne bo kandidiral leta 2020, štiri leta kasneje pač, pravi. Upanja, da bi lahko tudi sam postal ameriški predsednik, pa mu ni vlil Barack Obama, prvi ameriški temnopolti predsednik (ki mu je bil itak ljubši Jay-Z), temveč prav Trump. »Trump je dokazal, da je to mogoče,« je rekel v nekem intervjuju, s čimer je le ponovil verz iz štikla Ye vs. the People: »Odkar je zmagal Trump, je jasno, da lahko postanem predsednik.« Itak se ima za najpomembnejšega človeka na svetu. In s sabo je brezmejno zadovoljen. Stalno se hvali – kot Trump, ki je v vsem najboljši. Kar naredi, je great in amazing in awesome. West je na koncertu v Los Angelesu dahnil: »Zdaj, ko imam največ grammyjevskih nominacij, vam lahko povem resnico. Ljudje vam stalno govorijo: bodite skromni! Bodite skromni! Kdaj so vam nazadnje rekli, da bodite osupljivi? Da bodite sijajni? Da bodite impresivni?« Ja, trumpizem. Razglasil se je za »največjega umetnika vseh časov«. In ja, ustvaril bo »največje oblačilno podjetje v človeški zgodovini«. A West je bil Trump pred Trumpom. Od vseh silnih uspehov mu je že dolgčas. Nekega svojega štikla ni zaman naslovil I Am a God. Če bi na Peti aveniji ustrelil človeka, ne bi izgubil niti enega fena. Vsaj tako je prepričan. Vsak absurd, vsak non sequitur, vsako traparijo, vsako norost izreče smrtno resno, trumpovsko, brez samoironije, brez popartističnega duha. Da nima smisla za humor, da torej vicev sploh ne razume, je TV-serija South Park opozorila že leta 2009: Jimmy v epizodi, naslovljeni Fishsticks, namreč lansira hud vic, ki ga razume vsa Amerika – razen Westa. A se dela, da ga razume – ker je genij.

Drugič, nenehno tvita – to so prave trumpovske ofenzive, neskončne, karnevalske, kompulzivne serije tvitov. Trump se je Twitterja oprijel, da bi bil v neposrednem stiku s svojim ljudstvom – nobenih posrednikov, nobenih vmesnikov, nobenih medijev. Mediji so sovražniki, fake news. West se je Twitterja oprijel iz istega razloga: ko so ga mediji leta 2009 po onem incidentu na podelitvi MTV-nagrad križali, razsuli in premikastili (posmehovanju ni bilo ne konca ne kraja), je sklenil, da bo s svojim ljudstvom, s svojimi feni, komuniciral le še neposredno, brez posrednikov – prek Twitterja. In Instagrama. West je tako kot Trump fen »malega« človeka. Tipični novodobni populist: z »malimi« ljudmi – svojo bazo – je v stiku le prek Twitterja. Da se ne bi okužil. Ali pa da mu ne bi kdo česa naredil. West je tako ločen od realnosti, družbe in ljudstva, da – kot pravi reper T. I. – sploh ni vedel, da je Trump muslimanom prepovedal vstop v Ameriko. Tudi za Trumpovo ločevanje imigrantskih staršev od otrok verjetno še ni slišal.

Tretjič, obseden je s spletno konspirologijo. Nekoč je trdil, da je crack lansiral Ronald Reagan, in sicer zato, da bi ustavil Črne panterje – zdaj trdi, da je bilo suženjstvo stvar osebne izbire. Le koga bi še presenetilo, da je Trumpa in Alexa Jonesa – razvpitega konspirologa – razglasil za »razbijalca matrice«. In ko tako zelo ljubi, podpira, slavi in – v različnih kontekstih, tudi na zadnjem albumu – gosti moške, ki jih obtožujejo spolnega nasilja (Louis C. K., XXXtentacion, 6ix9ine, Ian Connor ipd.), se zdi, kot da hoče reči, da je spolno nasilje le masivna teorija zarote – kot podnebne spremembe, ki so, kakor pravi Trump, le kitajska fabrikacija. Trump – mizoginičen, nerazgledan, ignorantski in nezmožen empatije kot West – ne bere knjig (edina knjiga, ki so jo kdaj videli pri njem, je bila zbirka Hitlerjevih govorov), zato nasede vsaki teoriji zarote, a tudi West se je razglasil za »ponosnega nebralca knjig«. Pošljite mu raje klovne! Ali pa svojo teorijo zarote!

Trump in West sta v istem biznisu. Oba delata nore reči, da bi okrepila svoj brend. Trumpovi so Kardashianovi v Beli hiši.

Četrtič, Trumpu očitajo, da je mentalno nestabilen, da ima simptome številnih mentalnih bolezni ipd., a tudi Westu zdaj, po »državniškem« srečanju s Trumpom, očitajo, da je nor, zmešan, nepredvidljiv, mentalno nestabilen, da se mu blede, da potrebuje zdravnika ipd. Sam je Trumpu celo povedal, da so mu diagnosticirali bipolarno motnjo, vendar so se zmotili, ker da v resnici boleha za pomanjkanjem spanja (še malo prej je bipolarno motnjo razglašal za svojo »supermoč«). A vprašanje, ali je West zdajle ravno v manični fazi svoje bipolarnosti, je irelevantno (kakor je tudi irelevantno, ali ima res takšne možgane kot Freud in Tesla), ker je logika družabnih omrežij samo ekonomijo pozornosti povsem spremenila. Družabna omrežja in mediji, ki jih podpihujejo, so ustvarili okolje, pravi Max Read (New York Magazine), »v katerem si pozornost zase in za svoje produkte najhitreje in najzanesljiveje zagotoviš tako, da se obnašaš, kot da si duševno bolan, in sicer ne glede na to, ali bodo tvojo bolezen tudi klinično diagnosticirali ali ne«. To velja v biznisu (Elon Musk), politiki (Donald Trump) in entertainmentu (Kanye West). To, da se delaš »norega«, prinaša dolarje, klike in glasove. »Norost« je disruptivna – nov poslovni model.

Beg pred svobodo

To, kar počne Kanye West, je morda šokantno in nezaslišano in noro, a v resnici je njegovo početje povsem predvidljivo, del novega »norega« poslovnega modela, ki Westa in Trumpa druži z neoliberalnimi elitami. Zakaj volivci Trumpa ne zapustijo, vemo – ker »ne igra po pravilih politike, temveč po pravilih brendiranja«, pravi Naomi Klein (No Is Not Enough, 2017), ki je že prej, v knjigi No Logo (1999), lepo pojasnila, kako je kapitalizem povsem spremenila pojavitev brendov oziroma superbrendov. Teoretiki menedžmenta so sredi osemdesetih let, v času neoliberalne (kontra)revolucije, oznanili, da se korporacijam bolj kot produkti izplačajo brendi. In res, izbruhnil je nov poslovni model: Nike, Apple, Tommy Hilfiger, Starbucks itd. so ustvarili »transcendentno idejo« (brend) in vanjo zavili svoja podjetja. Brend jih je »povezal s potrošniki, ki imajo enake vrednote«, kar pomeni, da trik ni bil več v produktu, objektu, temveč v »želji ljudi, da bi pripadali plemenu«, da bi bili torej del nečesa, kar je večje in silnejše od njih. Ljudje, vse bolj osamljeni, atomizirani in ponižani, niso več kupovali produktov, temveč idejo, mitologijo, vizijo prihodnosti, mistično-utopični »tretji prostor« druženja in zbiranja (niti dom niti delovno mesto). Neoliberalne politike, ki so razdejale skupnost (dom in delovno mesto), so ustvarile njen nadomestek – brende.

Pravi produkt korporacij je tako postal brend, ki pa ga je bilo mogoče projicirati na vse produkte in storitve. In tudi Trump je na začetku devetdesetih let nehal graditi: njegov pravi produkt je postal njegov brend, ki ga je projiciral na vse mogoče produkte (vodko, vzmetnice, vodo, sendviče, zrezke, kravate ipd.), storitve (univerze, letalski prevoz itd.), stavbe, letoviške komplekse in golfišča. Z licenciranjem svojega imena – svojega brenda – je služil bolje kot kadarkoli, navsezadnje, »ljudem je prodajal priložnost, da so lahko 24 ur na dan in 7 dni na teden živeli v njegovem brendu«.

Trump in West sta v istem biznisu. Oba delata nore reči, da bi okrepila svoj brend. Trump se je leta in leta brendal v resničnostnem šovu The Apprentice (Vajenec), West pa se je leta 2014 priženil v ultimativni resničnostni šov – h Kardashianovim (Keeping Up With The Kardashians), ki so neoliberalno politiko prignali do logičnega zaključka: vse je trg! Noben vidik njihovega življenja ni onstran trga – svoje življenje, neskončni selfie-tvit-instagram, delijo z milijoni gledalcev, sledilcev, konzumentov. Vse – vsak košček svoje kože, vsako svojo solzo – eksploatirajo, vse tržijo. Noč in dan. Brend je odprt 24 ur na dan, 7 dni na teden.

Trumpovi so Kardashianovi v Beli hiši. Kanye West morda res deluje čudaško in bizarno in šokantno in noro, toda le zato, ker ne igra po pravilih entertainmenta, temveč po pravilih brendiranja – po neoliberalnih pravilih. Po pravilih tega poznega kapitalizma, ki ustvarja prgišče velikih, bogatih zmagovalcev in nepregledno množico poražencev.

Logično – West se ima za umetnika, celo za »največjega umetnika vseh časov«. A za umetnika se ima tudi Trump, ki je svojo prvo avtobiografijo, objavljeno davnega leta 1987 (v času neoliberalne eksplozije), naslovil The Art of the Deal. Umetnost posla. Trump in West sta simptoma neoliberalne dobe, v kateri je »denar zamenjal umetnost«, kot pravi Nick Pemberton (CounterPunch). »Popularnega umetnika danes definira imperij, ki ga zgradi. Osebnost, ki jo lahko prodaja. In pogosto zmaga najbanalnejša osebnost.«

Kanye West, ki je te dni obiskal ugandskega diktatorja Yowerija Musevenija (za homoseksualnost je hotel uvesti smrtno kazen!), se ima za svobodomisleca. In res slavi svobodo, pravi Ta-Nehisi Coates (Atlantic), toda »belsko svobodo, svobodo brez konsekvenc, svobodo brez kritike, svobodo biti ponosen in neveden«, »svobodo brez odgovornosti«, »konfederacijsko svobodo«, »zavojevalsko svobodo«. To je svoboda, ki je izraz antipatije do revnih in šibkih. To je svoboda elit, nafte in nevidnih vojn. To je svoboda spolnega nasilja.

Točno, ta »belska svoboda«, ki jo slavi West, je natanko ekonomska svoboda, ki jo slavijo neoliberalne elite – to je svoboda, do katere se pride z zmanjševanjem obsega države, s privatizacijo, z nižanjem davkov ter z liberalizacijo in deregulacijo trga. Kar seveda pomeni, da revščino in vse strašnejšo ekonomsko neenakost ustvarjajo prav neoliberalne politike, s katerimi ustvarjajo ekonomsko svobodo.

Zato tudi lažje razumete, zakaj West pravi, da je bilo suženjstvo stvar izbire – črnci so bili sužnji zato, ker niso imeli kapitalistične žilice. Ker niso imeli kapitalistične žilice, niso imeli ekonomske, »belske« svobode. Tudi neoliberalci nas danes učijo, da je revščina stvar izbire – in da so revni sami krivi, da so revni.

Več ko je v svetu ekonomske svobode, bolj ljudje bežijo pred svobodo – in bolj hočejo gospodarje, tirane, fašiste.