Vasja Jager

19. 10. 2018  |  Mladina 42  |  Družba

Kdo se boji črnega moža

Pravljice so preresna zadeva, da bi jih prepuščali propagandistom politike sovraštva

Razpis, s katerim revija Demokracija, strankarsko glasilo SDS, išče »domoljubno« pravljico. »Strokovno« žirijo sestavljajo namestnik odgovornega urednika Demokracije Metod Berlec ter novinarki Lucija Kavčič in Marjanca Scheicher. Slednji imata izkušnje z literarnim ustvarjanjem – Kavčičeva je avtorica kmečke igre »Ljubezen na seniku«, Scheicherjeva je napisala »žgečkljivi roman o slovenski estradi« z naslovom Kešpička.

Razpis, s katerim revija Demokracija, strankarsko glasilo SDS, išče »domoljubno« pravljico. »Strokovno« žirijo sestavljajo namestnik odgovornega urednika Demokracije Metod Berlec ter novinarki Lucija Kavčič in Marjanca Scheicher. Slednji imata izkušnje z literarnim ustvarjanjem – Kavčičeva je avtorica kmečke igre »Ljubezen na seniku«, Scheicherjeva je napisala »žgečkljivi roman o slovenski estradi« z naslovom Kešpička.

Leta 1938 je v Nemčiji izšla ena od mnogih knjig, ki so v tistem obdobju učile otroke, katere so temeljne resnice sveta. Pravljica se začne nedolžno, s svetlolasim fantičem po imenu Franz, ki se z materjo odpravi v gozd iskat gobe. Toda ko deček naleti na mušnico, začne zgodba dobivati zlovešči podton; mati, kleno nemško dekle v predpasniku in z dolgimi zlatimi kitami, sinovo najdbo brž izkoristi, da mu s primero razloži razmerja med narodi: »Prav kot imamo dobre gobe, imamo dobre ljudi. Obstajajo pa tudi strupene, škodljive gobe in tudi škodljivi narodi.« Zgodba se konča tako, da mali Franz navdušeno sprejme njen nauk: »Nemška mladina se mora naučiti, da prepozna strupeno židovsko mušnico. Spoznati mora nevarnost, ki jo Žid pomeni za Nemčijo in ves svet. Razumeti mora, da židovsko vprašanje vpliva na usodo vseh nas.«

Pravljica, ki je kot mnoge podobne nastala pod budnim očesom nacističnih ideologov, ima naslov Strupena goba, z njo pa je Hitlerjev režim pred otroki utemeljeval svojo »rešitev« židovskega vprašanja.

Režim Adolfa Hitlerja je bil prvi, ki je v propagandne namene sistematično izkrivljal stare pravljice in ustvarjal nove, kot je »Strupena goba«, in z njimi zasipal otroke.  Od takrat je propagiranje sovraštva, izključevanja in nepotrebnega nasilja v pravljicah prepoznavni znak totalitarističnih teženj neke politike.

Režim Adolfa Hitlerja je bil prvi, ki je v propagandne namene sistematično izkrivljal stare pravljice in ustvarjal nove, kot je »Strupena goba«, in z njimi zasipal otroke. Od takrat je propagiranje sovraštva, izključevanja in nepotrebnega nasilja v pravljicah prepoznavni znak totalitarističnih teženj neke politike.

Vrnimo se v sedanjost in zamenjajmo izraz »žid« z izrazom »migrant«. Dobimo pravljico, ki jo lahko brez težav prijavimo na razpis, ki ga je v začetku meseca objavilo glasilo stranke SDS Demokracija. Kar je povsem logično, saj so izhodišča, na katerih temelji natečaj skrajnega desničarskega slovenskega medija, podobna tistim, po katerih so svoje pravljice oblikovali nacisti in ki jih je oblikoval urednik Hans Maurer. Ta je določil, da mora otroška literatura zbujati navdušenje nad junaki iz stare germanske bojevniške tradicije in tako pri otrocih »krepiti ljubezen do domovine in jim zagotavljati ideale za življenje«. Demokracija pa išče pravljico, ki »mora krepiti narodno zavest in v otrocih spodbuditi domoljubje, pripadnost tradicionalni družini, ki je temelj in branik slovenstva«. Maurer je v 30. letih prejšnjega stoletja pisal, naj se pripovedi »nanašajo na stare nemške mite, pravljice in legende«; urednik Jože Biščak danes v Demokraciji predpisuje, da so »glavni liki lahko vzeti tudi iz že obstoječe slovenske otroške literature oziroma pravljic«. V obeh primerih gre za sklicevanje na preteklost in strah pred prihodnostjo, varovanje izmišljene slavne tradicije in vzpostavljanje črno-belega sveta, v katerem je vsaka drugačnost izenačena z nevarnostjo. In v obeh primerih gre za poskus učenja otrok o temeljnih »resnicah«, ki zbujajo sovraštvo in nasilje.

V nacistični filmski različici Rdeče kapice je slednja zvesta privrženka rajha in na rokavu nosi Hitlerjevo svastiko. Na koncu pravljice jo reši esesovec, ki velikega hudobnega volka kratko malo zabode z nožem.

V nacistični filmski različici Rdeče kapice je slednja zvesta privrženka rajha in na rokavu nosi Hitlerjevo svastiko. Na koncu pravljice jo reši esesovec, ki velikega hudobnega volka kratko malo zabode z nožem.

»Pravljice so eno izmed najbolj učinkovitih orodij vseh političnih propagand in so vedno služile za socializacijo otrok, žensk in drugačnih, v vseh sistemih,« razlaga literarna zgodovinarka dr. Milena Mileva Blažić. Toda le najbolj skrajni režimi so se področja pravljic lotili sistematično. Prvi, ki je to storil sistematično in otroško literaturo docela podvrgel politični propagandi, je bil prav režim Adolfa Hitlerja. Pravljice so bile namreč pomemben mehanizem, skozi katerega je nacistična oblast skušala otrokom privzgojiti novi Weltanschauung, pogled na svet, ki je bil izrazito rasističen in nasilen in na katerega spominja duh, ki danes veje iz razpisa Demokracije. »Nemška pravljica bo postala eden najpomembnejših načinov za rasno in politično prosvetljevanje otrok,« je leta 1935 izjavil vidni funkcionar Nacionalsocialistične stranke Alfred Eyd.

Nekoč, v deželi po imenu Nemčija

Kot v knjigi »Otroška literatura v Hitlerjevi Nemčiji« piše ameriška literarna zgodovinarka Christa Kamenetsky, je v skladu s to mislijo nacistični propagandni stroj na novo napisal celoten kanon Grimmovih pravljic in ga priredil svoji ideologiji. Pravljica o Rdeči kapici, ki so jo priredili tudi za film, je tako postala zgodba o deklici, ki med pohajkovanjem po gozdu na rokavu nosi kljukasti križ, pred volkom pa jo reši moški v uniformi SS, ki žival hladnokrvno zabode. Obuti maček je v kinematografih mutiral v lik zloveščega gospodarja, ki mu na koncu filma množica skandira nacistični pozdrav. Oktobra 1939, mesec dni po napadu na Poljsko, pa so nemški otroci v kinematografih lahko gledali zgodbo Sneguljčice, arijske princese, katere oče je bil vodja mogočne armade, ki je marširala na »vzhodnega sovraga«. Med novimi pravljicami, ki so nastale pod prsti nacističnih propagandistov, je tudi slikanica z zgovornim naslovom Ne zaupaj lisici na njeni zelenici in ne verjemi Židu na besedo.

Če v nacistični pravljici iz leta 1938 zamenjamo izraz »Žid« z izrazom »migrant«, dobimo zgodbo, ki jo lahko mirno prijavimo na razpis Demokracije. Iz njega veje isti Weltanschauung, pogled na svet.

Milena Mileva Blažić opozarja, da je mogoče potegniti vzporednice med nacističnimi pravljicami in razpisom Demokracije: »Gre za sovražno propagando, ki temelji na večvrednosti in promovira sovraštvo.« V bistvu se namreč odnos SDS do beguncev, proti katerim je uperjen razpis v Demokraciji, ne razlikuje dosti od prezira, ki ga je do »manjvrednih« ras gojila Hitlerjeva Nemčija. Podobno kot v zgodbi o židovski mušnici so tudi za slovensko skrajno desnico reveži, ki prihajajo iz opustošenih držav, strup, ki razžira slovensko in celotno zahodno družbo. Tudi slovenski »domoljubi« opozarjajo, da tujcem ne smemo verjeti in da moramo biti previdni – prav kot Franzeva mati sina uči, da »moramo biti na preži pred slabimi ljudmi«. Kot ona poziva Hitlerjevo mladino, da naj »razsvetli ljudstvo in jih opozori na židovsko nevarnost«, tako Janševi podporniki in njihovi mediji z lažnimi novicami in manipulacijami »razsvetljujejo« slovensko javnost o nevarnosti, ki naj bi jo za našo družbo pomenili begunci. In tudi v tem primeru je cilj oblikovanje Weltanschauunga, neodvisnega od razuma in srca in v celoti podrejenega pogledom Stranke.

Skrajni domet nacističnega propagandnega aparata dobro ponazarja posnetek dečkov, ki se igrajo paznike v koncentracijskem taborišču; skupinica otrok v njem ponazarja zajete komuniste.

Skrajni domet nacističnega propagandnega aparata dobro ponazarja posnetek dečkov, ki se igrajo paznike v koncentracijskem taborišču; skupinica otrok v njem ponazarja zajete komuniste.

Zakrivanje izključevalne, nasilne politike pod videzom otroških pripovedk je znak totalitarističnih teženj. Ali kot pravi prevajalec, pisatelj in komik Boštjan Gorenc: »Gre za širjenje skrajnega diskurza na vsa polja in obdobja človekovega bivanja.« Za Hitlerjevo Nemčijo je pod Josipom Stalinom enako počela Sovjetska zveza, ki je v okupirani Vzhodni Nemčiji po vojni preprosto zamenjala nacistične pravljice s svojimi. Kot pred tem nacisti je tudi njen komunistični režim oblikoval skoraj neprepoznavne filmske verzije Grimmovih pravljic; v Pogumnem krojačku iz leta 1956 naslovni junak zavrne povzdignjenje v aristokracijo in se v duhu socializma namesto s princeso poroči z njeno služkinjo. V tem kontekstu sporni razpis v Demokraciji razkriva totalitarnost politike Janeza Janše, ki se tako kot skrajni desni in levi avtokrati pred njim ne more upreti težnji po obvladovanju vseh kanalov družbene komunikacije in socializacije.

Te težnje je jasno prepoznalo tudi Društvo pisateljev Slovenije in oblikovalo protestno izjavo, ki jo je podpisalo 160 vidnih civilnodružbenih organizacij in javnih zavodov na področju kulture. »Verjamemo, da si vsi otroci zaslužijo človečne, odprte in strpne pravljice, ki spodbujajo empatijo, ne pa netijo sovraštvo. Le tako jim lahko omogočimo, da bodo ponotranjili osnovne človeške vrednote, ki edine omogočajo varen jutri za vse,« navajajo podpisniki izjave. Blažićeva se strinja z njihovim razmišljanjem. Prepričana je, da razpis v Janševi Demokraciji pomeni grožnjo slovenski skupnosti, saj je »nedemokratičen, temelji na nepoznavanju osnovnega strokovnega področja, torej pravljic, in zlorabi otrok kot naslovnikov, kot tudi odraslih«. Še več, besedilo razpisa je po njenem mnenju primer sovražnega govora, zoper katerega je država dolžna ukrepati: »Objavljeni tekst ima vse značilnosti sovražnega govora, ker izraža ideje in misli, ki so eksplicitno ksenofobne, je žaljivo diskriminatoren in rasističen, usmerjen predvsem v manjšino, ki jo kljub njeni stiski kriminalizira pod krinko pravljice, skrbi za otroke in domoljubja.«

Pravljica o mavričnih ljudeh

Neposredni povod za potezo Janševih propagandistov je bržkone krepitev novih smernic v prevladujoči otroški in mladinski literaturi, ki skuša otroke učiti pomena solidarnosti, sodelovanja in sprejemanja drugačnosti. Slovenska skrajna desnica tovrstno literaturo dojema kot »izrojeno«, »protidomovinsko« in »levičarsko« – kar so pridevniki, s katerimi so kritična in progresivna dela označevali tudi simpatizerji in člani Nacionalsocialistične stranke. »'Da' spodobnosti in morali v družini in državi!« je 10. maja 1933 na trgu pred poslopjem berlinske opere ob grmadi gorečih knjig kričal Hitlerjev minister za propagando Joseph Goebbels.

V Sloveniji se v zadnjih letih krepijo pravljice in slikanice, ki bi jih »domoljubi« najraje zažgali; tako kot »študentje«, ki so pod Goebbelsom razsajali po Berlinu, tudi oni verjamejo, da so poklicani k obrambi očetnjave pred zloveščimi silami, ki jih prepoznavajo povsod okoli sebe. O tem priča tudi eden od številnih nestrpnih zapisov na spletni strani Janševe televizije Nova24: »S promoviranjem t. i. multikulturalizma (brez dovoljenja volivcev) želijo poseliti Slovenijo z migranti, jim po hitrem postopku podeliti državljanstva in vzgojiti novo volilno bazo. Gre za peklenski načrt slovenskih levičarjev, ki so se odločili, da je za njihovo preživetje ključno naslednje: zlorabiti muslimanske migrante, s protidružinsko politiko vzpostaviti obubožanje Slovenije in dolgoročno vzpostaviti socialne nemire, znotraj katerih bodo še bolj okupirali vse vzvode oblasti.«

Janševi propagandisti se odzivajo na naraščanje števila slikanic in pripovedi, ki spodbujajo solidarnost in človečnost. Tovrstna literatura je zanje izrojena in nevarna mitološki domovini, v katero verjamejo.

V otroški literaturi, ki spodbuja otrokove potenciale za sprejemanje in sodelovanje, vidi politika sovraštva potrditev svojih tez in poziv k boju. Leta 2013 je izšla prva slovenska slikanica z LGBT-tematiko, Mavrična maškarada, ki govori o želvi, ki je v dvomih o svojem spolu. Leta 2016 je ministrstvo za delo in družino v sklopu razpisa za sofinanciranje projektov s področja enakosti moških in žensk podprlo slikanico o prigodah dvojčkov Anžeta in Neže, ki se v sanjah upreta morastima bitjema Rozagroza in Plavalava, ki ju silita v okvire družbeno prevladujočih spolnih vlog. Pred kratkim pa je Mladinska knjiga izdala knjigo Pogumne punce, v kateri direktorica Inštituta 8. marec Nika Kovač opisuje življenja in dosežke tridesetih izjemnih žensk, ki so krojile podobo sodobnega sveta. Vsi ti projekti povečujejo tesnobnost skrajne desnice, zaradi česar ta postaja še bolj agresivna.

Leta 1936 je izšla »basen« Ne zaupaj lisici na njeni zelenici in ne verjemi Židu na besedo, ki jo je napisala vzgojiteljica Elvira Bauer in je bila posebej priljubljena med nacističnimi pedagogi. Otroke je učila, da je Žide v Nemčijo popeljal sam vrag, da bi Nemcem ukradli zemljo.

Leta 1936 je izšla »basen« Ne zaupaj lisici na njeni zelenici in ne verjemi Židu na besedo, ki jo je napisala vzgojiteljica Elvira Bauer in je bila posebej priljubljena med nacističnimi pedagogi. Otroke je učila, da je Žide v Nemčijo popeljal sam vrag, da bi Nemcem ukradli zemljo.

A zdi se, da je razpis za »domoljubno« pravljico pri strankarskem glasilu SDS nastal kot odgovor na projekt Lahkonočnice, ki ga financira družba A1 in v sklopu katerega je pred začetkom letošnjega septembra vrsta priznanih slovenskih literarnih ustvarjalcev in ustvarjalk pripravila pripovedke, ki skušajo zmanjševati predsodke o rasi, jeziku, nacionalnosti, spolu in revščini. Med avtorji je tudi Boštjan Gorenc, ki priznava, da Lahkonočnice in podobni projekti izkoriščajo socializacijski potencial pravljic za širjenje določenega pogleda na svet. Toda ta pogled ni vezan na ideologijo neke politične opcije, zato ne more iti za politično propagando, pojasnjuje Gorenc: »Človečnost in strpnost sta obči človeški vrednoti in nimata ideološkega predznaka. Sta nad politiko in njenimi delitvami na leve in desne.«

Toda prav to je tisto, kar tako moti skrajne desničarje, ki bentijo nad »multikulti« in LGBT-pravljicami; edina strategija SDS in njenih simpatizerjev je namreč delitev in ustvarjanje izrednih stalnih izrednih razmer, v katerih lahko uspeva njihovo hujskaštvo. Zato so se očitno sedaj odločili, da bodo politiko sovraštva skušali nadaljevati na področju, kjer se sicer pospešeno uveljavljajo progresivni pogledi. Diskurz umetnih delitev in nasilja je tako začel vdirati v domeno najzgodnejšega otroštva. »Ključno vprašanje ni, ali skušamo skozi pravljice vplivati na otroke, temveč je pomembno le, kaj jim sporočamo,« pravi igralec in pisatelj Andrej Rozman Roza. »Tudi jaz se grem v svojih pravljicah propagando; toda za razliko od skrajne desnice in njenih pisunov širim strpnost ter ljubezen do sočloveka in narave.«

Nestrpnežem vstop prepovedan

Ob tem je treba izpostaviti, da v slovenski pravljičarski tradiciji, ki jo želi izkrivljati Demokracija – v razpisu kot primer posodabljanja klasikov navajajo zgodbo o Kekcu, ki gre na Kolpo branit mejo –, ne najdemo pravljice, ki bi bila izvorno slovenska. Pač pa so stare pripovedi odmev še precej starejših izročil, ki so prosto prehajala med mejami, pojasnjuje literarna zgodovinarka Blažićeva: »Pravljice in ljudje smo zgrajeni kot mozaik, iz različnih poligenetskih kamenčkov, motivov, motivnih drobcev in slepih motivov oziroma večjezičnosti in medkulturnosti. Tako je slovenski nacionalni lik junaka Martina Krpana intertekstualno povezan z Odisejem in Polifemom, Davidom in Goljatom, rezijanskim Lol Kotlićem, Kanjošem Macedonovićem, Andersenovim Vžigalnikom, Petrom Klepcem iz Osilnice, Jožetom Štempiharjem iz Olševka, Cefizljem in Policajem in tako naprej. Ni ene pravljice, ki bi bila monokulturna, obstajajo le monokulturne iluzije iz milnih mehurčkov.«

Izvirna slovenska pravljica ne obstaja. Tudi najstarejše ljudske pripovedke so le odmev še starejšega izročila, ki je prosto prehajalo med mejami. Pravljice so spomenik multikulturalizma.

Premik v polje otroške literature označuje poseben mejnik v propagandnem delovanju stranke SDS. Ta je bila doslej osredotočena na odrasle državljane in državljanke, ki so ciljno občinstvo obsežne mitologije, ki jo je stranka spletla okoli Janše. Kot piše veliki ameriški mitolog Joseph Campbell, je namen mita pojasnjevanje širše družbene stvarnosti, sodelovanje v njej pa ni vezano na uporabo dejstev, temveč izključno na vero v mit in pripravljenost na sodelovanje v njegovih ritualih. Takšen primer je Janševa mitologija Noriškega kraljestva, s katero se skuša v podzavesti občinstva vzpostaviti kot naslednik neobstoječih starodavnih junakov, ki naj bi svoje pleme spet popeljal v nekdanjo utopijo; s tem Janša sam sebi podeljuje »sveto« poslanstvo, ki ga postavlja nad vse druge in upravičuje preizkušnje, ki jih doživlja. Te postajajo del izvornega mita, ki pomeni temelj kozmologije Janševih privržencev, in pripomorejo h gradnji junakovega lika.

Pravljica, ki jo išče Demokracija, je namenjena otrokom, ciljno občinstvo Janševe mitologije pa so odrasli. Namen pravljice je namreč, da otroka sooči s travmami odraščanja, mit pa poskuša neki skupnosti ponuditi arhetipsko razlago sveta in odnosov v njem. Janševo pisanje o Noriškem kraljestvu je tako mit, ki pojasnjuje njegovo vlogo odrešenika in ga dela za dediča namišljenih starodavnih bojevnikov, ki bo ljudstvo popeljal nazaj v mitološko utopijo.

Pravljica, ki jo išče Demokracija, je namenjena otrokom, ciljno občinstvo Janševe mitologije pa so odrasli. Namen pravljice je namreč, da otroka sooči s travmami odraščanja, mit pa poskuša neki skupnosti ponuditi arhetipsko razlago sveta in odnosov v njem. Janševo pisanje o Noriškem kraljestvu je tako mit, ki pojasnjuje njegovo vlogo odrešenika in ga dela za dediča namišljenih starodavnih bojevnikov, ki bo ljudstvo popeljal nazaj v mitološko utopijo.
© Uroš Abram

Namen pravljice pa je povsem drugačen in bistveno bolj intimen; gre za fantazijsko pripoved, ki odraža otrokove notranje stiske ob stiku z grozečim svetom in mu ponudi ventil za izražanje te stiske. »Otrokov um vsebuje venomer naraščajočo zbirko neprimerno razporejenih in le delno integriranih vtisov ... Fantazija mu omogoči, da zapolni vrzeli v razumevanju, ki so posledica nezrelega razmišljanja in pomanjkanja informacij,« je v svojem delu Rabe čudežnega – o pomenu pravljic zapisal ameriško-avstrijski psiholog Bruno Bettelheim, svoj čas zapornik v taboriščih Dachau in Buchenwald. Povedano preprosteje – če je mit namenjen razlagi celotne družbene stvarnosti in odnosov v njej, pomeni pravica le otrokov osebni notranji zemljevid, narisan z arhetipi. Njen junak ni nikoli neko pleme, narod ali skupnost, temveč le oseba, ki jo pripoved zadeva.

Pravljica je polje, v katerem lahko otrok prosto izživi svoje frustracije ob stiku z velikim grozečim svetom. Je poslednje zatočišče pred tesnobo, sovraštvom in nesmiselnim nasiljem.

Bettelheimove besede razkrivajo, zakaj je početje SDS in Demokracije nesprejemljivo. Pravljice so namreč poslednje zavetje otroške domišljije, v katerem se otrokova osebnost lahko varno sooči s travmami dozorevanja. In tukaj je ločnica med pravljico in vanjo oblečeno propagando; prva otroka uči temeljne človečnosti, druga mu jo skuša prepovedati v imenu določene ideologije in iz njegovega sveta izključiti drugačnost, ki ga bogati. Toda zadnje, kar otrok potrebuje, so nove travme, ki jih sprožajo umetni konflikti in nesmiselno nasilje odraslih. Ali kot so v uvodu slikanice Rozagroza in Plavalava zapisali avtorji besedila, pisateljica Maruša Ivančič, scenaristka Saša Eržen in pesnik Kobrowsky: »Če bi vladali otroci, bi se svet širil čez obzorje in se razburljivo razlival po zapuščenih kotanjah, podiral bi nesmiselno postavljene opozorilne znake ob cestah ter čudno čudne smerokaze v trgovinah, ki deklice usmerjajo v levo, fantke v desno, s svojo intenzivnostjo bi obsijal zamračene sobane, v katerih na ogromnih stolih in za pomembnimi mizami sedijo odrasli in dan za utrujenim dnevom vneto zapisujejo pravila. Za otroke, ne zase.«

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.