Italija postaja fašistična država

Dovolj hudo bi že bilo, če bi bil Salvini sam, pa ni. Po celotnem kontinentu ima namreč prijatelje, zaveznike, ljudi, ki promovirajo njegove ideje.

Bogovi tiste, ki jih hočejo uničiti, najprej naredijo nore. Če ta stari pregovor drži, so obeti za Italijo črni. Italija ima namreč vlado, katere politike na prvi pogled niso videti neofašistične in krute, čeprav to dejansko so. Eden zadnjih čudaških ukrepov, ki jih je predlagal minister za notranje zadeve in namestnik predsednika vlade Matteo Salvini, je zahteva za zaprtje »etničnih« trgovin ob 21. uri, v Independentu piše Sean O'Grady. To predlaga zato, ker so nekatere, »večino vodijo tuji državljani«, zvečer postale »shajališče pijancev in razpečevalcev drog«.

Salvini, ki po svetu postaja znan kot mini Donald Trump, trdi, da so te trgovine polne »ljudi, ki pijejo pivo, viski do tretje ure zjutraj« in »ščijejo in serjejo » na pragu. Ob tem je treba spomniti, da je Hitler v 30. letih prejšnjega stoletja bojkotiral judovske trgovine in podjetja, znano je tudi, da so tirani uvajali policijsko uro za pripadnike manjšin.

Salvinijeva policijska ura za trgovine je zgolj zadnji od vrste ukrepov, katerih cilj je celotno Italijo spremeniti v »sovražno okolje« za begunce, prosilce za azil in ekonomske migrante. Uvedba »cenzusa« za Rome, prepoved reševanja migrantov z ladij v Sredozemlju in grožnja z zapiranjem županov, ki naseljujejo begunce v prazna mesta in vasi v svojih občinah, so še nekateri najnovejši napadi na človekove pravice. Italija je tako vodilna država na svetu pri ukinjanju družbenih svoboščin.

Tudi Hitler je v 30. letih prejšnjega stoletja bojkotiral judovske trgovine in podjetja, znano je tudi, da so tirani uvajali policijsko uro za pripadnike manjšin.

Fašizem si pogosto predstavljamo kot grobo, črno-belo filmsko zgodbo z rohnečimi voditelji v smešnih uniformah iz preteklosti. Današnji fašisti so drugačni, nosijo sodobne majice in imajo profile na družabnih omrežjih. Njihova filozofija pa je ostala enaka. Enako kot v preteklosti tudi današnji fašisti prezirajo demokracijo, ki jo označujejo za »establišment«, tradicionalne politike obtožujejo, da so skorumpirani, zgube. Tako kot v preteklosti tudi današnji fašisti »tujce« doma in v tujini krivijo za zapletene gospodarske probleme, protekcionizem prodajajo kot hitro rešitev, proste trgovine ne razumejo in jo zaničujejo. Mednarodne organizacije, kot sta OZN in EU, napadajo, ker »se vmešavajo« v notranje zadeve.

Nihče ne misli, da bodo Salvini in njegovi prijatelji enako kot Mussolini napadli Abesinijo ali Albanijo, a so kljub temu nevarni in grožnja za Evropo. Na Poljskem, Madžarskem in Češkem fašisti vodijo državo, opozarja Sean O'Grady. V Avstriji in na Danskem so v vladi ali blizu nje. V Franciji se skrajno desna nacionalna fronta prenavlja, v Nemčiji so neonacisti kot skrajno desna stranka Alternativa za Nemčijo (AfD) največja opozicijska stranka. Enako se bo verjetno zgodilo na Švedskem.

Fašizem si pogosto predstavljamo kot grobo, črno-belo filmsko zgodbo z rohnečimi voditelji v smešnih uniformah iz preteklosti. Današnji fašisti so drugačni, nosijo sodobne majice in imajo profile na družabnih omrežjih. Njihova filozofija pa je ostala enaka.

Dovolj hudo bi že bilo, če bi bil Salvini sam. Pa ni, po celotnem kontinentu ima prijatelje, zaveznike, ljudi, ki prevzemajo njegove ideje. Zaradi tega policijska ura za trgovine ni nekaj, zaradi česar bi lahko samo zamahnili z roko in rekli, da je nepomembna norost.