Boštjan Napotnik

26. 10. 2018  |  Mladina 43  |  Konzum

Sobana z razgledom

Kraljeva hiša, Bled

  • ocena: 3 / 5

Zbirka domačih mesnin

Zbirka domačih mesnin

Račje prsi

Račje prsi

Restavracija Kraljeva hiša
Vrba 37 a, Lesce/Bled
Tel.: 01 200 99 11
Zdajle, ko golfistična sezona še traja, je Kraljeva klubska hiša odprta vsak dan od 7. do 22. ure; off season pa se bo za natančne ure treba pozanimati po telefonu.

Ambient:
lepo je, sodobno, prostorno, udobno + izjemen razgled na alpski svet in postriženo trato; elevatorski džez v zvočnikih

Napitki:
čisto simpatična, pregledna in raznovrstna (tudi različni cenovni razredi) vinska karta

Dostopnost:
ko te spustijo mimo rampe, parkiraš na velikem parkirišču, v prvo nadstropje je moč priti z dvigalom, zato tudi za gibalno ovirane ni zaprek

Fino:
domače mesnine potrebušina

Ne tako fino:
sladice

Izbor mesnin stane 25, njoki 16, ravioli 15, svinjska potrebušina 22, račje prsi 28, panakota 6, kepica mangovega sorbeta pa 2,7 evra.

»A si stoprocentno rezerviral? Kaj če nas ne bodo spustili noter?« je, ko se zapornica pred konzumobilom po kar dolgem čakanju še vedno ni dvignila, zaskrbelo prilično zlakotenega načelnika odprave, namenjene v restavracijo blejskega, menda največjega in najlepšega slovenskega golf placa. O velikosti igrišča bi zaradi večernega mraka težko sodili, brez dvoma pa je Kraljeva klubska hiša stajliš in prijeten in udoben objekt. Posedeni v kot ogromnega steklenjaka smo srebajoč aperitiv lagano začeli obračati debele liste jedilnega lista. Idila je trajala, dokler plačilni agent ni skorajda omedlel zaradi cen stejkov – univerzalna postavka, 150 evrov/kilo –, kar je bil dovolj jasen znak, da bomo naročili kaj drugega. Začetek je bil – še posebej po jasnem natakarjevem zagotovilu, da domače tukaj res pomeni domače, torej da vse reči naredijo tu – relativno jasna in lahka izbira. Če so vse tole – kot list pergamenta tanke rezine sušenih račjih prsi, prijetno zaostren chorizo, kraftna in kompaktna sopressata, žmohtna in mehka tirolska salama, izjemno aromatična bresaola in lepo omaščene rezine dostojno (skorajda že malo čez) staranega svinjskega kareja – naredili na lokaciji, potem se globoko klanjamo mesarskemu mojstru. Obenem pa pripominjamo, da sicer razumemo željo, da mesnine zasijejo v polni luči, da pa bi kljub temu za kontraštih maščobi zraven kazalo priložiti še kakšno okisano vlaknino.

Nasploh se po tej večerji zdi, da je kuharija v Kraljevi hiši težkljata, da ji manjka svežine, hrustljavosti in da je zelenjava na krožnikih – če to, jasno, niso ravno solatne zloženke – potisnjena zelo v zadnji plan.

Pri krožnikih toplih predjedi to sicer zaradi precej navadne, a okusne paradižnikove omake, prelite prek oblačkasto mehkih rikotnih njokov (gnudov), velja malo manj, a sirovi ravioli, dodatno opremljeni z obiljem naribanega trdega sira in bolj zdrizastim kot poširanim jajcem, so bili težki, dolgočasni in nedomišljeni. Tudi za file natančno pečenih in z okusno glazuro premazanih račjih prsi, položenih na s kokosovim mlekom odišavljeno rižoto, se zdi, da je avtor ostal na pol poti in da bi se tu dalo narediti še kaj več. Tako je bila edina jed, ki je bila res na ravni tega, kar Kraljeva hiša glede na cene in ambient želi biti, kos lepo zmehčane, hrustljavo zapečene, na večplastnem kvadratu hrustljavo zapečenega vlečenega testa (v jedilniku temu kvadru pravijo hrustljava piadina; Italijani se po mojem s tem ne bi strinjali) postrežene svinjske potrebušine, osvežene z živo zelenim koriandrovim aiolijem, redkvico in kockami kolerabe. Odlična jed, s katero je kuhar pokazal, kaj zna in zmore. Je pa očitno precej slab pri sladicah, kjer si popravca zasluži predvsem za ultra generično izbiro (z Bleda pripeljana kremšnita, panakota, čokoladni sufle in tri vrste sadnih sorbetov), komajda zadostno pa za izvedbo zaželatinjene, z nedefiniranim rdečim sirupom prelite panakote in so-what mini kepice mangovega sorbeta. Kraljeva hiša je zelo lepa restavracija. Da bo postala tudi dobra, pa se bo treba malo bolj potruditi.