Borut Mekina

26. 10. 2018  |  Mladina 43  |  Politika

Največji nakup vseh časov

Vse je dogovorjeno za največji nakup orožja v samostojni Sloveniji. Za zaprtimi vrati.

6,3 milijona na enem mestu: boxer. Trikrat dražji od patrij.

6,3 milijona na enem mestu: boxer. Trikrat dražji od patrij.

Ni dvoma, občutki strahu se v Evropi kopičijo. To je vidno na vsakem koraku. Prihodnost je nepredvidljiva, varnost postaja vse redkejša dobrina, v številnih državah se zato krepijo skrajno desne ideje, naraščata radikalizem in obup. A v Sloveniji smo za to našli rešitev. Slovenska rešitev tega morda zelo kompleksnega izziva je tako preprosta, da bolj ne bi mogla biti. Kupili bomo tanke. Če imaš tank, potem si varen, kajne?

Čez en mesec bo ministrstvo za obrambo v parlament poslalo predlog sporazuma z Organizacijo za sodelovanje pri skupnem oboroževanju iz Bonna (OCCAR). Ta sporazum je podlaga za največji nakup orožja po osamosvojitvi. Ko bo parlament sporazum ratificiral, bo ministrstvo začelo postopek podpisa pogodbe in nabave 48 osemkolesnikov tipa Boxer, 40-tonskih vozil, ki jih izdelujejo v Nemčiji in na Nizozemskem. Pred 11 leti je Slovenija nameravala kupiti 135 patrij, od katerih je vsaka stala dva milijona evrov z DDV-jem. Tokrat namerava ministrstvo za vsakega boxerja plačati pet milijonov evrov, k čemur je treba prišteti še dodatne stroške. Cena za orodje, simulator in osnovni paket rezervnih delov naj bi bila dodatnih 30 milijonov evrov. Nezakonitih provizij, obljubljajo na obrambnem ministrstvu, tokrat ne bo. Bodo pa administrativni stroški programa OCCAR znašali dodatnih 11 milijonov evrov. K temu je treba dodati še tako imenovano eskalacijsko klavzulo, znano iz projekta TEŠ 6, zaradi katere naj bi se naročilo do leta 2023 zaradi spremenljivih cen materialov in financiranja podražilo še za 15 milijonov. Skupaj vse to znese 306 milijonov evrov z davkom. Še noben nakup vojaške opreme v sodobni Sloveniji doslej ni bil tako obsežen.

A to je zgolj prvo naročilo. Temu naročilu nemških osemkolesnikov, ki jih bodo večinoma izdelali v družbi Rheinmetall v Düsseldorfu, naj bi do leta 2025 sledila še druga, dokler ne bo Slovenija v dolgoročnem obdobju imela dveh srednjih bataljonskih skupin, ki bodo pomenile hrbtenico bojnih zmogljivosti Slovenske vojske in naš temeljni solidarnostni prispevek k Natovi kolektivni obrambi, so prepričani na obrambnem ministrstvu. Po nekaterih prvih ocenah ministrstva za obrambo bo vzpostavitev obeh bataljonskih skupin stala celo 1,2 milijarde evrov. »Morate se zavedati, da tako majhne države, kot je Slovenija, nekoč niso obstajale. Jamstvo za naš nadaljnji obstoj je kolektivna obramba zveze Nato, EU in OZN pa sta garanta za spoštovanje mednarodnega prava. Tega v zadnjem času nekatere države vse pogosteje kršijo. In ker varnostni trendi v svetu niso spodbudni, postaja vse bolj pomembno to, da imaš skupno moč, da odvrneš potencialnega agresorja,« nam je med pogovorom dejal generalni direktor direktorata za obrambno politiko na ministrstvu za obrambo Aleš Mišmaš.

Do leta 2016 Slovenska vojska patrij, za katere smo plačali 75 milijonov evrov in katerih vzdrževanje je na leto stalo okoli milijon, skorajda ni uporabljala. V povprečju je posamezno vozilo v devetih letih prevozilo zgolj 11 tisoč kilometrov. (Na fotografiji iz leta 2008 Karl Erjavec ob predstavitvi patrie v Gorenju)

Do leta 2016 Slovenska vojska patrij, za katere smo plačali 75 milijonov evrov in katerih vzdrževanje je na leto stalo okoli milijon, skorajda ni uporabljala. V povprečju je posamezno vozilo v devetih letih prevozilo zgolj 11 tisoč kilometrov. (Na fotografiji iz leta 2008 Karl Erjavec ob predstavitvi patrie v Gorenju)
© Borut Krajnc

Odločitev za ta dragi nakup, ki v številkah presega mnoge v javnosti razvpite projekte – od drugega tira, zdravstvene reforme, povišice plač zaposlenim v javnem sektorju, pokojninske reforme, uvedbe nepremičninskega davka do prodaje NLB –, je bila sprejeta za zaprtimi vrati in bo slovenskim poslancem predstavljena kot izvršeno dejstvo. Bivši predsednik vlade Miro Cerar je poleti – takrat že kot vršilec dolžnosti – na poslansko vprašanje o zakonskih osnovah za nakup boxerjev sicer odgovoril, da so te nastale na podlagi leta 2016 opravljenega strateškega pregleda obrambe in letos sprejetega srednjeročnega obrambnega programa. A s prvim se je vlada seznanila konec leta 2016, dva dni bred božičem, z drugim pa aprila letos, ko je Cerarjeva vlada že opravljala tekoče posle. Lahko se celo vprašamo, ali so se ministri sploh zavedali, kaj potrjujejo, oziroma ali so bili pozorni, da se je besedna zveza »lahka bataljonska skupina« spremenila v »srednjo bataljonsko skupino«. To je malo verjetno, saj je še celo bivša obrambna ministrica Andreja Katič ob seznanitvi poslancev s prvim dokumentom dejala, da se novi slovenski obrambni cilj »bistveno ne razlikuje od ciljev, ki jih je Republika Slovenija sprejela leta 2013«.

Poslanci, ki zdaj dobivajo na mize prve izračune, pa o omenjenih dokumentih nikoli niso glasovali, nikoli o tem ni bila sklicana redna ali izredna plenarna seja in so bili, verjetno tako kot javnost, skuhani počasi, kot žabe. Decembra 2016 je vlada sporočila, da se bodo obrambni izdatki do leta 2025 povečali za od 20 do 30 milijonov evrov na leto, letos spomladi je številka narasla na 43 milijonov na leto in še raste. Še posebej po obisku Natovega generalnega sekretarja Jensa Stoltenberga, ki je tukaj lobiral za še dodatne investicije v orožje in ki mu je predsednik vlade Marjan Šarec zagotovil, da bo skušal sredstva za obrambo povečati. Vmes so te slovenske »cilje«, to je izgradnjo dveh srednjih bataljonskih skupin namesto ene lahke, kot je še veljalo v času nakupa patrij, potrdile tudi druge države članice Nata, zaradi česar je možnost, da bi to odločitev še lahko spremenili, toliko bolj nemogoča.

Zdaj se lahko na obrambnem ministrstvu res sklicujejo na zaveze, ki smo jih dali Natu. Eden izmed članov slovenske skupine, ki so sodelovali pri Natovih potrjevanjih obrambnih ciljev za Slovenijo in ki ne želi biti imenovan, omenja primer Portugalske, ki naj bi pokazal, kako težko je takšne odločitve pozneje spremeniti. »Portugalci so v preteklosti dobili nalogo, da zgradijo težko brigadno skupino. Ko je Portugalska dobila socialistično vlado, so se poskušali spogajati za manj, a so druge države idejo zavrnile. Enostavno so jih preglasovali. Mi se dejansko nikoli nismo pogajali, sami smo predlagali dve srednji bataljonski skupini, kar je zavezništvo tudi sprejelo. Ideja Levice, da bi imeli o nakupu osemkolesnikov v Sloveniji referendum, bi bil dejansko referendum o izstopu iz Nata,« nam je dejal.

Nekateri poslanci sicer še računajo, da bi bilo mogoče ta nakup preprečiti ali spremeniti. Znano je, da nakupu nasprotujejo v Levici, a tudi nekateri drugi poslanci. Prejšnji predsednik parlamenta, sedaj poslanec SD, Milan Brglez recimo trdi, da odločitev o nakupu boxerjev še ni dokončna. »Mislim, da bi morali naše zaveze, dane Natu, ponovno prevetriti in se do njih realistično opredeliti, da ta strošek ne bi bil večji od vseh ostalih. O takšnih zavezah bi se moral dokončno opredeliti parlament. Sam sem prepričan, da bi morali kupovati, če že, predvsem opremo, ki jo je mogoče uporabljati tudi v civilne zadeve. Menim, da drug bataljon ni potreben,« pravi. Tudi predsednik parlamentarnega odbora za obrambo Samo Bevk pravi, da uradno njihov odbor nima še nobenih »papirjev« in da sam podpira povišanje izdatkov za obrambo v skladu z »realnimi možnostmi«. In tudi v enem od osnutkov koalicijske pogodbe vlade Marjana Šarca je bilo zapisano, da si bo Slovenija pri Natu prizadevala za vzpostavitev le enega srednjega bataljona.

A za vojsko je stvar že končana, vse zakonske podlage so po njihovem mnenju že sprejete. Kot pravijo, so vojaške investicije podobne investicijam kateregakoli drugega ministrstva, zaradi česar posebnega sklepa poslancev o tem nakupu sploh ne potrebujejo. Predvsem pa, da je Slovenija vzpostavitev dveh srednjih bataljonskih skupin zaradi svojih nacionalnovarnostnih potreb že dala tudi kot nacionalno zavezo do Nata in da bi sprememba te odločitve povzročila »drastičen« padec ugleda in verodostojnosti naše države. Kot pravi Mišmaš: »Jaz sodelujem na sestankih Nata in spremljam, kakšna stališča zastopajo predstavniki drugih držav, in zato vem, kako bi ti sprejeli drastično spremenjeno stališče Slovenije. Sicer pa naša odločitev temelji na varnostnih ocenah, političnih usmeritvah, ki imajo podlago v resoluciji o razvoju, in drugih že sprejetih planskih dokumentih, ki so jih sprejeli v državnem zboru in vladi. To je bil dolg postopek, odločitev, da bomo kupovali boxerje, ni bila sprejeta čez noč. V proces oblikovanja ciljev zmogljivosti za Slovenijo so bili vključeni Natovi štabi in planerji, kjer sodelujejo tudi Slovenci, ter strokovne službe našega ministrstva.«

Tank je zelo neposreden, verjetno tudi najbolj primitiven odgovor na občutke strahu. In zato tudi najdražji.

Ideja o oblikovanju »zahtevnejših« ciljev zmogljivosti in dveh srednjih bataljonskih skupin naj bi začela zoreti na ministrstvu in vzporedno znotraj organov Nata po letu 2014, predvsem po tem, ko je Rusija anektirala Krim, kjer je prišlo do možnosti konvencionalnega spopada v Evropi. Do leta 2016 je še veljalo, da bo Slovenija vzpostavila eno lahko bataljonsko skupino, opremljeno s patriami in mitraljezi, ter eno srednjo bataljonsko skupino, katere osnova bi bile patrie s topovi, nato pa so leta 2016 ob strateškem pregledu obrambe ocenili, da se varnostne razmere poslabšujejo. Zato so predlagali nadgradnjo oziroma vzpostavitev dveh srednjih bataljonov s težjimi osemkolesniki, z večjo »balistično zaščito in ognjeno močjo«, oboroženimi tudi s topovi. »Mislim, da je Slovenska vojska pri tem znašla smiselni kompromis, ki je javnofinančno vzdržen. Lahko bi se odločili tudi za srednje mehanizirane zmogljivosti – gosenice, ki jih imajo recimo med svojimi cilji nekatere druge primerljive države,« pravi Mišmaš.

Morda imajo na obrambnem ministrstvu prav, ko trdijo, da je nakup boxerjev potreben. Je pa za začetek težko kaj takšnega trditi ali upravičevati brez javne razprave. In problem je, ker se včasih zdi, da na obrambnem ministrstvu živijo v svojem svetu in da bi širšo javno razpravo nujno potrebovali. Komunikacijski šum je namreč očiten. Celo iz kabineta predsednika vlade so nam odgovorili, da Marjan Šarec vidi cilje malce drugače, kot jih na obrambnem ministrstvu. »Predsednik vlade pričakuje, da se bodo namenili ustrezni finančni viri za nabavo transportnih helikopterjev, namenjenih tudi zaščiti in reševanju, ter za digitalizacijo, gradnjo kibernetske obrambe in varnosti. Prav tako pa pričakuje, da bo Bela knjiga, ki jo pripravlja Ministrstvo za obrambo predvidoma do konca januarja 2019, začrtala smer, kako naprej tudi z morebitno nabavo novih oklepnikov 8x8,« so nam sporočili iz njegovega kabineta.

V drugih državah poskušajo ta problem rešiti z večjo vključenostjo javnosti in poslancev v civilni nadzor nad vojsko. V Nemčiji so recimo poslanci v zadnjih štirih letih odločali o vseh pomembnejših nakupih. Glasovali so o nadgradnji 33 helikopterjev, o nakupu novih tankov, o pristopu k Natovemu skupnemu sistemu letečih tankerjev goriva. Nemški poslanci so morali glasovati tudi o nakupu sistemov za bojevnika prihodnosti, glasovali so o nabavi novih komunikacijskih sredstev in seveda tudi o nadgradnji svojih boxerjev. Od leta 1981 morajo poslanci odbora za finance in odbora za obrambo glasovati o vseh vojaških investicijah, večjih od 25 milijonov evrov. Tako je v Nemčiji, ne pa v Sloveniji, kjer se na obrambnem ministrstvu v zadnjih letih pregovorno sklicujejo na mednarodne zaveze kot nekakšno bianko menico, ki naj bi jo dobili z vključitvijo v Nato. Nezaupanje ali zgolj nerazumevanje med širšo javnostjo in profesionalizirano Slovensko vojsko tako narašča.

Podobno lahko opazimo še na drugih obrambno-varnostnih področjih. Ne samo pri nakupih opreme, ampak tudi pri pošiljanju vojakov na misije v tujino so poslanci v drugih državah vključeni v sprejemanje odločitev. V Nemčiji so lani poslanci glasovali recimo o podaljšanju svoje misije v Afganistanu in Maliju. V kar 17 evropskih državah morajo o napotitvah vojakov v tujino odločati parlamenti, pri nas pa je bil državni zbor iz teh postopkov izključen ob vstopu v Nato. Ne samo o orožarskih obljubah Natu, tudi o napotitvah slovenskih vojakov v tujino javnost navadno izve iz tujih medijev, ki poročajo o sklepih kakšnega sestanka predsednikov vlad ali obrambnih ministrov. Tako smo recimo o napotitvi slovenskih vojakov na za mnoge sporne vaje na meje z Rusijo – v Estonijo, Litvo, Latvijo in na Poljsko – izvedeli od tujih novinarjev, ki so poročali z vrha v Varšavi leta 2016. Uradno so bili poslanci z odločitvami seznanjeni šele nekaj tednov kasneje.

Ko bo parlament sporazum ratificiral, bo ministrstvo začelo postopek podpisa pogodbe in nabave 48 osemkolesnikov tipa Boxer, 40-tonskih vozil, ki jih izdelujejo v Nemčiji in na Nizozemskem.

Ko bo parlament sporazum ratificiral, bo ministrstvo začelo postopek podpisa pogodbe in nabave 48 osemkolesnikov tipa Boxer, 40-tonskih vozil, ki jih izdelujejo v Nemčiji in na Nizozemskem.

Dvom o tem, da so v generalštabu sposobni samostojno odločati o dragih nakupih, pa upravičujejo slabe pretekle izkušnje. Leta 2001 smo od Nemcev kupili rabljen raketni sistem Roland II, ki smo ga deset let za tem prenehali uporabljati. Tik preden so se v vojski odločili, da bodo Roland upokojili, so se vojaki na poligonu v Grčiji leta 2009 z njim še zadnjič urili: v devet letečih ciljev so izstrelili 15 raket, strošek: 601.990 evrov. Pred tem smo se odločili za drago prenovo tankov T-55 in M-84, ki so jih kmalu za tem – zaradi taktičnih premislekov – vzeli iz uporabe. Spet drugačni taktični premisleki so botrovali nakupu prevelike vojaške ladje Triglav, vojaške bolnišnice Role II, ki je stala šestkrat več, kot je bilo predvideno. Ni si težko predstavljati, da vojska potrebuje helikopterje, s katerimi vsakodnevno zagotavlja tudi nujno medicinsko pomoč. Si je pa težko predstavljati nakup boxerjev ali njihovih predhodnic, patrij. Do leta 2016 Slovenska vojska patrij, za katere smo plačali 75 milijonov evrov in katerih vzdrževanje je na leto stalo okoli milijon, skorajda ni uporabljala. V povprečju je posamezno vozilo v devetih letih prevozilo zgolj 11 tisoč kilometrov. V pogon so jih v generalštabu spravili šele lani in letos ob usposabljanju in vajah vojakov 74. bataljona. Lani in letos so se vojaki s patriami vozili toliko kot med letoma 2007 in 2016.

Se je s tem treba sprijazniti, ker je to pač v naravi vojaških nakupov? Na ministrstvu za obrambo trdijo, da je razlog za nakup boxerjev v poslabšanju varnostnih razmer zaradi Rusije in da še celo nekoč nevtralni Finska in Švedska danes zaradi tega tesno sodelujeta z Natom, pravkar v največji vaji Nata Trident Juncture. Poklicali smo Mattija Pesa, strokovnjaka za Rusijo v Finskem inštitutu za mednarodne odnose. »Da,« nam je odgovoril »ni dvoma, zadnji dogodki kažejo na slabšanje varnostnih razmer. Na Finskem pa ne ocenjujemo, da Rusija pomeni neposredno grožnjo, in ne bojimo se ruske invazije. Kljub temu želimo biti pripravljeni na najhujše, res pa na Finskem ne ocenjujemo, da bodo pri tem pomagali nakupi novega orožja, ki ga imamo že dovolj, ampak ohranjamo naborništvo, ki ga zdaj spet uvaja tudi Švedska.« Videti je, da so Finci pragmatični. Orožja ne kupujejo zato, ker je to zdaj v modi. Tudi Slovenija bi lahko na primer izboljšala položaj vojakinj in vojakov, ki so slabo plačani, vse manj jih je, poklic je popolnoma nezanimiv.

Pred 11 leti je Slovenija nameravala kupiti 135 patrij, od katerih je vsaka stala dva milijona evrov z DDVjem. Tokrat nas bo vsak boxer stal 6,3 milijona.

Ni dvoma, da se varnostne razmere poslabšujejo. Ne le zaradi Rusije, ampak tudi zaradi odločitev administracije ameriškega predsednika Donalda Trumpa. Iztok Podbregar, dolgoletni svetovalec za nacionalno varnost pri bivšem predsedniku vlade in bivšem predsedniku države Janezu Drnovšku, nekdanji vodja generalštaba, bivši direktor Sove in profesor varnostnih ved, v svoji zadnji knjigi Reinženiring nacionalnovarnostnega sistema našteva še mnoge druge nove izvore varnostnih groženj, od pomanjkanja pitne vode, pomanjkanja redkih mineralov in kovin, podnebnih sprememb, stranpoti globalizacije, rasti cene energentov do migracij. Grožnje po njegovem postajajo vse kompleksnejše: to niso več klasični vojaški spopadi, zaradi česar pa se tudi povečuje tveganje, da za to poklicane institucije kriz ne prepoznajo in jih ne rešujejo.

V institucijah, ki v Sloveniji skrbijo za nacionalno varnost, od vojske prek obveščevalnih služb do policije, je skupaj zaposlenih okoli 22 tisoč ljudi. Ta ustroj, ki je izredno drag, pa ob novih grožnjah hitro odpove. Podbregar, ki zato poziva k reorganizaciji in racionalizaciji celotnega sistema, rad ponudi primer poplav v Ljubljani leta 2014: »Ob poplavah tistega leta v Ljubljani se je s posledicami soočilo več sto prostovoljnih gasilcev, ki so zapustili svoja delovna mesta v Prekmurju in prišli pomagat Ljubljančanom. Hkrati pa smo v Ljubljani imeli več tisoč poklicnih neizkoriščenih vojakov, ki smo jih plačali zato, da so opazovali prostovoljne gasilce. Skratka, neracionalni nesmisli, kjer na enem koncu iz proizvodnje, ki trpi škodo, vzamemo delovno silo in jo damo na drug konec Slovenije, kjer pa že tako imamo plačane vojake, ki so usposobljeni, vendar neuporabljeni. Gre za dvakratni izpad dohodka oziroma neracionalno porabo virov.«

Nakup boxerjev, tega slovenskega odgovora na nove varnostne grožnje, zato spominja na zgodnja leta slovenskega vključevanja v EU, ko so uradniki evropske direktive najraje dobesedno prekopirali v slovensko zakonodajo, ker je bilo to pač najlažje. Ali ni Nato dejansko v slovenski varnostni sistem vnesel podobne ležernosti, miselne lenobe in primanjkljaja inovacij? Še celo javno debato o varnosti smo ob vključitvi v Nato omejili zaradi domnevne učinkovitosti. Vprašanje je, ali bodo pregrešno dragi boxerji reševali naše varnostne težave – večja verjetnost je, da bodo sokrivi za vznik novih tveganj. Kupujemo jih le zato, ker jih kupujejo tudi druge države. Ker je tako najlažje. Tank je zelo neposreden, verjetno tudi najbolj primitiven odgovor na občutke strahu. In zato je tudi tako drag.

Novi helikopterji

Helikoptersko reševanje bo očitno prevzela vojska. Nad njo pa civilna letalska agencija nima nadzora.

V letos spomladi sprejetem srednjeročnem obrambnem programu sredstva za obnovo helikopterjev, kaj šele nakup novih, niso bila predvidena, obrambni minister Karl Erjavec pa je minuli teden v oddaji Studio City na RTV Slovenija presenetil z napovedjo, da bo v kratkem predlagal nakup treh helikopterjev tipa Bell, ki bi naj bili namenjeni izvajanju nujne medicinske pomoči.

V Sloveniji za zdaj nujno medicinsko pomoč zagotavljata vojska in policija, skupaj je ves čas v pripravljenosti pet helikopterjev, ki v povprečju letijo skoraj vsak dan. Vojska ima za ta namen trenutno dve helikopterski posadki in dva helikopterja Bell 412, ki sta stacionirana na Letališču Jožeta Pučnika na Brniku; od teh je le eden opremljen v vitlom, namenjenim za gorsko reševanje. Letalska policijska enota pa izvaja helikoptersko nujno medicinsko pomoč s tremi helikopterji letnikov 1980, 1987 in 2004.

Ker morata vojska in policija s to floto pokrivati vso površino države, se včasih zgodi, da helikoptersko reševanje ni na voljo. To se je recimo zgodilo na začetku junija, ko je brez helikopterske pomoči ostal severovzhodni del države, saj se je tedaj pokvaril edini usposobljeni, 38 let star helikopter. Tudi zato, ker je do incidenta prišlo v predvolilnem času, se je očitno nova koalicija v skladu s predvolilnimi obljubami odločila za prenovo helikopterske flote.

Vojska bo po novem prevzela tudi helikoptersko nujno medicinsko pomoč. Civilna agencija nad kakovostjo njenih storitev ne bo imela nadzora. (Na fotografiji vaja v izvedbi kopenskega odreda za specialno delovanje nevtraliziranja delovanja sovražne celice na Brdu pri Kranju ob obisku generalnega sekretarja zveze Nato)

Vojska bo po novem prevzela tudi helikoptersko nujno medicinsko pomoč. Civilna agencija nad kakovostjo njenih storitev ne bo imela nadzora. (Na fotografiji vaja v izvedbi kopenskega odreda za specialno delovanje nevtraliziranja delovanja sovražne celice na Brdu pri Kranju ob obisku generalnega sekretarja zveze Nato)
© Borut Krajnc

To pa zdaj ponovno odpira druga vprašanja. Reševalec s skoraj 30-letnimi izkušnjami Robert Sabol je zadnja leta opozarjal, da služba helikopterske nujne medicinske pomoči v Sloveniji ni bila organizirana na sodoben način. Slovenija denimo nima niti enega reševanju namenjenega helikopterja. »Nekateri vojaški helikopterji bolnikov na nosilih ne morejo vpeti, poleg tega imajo ti tudi daljši reakcijski čas,« nam je dejal. Poleg tega zdaj helikopterji delujejo iz dveh baz, morali pa bi iz treh, da bi učinkovito pokrili območje celotne države.

Rok Marolt, direktor agencije za civilno letalstvo, pravi, da je s formalnopravnega vidika zdaj v Sloveniji helikopterska nujna medicinska pomoč primerno urejena. EU je namreč prejšnji mesec sprejela novo osnovno uredbo 2018/1139, v skladu s katero Slovenija to pomoč sedaj izvaja kot državno aktivnost v javnem interesu. Drugo vprašanje pa je, ali bo ta služba tudi na dovolj visoki ravni, primerno odzivna in ali bo delovala v skladu z ustreznimi varnostnimi cilji iz predpisov EU. Država je namreč sprva želela helikoptersko nujno medicinsko pomoč organizirati v okviru policije. Če jo bo po nakupu treh namenskih helikopterjev prevzela vojska, pa njihovega, civilnega nadzora nad tem servisom agencija ne bo imela, opozarja Marolt. Vojska ima namreč za svoja plovila svoj letalski nadzorni organ.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.