Marjan Horvat

2. 11. 2018  |  Mladina 44  |  Družba

Učitelj? Ne, pridigar.

V Ljubljano prihaja Jordan Peterson, človek na misiji. A na kakšni misiji?

Založba Družina v vabilu na njegovo predavanje navaja Petersonovo misel, da je treba opustiti spone ideologij in nihilizem ter se boriti za pravico do govorjenja resnice.

Založba Družina v vabilu na njegovo predavanje navaja Petersonovo misel, da je treba opustiti spone ideologij in nihilizem ter se boriti za pravico do govorjenja resnice.
© Profimedia

V nedeljo, 18. novembra, dopoldne bo v Cankarjevem domu predaval svetovno znani kanadski profesor psihologije in klinični psiholog Jordan Peterson. V Sloveniji bo predstavljal svojo najnovejšo knjigo 12 pravil za življenje: protistrup za kaos, slovenski prevod je izšel pri založbi Družina, zagotovo pa se bo v Ljubljani, kot tudi drugod na njegovi zdajšnji evropski turneji, dotaknil tudi tistih tem, ki jih je kritično razčlenjeval v zadnjih letih, ko se je iz razmeroma neznanega profesorja z Univerze v Torontu prelevil v »najbolj vplivnega intelektualca Zahoda«.

Peterson je zaslovel leta 2016 z ostrim nasprotovanjem noveli zakona o človekovih pravicah, v katerega so kanadske oblasti vključile tudi člen o uporabi novih, nevtralnih osebnih zaimkov, da bi preprečile diskriminacijo transspolnih oseb. Peterson je vztrajal, da je ta zakon v nasprotju s svobodo izražanja in govora, kasneje pa je kritiko v intervjujih razširil in še stopnjeval z zavračanjem zagovornikov teze, da obstaja (precej več) spolov, kot sta le biološka.

A kritika »teorije spolov« in politične korektnosti je bila pravzaprav zanj le odskočna deska, da bi širši javnosti predstavil svoj Weltanschauung, katerega ključni del je – kar je danes jasno – socialni konservativizem, ki vključuje visoko toleranco do (socialnih, spolnih, etničnih in drugih) neenakosti v družbi, ki jih avtor opravičuje in legitimira s kontroverznimi tezami, mešanico biološkega determinizma in religiozno mističnih prepričanj. Kot vrhunski retorik in ne nazadnje kot izvrsten poznavalec človeške psihe je prepričljiv, saj si marsikdo v današnjem smisla in vrednot izpraznjenem (postmodernem) svetu želi vrnitve trdnih vrednot, pa čeprav bi to pomenilo – kar zagovarja Peterson – vrnitev v čase, ko je o pripadnosti družbi odločalo darvinistično načelo »preživetja najmočnejšega«. Peterson na novo afirmira neenakost, obenem pa hoče posameznike – zlasti mlade moške, ki so po njegovem najranljivejši – opolnomočiti z nasveti za osebno rast.

Peterson v religioznem išče duhovno podstat, s katero bi svoje učence opremil s trdnimi moralnimi načeli, vendar je njegovo zavzemanje za družbo neenakih povsem v nasprotju z religioznimi nauki, tudi Kristusovimi. Zato se lahko strinjamo s filozofom Rokom Plavčakom, avtorjem eseja o Petersonu, objavljenega na portalu Airbeletrina, da je »izdaja knjige, ki je v globokem nasprotju z etosom krščanske ljubezni in sočutja, družbene pravičnosti, egalitarnosti, vsekakor zelo nenavadna odločitev za založbo Družina, ki se oglašuje, da ’v duhu katoliškega nauka nagovarja vse ljudi dobre volje in gradi svet pravičnosti, medsebojnega razumevanja in spoštovanja’«.

Za Jordana Petersona je edina zveličavna resnica njegova resnica.

Peterson ni katolik, čeprav v svoj tour de force projekt opolnomočenja mladih moških vključuje nekatere nauke krščanske misli, kot sta »izvirni greh« in misel o žrtvovanju ter trpljenju kot sestavnem delu življenja. Iščoč odgovor, ali so krščanski nauki morda kaj več kot le arhetipi ali projekcije kolektivnega nezavednega, se opredeljuje za agnostika. Vidno je, da je v snovanju svojega središčnega koncepta »prevajanja kaosa v red« uporabljal krščanske nauke, tudi Jungov koncept arhetipov kot sestavine kolektivnega nezavednega, vendar je zanj osnovni mehanizem tega »prevajanja« logos, »božja beseda, ki spreminja kaos v red«, kar pa je seveda pogojeno z govorjenjem resnice. Zato, in zagotovo tudi iz drugih razlogov, založba Družina v vabilu na njegovo predavanje na njihovi spletni strani navaja Petersonovo misel, da je treba opustiti spone ideologij in nihilizem ter se boriti za pravico do govorjenja resnice.

Ni naključje, da tuji katoliški tisk v Petersonu vidi »preroka« in »iskalca« prave poti, saj upajo, da bo spregledal in našel zavetje v katolicizmu. Spregledujejo, da je za Petersona edina zveličavna resnica njegova resnica. Ta vključuje rehabilitacijo konservativne misli, tudi poglabljanje neenakosti med ljudmi, in izključevanje vseh drugače mislečih, tudi tistih, ki razumejo, da so razvoj humanističnih načel in prizadevanja za opolnomočenje najranljivejših družbenih skupin civilizacijski dosežek, in ne – kot trdi Peterson – nekakšna zarota »postmodernih neomarksistov«. Njegova resnica je nevarna, čeprav je – kar je kolateralna posledica njegovih nastopov in knjig – Peterson s svojo ostro kritiko sodobne humanistike nekatere raziskovalce, zlasti tiste, ki svojega dela niso opravljali tako, kot bi ga kot intelektualci morali, prisilil k premisleku o njihovem delu.

Človek, ki bo novembra gostoval v Cankarjevem domu, je konservativec, vendar konservativec posebne vrste. Maja je Bernard Schiff, Petersonov nekdanji kolega in prijatelj, zaslužni profesor Univerze v Torontu, v kanadskem časniku The Star izrazil skrb zaradi Petersonovega »poenostavljanja« in »vprašljivega odnosa do resnice, intelektualne integritete in osnovne spodobnosti«. Povedno, a pomenljivo je, da je Schiff svoj prispevek začel nekoliko nenavadno, s spominom na Petersonovo nakano izpred nekaj let o nakupu cerkve: »Mislil sem, da išče nov dom, ker je bilo takrat v Torontu moderno spreminjati opuščena religiozna poslopja v ’stajliš’ stanovanja. Popravil me je. Dejal je, da hoče ustanoviti cerkev, v kateri bi vsako nedeljo vodil obred.« 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.