Borut Mekina

2. 11. 2018  |  Mladina 44  |  Politika

Slovenski brexit

Dve desetletji so pozivali k privatizaciji NLB, zdaj pa so šokirani nad posledicami

Eno izmed vpisnih mest, kjer lahko mali sleherniki kupijo delnice NLB

Eno izmed vpisnih mest, kjer lahko mali sleherniki kupijo delnice NLB
© Borut Krajnc

Britanski konservativci so v obdobju pojenjavanja moči imperija radi iskali zunanjega krivca. Eden izmed najbolj priljubljenih grešnih kozlov je postala EU. Desetletja so britanski nacionalisti domoljubje dokazovali z bojem proti Bruslju. Od kampanje do kampanje so volivce prepričevali, da bo imperij zasijal v polni luči šele, ko ne bo več zunanjih spon. Ko pa so leta 2016 Britanci na referendumu podprli odcepitev od EU, je sledil šok. Zdaj britanska politična elita ne ve, kako bi se spoprijela s posledicami dolgoletnega zavajanja javnosti. Ve, da je naredila napako, a ne najde poti naprej.

Tudi v Sloveniji imamo svoj brexit. Ker nimamo imperialne zgodovine, je ta zrcalna slika britanskega, poln je pomilovanja, obupa, malodušja, a logika je podobna: slovenska desnica je v zadnjih dvajsetih letih vzrok za vse težave, ki jih je Sloveniji prinesla globalizacija, strnila v eno populistično rešitev: če nismo sposobni voditi svojih podjetij, pa naj jih vodijo tujci. Najpomembnejši simbol takšnega razmišljanja je NLB – NLB, sistemska banka, katere mreža kreditnih pogodb prepreda slovensko gospodarstvo. NLB odslikava zdravje slovenskega gospodarstva, ki je odvisno od Nemčije, s tem pa igra tudi vlogo valobrana pred zunanjimi težavami. Kljub temu so številni ponavljali, da bodo s privatizacijo NLB rešene vse gospodarske težave.

To zgodbo so izbrani politiki ponavljali zadnji dve desetletji in počasi, korak za korakom, je javnost začela verjeti, da je NLB res rakava rana slovenskega gospodarstva. Paradoksalno so to trdili prav člani tiste politične elite, katere prijatelji so bili odgovorni za največ tajkunskih posojil: največjo bančno luknjo (560 milijonov evrov) so v slovenskih državnih bankah skopali nekdanji cerkveni holdingi. Banki smo se odpovedovali iz leta v leto. Zgolj za primer: do leta 2000 je še veljalo, da bo NLB postala banka, ki jo bodo imeli tretjinsko v lasti varčevalci, domača podjetja in država. Leta 2001 je nato prevladala zamisel, da bi ji koristil know-how iz tujine, in 34-odstotni lastnik je postala belgijska KBC …

Da je treba prodati 75-odstotni delež NLB, ni od Slovenije zahtevala evropska komisija, ampak je to Slovenija evropski komisiji sama položila v usta. Parlament je sklep o prodaji 75-odstotnega deleža NLB sprejel poleti 2012 na izredni seji, ki je trajala dva dni in na kateri poslanci po lastnih besedah niso vedeli, o čem odločajo. To se je zgodilo še pred odločbo komisije iz leta 2013. Snežena kepa samopomilovanja se je torej valila počasi. V NSi bi danes besede, da NLB ne smemo prodati, ker si »Slovenija pri bančništvu ne more privoščiti, da bi bila agregat tujih podružnic, ki praviloma niso opora lokalnemu podjetništvu,« verjetno označili za relikt komunizma, jih je pa dejansko v prvi vladi Janeza Janše izrekel tedanji predsednik te stranke dr. Andrej Bajuk.

Ko je zdaj SDH v vnovičnem poskusu privatizacije NLB odločil, da bomo banko prodali v cenovnem razponu od 68 do 88 odstotkov njene knjigovodske vrednosti, so se politiki seveda začeli zgražati. Celo Janša je tvitnil, da je 51 evrov za delnico »sramotno nizka cena« in da bo ljudstvo, ki plačuje dolgove NLB, odgovornim, predvsem Miru Cerarju, Dejanu Židanu in Karlu Erjavcu, enkrat sodilo. Seveda, Janez Drnovšek je 34-odstotni delež NLB leta 2002 prodal belgijski KBC po ceni, ki je ustrezala 270 odstotkom knjigovodske vrednosti. A Janša je danes šokiran tako, kot so nad rezultatom pogajanj z EU v Veliki Britaniji šokirani nekdanji brexitovci. Ne more se pogledati v ogledalo in si priznati, da je vse to tudi posledica njegovega klicanja trojke, njegove politike, njegovega političnega obračunavanja z namišljenimi strukturami, ki jih je sam poimenoval tranzicijske.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.