Marjan Horvat  |  foto: Nik Erik Neubauer

9. 11. 2018  |  Mladina 45  |  Politika

V taktih »Plesa valkir«

Se lahko napredna Evropa (še) upre viziji prihodnosti, kakršno je v soboto na tržaških ulicah demonstriralo fašistično gibanje CasaPound?

Člani gibanja CasaPound na pohodu po ulicah Trsta s svojimi zastavami v rokah, rdečimi s podobo želve v obliki tarče. Shoda se je udeležilo njegovih 2000 članov.

Člani gibanja CasaPound na pohodu po ulicah Trsta s svojimi zastavami v rokah, rdečimi s podobo želve v obliki tarče. Shoda se je udeležilo njegovih 2000 članov.

V soboto smo lahko v Trstu videli dve povsem različni viziji (prihodnje) Evrope: liberalnodemokratične, uglašene z različnimi pojmovanji odprte in vključujoče družbe ter na drugi strani neliberalne in nestrpne Evrope strahu, ki se obdaja z okopi na mejah in v glavah. Prvo so utelešali udeleženci antifašističnega shoda, ki so se po tretji uri popoldne začeli zbirati na Trgu sv. Jakoba. S plakati z napisi »Mir« in »Osvobodimo se fašizmov«, tudi z očitno sproščenostjo, humorjem, pogumom in ne nazadnje s številnostjo – prišlo je okrog 5000 ljudi, Italijanov in Slovencev različnih slojev, med njimi so bili tudi podjetniki, politiki in predstavniki različnih sindikalnih in levičarskih združenj – so želeli sporočiti, da v Evropi, še posebej pa v Trstu, kot obmejnem pristaniškem mestu, vedno izpostavljenem prepihu različnih ideologij, ni prostora za tiste, ki hočejo obujati doktrine fašizma ali drugih avtoritarnih režimov. Drugo vizijo utelešajo člani gibanja CasaPound, ki so pol ure kasneje s Trga Riborgo, ta je slabih deset minut hoje od Trga sv. Jakoba, začeli na shodu po ulicah Trsta uprizarjati svoj spettacolo. Z njim naj bi počastili »dede in pradede«, ki so z zmago v prvi svetovni vojni Italiji »priborili« Trst, Gorico, Istro, Reko in del Dalmacije.

Njihov sprevod je bil po formi in vsebini, čeprav v novi (pre)obleki, le reminiscenca na Mussolinijeve parade. Že ob spuščanju z vzpetine, na kateri stojita katedrala in muzej sv. Justa (San Giusto), proti Trgu Riborgo, torej na eni izmed bližnjic med obema trgoma, so v zraku zadoneli takti Plesa valkir nemškega skladatelja iz 19. stoletja Richarda Wagnerja, najljubšega skladatelja firerja Adolfa Hitlerja, nato pa – v danih okoliščinah zveneče enako zlovešče – še napevi iz Vivaldijevih Štirih letnih časov ter seveda komadi punk benda Zetazeroalfa, ki ga je konec devetdesetih ustanovil vodja gibanja CasaPound. Sprevod CasaPounda se je pomikal od Riborga proti Rossetijevemu spomeniku pred Ljudskim vrtom. V ospredju je izstopal urejen moški v sivi obleki: Simone di Stefano, nacionalni tajnik gibanja CasaPound, ta čas medijsko najprepoznavnejši obraz gibanja CasaPound. V njegovi bližini je dogajanje budno spremljal moški v rjavi jakni z obrito glavo in dolgo brado, ustanovitelj gibanja Gianluca Iannone. Za njima so stali člani gibanja v črnih oblačilih, postrojeni v vrstah in z zastavami v rokah, tisti spredaj z italijanskimi tribarvnicami, sledile so zastave CasaPounda, rdeče s podobo želve v obliki tarče, za njimi, na samem začelju sprevoda, pa zastave študentske veje gibanja (Blocco Studentesco), ta je ob ustanovitvi leta 2006 izbrala črno zastavo z belo strelo, po zgledu zastave britanske Zveze fašistov in nacionalnih socialistov. Opazne so bile, čeprav ne vsem na očeh, tudi podobe fašističnega orla in Benita Mussolinija. Sprevod mrkih možakarjev in peščice žensk, starih med 20 in 40 let, je tudi po pol četrti uri, ob predvidenem času pohoda, še miroval, saj so s sosednje Ulice di Donati avtobusi še vozili člane CasaPounda, ki so prišli iz oddaljenih krajev Italije, menda celo s Sicilije. A število udeležencev fašističnega shoda je bilo pol manjše kot antifašističnega, le 2000 jih je bilo. Da bi se izognili neredom, je tržaškim priskočilo na pomoč 1000 specialnih policistov iz osrednje Italije, vendar sta se oba shoda, ki sta sicer potekala zelo blizu drug drugega, končala v večernih urah mirno in brez nasilja.

Mimikrija CasaPounda

CasaPound je poleg »sestrske« skupine Forza Nouvo ta čas najbolj izpostavljeno skrajno desno gibanje na italijanskem političnem prizorišču. Je tudi eno izmed bolj »zanimivih« tovrstnih skupin v Evropi, saj njegov nastanek, zlasti pa delovanje zgovorno ponazarjata, s kakšnimi (nenavadnimi) novodobnimi fašističnimi skupinami se sooča današnja Evropa. Za gibanje CasaPound in njim podobne skrajno desne skupine je namreč značilno spajanje različnih, tudi levih, identitarnih sestavin, ideoloških doktrin in taktik delovanja, kar pa seveda učinkuje le kot prikritje, mimikrija njihove prave narave. Iz obsežne predstavitve gibanja v britanskem Guardianu in v študiji fundacije Open Society je vidno, da je že njihov način širjenja v Italiji, »skvotanje« opuščenih stavb, taktika, ki jo navadno pripisujemo levičarskim, zlasti alterglobalističnim skupinam. Gianluca Iannone je tako že leta 2003 s skupino somišljenikov »zaskvotal« opuščeno poslopje v bližini glavne rimske železniške postaje, da bi v njem vzpostavili prostore za delovanje radijske postaje Bandiera Nera (Črne zastave). Člane porajajočega se gibanja so novačili z letaki, na katerih so prosili za pomoč pri iskanju izgubljenega črnega mačka z imenom Pound. Naslovniki so seveda razumeli sporočilo. Črna je barva, s katero se je istovetil medvojni fašistični diktator Mussolini, s Poundom pa so spomnili na ameriškega pesnika in izpričanega fašista Ezro Pounda. Od tu ime gibanja CasaPound, Poundova hiša. V naslednjih 15 letih so po vsej Italiji tako »odprli« še več kot sto podobnih centrov, v katerih pa niso »ponujali« politične indoktrinacije, temveč so v njih vzpostavili prostore za športne dejavnosti, tudi knjigarne, celo restavracije, saj so – sledeč idejam Giovannija Gentila iz dvajsetih let 20. stoletja –, doumeli, da je fašizem »metapolitično« gibanje, onkraj ločnice levo-desno, s ciljem zagotavljanja »celovitega koncepta življenja«.

Za gibanje CasaPound in njemu podobne skrajno desne skupine je značilno eklektično spajanje različnih identitarnih sestavin, ideoloških doktrin in taktik delovanja, kar učinkuje le kot prikritje njihove prave narave.

Tedaj 30-letni Gianluca Iannone je bil leta 2003 v Rimu znan kot lastnik bara Cutty Sark, shajališča neofašistov, širše v državi pa kot ustanovitelj in pevec benda Zetazeroalfa. Ker je po izstopu iz vojske, kjer je bil nekaj let zaposlen kot profesionalni vojak, delal kot asistent režije pri nacionalni televizijski mreži RAI, je poznal ustroj medijev. Enako velja tudi za njegovega najtesnejšega sodelavca, Simona di Stefana, ki se je preživljal z grafičnim oblikovanjem. Od tod njune »inovativne« politične akcije, s katerimi sta korak za korakom pridobivala pozornost javnosti in novačila nove člane gibanja. Leta 2006 so člani gibanja CasaPound v Rimu denimo izobesili 400 lutk v naravni velikosti, da bi z napisi na njih opozorili na žgoč stanovanjski problem v prestolnici. Ko so se leta 2012 italijanski rudarji znašli v nevzdržnih socialnih razmerah zaradi politik EU, so člani gibanja zasedli pisarno EU v Rimu in pred njenim vhodom odvrgli vreče premoga.

V ospredju sprevoda je stopal Simone di Stefano, nacionalni sekretar  CasaPounda.

V ospredju sprevoda je stopal Simone di Stefano, nacionalni sekretar CasaPounda.

Tudi sicer sta v ospredju akcij gibanja CasaPound opozarjanje na socialne zagate Italijanov, zlasti stanovanjske, ter krepitev italijanske identitete spričo procesov globalizacije, kar vse jih razlikuje od drugih skrajno desnih skupin v Evropi, ki ta čas postavljajo problem priseljevanja v Evropo in islamski terorizem na vrh njihove politične agende. Tudi CasaPound seveda zavrača priseljevanje, vendar menda zato, ker naj bi se »z izkoriščanjem delavcev migrantov v državo vračal sužnjelastniški sistem«. Sicer pa Iannone in di Stefano zagovarjata celo nekatere levičarske politike, kot je renacionalizacija bančnega sistema, zdravstvenega sistema, energetskega sektorja in transporta, med njunimi vzorniki pa najdemo celo Che Guevaro.

CasaPound zavrača opredeljevanje svoje ideologije s fašistično. Umešča se v estremo centro alto (skrajni visoki center) in se zavzema za obuditev nekaterih Mussolinijevih socialnih politik, kot so pravica do stanovanja, sindikalnega organiziranja in minimalne plače. No, v času migrantskega vala leta 2015 je gibanje izkoristilo ugodne razmere za razcvet skrajno desne misli v Evropi in v navezavi z Ligo Mattea Salvinija, današnjega notranjega ministra, med lokalnim prebivalstvom marsikje uspešno sabotiralo poskuse preurejanja opuščenih stavb v azilne centre.

Deindustrializacija, globalizacija in obsojenost na prekarno delo potiskajo zlasti mlade v naročje populistov, ki zavajajo, da se je mogoče z okrepitvijo suverenosti nacionalnih držav upreti globalizaciji.

CasaPound se je znašel v središču medijske pozornosti leta 2011, ko je eden izmed njegovih simpatizerjev v Firencah umoril dva senegalska prodajalca in ranil tri druge, vendar je Iannone zatrdil, da so tega človeka izključili iz gibanja še pred tem dogodkom, menda zaradi »intelektualne lenobe«. A primerov nasilnega ravnanja, ki jih pripisujejo CasaPoundovim članom, je veliko. Septembra so italijanski mediji poročali, da so člani gibanja v Bariju pretepli italijansko poslanko v evropskem parlamentu in njenega sodelavca, ki sta se vračala z antifašističnih demonstracij. Z letošnjim letom, ob vstopu (vse bolj) skrajno desne Lige v italijansko vlado, so člani gibanja za svoja ravnanja dobili zaslombo v političnih vrhovih. Tudi zato si danes Iannone upa reči, da je Mussolinijev režim zanj »najlepši trenutek v zgodovini te nacije«.

Heterogenost evropske skrajne desnice

Res je, da takšnih in podobnih političnih grupacij ne moremo kar vsevprek imenovati populistične, skrajno desne ali fašistične. Toda če so v jedru antiliberalne, antidemokratične, antiegalitarne, če temeljijo na poveličevanju lastnega naroda in gojijo kult herojstva ter tradicije so, ne glede na to, kako jih imenujemo, nevarne za obstoj družbenega in političnega liberalnega reda, s katerim si je Evropa po vojni mukoma zagotovila mir. Političnih strank in gibanj, ki jih lahko uvrstimo na ta skupni imenovalec, je v Evropi veliko, res pa je, da je ta skupina izredno raznolika, saj ima vsaka izmed njenih »članic« zaradi zgodovinskih, kulturnih in političnih okoliščin v državi nastanka drugačne poudarke. V Avstriji in v Italiji, v državah, ki nista nikoli izvedli denacifikacije oziroma defašizacije, se je zlasti po padcu berlinskega zidu, ko se je s tezami o »koncu zgodovine« razrahljal in relativiziral odnos evropskih družb do polpretekle zgodovine, pojavil prostor za zagovornike nekdanjih desnih avtoritarnih sistemov, v Avstriji za Jörga Haiderja in njegovo Svobodnjaško stranko, v Italiji za Narodno zavezništva Gianfranca Finnija. Podobni procesi so potekali tudi na Hrvaškem, saj je v času domovinske vojne v devetdesetih letih prišlo do relativizacije, v času obstoja Jugoslavije povsem odklonilnega odnosa do ustaške NDH. V zadnjem času tudi na Slovaškem nekatera skrajno desna gibanja poveličujejo fašista Josefa Tiso, medvojnega vodjo kvizlinške države, Ljudska stranka Mariana Kotlebe pa je z zagovarjanjem podobnih stališč do medvojne kvizlinške države na zadnjih volitvah dobila v 150-članskem parlamentu kar 14 poslanskih sedežev. Povedno je, da celo v Nemčiji, državi, ki je po vojni opravila temeljito denacifikacijo, danes delujeta dve skrajno desni stranki: leta 2013 ustanovljena Nacionalno demokratična stranka (NDP), ki se odkrito razglaša za naslednico Hitlerjeve Nacionalsocialistične stranke, in pa seveda precej uspešnejša Alternativa za Nemčijo. Tudi druge (vse bolj skrajno) desne stranke v Vzhodni Evropi, na Poljskem stranka Zakon in pravičnost in na Madžarskem Fidesz, sicer zapovedujejo »pravilen« odnos do polpretekle zgodovine, vendar se izpostavljajo zlasti kot braniki krščanskih korenin Evrope. Vse te stranke pa z njihovimi »sestrskimi« strankami na Nizozemskem, Švedskem, Danskem, Finskem in v Franciji danes združuje odpor do priseljencev, ki je tudi sprožilec novodobnih identitarnih gibanj, kot je v Evropi razširjena Generacija identitete in njej podobna, ki se zavzemajo za nekakšno vrnitev v pretekla obdobja, po njihovem »brezmadežna«, ko naj bi ljudje še živeli v skladu s tradicionalnimi vrednotami.

Na začelju sprevoda so hodili člani študentske veje gibanja (Blocco Studentesco), ki so ob ustanovitvi leta 2006 izbrali črno zastavo z belo strelo, ustvarjeno po zgledu zastave britanske zveze fašistov in nacionalnih socialistov.

Na začelju sprevoda so hodili člani študentske veje gibanja (Blocco Studentesco), ki so ob ustanovitvi leta 2006 izbrali črno zastavo z belo strelo, ustvarjeno po zgledu zastave britanske zveze fašistov in nacionalnih socialistov.

Cas Mudde, izvrsten razčlenjevalec populizma, ima seveda prav z opozorilom, da je sedanji populizem v Evropi »neliberalni odgovor na probleme, ki jih je ustvaril nedemokratični liberalizem«, a strinjamo se lahko tudi z mislijo Anatola Kaletskega, ki v prispevku na vplivnem portalu Social Europe opozarja, da »odločilen politični konflikt tega desetletja ni med populisti in etabliranimi elitami, temveč med zagovorniki nacionalizma in procesi globalizacije«. Spomni, da so »povsod v svetu oklestili davke na dohodke bančnikov, tehnologov in menedžerjev, navadni delavci pa so se vdali ob spoznanju, da so za njih kakovostna stanovanja, izobrazba in celo zdravstveni sistem vse bolj nedosegljivi«. Deindustrializacija, globalizacija in obsojenost na prekarno delo potiskajo zlasti mlade v naročje populistov, ki zavajajo, da se je mogoče z okrepitvijo suverenosti nacionalnih držav upreti globalizaciji. Italija, še pred nekaj leti odločna zagovornica tesnejše integracije Evrope, je poveden primer, kako zlahka se lahko zasukajo razmerja na politični sceni, če volivci zaradi težkih socialnih in gospodarskih okoliščin izgubijo zaupanje v etablirane stranke in večinsko podprejo populistične stranke.

Napad na »bruseljski bunker«

Izidi evropskih volitev maja prihodnje leto bodo pravi odraz volonté géneralé evropskega prebivalstva, kajti pokazalo se bo, ali bodo evropski državljani izbrali vizijo liberalnodemokratične in odprte Evrope ali neliberalno in nestrpno Evropo strahu. Kampanje političnih strank za prihajajoče evropske volitve bodo zagotovo drugačne, tudi bolj umazane od tistih iz prejšnjih desetletij, saj bodo evropski populisti nenehno vsiljevali temo migracij, saj se le ob njej počutijo na svojem terenu. Kampanja že poteka. Na oglasno sporočilo, predvajano na francoski nacionalni televiziji, v katerem francoska vlada svari volivce pred italijanskim konservativcem in njegovim madžarskim zaveznikom in jih poziva, da na majskih volitvah glasujejo za »enotnost« in ne »ločevanje«, se je minuli ponedeljek odzval Salvini z besedami, da ga francoska vlada prikazuje kot »strašilo«. »Macron in njegovi prijatelji se upravičeno bojijo … (kajti) leta 2019 jih bo pomlad ljudstev pometla v zgodovino.« Da bodo maja složno napadli »bruseljski bunker«, se je zavezala tudi Marine Le Pen, predsednica Nacionalnega zbora, z besedami: »Ne bojujemo se proti Evropi, temveč proti EU, ki je postala totalitarni sistem. Smo pred zgodovinskim trenutkom. Maja bomo pisali zgodovina z velikim ’Z’. Vzniknila bo Evropa narodov,« je dejala le Penova.

To, kakšno škodo lahko sedanjim in prihodnjim generacijam državljanov z lažmi, zavajanji in manipulacijami povzročijo populisti, izpričuje britanski »brexit«.

Ta čas še ni mogoče napovedati, kako močne bodo po majskih volitvah stranke skrajne desnice v evropskem parlamentu. Prve ocene, ki so sicer le preslikave zadnjih izidov volitev na nacionalnih ravneh, jim napovedujejo od 20 do 25 odstotkov poslanskih sedežev v novem sklicu EP. Po teh napovedih bo Evropska ljudska stranka (EPP) še vedno imela največ poslancev v parlamentu, a izgubila naj bi vsaj 30 poslanskih sedežev, povsem nepredvidljiva pa je usoda politične skupine socialistov (PES), ta čas druge po številu poslancev v EP. Ena izmed spremenljivk, ki lahko omajajo moč EPP v novem sklicu, je vprašanje obstanka Orbánovega Fidesza v tej skupini, saj nekatere, zlasti njene skandinavske članice zahtevajo izločitev te stranke iz EPP, ker zagovarja vrednote, ki niso v skladu z načeli EPP in Evropske unije.

V soboto smo lahko v Trstu videli dve povsem različni viziji (prihodnje) Evrope: liberalnodemokratične in tiste, ki jo izpričuje fotografija – neliberalne in nestrpne Evrope strahu.

V soboto smo lahko v Trstu videli dve povsem različni viziji (prihodnje) Evrope: liberalnodemokratične in tiste, ki jo izpričuje fotografija – neliberalne in nestrpne Evrope strahu.

Tudi zato po mnenju Natalie Nougayrède, komentatorke Guardiana, ta čas v EPP teče poskus njenega »nacionalno-populističnega prevzema«. To je po njenem cilj članic »osi voljnih«, kamor avtorica poleg Salvinija in Orbána uvršča še avstrijskega premiera Kurza in bavarskega notranjega ministra Seehoferja, »morda pa se ji priključi poljski voditelj in kdo z Balkana«. Zagotovitev večine v evropskem parlamentu bi bila zanje pomembna zmaga, saj ta institucija skupaj s Svetom EU soodloča o sprejemanju evropske zakonodaje. Merklova, ki je bila glavni trn v peti »vitezom osi voljnih«, je medtem že napovedala, da se leta 2021 ne bo potegovala za mesto kanclerke, letos decembra pa bo odstopila z mesta predsednice CDU. Manfred Weber, član njene stranke, zdajšnji predsednik EPP v EP in kandidat te stranke za predsednika evropske komisije, do Fidesza nima tako odklonilnega stališča.

Razsvetljen(sk)a Evropa

To, kakšno škodo lahko sedanjim in prihodnjim generacijam državljanov povzročijo populisti z lažmi, zavajanji in manipulacijami, dovolj jasno izpričuje britanski »brexit«. Kakšno škodo lahko uspeh članic »osi voljnih« na evropskih volitvah – morda ne na teh, a morda že na prihodnjih – povzroči prebivalcem stare celine, lahko le slutimo. Zagotovo pa njihova nakana o oblikovanju »Evrope narodov« pomeni vrnitev v Evropo nacionalnih meja, samo nacionalnih interesov ter umik vseh tistih državljanskih in socialnih pravic in svoboščin, ki se zdijo današnjim evropskim državljanom, zlasti pripadnikom mlajših generacij, samoumevne. Proevropski demokrati bodo morali strniti vrste, da bi zaustavili to nevarno drsenje v vestfalsko Evropo preteklosti, v kateri so dolga stoletja prevladovale vojne in mednacionalne napetosti. Eden izmed načinov, s katerim lahko proevropske sile odgovorijo na populizem, je pač snovanje popularnih, med državljani Evrope priljubljenih politik, vendar takšnih, s katerimi bi se ukvarjali s tistimi težavami, ki trenutno najbolj tarejo državljane, na primer drastično povečevanje neenakosti, varnost, stvarno pa bi se morali lotiti tudi problematike priseljevanja, ki ne bo pojenjalo. Obravnavati bi morali tudi strah mnogih pred izgubo (kulturne) identitete spričo procesov globalizacije, saj na teh strahovih jezdijo današnji populisti, ki zahtevajo vrnitev suverenosti nacije. Morda tudi s pojasnilom, da je v današnjem globaliziranem svetu združena Evropa lahko edini branik suverenosti nacionalnih držav, kajti »ponovno« osamosvojene članice bi se samostojno težje spopadle s silami globalizacije, ki načenjajo kulturna tkiva evropskih narodov z mehanizmi, ki koreninijo v patologijah kapitalističnega sistema. Z drugimi besedami: pri snovanju takšne »popularne« Evrope bi morali postaviti »minuse« pred neoliberalizmom, amerikanizacijo, ne nazadnje tudi pred putinizmom, predvsem pa znova utrditi, ponekod celo rehabilitirati javno sfero kot prostor argumentirane razprave.

Zagotovo pa sedanje razmere zahtevajo začasno opustitev naprednejših vizij snovanja skupnega evropskega doma – sem sodijo denimo izpopolnjene oblike politične nadnacionalne organiziranosti –, saj bodo morali zagovorniki integracije Evrope napeti vse moči, da ohranijo vsaj tiste pridobitve, ki jih je Evropska unija na temelju razsvetljenskih maksim v svojem delovanju že udejanjila.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.