Vasja Jager

9. 11. 2018  |  Mladina 45  |  Politika

Podpora človečnosti

Marakeška deklaracija izrecno ločuje med migranti in begunci in regulira nezakonite migracije. Ravno zato se je slovenski populisti tako bojijo.

Tragedija v Sredozemskem morju, 17. julij 2018

Tragedija v Sredozemskem morju, 17. julij 2018
© Profimedia

»Nezakonite migracije« in njihove posledice za skupnost so ena ključnih točk, na katerih slovenska desnica na čelu s stranko SDS gradi svojo politiko. Nacionalisti tako prek svojih medijev vztrajno širijo lažni preplah glede nelegalnih migrantov, ki naj bi po vsej Evropi izvajali zločine in sistematično izrinjali avtohtono prebivalstvo.

Zato bi pričakovali, da bo prav SDS s svojima satelitoma – NSi in SNS – prva podprla pristop Slovenije k marakeški deklaraciji, s katero želijo Združeni narodi omejiti nezakonite prehode meje in regulirati tokove, po katerih prihajajo ljudje iz Afrike v razviti zahodni svet. Toda zgodilo se je prav nasprotno – desnica je zaradi namere vlade, da potrdi slovenski pristop k omenjeni izjavi, zahtevala sklic izredne seje parlamenta in začela zbirati podpise, s katerimi naj bi pritisnila na koalicijo. »Dokument OZN izenačuje vse migrante oziroma legalizira ilegalne migracije, dolgoročno pa odpravlja meje držav,« je nasprotovanje stranke SDS obrazložil njen poslanec Branko Grims.

Težko bi lahko še bolj zavajal. Besedilo marakeške deklaracije je bilo po vrsti srečanj med evropskimi in afriškimi politiki oblikovano ob zaključku pete konference o migracijah in razvoju letošnjega maja v Marakešu. Dokument izrecno ločuje med »rednimi« migranti, ki so del ustaljenih migracijskih tokov iz revnih držav na bogati evropski sever, in begunci. Peti izmed skupaj desetih zapisanih ciljev tako določa, da naj bi države posebej zaščitile ljudi, ki so bili prisiljeni zapustiti svoje domove, ter jim pomagale pri integraciji v nove skupnosti; za migrante tovrstni ukrepi niso predpisani. Deklaracija še določa načine, kako naj bi ciljne države sodelovale z državami izvora pri omejevanju priseljevanja, predpisuje načela obravnave prosilcev za azil in predlaga ukrepe za učinkovitejšo zaščito najranljivejših, predvsem žensk in otrok, ter za boj proti izkoriščanju in trgovini z ljudmi.

Marakeška deklaracija je pomemben dokument. Migracijskih tokov in begunske problematike ni mogoče obravnavati partikularno, znotraj vsake države posebej, temveč sta potrebna celovit pristop in usklajeno delovanje. Pri tem pa ne gre za zavezujoč predpis, temveč le za mednarodno dogovorjene smernice, s katerimi pristopnice izražajo načelno stališče, da so begunci in migranti ljudje, zato jih je kot take tudi treba obravnavati.

Cerar je dejal, da je Slovenija deklaracijo podprla v duhu skupne evropske politike, sedaj »pa je prišlo do spremenjenih okoliščin«.

To je verjetno najbolj zmotilo desnico.

Deklaracija namreč med predlaganimi načeli izpostavlja »povečanje dodatne pozornosti boju zoper ksenofobijo, rasizem in diskriminacijo« – prav na tovrstnih praksah pa ob pomanjkanju vsebine sedaj gradijo svojo politiko SDS in prijatelji. Zavračanje politično in pravno nezavezujočega dokumenta kot nekakšnega hudega zla pa postaja prepoznavni znak ksenofobov v bogatih državah – deklaracijo so že zavrnile populistične vlade Poljske, Hrvaške, Češke, Avstrije, Madžarske – in, da, zavrnil jo je tudi ameriški predsednik Donald Trump.

Ob tem je vredno poudariti, da je Slovenija v preteklosti podpisala ali drugače podprla že vrsto deklaracij in konvencij, ob katere pa se ni obregnil nihče, pa tudi nekega konkretnega vpliva teh dokumentov na slovensko stvarnost doslej ni bilo zaznati. Podpisali smo recimo Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah – pa še zmeraj nismo povečali minimalne plače na 700 evrov. Podpisali smo Konvencijo o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk – pa slednje še zmeraj v povprečju delajo za nižje plače kot moški, ko so ljubljanske fakultete poskušale prilagoditi svoje pravilnike načelom spolne nevtralnosti, pa je v zrak skočilo pol države. Podpisali smo tudi Mednarodno konvencijo o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije – pa javni prostor kar razganja od rasizma in sovražnega govora, pristojne institucije pa ga ne želijo priganjati.

Še najbolj konkretne učinke je za Slovenijo imel podpis vilenske izjave leta 2003, ki jo je leta 2003 na svojo roko podpisal takratni zunanji minister Dimitrij Rupel in tako Slovenijo pridružil »koaliciji voljnih«, ki je pod vodstvom ZDA izvedla agresijo na Irak. Ko je premier Tone Rop zato želel Rupla odstaviti, mu je SDS odločno stopila v bran. Janez Janša, Branko Grims in druščina so torej zadnji, ki še imajo pravico pridigati o tem, katero deklaracijo naj naša država sprejme in katero ne …

A zdi se, da se vlada Marjana Šarca tega ne zaveda. Drugače si namreč ni mogoče razložiti dejstva, da se je predsednik vlade skušal izogniti odgovornosti za nadaljnjo usodo slovenske podpore marakeški deklaraciji. Za udeležbo na decembrskem državniškem vrhu, na katerem naj bi države slovesno pristopile k sporazumu, je v nasprotju z uveljavljeno prakso v tovrstnih primerih pooblastil zunanjega ministra Mira Cerarja. Slednji je svoje poglede na uravnavanje migracij pred nekaj leti nazorno predstavil kot premier, ko je leta 2016 privolil, da se celotna južna meja Slovenije obda z žico. Nič čudnega torej, da je Cerar že nakazal možnost, da utegne desnica v Sloveniji znova dobiti svoj prav. Cerar je dejal, da je naša država deklaracijo podprla v duhu skupne evropske politike, zdaj »pa je prišlo do spremenjenih okoliščin, saj so nekatere države izjavile, da sporazuma ne bodo podprle«.

Ko gre za begunsko tragedijo, se naši politiki znova ozirajo po dobrih zgledih iz Madžarske in Poljske.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.