Jure Trampuš

9. 11. 2018  |  Mladina 45  |  Družba

Šolska pravila

Kje je meja med svobodo veroizpovedi in ideološko nevtralnostjo šole?

V ljubljansko Osnovno šolo Livada hodijo otroci različnih narodnosti, šola je vzor sobivanja in vključevanja različnosti. Na fotografiji prihod učencev in staršev v to šolo

V ljubljansko Osnovno šolo Livada hodijo otroci različnih narodnosti, šola je vzor sobivanja in vključevanja različnosti. Na fotografiji prihod učencev in staršev v to šolo
© Borut Krajnc

Ministrstvo za šolstvo in šport ima že leta opraviti z različnimi vprašanji (pravzaprav se zanje ne meni), povezanimi s tem, kako naj bi bila javna šola hkrati avtonomna, versko nevtralna in vključujoča. V praksi to pomeni, da naj bi vključevala različnost tudi, kar zadeva vero, ne da bi se odpovedala svoji posvetni naravi. Gre za praktična vprašanja. Ali naj šola dovoli blagoslov v svojih prostorih? Ali naj dopušča različne jedilnike, oblikovane na podlagi verskih prepričanj? Ali lahko učitelji nosijo verske simbole? Jih lahko učenci? Jasnim odgovorom na ta vprašanja se je do zdaj ministrstvo za šolstvo izogibalo, smernice, dane šolam, so bile odvisne bolj od osebnih nagnjenj vsakega ministra posebej. Pred leti so bili sicer pripravljeni strokovni osnutki rešitev teh vprašanj, vendar jih je tedanji minister za šolstvo Igor Lukšič pospravil v predal.

Tokrat naj bi bilo drugače. Ministrstvo za šolstvo je pred meseci z (zelo skromnimi) finančnimi sredstvi podprlo nacionalni raziskovalni projekt Izzivi religijsko pluralne družbe za javno šolo. Njegov namen je v času rastoče pluralizacije evropskih družb odgovoriti na spreminjajoči se odnos med vero, javno šolo, državo in njenimi prebivalci. Zakaj pravzaprav gre?

»V našem delu Evrope, kjer smo približno pol stoletja religijo odrivali na rob, je nihalo zanihalo v drugo smer,« pojasnjuje dr. Aleš Črnič, vodja projekta. »Priča smo intenzivnim in deloma uspešnim prizadevanjem dominantnih tradicionalnih cerkva za pridobivanje družbenega položaja, kakršnega so imele pred drugo svetovno vojno. Ko temu dodamo še duha časa, za katerega so značilni globalizacija in hitre spremembe, opazimo, da se težave, ki jih ima religija, izražajo tudi v šolskem podsistemu.« Po svoje gre za staro vprašanje, kako poučevati religije v šolah, ali imeti raje religijski pouk ali pouk o religijah. Hkrati gre tudi za nove žgoče točke, saj uporabniki šolskega prostora vanj prinesejo svojo religijsko identiteto. »Konkretno lahko tako govorim o muslimanskih rutah za dekleta ali pa, če bi živeli v Veliki Britaniji, o sikhovskih turbanih za sikhe. Govorim lahko tudi o tem, ali se učenki dovoli izostanek od plavanja, ker naj bi ji vera to prepovedovala.«

Tako v Švici poznajo zelo sporen primer. K švicarski tradiciji sodi zanimiva navada, učenci se zjutraj, ko pridejo v šolo, rokujejo z učiteljem. »Pred tremi leti je skupina muslimanskih dečkov in njihovih staršev rokovanje zavrnila in zahtevala pravico, da se dečki ne rokujejo z učiteljico, ker naj bi bilo to v nasprotju z religijskimi načeli. Nazadnje so švicarska sodišča presodila, da gre za nujen del švicarske tradicije, za minimalni skupni imenovalec vrednot, ki ga morajo upoštevati prav vsi. Primer je zdaj v postopku pred Evropskim sodiščem za človekove pravice,« pojasnjuje Črnič.

Ravno na ta, najmanjši skupni imenovalec bi morali misliti tisti, ki postavljajo šolska pravila. Drugače od Francozov, ki so v imenu laicizma in republikanske miselnosti popolnoma prepovedali kakršnokoli zakrivanje učenk, je Črnič do vprašanja izražanja verske pripadnosti v šolskem prostoru bolj odprt. »Francoski odločitvi nasprotujem iz dveh razlogov: simbolnega in praktičnega. Praktični je ta, da bi prepoved tiste učenke, ki so prisiljene v zakrivanje, odstranila iz šole – s tem pa jim država na poti do emancipacije ne pomaga, ampak jim še dodatno krni svobodo. Načelni zadržek pa je konceptualen. Kaj pomeni, da je javna šola laična? Zakaj zagovarjati to vrednoto? Ali zato, ker smo vsi enaki, ali zato, da lahko v nevtralni šolski prostor vstopamo različni. Sam zagovarjam drugo možnost.«

Praktično bi to pomenilo, da se v slovenskih šolah učenkam dovoli, da so zakrite, vendar ne brez meja. Po Črničevem mnenju pa so meje jasne. Prva meja je prepoznavnost, obraz, individualnost – popolnega zakrivanja v javni šoli v imenu verskega prepričanja Črnič ne zagovarja. Druga meja je izvajanje javnega kurikula, to je tisti skupni minimum, ki mora vzgajati v minimalni korpus skupnih vrednot, ki je nujen in obvezen. »Če torej učenka želi ostati zakrita in se noče udeleževati ur plavanja, ji tega ne moremo dovoliti, lahko pa se obleče v burkini, muslimansko plavalno obleko. To mora veljati tudi drugje. Najpogosteje prihaja do sporov pri poučevanju o človekovem telesu, tudi pri poučevanju o spolnosti. Kurikul je obvezen za vse učence, zato ga morajo vsi tudi poslušati. To je hkrati temeljno načelo javne šole, v njej naj se torej združujejo različne skupine, a njihov skupni temelj je javni kurikul.«

Projekt naj bi bil končan do konca marca 2020, ko bo raziskovalna skupina za ministrstvo pripravila strokovno utemeljene podlage, na katerih bo lahko ministrstvo izoblikovalo in vodilo šolsko politiko na tem področju. Če seveda politični interesi ne bodo (znova) prevladali nad strokovnimi.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.