Peter Petrovčič

9. 11. 2018  |  Mladina 45  |  Družba

Varovanje sobivanja različnosti

Bogokletje prepovedano za potrebe ohranjanja (verskega) miru?

Ravno v dneh, ko so na Irskem volivci z dvotretjinsko večino izglasovali, da bogokletje ne bo več kaznivo dejanje, je evropsko sodišče za človekove pravice sprejelo sodbo in z njo potrdilo kazensko obsodbo posameznice, ki je dejala, da je bil prerok islamske vere Mohamed pedofil.

Trditev članice avstrijske desničarske svobodnjaške stranke Susanne Winter, izrečene na predvolilnem shodu pred tremi leti, je bila zelo problematična. Dejala je, da bi muslimanskega preroka Mohameda v današnjem sistemu obravnavali kot pedofila, saj se je pri 50 letih poročil s šestletno deklico, prvi spolni odnos pa naj bi z njo imel pri njenih devetih letih.

V Avstriji je bila Susanne Winter pravnomočno obsojena pred kazenskim sodiščem, nato se je obrnila na sodišče za človekove pravice, ki pa je obsodbi pritrdilo. Odločili so, da z obsodbo ni bila kršena njena pravica do svobode govora in da je avstrijsko sodstvo ravnalo prav, ko se je odločilo, »da so verska prepričanja različnih verskih skupnosti zaščitena, in so tako legitimno zavarovali verski mir v Avstriji«.

Seveda ravnanje Winterjeve ni bilo nekaj, kar bi bilo usmerjeno v dobrodošlo (objektivno) kritiko kake izmed verskih skupnosti, temveč gre za hujskanje zoper drugačnost, v bistvu zoper begunce, ki so večinoma islamske veroizpovedi. Izrečeno je bilo na političnem shodu.

A storilka ni bila obsojena zaradi sovražnega govora zoper drugačne, temveč zaradi kršenja pravice do veroizpovedi. Lahko bi rekli, da je bila v širšem smislu obsojena zaradi »bogokletja«. Lahko bi na to pogledali tudi drugače in zapisali, da so se avstrijski in evropski sodniki odločili, da ne bodo dovolili napadov na drugačnost. In da bodo zaščitili mir in sobivanje različnih skupin ljudi v Evropi.

Odpira pa se še eno vprašanje. Ne vprašanje omejevanja svobode govora, ampak ali gre v takšnih primerih za zaščito vernikov, za pravico do svobode veroizpovedi na eni in morda za (celo nenamerno) zaščito največjih verskih skupnosti in njihovih pravil na drugi strani. Med prvim, človekovim verovanjem ali njegovo duhovnostjo, in drugim ne bi smeli postaviti enačaja. Največje cerkve že dolgo ne služijo zgolj dobremu, temveč v ljudeh nemalokrat podžigajo negativna čustva, predvsem zoper drugačnost, zoper ljudi drugačne vere in druge, ki imajo pogled na svet, ki ni vedno v skladu z verskimi resnicami.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.