Evropska vojska je kot fatamorgana

Evropski politiki potrebo po ustanovitvi evropske vojske vedno privlečejo na dan, ko potrebujejo preusmeritev pozornosti od dejanskih problemov, za katere nimajo rešitev

V govorih evropskih politikov se predlog za vzpostavitev evropske vojske vedno znova pojavi kot Deus ex Machina v starogrškem gledališču. Ko za zaplet na odru ni bilo rešitve, so vključili božanstvo, ki je samovoljno poseglo v zgodbo in izvedlo nepričakovan odrešilni obrat. Preden je nemška kanclerka Angela Merkel v torek stopila na govorniški oder v evropskem parlamentu, da bi predstavila svoj prispevek k razpravi o prihodnosti Evrope, nihče ni pričakoval, da bo ponudila kaj novega.

Prvič zato, ker nikoli ni ponudila visokoletečih vizij, drugič pa zato, ker dva tedna potem, ko je napovedala umik z vrha stranke, nima več moči, da bi lahko vodila prihodnji razvoj Evrope. Ta pričakovanja so se uresničila, v Neue Zürcher Zeitung piše Peter Rásonyi. To je bilo najbolj očitno v tistem delu govora, katerem se je zavzela se je za vzpostavitev »prave evropske vojske«, ki naj bi svetu pokazala, da med državami v Evropi nikoli ne bo več vojne. V dvorani je za ta predlog dobila aplavz, a tudi glasov neodobravanja ni bilo mogoče preslišati. Cilj je bil dosežen. S tem predlogom je dobila želeno pozornost medijev.

Navezava na prvo svetovno vojno ob obeležitvi stoletnice njenega konca je njenemu nastopu dala težo. Z navezavo na enako pobudo, ki jo je pred tednom dni predlagal francoski predsednik Emmanuel Macron, je skušala pokazati na enotnost in sposobnost ukrepanja v EU. Ob tem je seveda splošno znano, da to niti približno ni res.

Evropska vojska, o kateri se več kot deset let govori v Bruslju in prestolnicah članic EU, je fatamorgana, ki se pojavi vedno, ko je treba preusmeriti pozornost od blokad, brezidejnosti in sporov v EU. Predlog za poglobitev povezovanja v okviru območja z evrom s ciljem večje porazdelitve finančnih tveganj, ki jo je Macron predlagal lani takoj potem, ko je bil izvoljen za francoskega predsednika, ni padel na plodna tla. Severne članice EU in Angela Merkel so zaradi nasprotovanja domače opozicije stopile na zavoro. Prav tako se zatika pri discipliniranju vzhodnih članic zaradi kršenja pravil pravne države in neukrepanja proti korupciji. O enotnosti držav članic na področju migracijske politike ni ne duha ne sluha.

Manever za preusmeritev pozornosti z evropsko vojsko vedno uspe.

Toda manever za preusmeritev pozornosti z evropsko vojsko vedno uspe. Še bolj odmeven postane, če ga je mogoče začiniti še s ščepcem nasprotovanja politiki predsednika ZDA Donalda Trumpa, kar je pred tednom dni z besedami, da se mora EU biti sposobna braniti pred avtoritarnimi silami, ki so Kitajska, Rusija in celo ZDA, naredil Macron.

Tako je mogoče popolnoma odvrniti pozornost od ključnih vprašanj: Kako bi evropska vojska posredovala, če se države članice niti za enotno zunanjo politiko ne morejo dogovoriti? Kako doseči sinergijo in večjo učinkovitost, če se države članice zaradi partikularnih interesov svojih domačih podjetij niti za enotne kriterije za nakupe orožja ne morejo dogovoriti? Čemu poleg zavezništva Nato, s katerim že imajo izkušnje, potrebujemo še skupno evropsko vojsko? Kako naj bi obe strukturi sodelovali med seboj?

Ker na ta vprašanja ni prepričljivih odgovorov, je Angela Merkel govorila o »viziji, ki bi jo Evropa morala pripraviti«. To je fata morgana, s katero si je pomagala pri izvedbi brezupnega nastopa.