Dominik Šik Vukovič

19. 11. 2018  |  Družba

LGBT+ nogomet

Tekma proti diskriminaciji. Če nogomet služi kot sredstvo izključevanja, to ni sprejemljivo, še manj pa športno.

Tako ponosno so pred več kot desetletjem pred fotografski objektiv stopili člani mehiške gejevske nogometne ekipe v Buenos Airesu, kjer je potekalo mednarodno prvenstvo LGBT+ nogometne lige.

Tako ponosno so pred več kot desetletjem pred fotografski objektiv stopili člani mehiške gejevske nogometne ekipe v Buenos Airesu, kjer je potekalo mednarodno prvenstvo LGBT+ nogometne lige.
© Flickr

Konec novembra bo na legendarnem Wembleyju tekma med kluboma Stonewall FC in Wilberforce Wanderers AFC. Gre za ligaško tekmo v Middlesex County Football League Division One, enajstem nivoju angleške nogometne hierarhije. Sploh prvič v zgodovini bo na slavnem stadionu Wembley, ki sprejme 90.000 ljudi, odigrana sezonska tekma med ekipama, ki spadata v t. i. Non-league football oz. neligaški nogomet. To je pojem, s katerim v Angliji označujejo klube, ki ne nastopajo v prvih štirih nogometnih ligah, gre za klube, kjer igralci ne živijo od nogometa. Razlog za organizacijo tekme je novo partnerstvo med angleško nogometno zvezo in dobrodelno organizacijo Stonewall, ki je vodilna britanska organizacija na področju pravic LGBT+ skupnosti.

Stonewall FC je najuspešnejši angleški LGBT+ nogometni klub, ustanovljen je bil leta 1991. Poglavitni cilj kluba, ki ima tri moštva, je omogočiti igranje nogometa vsem, ne glede na njihov spol, barvo kože, veroizpoved, spolno usmerjenost itd. Stonewall FC je torej klub, ki se bori proti vsem oblikam diskriminacije v športu, predvsem v nogometu, kjer sta homofobija in transfobija še vedno zelo prisotni. Po podatkih organizacije Stonewall je kar 72 odstotkov navijačev v zadnjih petih letih na nogometnih tekmah zaznalo rabo homofobnega diskurza.

Tekma, ki bo na sporedu 30. novembra, bo potekala v času kampanje mavričnih vezalk (Rainbow Laces). Akcija opozarja, da lahko s skupnimi močmi dosežemo, da šport postane igra za vse, del življenja, kjer LGBT+ osebe ne bodo diskriminirane. V lanskoletni akciji so razdelili in prodali več kot 75.000 parov vezalk. Kampanijo je letos še dodatno, s podpisom sporazuma o sodelovanju, podprla angleška nogometna zveza. Stonewall in zveza bosta poskrbela za večjo vključenost LGBT+ oseb v nogometu, tako na igrišču, kot tudi na tribunah in v klubskih pisarnah.

Poglavitni cilj kluba, ki ima tri moštva, je omogočiti igranje nogometa vsem, ne glede na njihov spol, barvo kože, veroizpoved, spolno usmerjenost itd. Stonewall FC je klub, ki se bori proti vsem oblikam diskriminacije v športu, predvsem v nogometu, kjer sta homofobija in transfobija še vedno zelo prisotni.

Tekma na Wembleyju je torej zgolj simbolno dejanje, ki naj bi navijače in občo javnost opomnilo, da je diskriminacija na podlagi spolne usmerjenosti še vedno (pre)močno prisotna v športu. Kar 60 odstotkov homoseksualnih in biseksualnih oseb pričakuje diskriminatorno ravnanje v primeru udejstvovanja v ekipnem športu. Delež žensk, ki pričakuje diskriminacijo zaradi svoje spolne usmerjenosti je 40 odstoten. Gre za upravičen strah, ki se je izkazal tudi pri nedavnem ‘coming outu’ Paole Egonu, izvrstne italijanske odbojkarice, ki je v nedavnem intervjuju po porazu v finalu letošnjega svetovnega prvenstva tolažbo našla v besedah svoje partnerke. Homofobi so si ob razkritju dali duška na družbenih omrežjih, svoje pa so na račun njenih korenin dodali še rasisti.

Stanje v profesionalnem nogometu je, kljub številnim kampanjam, ki spodbujajo enakost in vključevanje vseh skupin, še za nekaj odtenkov slabše. Dovolj zgovorna je zgodba lanskoletnega dobitnika Uefine nagrade #EqualRights, ki jo prejmejo posamezniki, ki skrbijo za promocijo raznolikosti in vključevanja v nogometu. Gruzijec Guram Kashia je na ligaški tekmi Viteseja, svojega tedanjega kluba nosil mavrični kapetanski trak. To je nekatere njegove rojake v domovini tako podžgalo, da so v anti-LGBT protestu zažgali mavrično zastavo, metali bakle in dimne bombe. Nogometaš je prejel tudi številne grožnje. Homoseksualnost je v nogometu še vedno velik tabu.

Po podatkih organizacije Stonewall je kar 72 odstotkov navijačev v zadnjih petih letih na nogometnih tekmah zaznalo rabo homofobnega diskurza.

Seznam profesionalnih nogometašev, ki so razkrili svojo homoseksualnost je sila kratek. Po koncu kariere je to storil Thomas Hitzlsperger, junija letos pa je svojo spolno usmerjenost oznanil tudi Collin Martin, ki igra v ZDA. S tem je postal prvi, ki je to javno storil v kateri izmed petih severnoameriških profesionalnih lig (košarka, bejzbol, hokej, ameriški nogomet in nogomet). Svojo empatijo do homoseksualcev v nogometu je pred dnevi oznanil tudi Oliver Giroud, ki se je leta 2012 znašel pod plazom kritik zaradi poziranja na naslovnici revije, ki je namenjena homoseksualcem. Prav kampanja pod okriljem Stonewalla je odlična priložnost, da se s pomočjo podpore profesionalnih nogometašev, ki so vzorniki številnim mladim, pokaže rdeč karton homofobiji ter vsem ostalim oblikam diskriminacije.

Družbena vloga športa bi morala biti v vključevanju, promociji raznolikosti, učenju spoštovanja in poštenosti. Današnji nogometni svet krojijo nesramno bogati klubi, nogometne znamke, ki v sodelovanju s športnimi multinacionalkami navijačem, potrošnikom prodajajo podobe "pravih" nogometašev, polnih testosterona in mačizma. Vsi, ki odstopajo od tovrstne podobe, pa so deležni diskriminacije. Nogomet v takšni obliki služi kot sredstvo izključevanja. In to ni sprejemljivo, še manj pa športno. 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.