Kalifornijska osvobodilna fronta

Ko sem se prejšnji ponedeljek iz Los Angelesa – po avtocesti št. 134, ki v Van Nuysu, kjer je nekoč stala zadnja tovarna General Motorsa v Kaliforniji, preide v avtocesto št. 101 – zapeljal proti Thousand Oaksu, je kmalu zasmrdelo po dimu. V avto so se stegnili prašni delci, hribi, ki so se raztezali pred mano, so bili ožgani, povsod se je smodilo in kadilo, mimo – po desnem pasu – pa so vozili konvoji gasilskih avtomobilov. Nikoli še nisem videl toliko gasilskih avtomobilov. In toliko gasilcev. In toliko policijskih avtomobilov. In toliko policistov. In toliko helikopterjev. In toliko zračnih tankerjev. Številni izhodi z avtoceste so bili blokirani, iz kanjonov se je valil dim, ponekod so pod nebom nastale goste dimne gobe – kot po detonaciji atomske bombe.

Toda življenje se ni ustavilo, ali bolje rečeno – kapitalizem se ni ustavil. Vse je potekalo naprej, kot da ni nič – po avtocesti so se valile kolone avtomobilov, ljudje so se premikali. Kot vsak dan. Nedaleč stran pa so gorele in izginjale hiše.

A vse je izgledalo povsem normalno. Nič novega: sama normalnost je že davno postala ground zero. Kalifornija se je naučila živeti s katastrofo – s silovitimi, morilskimi, napol apokaliptičnimi požari, ki jo udarijo vsako leto. Le da je bilo tokrat najhuje doslej. Destruktivnejšega in smrtonosnejšega požara v Kaliforniji še ni bilo. Gorelo je zahodno od Los Angelesa – in gorelo je na severu, kjer je mestece Paradise zgorelo do tal. Ljudje so bežali, ogenj jim je cvrl gume, avtomobili so se spreminjali v krematorije, mrtvih in pogrešanih in evakuiranih in razseljenih je bilo iz ure v uro več. Še ko so leta 1851 zgorele tri četrtine San Francisca, ni bilo toliko mrtvih. In nič ni kazalo, da bodo požari presahnili. Veter je tolkel, raznašal ogenj in z vrtoglavo naglico selil požare. Prižigal jih je kot piromanski showman – na odprti sceni. Dežja ni bilo že od maja. Vsaka iskra je potencialni požar.

Thousand Oaks – zahodno od Los Angelesa – je idilično, čisto, snažno mesto, ki izgleda kot primestje. Če odštejete hrast, ni kaj dosti videti – ljudje, pretežno belci (80 odstotkov), tu živijo, spijo, jejo, džogajo in gledajo TV. In to je vse. »There’s no there there,« bi rekla Gertrude Stein. Nobenih razvpitih turističnih zanimivosti. Nobenih silnih kulturnozgodovinskih znamenitosti. Nobenih pomembnih športnih moštev. Mesto brez posebnosti. Nekoč je bil tu največji živalski park daleč naokrog (Jungleland), a je že davno – v šestdesetih letih prejšnjega stoletja – bankrotiral in izginil z zemljevida. Včasih tu posnamejo kak filmski prizor, ki vedno izgleda bogato. Thousand Oaks je eno izmed najbogatejših ameriških mest. In eno izmed najvarnejših. Vsaj tako je zadnja leta in desetletja ocenjeval FBI.

Vse je potekalo naprej, kot da ni nič – po avtocesti so se valile kolone avtomobilov, ljudje so se premikali. Kot vsak dan. Nedaleč stran pa so gorele in izginjale hiše.

Nekaj dni prej, v sredo, 7. novembra, dan po kongresnih volitvah, ki so jih Donald Trump in republikanci izgubili, je v Borderline Bar & Grill, restavracijo v Thousand Oaksu, vstopil moški, nekdanji marinec, in pobil dvanajst ljudi. Je prišel na lov? Ali pa je prišel maščevat Trumpov poraz? Ne, nikogar ne bi presenetilo, če bi med morilskim pohodom vzkliknil: Trump je velik! Tovrstni morilski pohod – alias killing spree – sta pred natanko 60 leti, leta 1958, »izumila« Charles Starkweather in njegova štirinajstletna muza Caril Ann Fugate, zakotna ruralca, ki sta v Nebraski in Wyomingu pobila enajst ljudi. Starkweather je svoje početje argumentiral takole: »Nikoli nisem jedel v luksuzni restavraciji, nikoli nisem bil na tekmi moštva New York Yankees, nikoli nisem bil v Los Angelesu.« Čutil se je prikrajšanega – hotel je malce glamurja. Ker ga ni okusil, se mu je zmešalo. Trump je rešitev za vse tiste, ki se čutijo prikrajšane in ki hočejo malce glamurja – ko volijo Trumpa, ko navijajo zanj, imajo občutek, da je njihovo življenje vznemirljivejše in razburljivejše kot prej, da jih je torej obliznil glamur. Trump je velik!

Thousand Oaks je najprej obliznil množični morilec – in nekaj dni kasneje še ogenj. Ko sem prišel, so požare pogasili, a vse to je bilo le začasno, saj so se stalno prižigali novi in novi – pred mojimi očmi. Ljudje, ki so zadnje dneve na TV gledali, kako drugim gorijo hiše, so panično klicali policijo in gasilce, kričali, reševali pse in tesnobno, agonično pogledovali proti ognju, prepričani, da so zdaj na vrsto prišle njihove hiše. Slišati je bilo le: »Get the fuck outta here!« Divjina je preživela.

Trumpov požar

In ko je izgledalo, da huje ne more biti, je Thousand Oaks in Kalifornijo obliznil še Trump, rekoč, da so za »masivne, smrtonosne in drage gozdne požare« krivi sami Kalifornijci, ker izredno »slabo upravljajo gozdove«. Zato je tudi mirno in hladno zagrozil, da bo Kaliforniji za kazen vzel zvezna sredstva. Kar ni bilo le infantilno in lunatično, ampak že kar sociopatsko. Trump je pokazal toliko občutljivosti in empatije kot oni eks marinec. A po drugi strani: morda je hotel svojo retoriko le uskladiti s spletnimi konspirologi, ki so hitro »razkrili«, da je kalifornijske požare s posebnimi laserji – verjetno takšnimi, kakršne smo videli v starih bondiadah (Goldfinger, Diamanti so večni, Mož z zlato pištolo, Moonraker ipd.) – skrivaj sprožil nihče drug kot kalifornijski guverner Jerry Brown.

Pojavili so se tudi »treznejši« konspirologi, ki so »razkrili«, da so požare z laserji sprožili bodisi iluminati, sile Novega svetovnega reda ali pa vlada. Vlada? Trump? Nekaj ironije je v tej teoriji zarote: Trump je res človek, ki bi Kalifornijo najraje sežgal – in jo zbrisal z zemljevida. Tako kot je požar zbrisal Paradise. Ne le da so Kalifornijci na predsedniških volitvah premočno – z velikim naskokom – podprli Hillary Clinton, ampak so na nedavnih kongresnih volitvah v vseh bitkah podprli demokratske kandidate, tako da so republikanci kataklizmično izgubili prav vse kongresne sedeže, tudi štiri v okrožju Orange, alias »Reaganovem okrožju« ( jugovzhodno od Los Angelesa), ki je doslej veljalo za fanatično republikansko trdnjavo, za kristal konservativnosti. Kot je dahnil Kevin Faulconer, župan San Diega, sicer republikanec: »Ljudje gredo lahko v San Diego in si v živalskem vrtu ogledajo ogrožene pande, v mestni hiši pa zadnje kalifornijske republikance.«

Kalifornija se je res radikalno prelevila: iz antiimigrantske histeričarke v multikulti kraljestvo, iz rasističnega apartheida v inkluzivno deželo, iz brezna ekonomske neenakosti v bojevnico proti ekonomski neenakosti.

Da so demokrati v Kaliforniji tako spektakularno pometli z republikanci, ne preseneča. Trumpizem namreč v Kaliforniji nima nobenih možnosti. Za začetek, Trump trdi, da so podnebne spremembe le mit, kitajska fabrikacija – Kalifornijci imajo dokaze, da so podnebne spremembe fakt. Vse ekstremnejši vremenski pojavi so pač preočitni. In ko je Trump zagrozil, da bo izklopil satelite, s katerimi NASA pridobiva podatke o stanju Zemlje (o njeni zemlji, njenih oceanih, njenem zraku), je guverner Jerry Brown, nekdanji zaročenec Linde Ronstadt in protežiranec matere Tereze, rekel: »Če bo Trump izklopil satelite, bo Kalifornija lansirala svoj satelit.« Dalje, Trump, sovražnik ekologije, bi ukinil vse okoljske regulacije – Kalifornijci, prijatelji ekologije, so toksičnemu, smogastemu okolju že davno rekli ne. Da okoljske regulacije zmanjšujejo konkurenčnost gospodarstva, tu nihče ne verjame, še najmanj gospodarstveniki. Dalje, Trump Mehičane razglaša za kriminalce, morilce in posiljevalce – v Kaliforniji je zelo veliko Mehičanov. Trumpova rasistična retorika – od slogana »Naredimo Ameriko spet veliko« do strašenja z imigrantskimi »karavanami«, ki se čez Mehiko prebijajo proti »sveti« ameriški meji – tu sploh trka na napačna vrata: v Kaliforniji je več nebelcev kot belcev. Tudi okrožje Orange – nekoč izrazito belsko, antiimigrantsko, rasistično, konspirološko, antikomunistično – se je diverzificiralo. In končno, Trump brezmejno slavi in časti brutalni, neoliberalni, povampirjeni, razpuščeni, deregulirani kapitalizem, ki daje dobičku prednost pred življenjem in varnostjo – tisti severni požar, ki je zbrisal mestece Paradise in množico življenj (77 je mrtvih, tisoč pa jih še pogrešajo), je, kot kaže, sprožil prav deregulirani, družbeno neodgovorni kapitalizem. Ne torej skrivni laserji, temveč električni kabli, ki jih je potrgal veter – mogočno elektropodjetje PG & E jih je očitno preslabo vzdrževalo. Mislilo je na dobiček, ne pa na življenja, okolje in varnost.

Če bi hoteli kalifornijski republikanci preživeti, bi se morali od Trumpa, ki Kalifornijo sovraži tako kot Mehičane, CNN in Meryl Streep in ki je med ogledom kalifornijskega opustošenja Paradise »pomotoma« razglasil kar za Pleasure (= veselje, radost, užitek, slast, naslada) in ob tem celo dodal »Oh, kakšno ime« (opustošenje Kalifornije mu je očitno res zbujalo veselje, radost, slast – okej, pleasure), na ves glas distancirati. Vraga, če bi hoteli preživeti, bi morali postati demokrati.

Referendumi smrti

Ko je Trump osvojil Belo hišo, se je Kalifornija prelevila v odločno disidentko. Na dan njegove izvolitve sta Kevin de León in Anthony Rendon, predsednika obeh domov kalifornijske skupščine, sporočila, da se bo Kalifornija uprla vsem zveznim – Trumpovim – poskusom, da bi obrnili hrbet okolju, človekovim pravicam in priseljevanju. »Ne bomo se pustili zvleči nazaj v preteklost. Uprli se bomo vsem poskusom, da bi raztrgali naš družbeni sistem in našo ustavo. Kalifornija ni bila del Amerike, ko se je začela njena zgodovina, toda zdaj je brez dvoma varuh njene prihodnosti.«

Ne, Kalifornija ni hotela nazaj v preteklost. Tam je že bila. Ali bolje rečeno: trumpovski trenutek, ki ga zdaj doživlja preostala Amerika, je že doživela, pravi sociolog Manuel Pastor, avtor knjige State of Resistance. »Kalifornija je Amerika na fast-forward.«

Kalifornija je pred nekaj desetletji že preživljala trumpizacijo, ko so belski, antiimigrantski, konspirološki lobisti, običajno parkirani prav v okrožju Orange, lansirali reakcionarne, finančno dobro podprte referendumske pobude, ki so jih volivci potem izglasovali, recimo referendumsko pobudo 187, s katero so skušali leta 1994 nedokumentiranim, »ilegalnim« priseljencem, ki jih je v Kaliforniji, že od leta 1962 najgosteje naseljeni ameriški zvezni državi in že od nekdaj državi, v kateri lahko človek računa na prenovo, skoraj tri milijone (polovica jih je tam že več kot deset let), preprečiti dostop do tako rekoč vseh socialnih storitev, s šolstvom in zdravstvom vred, ali pa referendumsko pobudo 13, s katero so leta 1978 nepremičninski davek namerno tako preuredili in tako masivno znižali, da je za socialno državo in njene – predvsem izobraževalne, visokošolske, pa tudi socialne – programe ter s tem za vse tiste (Afroameričane, Latinske Američane, priseljence ipd.), ki so odvisni od njih in za katere so belski nacionalisti prepričani, da si jih ne zaslužijo, ostalo občutno premalo (visokošolske šolnine so recimo občutno zrasle, knjižnice so zapirali, obšolske programe opuščali ipd.), ali pa referendumski pobudi 184 in 21, s katerima so leta 1994 oziroma leta 2001 kazensko zakonodajo tako tendenciozno zaostrili (tri kazniva dejanja in greš v ječo za najmanj 25 let, pa četudi si ukradel le pico; mladoletnikom so sodili kot odraslim ipd.), da je v ječah pristalo disproporcionalno veliko nebelcev.

Tu so bile še druge reakcionarne referendumske pobude: z eno so skušali odpraviti »afirmativno akcijo« (upoštevanje rasnih kvot pri zaposlovanju oziroma rasno nediskriminiranje pri zaposlovanju, sprejemih na visoke šole ipd.), z drugo znižati proračun za socialno državo, s tretjo – imenovano »Angleščina za otroke« – pa odpraviti dvojezično izobraževanje (ki da latinskoameriškim otrokom preprečuje integracijo in asimilacijo, okej, »amerikanizacijo«). Ja, Kalifornijo so hoteli narediti spet veliko.

Kalifornija je razbila vse mite neoliberalne desnice: prvič, obdavčenje bogatih ne ubije gospodarske rasti, drugič, okoljske regulacije ne ubijejo gospodarstva, in tretjič, priseljenci se integrirajo.

Med letoma 1978 in 1996 so lansirali več referendumskih pobud kot prej v sedemdesetih letih, vse te pobude pa so bile bolj ko ne rasne in rasistične, zato so jih nasprotniki tudi krstili za »racial propositions«. Nedvomno: ciljale so nebelce. Skušale so jih prikrajšati, diskriminirati, zajeziti, regetoizirati. In večino teh rasističnih referendumskih pobud so lansirali in izglasovali v devetdesetih letih, na vrhuncu belske panike, v času deindustrializacije, ko so tradicionalno varna in dobro plačana delovna mesta v avtomobilski, letalski in strojni industriji nenadoma presahnila in ko je huda brezposelnost prestrašila belski srednji razred, razdejala sindikate, paralizirala optimizem in ubila kalifornijski sen. In kot veste, se je nekaj takega pred predsedniškimi volitvami, ki so v Belo hišo pripeljale Trumpa, dogajalo s preostalo Ameriko – in ameriškim snom.

A če malce bolje pomislite, je Kalifornija res napovedala Trumpovo Ameriko: Trumpa sta v Belo hišo pripeljala belska panika in rasni resentiment, povsem očitni posledici deindustrializacije in selitve ameriških delovnih mest v tretji svet; kalifornijske rasistične referendumske pobude so bile predhodnica Trumpove rasistične, antiimigrantske retorike in njegovih izvršnih povelj (Mehičani so kriminalci, morilci, posiljevalci, na meji bom zgradil zid, vse »ilegalne« priseljence bom izgnal, muslimanom bom prepovedal prihod v Ameriko ipd.); tedanje policijsko nasilje nad črnci je anticipiralo sedanje policijsko nasilje nad črnci (Ferguson, Baltimore ipd.); tako kot je bila Kalifornija tedaj divje, tako rekoč do norosti polarizirana, je danes do norosti politično polarizirana preostala Amerika; tako kot so Kalifornijci tedaj slavili mesijanske populiste, ki so ponujali zelo poenostavljene rešitve, je Amerika zdaj izvolila mesijanskega populista, ki ponuja zelo poenostavljene rešitve; tako kot je kalifornijsko politiko nekoč trivializiral Arnold Schwarzenegger, populistični, egocentrični, cirkuški, toksični guverner (»klovn«), zdaj ameriško politiko trivializira Donald Trump, populistični, egocentrični, cirkuški, toksični predsednik (»klovn«); tako kot je v devetdesetih letih kalifornijski črnski proletariat množično in pandemično ubijal crack, zdaj opiodi množično in pandemično ubijajo ameriški belski proletariat; in seveda, tako kot hoče Trump narediti Ameriko spet veliko, so skušali tedaj spet veliko narediti Kalifornijo – »veliko«, kot je bila nekoč, še v petdesetih in šestdesetih letih (pred začetkom gibanja za državljanske pravice in ustanovitvijo Črnih panterjev), ko se je utapljala v hudi rasni segregaciji, ko je na vseh področjih privilegirala belce, ko je belcem dajala pravico do diskriminiranja in ko je nebelcem onemogočala dostop do služb, izobrazbe in dostojnih stanovanj (v severni Kaliforniji so med letoma 1946 in 1960 z zvezno pomočjo zgradili 350 tisoč novih hiš, toda le sto so jih dobile črnske družine, pa še tem so po stenah kracali: »Tu je črni rak! Pazite, da se ne razširi!«).

»Amerika zdaj izgleda kot Kalifornija na svoji najnižji točki,« pravi Pastor. Prav res: Amerika izgleda tako, kot je izgledala Kalifornija, ko je izgledala kot »izgubljeni raj«. 

Ko je torej priseljence demonizirala in kriminalizirala, namesto da bi jih humanizirala, in ko je objemala referendumske pobude, ki so kapitalizirale belske strahove, belsko paniko in belski resentiment.

Največji kalifornijski potres

Toda potem se je vse spremenilo – in obrnilo na glavo. Zmagale so progresivne politike. Kako?

Za začetek, deindustrializacija, ki je potekala v devetdesetih letih, je sicer pomenila hud ekonomski stres, toda imela je tudi dobro plat: zgodil se je geografski premik, ali bolje rečeno, težišče kalifornijske ekonomije se je premaknilo na sever – v Silicijevo dolino, v tehnološki sektor. S tem pa je na oder stopil nov tip podjetnika, res nov. Ti high-tech podjetniki niso imeli nič proti sindikatom, nič niso imeli proti zvišanju minimalne plače, nič niso imeli proti blaženju gospodarske neenakosti, nič niso imeli proti inkluzivni, trajnostni družbi, nič niso imeli proti okoljskim regulacijam, nič niso imeli proti aktivni državi, ali natančneje, povsem samoumevno se jim je zdelo, da država promovira zeleno energijo, zeleno ekonomijo in boj proti podnebnim spremembam, in nič jih ni motilo, če ekonomija ni bila le stvar trga, temveč tudi stvar političnih izbir. Ravno nasprotno: vse to se jim je zdelo za stabilnost gospodarstva nujno. Da so dostojna stanovanja, dobre plače, dobre delovne razmere, rasna pravičnost, čist zrak, zdravo okolje, urejena transportna infrastruktura, funkcionalni sindikati in kakovostno življenje pogoj za delovanje gospodarstva, se jim je zdelo tako samoumevno kot to, da se gospodarska rast in socialna pravičnost ne izključujeta (»growth with equity«, se je glasil slogan).

Dalje, progresivci so spremenili strategijo, pravi Pastor: niso si več pulili las zaradi republikanskih idiotskih izjav in predlogov, niso se več izčrpavali v polemiziranju z republikanskimi bedarijami, temveč so začeli vztrajno, sistematično in agresivno vlagati in promovirati svoje – progresivne – referendumske pobude. In res, z zmagovitimi referendumi so večkrat zvišali davke (bogatim in tudi sebi), da bi potešili vse proračunske ambicije, zvišali so minimalno plačo (15 dolarjev na uro), okrepili so proračune javnih šol, otrokom nedokumentiranih priseljencev so omogočili brezplačno zdravstveno zavarovanje, nedokumentiranim priseljencem so zagotovili vozniško dovoljenje (in poklicne licence, dostop do zdravstva, izobrazbe ipd.), lokalnim oblastem so omejili sodelovanje z zveznim uradom za imigracijo (in deportacijo), skrajšali so zaporne kazni in zmanjšali kalifornijsko zaporniško populacijo (s čimer se je bistveno zmanjšala tudi policijska brutalnost), politikom – senatorjem in skupščinarjem – pa so omejili število mandatov. Namesto da bi se torej pričkali z vsakim novim desničarskim kretenizmom, so raje vlagali referendumske pobude – jih promovirali, mobilizirali, pakirali in dobivali. In desničarske trdnjave so padale kot pokošene.

Dalje, ker je politika preveč pomembna, da bi jo prepuščali politikom, so se začela različna okoljska, socialna, učiteljska, sindikalna, skupnostna in imigrantska gibanja in združenja koalicijsko, interesno, proaktivno povezovati, toda ne le medsebojno (sindikati s priseljenci, ekologi s črnskimi organizacijami ipd.), ampak so se začela povezovati tudi s poslovnimi združenji, vsi skupaj – ekologi, sindikati, aktivisti, borci za socialno pravičnost in različne poslovne skupine (biznis) – pa so mobilizirali volivce, ki so potem res prišli in izglasovali progresivne referendumske predloge. Medtem ko so progresivci širom po Ameriki stavili na genialnega posameznika (Barack Obama), so kalifornijski progresivci stavili na kolektivno akcijo. Še več: medtem ko so se progresivci širom po Ameriki prepirali in ravsali z reakcionarnim, patriotskim, nativističnim gibanjem Tea Party, so kalifornijski progresivci sami nastopili kot kompaktno gibanje, ki je spodneslo reakcionarne sile.

In končno, demografija se je v vsem tem času tako spremenila, da je leta 2000 v Kaliforniji živelo že več nebelcev kot belcev – prva ameriška zvezna država, v kateri se je to zgodilo. Nič čudnega: v Kalifornijo so se pač priseljevali ljudje iz latinskoameriških dežel, ki so jih razdejale ameriške intrige, ameriške intervencije, ameriške invazije in ameriške vojne, tako da so leta 2014 večinsko prebivalstvo Kalifornije postali Latinski Američani. Velike demografske spremembe pa so terjale obravnavo ekonomije, sociale in politike na nov način. Ja, terjale so ekonomijo, socialo in politiko, ki so prijazne do delavcev, priseljencev in okolja. Stari modeli razvoja preprosto niso bili več socialno, politično in ekonomsko vzdržni. Potreben je bil kalifornijski new deal.

Ni kaj, zima kalifornijskega nezadovoljstva je bila inovativna – pognala je inovativne politike, inovativne strategije, inovativne koalicije. Toda za vsemi temi inovativnimi javnimi politikami je bilo nekaj še korenitejšega in globljega, pravi Pastor: vključitev tudi tistih, ki jih v Kaliforniji sploh še ni, potemtakem tistih, ki se bodo v Kalifornijo šele priselili. Kalifornija – nekoč puščava, potem sistem, ki je favoriziral belce, zdaj dežela nove večine in inovativnega konsenza – prišleke vidi »kot bodoče rezidente, ne pa kot zavojevalce,« zato je izdelala sistem, v katerem imajo priseljenci dostop do služb, stanovanj, socialnih storitev in čistega zraka.

Kar se zgodi v Kaliforniji, ne ostane v Kaliforniji

Kalifornija je razbila vse mite neoliberalne desnice: prvič, obdavčenje bogatih ne ubije gospodarske rasti, drugič, okoljske regulacije ne ubijejo gospodarstva, in tretjič, priseljenci se integrirajo – »neumiti« belci, ki so se v tridesetih letih prejšnjega stoletja, v času gospodarske krize in katastrofalne suše (»Dust Bowl«), iz drugih ameriških zveznih držav, predvsem iz Oklahome, Teksasa in Arkansasa, preselili v Kalifornijo, so imeli z integracijo večje težave kot latinskoameriški priseljenci, je pred leti opozoril kalifornijski profesor medicine David Hayes-Batista.

Namesto da bi se torej pričkali z vsakim novim desničarskim kretenizmom, so raje vlagali referendumske pobude – in dobivali. In desničarske trdnjave so padale kot pokošene.

Kalifornija, nekdanja »platforma za preizkušanje slabih zamisli«, je preteklost Amerike – in njena prihodnost. »Kar se začne v Kaliforniji, ne ostane v Kaliforniji.« Referendume o odpravi dvojezičnega šolstva, odpravi afirmativne akcije, zaostritvi kazenske zakonodaje in omejitvi imigrantskega dostopa do socialnih storitev so kmalu dobili tudi v drugih državah. V Kalifornijo – in s tem v Ameriko – se je začelo pod krinko skrbi za »red in zakon« vračati rasno diskriminiranje. In ja, prav Kalifornija je bila prva, ki je začela graditi zidove. In glede na to, da to, kar se začne v Kaliforniji, ne ostane v Kaliforniji, lahko pričakujemo, da se bo Amerika kmalu prelevila v novo Kalifornijo, v kateri bodo republikanci tako rekoč neizvoljivi. V Ameriki naj bi začeli nebelci prevladovati okrog leta 2045.

Kalifornija se je res radikalno prelevila: iz antiimigrantske histeričarke v multikulti kraljestvo, ki je priseglo, da ne bo sodelovalo pri sestavljanju registra muslimanov in množičnih deportacijah priseljencev, iz rasističnega apartheida, v katerem so belski policisti nekaznovano terorizirali črnce (Rodney King, hudi črnski nemiri v Wattsu, vzpon stranke Črnih panterjev), v inkluzivno deželo, iz metropole avtomobilske kulture v voditeljico boja proti podnebnim spremembam, iz množične zapiralke manjšin v deželo, ki je uživanje mamil dekriminalizirala, iz države z orjaškim proračunskim primanjkljajem v državo z orjaškim proračunskim presežkom, iz brezna ekonomske neenakosti v bojevnico proti ekonomski neenakosti.