Jure Trampuš

23. 11. 2018  |  Mladina 47  |  Politika

Evolucija politike

Zmaga neodvisnih list, teh in onih neparlamentarnih združenj na lokalnih volitvah pomeni več in ne manj demokracije

Zmaga Zorana Jankovića je bila še večja kot pred štirimi leti. Podprlo ga je več ljudi, v mestnem svetu pa je njegova lista dobila absolutno večino.

Zmaga Zorana Jankovića je bila še večja kot pred štirimi leti. Podprlo ga je več ljudi, v mestnem svetu pa je njegova lista dobila absolutno večino.
© Uroš Abram

Lokalne volitve so bile v Sloveniji tudi pred natančno 20 leti. Takrat so na teh volitvah še zmagovali predstavniki parlamentarnih strank. Če pogledamo zgolj mestne občine, je že bilo tako: v Ljubljani je zmagala Viktorija Potočnik (LDS), v Mariboru Boris Sovič (ZLSD in Desus), v Celju Bojan Šrot (SLS), v Kranju Mohor Bogataj (LDS) … V prav vseh mestnih občinah so pred 20 leti župani postali kandidati, ki so jih predlagale in podprle parlamentarne stranke.

Od takrat so se stvari zelo spremenile, parlamentarne stranke so izgubile moč. Na nedeljskih lokalnih volitvah je v Celju zmagala županova lista, podobno je bilo v Ljubljani, Novem mestu, enako se bo po drugem krogu zgodilo še v Slovenj Gradcu in Kopru. Od parlamentarnih strank je bila v mestnih občinah uspešna zgolj SD, ki je za zdaj dobila dva župana, morda bo v naslednjem krogu še dva. Če ji bo uspelo tudi na Ptuju, bo Nuška Gajšek edina izvoljena županja mestne občine v Sloveniji. Velja pripisati, da se je velik delež teh samostojnih lokalnih politikov osamosvojil, ravnal je oportuno, v nekem trenutku so ti politiki ugotovili, da povezave s stranko ne potrebujejo več, morda jim celo škoduje, zato danes nastopajo samostojno, domnevno nadstrankarsko, pa četudi se je njihova pot začela v klasični politični stranki. Tipičen primer takšnega politika je celjski župan Boško Šrot.

Le v Mariboru je položaj podoben tistemu izpred 20 let, tam podjetnika Saša Arsenoviča plašno podpira SMC, Franca Kanglerja pa SDS. Mariborčani bodo novega župana izbrali v drugem krogu lokalnih volitev. Politična zavezništva imajo sicer na lokalni ravni povsem drugačno dinamiko kot na državni, v volilnem štabu padlega župana Maribora Fištravca se je recimo pojavil tudi Aleš Ernecl, človek, ki je »razkril štajersko vardo« in ki je član SDS, pa četudi je njegova stranka podprla Kanglerja.

Pešanje moči parlamentarnih strank je še očitnejše, če pogledamo vso Slovenijo. Največ za zdaj izvoljenih županov znova prihaja s samostojnih list in izmed neodvisnih kandidatov (87), sledijo jim izvoljeni kandidati SLS (23) pa SD (14) in SDS (12) – gre zgolj za župane, ki jih stranke podpirajo samostojno. Podobno je s tistimi, ki bodo sedeli v občinskih svetih. Če pogledamo le občine, kjer se svetniki volijo po proporcionalnem volilnem sistemu, so več kot tretjino sedežev zbrali neodvisni kandidati. Vse parlamentarne stranke so daleč za njimi.

Trditev, da se tudi na lokalni ravni ponavlja prežvečeni fenomen novih obrazov, drži zgolj deloma. Velja pravilo, da imajo stari župani pred izzivalci prednost, razen če so se med županovanjem popolnoma izgubili – idealnotipski kandidat, ki je doživel takšen zlom, je padli vstajnik, mariborski župan v odhajanju Andrej Fištravec. Novi obrazi v lokalnih okoljih torej niso novi. Ta trditev je natančna le v delu, kjer govorimo o zavračanju etablirane, parlamentarne politike. Pripadnost klasičnim političnim strankam na lokalni ravni ne šteje veliko. To so spoznale tudi politične stranke, saj razen SDS in SD nimajo razvite lokalne mreže. Ali z drugimi besedami – zmaga samostojnih list je posledica nezaupanja v državno politiko na eni in nesposobnosti te politike na drugi strani. Stare politične stranke so izgubile moč, Slovenija ne mara strankokracije.

Anže Logar je bil sicer prepričljivejši kot kandidati, ki so s podporo desnice kandidirali na prejšnjih lokalnih volitvah. Zbral je 29,5% glasov.

Anže Logar je bil sicer prepričljivejši kot kandidati, ki so s podporo desnice kandidirali na prejšnjih lokalnih volitvah. Zbral je 29,5% glasov.
© Borut Krajnc

Gre za pojav, ki je prisoten tudi drugje po Evropi, in to ne samo na lokalni ravni. V Sloveniji ga poznamo na državnozborskih volitvah, v drugih državah ima drugačno izpeljavo, namesto novih obrazov lahko nastopa nacionalistični populizem, ki izziva parlamentarni liberalizem, obstajajo pa tudi drugačne politične inovacije, recimo v municipalistični Barceloni. Vsa ta politična gibanja imajo podoben izvor, gre za deluzijo, nezaupanje množic v vladajoče elite.

Ljudje volijo tiste, ki so jim blizu, tiste, ki govorijo o vrtcih, cestah, delovnih mestih, boljšem življenju. Kaj se dogaja v državnem zboru, volivcev iz Beltincev ali Žirovnice ne zanima.

Morda tako razmišljajo volivci, politični kandidati se temu zgolj prilagajajo. Tipičen primer je Franc Kangler, politik, ki je najprej sedel v parlamentu, potem pa leta 2006 kot poslanec s podporo SLS v bitki s kandidatom SDS Gregorjem Pivcem prvič postal župan Maribora. Nato se je osamosvojil od stranke, ustanovil listo, sedaj, ducat let kasneje, pa kandidira s podporo SDS, ki ji je nekoč na lokalni ravni nasprotoval. Kangler se zaveda, da veliko volivcev zavrača tisto, kar imenuje strankarske elite. Zato svojemu tokratnemu protikandidatu Sašu Arsenoviču populistično očita, »da je predstavnik elite«, njega samega pa naj bi volili »navadni ljudje, predvsem zato, ker v srcu nosi Maribor«.

Ljudje volijo tiste, ki so jim blizu, tiste, ki jih poznajo, tiste, ki govorijo o vrtcih, cestah, novih delovnih mestih, velikih občinskih projektih, preboju, boljšem življenju, koncu občinske korupcije. Kaj se dogaja v državnem zboru, volivcev iz Beltincev ali Žirovnice ne zanima.

Lokalni aktivisti

Katastrofična trditev, da so zaradi zmag neznanih in neizkušenih ljudi tokratne lokalne volitve še eden izmed dokazov razgradnje političnega, torej polja, ki zadeva urejanje družbe, je popolnoma napačna.

Velja nasprotno, ljudem ni vseeno, kako deluje svet okoli njih. Oglejmo si le dva primera. V Novi Gorici je leta 2014 informatik Luka Manojlović povezal skupino mladih, združenih pod imenom Goriska.si. Prebili so se v mestni svet in ostali v opoziciji. Štiri leta so župana Mateja Arčona, nekoč je kandidiral s podporo LDS, opozarjali na različne stvari, med drugim jim je s protestom uspelo preprečiti prodajo Vile Rafut in njenega parka. Arčon se je s prodajo najprej strinjal, a je zaradi pritiska odločitev spremenil in napovedal obnovo kulturnozgodovinskega objekta. Goriska.si je »izsilila« tudi občinski participatorni proračun, tako da so prebivalci občine Nova Gorica nazadnje izbrali nekaj projektov: recimo novo kolesarsko stezo pa vodnjak, postavitev fitnesa na prostem, ureditev avtobusnega postajališča, tudi obnovo fresk … Goriska.si je bila za svoje delo nagrajena. Na nedeljskih lokalnih volitvah je dobila največ mestnih svetnikov, njen županski kandidat Klemen Miklavič pa se bo s sedanjim županom Matejem Arčonom pomeril v drugem krogu. Če ga bodo podprli mladi, če bodo prišli na volišča, bo Klemen Miklavič zmagal.

Podobna je zgodba iz ne prav oddaljenega Pirana, le bolj ludistična je. Kandidat Gibanja za občino Piran, ki je nastalo na Facebooku, Đenio Zadković, pomorščak in fotograf, je ob pomoči lokalnega »zvezdnika« Slavka Franca, velikega ljubitelja skupine Rolling Stones – v svoji hiši ima muzej, posvečen tej skupini –, v prvem krogu volitev skoraj premagal Tomaža Gantarja, nekdanjega ministra, nekoč že župana Pirana. Zadković ogroža izkušenega politika. »V občini Piran je oblast skorumpirana, lokalni politiki so se zlizali z mafijo in ne delajo več v dobro ljudi. To občani opažamo že leta, zato je čas za spremembe,« pravi Zadković. »Naša volilna kampanja je temeljila na pičlih 3000 evrih, ljudem pa nismo pustili, da prispevajo več kot 10 evrov na posameznika.« Njegovo gibanje je zmagalo tudi v občinskem svetu, pa čeprav so mu na začetku kampanje očitali, da gre »zgolj za leglo čudakov«. O zmagovalcu županskih volitev se bo v Piranu odločalo v drugem krogu.

Kako se tisti, ki imajo oblast, bojijo izzivalcev, dobro kaže koprski primer. Borisu Popoviču kljub ognjemetom, občinskim publikacijam, novoletnim lučkam in drugi navlaki ni uspelo zmagati v prvem krogu. V Kopru je bila tokrat volilna udeležba 58-odstotna, še posebej je bila visoka na predčasnih volitvah, kjer je Popovič v primerjavi s končnim volilnim izidom zbral nesorazmerno velik delež glasov. Vse to, vsa ta mobilizacija Popovičevih podpornikov, ni bilo dovolj. V drugem krogu se bo pomeril z nekdanjim radijskim voditeljem in študentskim funkcionarjem Alešem Bržanom, ki ga je kot kandidat SMC, kasneje je stranko zapustil, izzival že pred štirimi leti. Tokrat uspešneje. Letos je Bržan zbral dodatnih 2500 glasov, Popovič pa kljub za 10 odsotnih točk višji volilni udeležbi zgolj 400 več kot pred štirimi leti.

Rumena Slovenija?

Po državnozborskih volitvah je stranka SDS v dokaz svoje zmage po družabnih omrežjih razširila zemljevid volilnih enot, prebarvanih v rumeno; rumena Slovenija naj bi dokazovala, da je stranka zmagala in da mora sestaviti vlado. Nazadnje ji to ni uspelo, sedanja koalicija je zbrala več glasov. SDS je tokrat ubrala podobno taktiko. »Junija smo začeli obrat, ki je včeraj še pridobil na moči in hitrosti. Slovenija se drami. Na EU volitvah se bo budnica še bolj okrepila in obrat bo prerasel v val,« je na Twitterju zapisal Janša. Po svoje ima prav, njegova stranka je izmed vseh političnih strank najuspešnejša. A Slovenija se pač ni prebarvala v rumeno, postala je bolj pisana kot kadarkoli.

V nekaterih krajih je SDS doživela tudi hude poraze. Tako je bilo v Ribnici, v občini, iz katere prihaja poslanec SDS Jože Tanko. Tam je župana SDS Jožeta Levstika, ki je Ribnici vladal tri mandate, s 73 odstotki glasov porazil mladi Samo Pogorelc. Poraženi niso bili samo nekateri kandidati SDS, ponekod je bila poražena tudi politična retorika, ki jo že leta uporabljajo v tej stranki. Govorimo o beguncih, o širjenju sovraštva. V dveh krajih, Velenju in Črnomlju, je bila retorika sovraštva zelo močna. V Velenju je lokalna SDS ostro nasprotovala prihodu sirskih družin, zbirali so se podpisi, grozilo se je z referendumom, a je nazadnje župan Boštjan Kontič zmagal s skoraj 60-odstotno podporo, SD pa je dobila absolutno večino v mestnem svetu, ki je prej ni imela. Tudi v Črnomlju, kjer je civilno pobudo proti beguncem vodila Maja Kocjan, lokalna predstavnica SDS, je ta na županskih volitvah zbrala enkrat manj glasov kot samostojni županski kandidat Andrej Kavšek. Največja poraženka v Črnomlju je sicer dosedanja županja Mojca Čemas Stjepanovič (SD, Desus), ki je pred volitvami v eni izjavi med seboj povezala begunce, njihova trupla in smeti, ki jih puščajo za seboj. V Črnomlju bodo župana dokončno izbrali v drugem krogu.

Na lokalnih volitvah so zmagovale predvsem lokalne liste. Ena od takšnih je tudi progresivna Lista Goriska.si, ki je v Novi Gorici postala največja politična skupina v mestnem svetu, njen kandidat dr. Klemen Miklavič pa se bo s sedanjim županom Matejem Arčonom pomeril v drugem krogu volitev.

Na lokalnih volitvah so zmagovale predvsem lokalne liste. Ena od takšnih je tudi progresivna Lista Goriska.si, ki je v Novi Gorici postala največja politična skupina v mestnem svetu, njen kandidat dr. Klemen Miklavič pa se bo s sedanjim županom Matejem Arčonom pomeril v drugem krogu volitev.

Največji boj se je bil seveda za Ljubljano. SDS je z Anžetom Logarjem poskušala izsiliti drugi krog, po volitvah pa je njegovih 29,5 odstotka glasov začela prikazovati kot zmago. A Logarjeva zmaga je Pirova. Res je zbral več glasov kot prejšnji ne najbolj iskreni poskusi SDS z Damjanom Damjanovičem in Zofijo Mazej Kukovič, res pa je tudi, da je na tokratnih volitvah Zoran Janković zbral 15 tisoč volilnih glasov več kot na volitvah leta 2014. Tudi višja volilna udeležba v Ljubljani je posledica soočenja med Logarjem in Jankovićem, nakazana možnost zmage SDS v Ljubljani je na volišča prignala volivce, ki so mislili ostati doma. Janković je tudi zaradi Logarja v mestnem svetu dobil absolutno večino, SDS pa je v svetu izgubila tri mandate. Negativna kampanja se ji ni obrestovala, prav tako ne politična radikalizacija.

Slovenija se ni prebarvala v rumeno, postala je bolj pisana kot kadarkoli.

SDS pa ni edina poraženka lokalnih volitev. Volivci se na državnozborskih volitvah odločajo po drugačnem ključu, a tradicionalna zavezništva med volivci in starimi strankami se podirajo, če parlamentarne stranke želijo obstati, bi se morale vrniti tja, od koder so prišle, torej med tiste, ki jih volijo. Sicer jih bodo zamenjali drugi.

Volitve so v Sloveniji naplavile tudi nekaj zanimivosti. Na župansko mesto v Destrniku se vrača Franc Pukšič, nekdanji član SDS in SLS, zdaj samostojni politik, ki je v bitki za župana zmagal z lahkoto, zbral je 863 glasov. V Bohinju se je v drugi krog v bitki za župana uvrstil novinar in urednik Bojan Traven, župan Svete Trojice pa je postal nekdanji član fantovske skupine Casanova David Klobasa, estradnik, ki je nastopil s podporo Nove Slovenije. V drugi krog županskih volitev se je v Radencih uvrstil Roman Leljak, preganjalec Udbe in človek, ki je razglasil osebni stečaj. Kako to, da je takemu človeku, ki med drugim zanika zločine ustašev v Jasenovcu, uspelo prepričati 750 volivcev, ni najbolj jasno.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.