Darja Kocbek

 |  Družba

Boj za delavske pravice ne izključuje boja proti rasizmu, seksizmu in homofobiji

Kako se lahko najbolj učinkovito borimo proti razredni, rasni in spolni nadvladi

© Kurt Löwenstein Educational Center International Team

Ni res, da socialisti, ki se zavzemajo za pravice delavskega razreda, pozabljajo na pravice žensk, temnopoltih in drugih marginaliziranih skupin. Osredotočenje na razred namreč ne pomeni, da je treba dati na stranski tir ženske ali temnopolte. Najprej je treba opredeliti, kaj je delavski razred, na portalu Jacobin pišeta Eric Blanc in Jeremy Gong. Po njuni razlagi je delavski razred vsakdo, ki se preživlja z delavsko plačo, ta tako vključuje ljudi vseh ras, spolov, spolnih usmeritev in drugih marginalnih skupin. Kapitalisti lahko obvladujejo družbo, ker izkoriščajo delavce za ustvarjanje dobičkov. Delodajalci so odvisni od delavcev.

To je ključno, saj delavci lahko ustavijo proizvodnjo (ki je za njihove šefe najpomembnejša, saj jim zagotavlja dobičke) in zrušijo sistem. Čeprav so izpostavljeni številnim družbenim pritiskom, je njihov strukturni položaj drugačen od drugih družbenih skupin. Plačno izkoriščanje pomeni, da so si interesi delavskega in kapitalističnega razreda diametralno nasprotni. Več kot zasluži delavec, manj ga ostane za njegovega šefa in obratno. Družbene podskupine (ženske, temnopolti, istospolno usmerjeni) za razliko od delavskega razreda vključujejo tako predstavnike delavskega kot kapitalističnega razreda, kar pomeni, da imajo različne razredne interese.

Ni res, da socialisti, ki se zavzemajo za pravice delavskega razreda, pozabljajo na pravice žensk, temnopoltih in drugih marginaliziranih skupin.

Kapitalistična akumulacija in konkurenca delavce pri iskanju dela, stanovanja, zagotavljanju dohodkov za preživljanje družine postavlja drugega proti drugemu. To vodi do razslojenosti pripadnikov delavskega razreda glede na raso, narodnost in drugo. Šefom to olajša ustvarjati dobičke, delavcem pa otežuje poenotenje za boj za skupne interese.

Predpostavka za uspešen političen boj proti kapitalizmu je poenotenje delavskega razreda proti njegovim izkoriščevalcem. To pa ni mogoče, če ne upoštevamo ras in spolov. Boriti se je treba proti izkoriščanju delavcev in družbenemu zatiranju. Vprašanje je, kako se je mogoče najbolj učinkovito boriti proti razredni, rasni in spolni nadvladi. Za pridobitev moči je treba mobilizirati najširšo mogočo skupino delavcev. Vsak organizator takoj ugotovi, da je ljudi najlažje mobilizirati za zadeve, ki jih neposredno prizadevajo.

Družbene podskupine (ženske, temnopolti, istospolno usmerjeni) za razliko od delavskega razreda vključujejo tako predstavnike delavskega kot kapitalističnega razreda, kar pomeni, da imajo različne razredne interese.

Razredne zahteve so nujne, a tudi nezadostne, zaradi tega se je treba boriti tudi za zahteve, ki zadevajo manjše skupine v okviru delavskega razreda. V praksi seveda ni lahko najti najučinkovitejše poti za boj proti splošnim razrednim zahtevam ob hkratni podpori boju proti specifičnim vrstam zatiranja. Vsak posameznik in vsaka organizacija se mora odločiti, na kaj se bo osredotočila Nihče se ne more boriti za vsako napredno zahtevo in vedno sodelovati pri vseh družbenih uporih. Bistvo socialistične politike je zato analiza konkretnih razmer in na tej podlagi oceniti, kje je mogoče najbolj učinkovito delavski boj poriniti naprej.

Na žalost večina razprav levice o identiteti in razredni pripadnosti poteka na preveč abstraktni ravni. Ne posvečajo se bistvenim vprašanjem, kot je organizacija v posameznih mestih, industrijah, gibanjih v določenem trenutku. Socialisti prepogosto predolgo vztrajajo pri eni smeri.

Učinkovita socialistična strategija ne zahteva le mobilizacije in organizacije čim širše skupine delavcev, ampak je to treba izvesti na strukturnih lokacijah, kjer je mogoče najbolj okrepiti družbeno moč. 

Najboljša pot za socialiste je, da razred postavijo v središče svoje strategije.

Ko govorimo o politični strategiji, ni treba vnovič iznajti kolesa. Najboljša pot za socialiste je, da razred postavijo v središče svoje strategije. Če je pravilno razumljen, tak pristop vključuje povečevanje zahtev in podporo boju proti konkretnim težavam, kot je zatiranje temnopoltih, žensk in drugih skupin. To je po prepričanju Erica Blanca in Jeremyja Gonga najučinkovitejša pot za obnovo močnega delavskega gibanja in vzpostavitev demokratične socialistične družbe, kjer ne bo ne izkoriščanja ne zatiranja.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.