Staš Zgonik  |  ilustracija: Tomaž Lavrič

30. 11. 2018  |  Mladina 48  |  Družba

Skoči, pet!

Šolski šport v stresu zaradi ocenjevanja

Športna vzgoja na Waldorfski šoli v Ljubljani. Za razliko od državnih šol so tam ocene pri vseh predmetih, razen za potrebo prehoda v državne srednje šole, opisne

Športna vzgoja na Waldorfski šoli v Ljubljani. Za razliko od državnih šol so tam ocene pri vseh predmetih, razen za potrebo prehoda v državne srednje šole, opisne
© Borut Krajnc

Športna vzgoja je skupaj z likovno in glasbeno vzgojo nekoč sestavljala trojček tako imenovanih vzgojnih predmetov. Predmetov, ki v nasprotju z drugimi niso bili ocenjeni s številkami od 1 do 5, temveč s tristopenjsko besedno oceno: manj uspešno, uspešno in zelo uspešno. Veljali so za vsaj nekoliko manj »resne«, v primerjavi s siceršnjim poukom so ponujali nekakšno sprostitev. Tak sistem ocenjevanja je veljal vse od leta 1975 do uvedbe devetletke. »Ob uvedbi spremembe je stroka govorila o humanizaciji športne vzgoje, saj je bilo pri športni vzgoji kar nekaj negativnih ocen, a pretežno zato, ker so učitelji pogosto ocenjevali vedenje otrok, kot so prisotnost pri pouku, prinašanje opreme, ne pa njihovega znanja. Tudi materialne razmere za športno vzgojo so bile na veliko šolah precej slabe, zato so se učenci izogibali vadbi,« razlaga dr. Marjeta Kovač, profesorica na Fakulteti za šport.

Pri uvajanju devetletke pa je prevladalo mnenje, da vzgojnih predmetov ni primerno jemati za manj resne in da je treba ocenjevanje spet poenotiti ter uvesti številčne ocene pri vseh predmetih, tudi pri športni vzgoji oziroma pri športu, kot je trenutno uradni naziv predmeta v osnovni šoli. »Kakega velikega odpora različnih strok takrat ni bilo, mnenja učiteljev iz prakse pa so bila precej različna,« se spominja Marjeta Kovač.

Še danes so. »Najbolje bi se mi zdelo, če ocen pri športni vzgoji sploh ne bi bilo,« pravi Karmen Pleteršek, profesorica športa na Osnovni šoli Vič. »Naše poslanstvo je namreč otroke navdušiti za šport, jim ponuditi smernice za kasnejše življenje.« A če ocena že mora biti, dodaja, potem je bolje, da je številčna. »Tako ali tako že trojka velja za slabo oceno. Enk in dvojk praktično ne dajemo.« Ocena je praktično ostala tristopenjska, le številke so zamenjale črke.

Sproščenost pod pritiskom

Ocene v današnji slovenski osnovni šoli igrajo ključno vlogo. Z ukinitvijo eksternega preverjanja znanja ob koncu osnovne šole in odpravo splošnega uspeha so ocene pri posameznih predmetih postale ključni dejavnik za vpis v želeno srednjo šolo. Tudi ocena pri športu šteje, enako kot ocena pri matematiki.

Ena od učiteljic, ki že dalj časa opozarjajo na povečevanje ocenjevalnega pritiska v šolah, je Bojana Potočnik, učiteljica slovenščine na Osnovni šoli Franja Malgaja v Šentjurju. Kot je izračunala, morajo denimo v osmem razredu učenci za izpolnitev ocenjevalnih zahtev pri vseh predmetih v povprečju dobiti oceno in pol na teden. »Prepričana sem, da znanje zaradi tega ne raste, rasteta pa prav gotovo stres in tesnoba – pri učencih, učiteljih in starših,« je spomladi dejala za Mladino.

Glede na navedbe v veljavnem učnem načrtu naj bi se učenci pri urah športa počutili »prijetno in igrivo«, kar naj bi jim omogočilo »psihično razbremenitev in sprostitev od naporov, ki jih prinaša ustaljen šolski ritem«.

A zaradi ocenjevanja je to lahko težko. »Opažam, da so otroci res pod pritiskom. Niti ne toliko zaradi njih samih kot zaradi pričakovanj staršev,« razlaga Karmen Pleteršek. Ko kakemu otroku podeli trojko, se pri njej pogosto oglasi kateri od staršev in se pozanima, kako je mogoče to oceno izboljšati.

»Če bi v tem trenutku ukinili oceno le pri športni vzgoji, bi naredili krivico otrokom, ki so za šport nadarjeni.« – Dr. Gregor Starc

Tudi dr. Marjeta Kovač se zaveda problema, hkrati pa vseeno vidi tudi pozitivne plati. »Ocenjevanje je seveda vedno nekoliko kontradiktorno s sproščenostjo, zato je treba vedeti, kaj in kako ocenjujemo. Vsekakor je težava, če učitelj s pomočjo ocen vzpostavlja svojo avtoriteto. Ocena mora biti povratna informacija o doseženi ravni učenčevega znanja. Učitelji poročajo, da so po uvedbi številčnih ocen učenci dejansko bolj zavzeti, da se bolj zavedajo svojega znanja in pomanjkljivosti.«

A šport je v svoji osnovi prostovoljna dejavnost, ki naj bi se je lotevali in jo gojili iz lastne notranje motivacije. In ocene, ki notranjo motivacijo nadomestijo z zunanjo, so lahko motnja v razvijanju zdravega odnosa do te, za zdravo življenje ključne aktivnosti. »Implicitno sporočilo takšnega ocenjevanja je: te stvari niso prijetne, ker jih ocenjujemo,« na svoji spletni strani piše psiholog dr. Kristijan Musek Lešnik.

Enako vprašanje bi si lahko postavili o pouku slovenščine, odgovarja Marjeta Kovač. »Verjetno bi lahko trdili tudi, da je precej neumestno ocenjevati materni jezik, saj je to v nasprotju s cilji spoštovati in ljubiti materni jezik, našo kulturo in identiteto.«

Šport ni nujno samo užitek, opozarja. Zanj se je treba potruditi. »Res je, šport je užitek, a šele takrat, ko se z njim znaš ukvarjati, ko si sposoben neko nalogo narediti varno in sproščeno. Če se pelješ po Krvavcu in desetkrat padeš, ker ne znaš dobro smučati, to pač ni užitek. Če želiš igrati košarko, pa so vsi v skupini boljši od tebe in te zaradi tvojega neznanja izločajo, prav tako ne boš užival. Do užitka v športu je kar dolga in naporna pot.« In šola naj bi jo pomagala prehoditi.

Brez ocen, brez skrbi?

Z morebitno ukinitvijo ocen pri športu bi bil ta predmet degradiran, meni profesor na Fakulteti za šport dr. Gregor Starc. »Vse države, ki so ukinile ocene, so v naslednjem koraku ta predmet naredile za izbirnega.« Taka poteza bi po njegovem mnenju pomenila začetek konca športne vzgoje kot dela rednega učnega programa v šolah. »Glede na to, da imamo v Sloveniji danes najbolj kakovostno športno vzgojo na svetu, bi bil to velik korak nazaj in približevanje ostalim državam, ki se vse trudijo priti tja, kjer smo danes mi.«

Ko so v kanadskih srednjih šolah ukinili ocenjevanje športne vzgoje, navaja Marjeta Kovač, so mladostniki preprosto nehali hoditi k uram. »Razdelili so jim tudi nekakšne ’vavčerje’ za udeležbo v različnih športnih dejavnostih zunaj šole, oni pa jih prodajajo.« Podobno, nadaljuje, se je zgodilo v Avstraliji, kjer ugotavljajo, da po ukinitvi ocenjevanja ponekod k športni vzgoji hodi tudi samo petina otrok. »Če predmet nima ocene, ga politika lahko hitro spremeni v interesno dejavnost. Posledično pade raven strokovnosti vodenja vadbe, saj zaradi finančnih razlogov dopuščajo, da vadbo vodi usposobljen in ne izobražen kader, hkrati pa se tisti, za katere bi bila vključenost v telesno dejavnost najbolj potrebna, vanjo ne vključujejo.«

»Če predmet nima ocene, ga politika lahko hitro spremeni v interesno dejavnost.« – Dr. Marjeta Kovač

Za vse predmete velja, da bi morali otroke zanje navdušiti in bi morali v njih uživati, pravi Gregor Starc. »To znajo nekateri učitelji narediti tudi pri kemiji, biologiji, fiziki, slovenščini … Žal jih je (pre)malo.« Ocenjevanje bi po njegovem mnenju lahko bilo zelo neopazno in nestresno. »A kaj, ko imamo pravilnike, ki predpisujejo, da je treba ocenjevanje napovedati, povedati kdaj, kaj in kako se bo ocenjevalo. V glavnem, iz tega se dela neki poseben dogodek, ki avtomatično postane stresen, ker so vanj vključeni še starši, ki želijo, da imajo otroci dobre ocene, in pritiskajo tako na otroke kot na učitelje.«

Če že ukinjamo ocene, nadaljuje Starc, pa jih ukinimo pri vseh predmetih. »Če bi v tem trenutku ukinili oceno le pri športni vzgoji, bi naredili krivico otrokom, ki so za šport nadarjeni. Vsak otrok ima močnejša in šibkejša področja in pošteno je, da se lahko tisti otroci, ki jim je to močnejše področje, izkažejo in so nagrajeni tam, kjer pokažejo nadpovprečno znanje.«

Ocenjevanje je na neki način najbolj zahtevno in nehvaležno učiteljevo opravilo, pravi Marjeta Kovač. »In vsakemu učitelju bi bilo lažje, če bi bil razbremenjen te odgovornosti. Še vedno pa pozitivni učinki ocenjevanja pretehtajo nad negativnimi.«

Teorija brez prakse

Naloga iz nacionalnega preverjanja znanja leta 2009, ki so jo izpostavili v Odmevih./ Vir: RIC

Naloga iz nacionalnega preverjanja znanja leta 2009, ki so jo izpostavili v Odmevih./ Vir: RIC

Zagate nacionalnega preverjanja znanja

Ko so se prejšnji teden v Odmevih pogovarjali o preobsežnih učnih načrtih, je voditelj Slavko Bobovnik svoja gosta, šolskega ministra Jerneja Pikala in direktorja Zavoda za šolstvo Vinka Logaja, izzval z vprašanjem, ki so ga bili leta 2009 deležni devetošolci na nacionalnem preverjanju znanja (NPZ) iz športa. Seveda nihče od njiju ni znal odgovoriti.

Na družbenih omrežjih je završalo. Na Twitterju se je oglasil nekdanji slovenski reprezentant Boštjan Nachbar. »Je to res vprašanje za osnovnošolce? Kot bivši profesionalni košarkar nanj ne znam odgovoriti.«

Po besedah dr. Marjete Kovač je bila naloga, izpostavljena na televiziji, vzeta iz konteksta. Šlo je za izbirno vprašanje. Učenci so morali izmed štirih športnih iger, ki so bile na voljo, izbrati dve. »To nalogo je torej izbral tisti, ki mu je košarka bližje, in ni bila namenjena vsem učencem.«

Tovrstne problemske naloge, pojasnjuje, so povezane s taktiko in od učenca zahtevajo, da zazna prazen prostor, kamor se lahko kdo od igralcev premakne za učinkovito nadaljevanje igre. »Kaj je sploh smisel košarke oziroma katerekoli druge igre v šolskem sistemu? Ni bistveno samo to, da bo otrok znal igrati košarko, mogoče je še bolj pomembno, da se bo znal gibati v omejenem prostoru, kjer se mora izogibati svojim in nasprotnikovim igralcem, in da bo, omejen s pravili, deloval v dobro svoje skupine. To pa so ključne veščine, potrebne v vsakdanjem življenju.«

Nacionalno preverjanje znanja je sicer izgubilo svojo nekdanjo odločilno vlogo pri zbiranju točk za vpis v srednjo šolo. Danes je zgolj povratna informacija za učence in učitelje. A pri tako praktično orientiranem predmetu, kot je šport, je vendarle najmanj čudno, da preverjanje znanja v okviru NPZ poteka izključno v pisni obliki. »Preverjanje teoretičnega znanja je nesmiselno,« meni dr. Gregor Starc. »Bistvo predmeta šport je gibalno učenje. Vso teorijo se otroci naučijo mimogrede.« Otrok ima po njegovih besedah lahko odlično gibalno in športno znanje in tudi ob sodnikovem pisku razume, da je dobil osebno napako in da dobi žogo nasprotnik, ko je pa treba na listu napisati, kateri je sodniški znak za osebno napako, pa naredijo tisti otroci, ki imajo težave z razumevanjem besedil, napako. »Tako pride do tega, da otrok uradno ne zna nečesa, kar dejansko zna.«

Sprva je bil pri preverjanju športnega znanja na NPZ predviden tudi praktični del, a so ga zaradi izvedbene in finančne zahtevnosti opustili. »To, da je preverjanje znanja iz športne vzgoje na NPZ samo teoretično, je seveda strokovno sporno, ker preverjamo le del učenčevega znanja,« pravi Marjeta Kovač. Tako preverjanje znanja pač ne odraža pouka. »Ni pa problem samo športna vzgoja. Tudi drugi predmeti nimajo več praktičnega dela.« V imenu preprostejše izvedbe je bilo denimo opuščeno preverjanje laboratorijskega dela pri naravoslovnih predmetih in tehniki, terensko delo pri geografiji in ustno preverjanje znanja pri jezikih.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.

Pisma bralcev

  • Silvo Kristan, upokojeni športni pedagog

    Skoči, pet!

    Najprej pohvala Mladini in njenemu novinarju, ker sta dregnila v osje gnezdo, v ocenjevanje šolske športne vzgoje (Skoči, pet!, 30. nov. 2018). O tem vprašanju je bilo v zadnjih tridesetih letih že veliko napisanega. Vrsta področnih strokovnjakov se je zavzemala za humanizacijo tega šolskega predmeta, ta pa se pokaže v prvi vrsti v načinu ocenjevanja. Več