Jure Trampuš

30. 11. 2018  |  Mladina 48  |  Politika

Borec proti sovraštvu

Kako se je Marjan Šarec iz politika, ki je zaposlil netilca sovraštva, prelevil v človeka, ki opozarja, da sovraštvo zastruplja slovensko družbo

Domen Savič je internetni medijski aktivist, ki se ukvarja z vprašanjem etike novinarstva in oglaševanja. Pred tremi leti je organiziral projekt »Dajmo medije v medije«, s katerim je poskušal oglaševalcem razložiti, da ni vseeno, komu in zakaj dajejo oglaševalski denar. Bil je to čas zgodbe o mariborskem ravnatelju, ki je po medijski zlorabi spolne afere storil samomor. Savičev tedanji pritisk je bil uspešen. Nekatera podjetja so (začasno) prekinila oglaševanje v Slovenskih novicah.

Ni vseeno, kakšno družbo ustvarjajo mediji.

Savič je vztrajen, pozna delovanje spleta, pozna medijsko zakonodajo. Tako je to jesen začel podjetja v državni lasti spraševati, zakaj oglašujejo na medijskih platformah, ki širijo sovraštvo, zakaj kljub internim pravilnikom o lastni etični drži in spoštovanju človekovih pravic dajejo oglaševalski denar portalom, kakršen je Nova24tv.si, strankarski portal SDS. Pisal je o »financerjih sovraštva in laži«. Savičevi akciji so se pridružili tudi na inštitutu Danes je nov dan, kjer so zaradi »normalizacije sovražnega diskurza« ljudi pozvali, da se postavijo po robu tej nevarni, strupeni mržnji. To naj bi bila odgovornost vseh, ki se zavedajo pomena humanistične družbe, pomena življenja v skupnosti. Na inštitutu so tako oblikovali spletna sporočila o »botrih sovraštva«, o tistih, ki dajejo denar, ki omogoča širjenje sovražnega govora, ljudje pa so jih na družbenih omrežjih začeli deliti med seboj. Akcija je bila zelo odmevna, samo na Facebooku je njihov poziv delilo več tisoč ljudi, veliko. Ljudem očitno ni vseeno, kaj se dogaja v Sloveniji.

Nova24tv.si in Skandal24 nista običajna medija. Oba spletna portala, zraven spada še strankarski tednik Demokracija, sta del velikega propagandnega stroja politične stranke SDS, ki je za nameček financiran z denarjem madžarskega podjetja, katerega lastnik je podpornik Victorja Orbána. Ne gre za profesionalne medijske izdelke, pri njih ne ustvarjajo avtonomni novinarji, ne vodijo jih strankarsko nevtralni uredniki. To niso mediji, to so tabloidna propagandna glasila, ki jih stranka SDS uporablja kot sredstvo političnega boja. To, da gre za strankarske medije, za njimi pa se skriva celoten, tudi z državnimi financami podprt strankarski aparat, je zgolj ena težava. Nevarnejši je jezik, ki ga uporabljajo, sovraštvo, ki ga širijo, laži, s katerimi vodijo razpravo ter vplivajo na politiko in ljudi. Sovraštvo je nevarno, povzroči razpadanje družbe, spodbudi razrast nasilja.

Primer lažne novice št. 1: V Kočevju se tudi po zatrjevanju policije v tem času ni zgodilo nikakršno nasilje.

Primer lažne novice št. 1: V Kočevju se tudi po zatrjevanju policije v tem času ni zgodilo nikakršno nasilje.

Šestnajstega novembra je bil Unescov mednarodni dan strpnosti in Savič je pozval ljudi, naj predsedniku vlade Marjanu Šarcu pošljejo vnaprej sestavljeno pismo. V njem so Šarca spomnili na njegovo izjavo, da bo »vlada neomajno obsojala zapise ter dejanja vseh, ki bodo spodbujali nestrpnost in netili sovraštvo«. »Prosimo vas, da s pozicije predsednika vlade naredite vse, kar je v vaši moči, da se spletni portali laži in sovraštva ne bodo napajali s financami državnih podjetij,« je zapisano na koncu.

Šarec se je v petek popoldne, teden dni kasneje, odzval. Ne bi se mu bilo treba. Lahko bi molčal. Lahko bi si po pilatovsko umil roke in anemično spregovoril o neodvisnosti gospodarstva. To bi bilo lažje. Izbral je težjo pot. Njegov odgovor je zaradi epizode z Damirjem Črnčecem, netilcem sovražnega govora na družbenih omrežjih, ki je danes kar v službi pri predsedniku vlade, nepričakovano jasen in odkrit. »Želim opozoriti, da sovražne vsebine, med katerimi velja izpostaviti najmanj homofobijo in rasizem, zastrupljajo družbo, vanjo vnašajo razdor in le spodjedajo že tako krhka strpnost in sožitje. Meja dopustnega, že zdaj pogosto zabrisana, tako še bolj bledi. Res hočemo, da sprejemljivo postane prav vse?« se je vprašal v javnem sporočilu. Podjetja v državni lasti je pozval »k razmisleku: ali želja po dobičku res upravičuje strpnost do nestrpnosti«.

Izjava predsednika vlade Marjana Šarca, tako jasna obsodba sovraštva in laži, tako natančno razumevanje pomena sobivanja in vključevanja drugačnosti in drugačnih, je nekaj, kar je v slovenski politiki redko. Njegovo sporočilo je primerljivo z dejanjem nekdanjega predsednika države Janeza Drnovška, ko je z vzklikom »A ste vi ljudje?« skušal umiriti množico, ki je decembra 2005 poskušala linčati romsko družino Strojan. Primerljivo je tudi z vsem tistim, kar bi na to temo moral že nekajkrat povedati predsednik države Borut Pahor, pa preračunljivo molči.

Primer lažne novice št. 2: Slovenskega policista ni umoril ilegalni migrant, temveč 22-letni državljan Nemčije, ki si je po umoru sodil sam.

Primer lažne novice št. 2: Slovenskega policista ni umoril ilegalni migrant, temveč 22-letni državljan Nemčije, ki si je po umoru sodil sam.

Odziv desnih politikov na Šarčevo intervencijo je bil pričakovan. Janez Janša je zaradi premierove izjave tvitnil, da se »ustavna obtožba napiše sama – nekoč sta Partija in Udba določala, kaj so to sovražne vsebine in kako se z njimi in notranjimi sovražniki postopa. Danes to počne njuna inkarnacija.« Janševa grožnja je najmanj nedostojna, v bistvu je sprenevedavo pokvarjena. Namreč ravno Janez Janša je bil tisti, ki je v času svoje prve vlade organiziral sistem podeljevanja oglasov državnih podjetij, postavljen je bil oglaševalski nadzor nad vsemi vsebinami. Mediji, ki so bili prijazni do Janševe vlade, so dobili veliko oglaševalskega denarja, tisti, ki so bili kritični, pa tako rekoč nič. To je vladajoča politika počela z jasnim namenom, z nadzorom medijev si je želela utrditi oblast. Na koncu ni bila uspešna, celo Delo, časopis, za katerega je Janša zabarantal državno lastništvo Mercatorja, se je obrnilo proti njej.

Pritisk na avtonomijo medijev skozi oglaševalski denar državnih podjetij je nekaj, kar poznajo tudi druge države, kjer politiki medijev ne razumejo kot kontrolorjev oblasti, pač pa bi jih radi spremenili v svoja glasila. Ta proces je speljal Victor Orbán, da si je v zadnjih letih podredil medijski prostor. To danes počne tudi podpredsednik italijanske vlade Luigi Di Maio, ki je septembra medijem, razume jih »kot sovražnike ljudstva«, zagrozil, da bo od »podjetij, ki so v državni lasti, zahteval konec plačevanja za časopise«.

Šarec v svoji izjavi seveda ni govoril o medijski kritiki oblasti, ni govoril o nesprejemljivem pritisku na vlado, to bi bilo nedostojno, nedemokratično. S svojo izjavo je kritiziral širjenje sovraštva, lažne novice. Gre za bistveno razliko. Tisto, kar je počel Janša v času prve vlade, kar počneta madžarska in italijanska vlada danes, ni enako temu, kar je dejal Šarec. Eni namenoma širijo sovraštvo, ki pronica v vse družbene sisteme, drugi opozarjajo na nevarnost takšnega početja.

Janševa grožnja o ustavni obtožbi je seveda predvsem retorična, gre za zlorabo demokratičnih sredstev. Razlogov za takšno trditev je več. Ustavna obtožba se prebije pred ustavne sodnike, če jo v parlamentu podpre vsaj 46 poslancev. Janša jih nima. Hkrati bi morala biti pravna materija ustavne obtožbe hujša kršitev zakona, ki je s svojo izjavo Šarec ni storil. SDS je doslej vložila tri ustavne obtožbe. Prvič pred 20 leti proti tedanjemu predsedniku vlade Janezu Drnovšku zaradi vojaškega sporazuma med Slovenijo in Izraelom. Bili so neuspešni. Drugič leta 2010 zoper predsednika države Danila Türka zaradi odlikovanja nekdanjega sekretarja za notranje zadeve Tomaža Ertla. SDS tudi v drugo ni uspelo. Tretjič lani, ko so ustavno obtožbo vložili proti predsedniku vlade Miru Cerarju zaradi domnevne zlorabe položaja v primeru prosilca za azil Ahmada Šamija. Tudi v tretje je bila SDS neuspešna. Enako bo tokrat, le veliko hrupa bo.

Nesporazum

Šarčev poziv je pomemben iz več razlogov. Prvi, najpomembnejši, je Šarčevo razumevanje strpnosti. Ni presenečenje, da je premier zavrnil politiko sovraštva, ki veje z omenjenih spletnih portalov. Zavrnil jo je že v predvolilnem času, zavrnil jo je v trenutku, ko ni želel sestaviti vlade z Janezom Janšo. Presenetljivo je, da je tako neposredno pokazal, da je sovražni govor nevaren. V Sloveniji se je namreč v zadnjem času razpasla napačna razprava o tem, ali je preganjanje sovražnega govora res uvajanje cenzure. Obstaja občutek, da je beg pred jasnim razločevanjem politično motiviran.

Primer lažne novice št. 1: V Kočevju se tudi po zatrjevanju policije v tem času ni zgodilo nikakršno nasilje.

Primer lažne novice št. 1: V Kočevju se tudi po zatrjevanju policije v tem času ni zgodilo nikakršno nasilje.

Gre za dva pravno povsem neprimerljiva pojma. Pojem sovražni govor v slovenskem kazenskem zakoniku ne obstaja, sankcionirano je širjenje sovraštva in nestrpnosti. Zakonodajalec je bil (upravičeno) prepričan, takšna je tudi mednarodnopravna praksa, da lahko sovražnim besedam sledijo sovražna dejanja. Zato je v primeru širjenja nestrpnosti ustavno določena svoboda govora omejena. V slovenski pravni praksi sovražne besede preganjajo zgolj na papirju, slovenska zakonska dikcija je zelo omejujoča, njej pa črkobralsko sledijo državni tožilci, saj obsodilnih sodb ali obtožnic praktično ni. Če zapišeš »postrelimo vse begunce«, se to v Sloveniji ne prebije niti do sodišča, če trdiš, da so »plinske celice izmišljotina«, je to po mnenju slovenskega tožilstva legalno.

Pojem cenzura je nekaj drugega, cenzura je preprečevanje svobode misli, preprečevanje svobode izražanje. Svoboda pa ni nikoli absolutna: če s svojimi besedami namenoma žališ, če novinarkama navržeš, da sta »odsluženi prostitutki«, si lahko kaznovan. Odgovoren si lahko tako po odškodninskem kot po kazenskem pravu.

Navedimo zgolj en primer, kako druge države sankcionirajo sovražni govor. Te dni je hrvaški Svet za elektronske medije zaradi oddaje »Bujica« – vodi jo Velimir Bujanec, zagovornik ustaštva, prijatelj Romana Leljaka, Hrvat, ki je v svoji oddaji gostil tudi Janeza Janšo – šestim lokalnim televizijam začasno vzel koncesijo. Gre za simbolično kazen, a hkrati za dovolj močno sporočilo. V oddaji so razpravljali o Marakeški deklaraciji, begunce pa so označili za teroriste, kriminalce, »divjake, ki so prišli z Vzhoda in ki posiljujejo«. Takšne besede lahko slišiš tudi pri nas in tudi slovenski zakon o medijih v 8. členu prepoveduje spodbujanje k neenakopravnosti in nestrpnosti. Če izdajatelj medija kljub pisnemu opozorilu še naprej hudo krši zakon, je predviden »izpis iz razvida medijev«, torej ukinitev. To se za zdaj zaradi širjenja nestrpnosti še ni zgodilo, so pa zato novinarji slovenske Nove24tv omenjenega Velimirja Bujanca ta teden kot heroja ponosno gostili v svojem studiu.

Omejevanje svobode govora torej predvsem ščiti tiste, ki bi jih lahko sovražne besede neposredno prizadele. Tako kot begunce prizadenejo zapisi, da »širijo posiljevalsko kulturo«, in kot predstavnike LGBT-skupnosti prizadenejo trditve o tem, da se za njimi skriva zločinska ideologija, ki je pomorila 100 milijonov ljudi. Ali kot je v intervjuju za Mladino pojasnila antropologinja Svetlana Slapšak: »Med verbalnim deliktom in omejevanjem sovražnega govora je velikanska razlika. Sovražni govor temelji na laži, ko je ta laž razkrinkana, pa je obramba tega lažnivega sovražnega govora v imenu boja za svobodo izražanja le še zlobna manipulacija.« Predsednik vlade Marjan Šarec, ki opozarja na nesprejemljiv rasizem in homofobijo v nekaterih strankarskih glasilih, torej ni vrhovni cenzor, sodelavec Službe državne varnosti, ki se je nekoč sukal med tiskarskimi stroji, danes pa nadzoruje redakcijske računalnike.

Predsednik vlade je zgolj navajal ustavo demokratične republike Slovenije. Če Marjan Šarec tega ne bi počel, če ne bi opozarjal na nevarnosti rasizma, svoje naloge ne bi opravljal dobro. Ravna enako kot Angela Merkel, ki je pred evropskim parlamentom govorila o tem, da »nacionalizem in egoizem v Evropi ne smeta nikoli več dobiti priložnosti«. Enako kot francoski predsednik Emmanuel Macron, ki je opozoril, da je »nacionalizem izdaja patriotizma«. Univerzalne moralne vrednote, spoštovanje človekovih pravic, strpnost, vse to je tisto, »kar narod dela velik«.

Šarčevo opozorilo ni bil napad na svobodo govora, kot govorijo v SDS, pač pa nasprotno. Razrast sovražnosti je namreč največja nevarnost ustavno dopuščeni svobodi izražanja, v svetu, kjer je laž enaka resnici, mnenja pa dejstvom, ne vlada razum, vladata moč in nasilje.

Nestrpnost in oglasi

Opozarjanje na spornost z oglaševalskim denarjem financiranega sovraštva seveda ni slovenska iznajdba. V tujini je takšnih primerov veliko. Spletno gibanje »Sleeping Giants« je nastalo malo po izvolitvi Donalda Trumpa, družbeni aktivisti so z elektronskimi sporočili in tudi na druge načine zahtevali od podjetij, da bojkotirajo Breitbart News, medij Steva Bannona. Mnogo oglaševalcev je pozivom sledilo, med njimi tudi velika podjetja, kot so Lenovo, Deutsche Telekom, AT&T … Podobna je britanska akcija »Stop funding hate«, kjer so ljudje zahtevali, da naj podjetja prenehajo oglaševati v časopisih, ki širijo sovražne vsebine in lažne novice, predvsem v tabloidih Daily Express, The Sun, Daily Mail. Bili so deloma uspešni, nekatera podjetja so prekinila sodelovanje, recimo Lego, železniško podjetje Virgin Trains pa je na svojih vlakih prenehalo prodajati tovrstne časopise. Res je, da internetni svet, svet pretiranih čustev, krojijo algoritmi, ki spodbujajo polarizacijo, res je tudi, da mnogi algoritmi, ki ponujajo oglase na Facebooku in Googlu, delujejo praktično brez nadzora tistih, ki bi radi plasirali oglase. A vse to podjetij ne obvezuje odgovornosti. Vodafone, telekomunikacijski gigant, se tega recimo zaveda, stopil je korak dlje, sam je oblikoval algoritem, ki preprečuje, da bi se njegovi oglasi pojavljali na straneh, ki širijo sovražni govor, lažne novice, druge žaljive vsebine.

Šarec se je na pozive odzval. Ne bi se mu bilo treba. Lahko bi molčal. Lahko bi si po pilatovsko umil roke in spregovoril o neodvisnosti gospodarstva. To bi bilo lažje. Izbral je težjo pot.

Pojavljajo pa se tudi kritike Šarčeve poteze, ne samo iz političnih vrst. »Kar je naredil predsednik vlade, je absolutno prekoračitev pooblastil, podjetja, tudi tista v državni lasti, bi se morala odločati samostojno, ne more predsednik vlade svetovati pravnim osebam, kako naj se obnašajo, kje lahko oglašujejo,« pravi predsednik Slovenske oglaševalske zbornice Tomaž Drozg. Ima prav, predsednik vlade se ne sme neposredno vpletati v poslovne odločitve podjetij, podobno kot ne sme vplivati, kako poročajo mediji. A, ponovimo, Šarec tega ni storil. Govoril je zgolj o širjenju sovraštva in odgovornosti za stanje v družbi. Filozof Boris Vezjak na Drozgove pomisleke odgovarja, da njegovi očitki ne držijo, niti formalno niti vsebinsko. »Predsednik vlade ni sprejel nobenega dekreta, nobenega pravila, ničesar, povedal je svoje mnenje, povedal je, da je družbeno neodgovorno oglaševanje v medijih, ki širijo sovraštvo. Njegova izjava je politična, in prav je, da je do nje prišlo.«

Primer širjenja strahu: Migranti niso samo nevarni, pač pa za seboj puščajo tudi smeti in morebiti širijo nalezljive bolezni.

Primer širjenja strahu: Migranti niso samo nevarni, pač pa za seboj puščajo tudi smeti in morebiti širijo nalezljive bolezni.

Mimogrede, Slovenska oglaševalska zbornica se do problema, do »financiranja sovraštva«, še ni opredelila.

Konec strahu?

Vrnimo se k Šarcu, k njegovi vladi. V prvih mesecih vladanja mu je uspelo tisto, česar marsikdo ni verjel: končal je pogajanja s sindikati, zaprl je proračunska usklajevanja, zažugal koalicijskim partnerjem, ki so se prerekali, kdo bi dal upokojencem višji regres, podprl je tudi Marakeško deklaracijo, četudi s tem tvega konflikt. Šarec danes deluje politično odločno. Tako je treba tudi razumeti njegov poziv. Šarec ni tako neizkušen, da ne bi vedel, da ga bodo zaradi poziva proti financiranju sovraštva začeli napadati. Res so ga, pripadniki SDS, domoljubna novinarska društva, štirje ustavni pravniki, ki molčijo ob pojavu sovražnih sporočil, kričijo pa, ko predsednik vlade domnevno napada »opozicijske« medije – kar je nesmisel, pravi mediji ne morejo biti niti opozicijski niti režimski.

Kdor razmišlja na takšen način, pravnik Andraž Teršek je recimo tak, ne razume, kakšen je glavni namen zajamčene svobode medijev.

Šarec v svoji izjavi seveda ni govoril o medijski kritiki oblasti, ni govoril o nesprejemljivem pritisku na vlado, to bi bilo nedostojno, nedemokratično. S svojo izjavo je kritiziral širjenje sovraštva, lažne novice.

Šarec se zaveda nevarnosti uničevanja demokracije. Tisto, kar se dogaja v medijih, torej mimikrija neodvisnosti in sprevrženost boja za pravico do govora, se dogaja tudi v drugih družbenih podsistemih, na tožilstvu, v sodstvu, na ministrstvih, v javnih službah, tudi v nacionalni medijski hiši, v podjetjih, ki so v večinski državni lasti. Janša je totalen politik – vseskozi se želi polastiti čim večjega dela družbe, ga kontrolirati, pa naj bodo to proslave ob dnevu državnosti ali sveti staršev na osnovnih šolah. Ideja, da ga vodi legitimen političen interes, je navidezna, vodi ga volja do moči (in denarja).

Jasen upor zoper Janšo, zoper njegovo politiko podrejanja vseh družbenih podsistemov, bi moral biti Šarčev prvi korak. Desnica, kot pravi Barbara Rajgelj, je zmedena, ne pozna vsebine, nima idej, išče grešne kozle, producira sovraštvo. Podobna zgodba je tudi na drugi strani. Res je, da se mora vlada spoprijeti z razrastom sovražnega govora, to je naloga pravosodne ministrice Andreje Katič in ministra za kulturo Dejana Prešička, a hkrati mora Šarec v politiko vrniti vsebino. Zapišimo natančneje – politika ni le tehnicistično upravljanje družbe, ampak morajo ljudje ukrepom, ki jih ta politika uvaja, verjeti in jim zaupati. Če želi biti politika uspešna, mora biti prepričljiva.

Kot je prepričljiva tudi Šarčeva obsodba sistematičnega zastrupljanja družbe.

Odziv predsednika vlade na oglaševanje podjetij v medijih, ki širijo sovražne vsebine

Zlasti na družabnih omrežjih se je pred časom vnela razprava o spornosti oglaševanja (delno ali večinsko) državnih podjetij v medijih, ki širijo sovražne vsebine. Tudi v Kabinetu predsednika Vlade Republike Slovenije smo nedavno prejeli kar nekaj pozivov, naj se do tega javno opredelimo.

Vedno sem in bom zagovarjal samostojnost in neodvisnost delovanja podjetij. Razumem, da si prizadevate za tržno uspešnost in konkurenčnost. Razumem tudi, da stremite k doseganju poslovnih ciljev ter da vaši oddelki za trženje, ki so osredotočeni na učinkovitost, skušajo doseči čim širši krog ciljnih skupin.

Pa vendar je ob široki paleti načinov in poti oglaševanja ter zlasti ob dejstvu, da se predstavljate kot »družbeno odgovorna« podjetja, zavezana svojim »etičnim kodeksom«, na mestu razmislek, kakšno je sporočilo vašega oglaševanja v medijih, ki se od nestrpnosti in sovražnega govora ne ogradijo in ju ne obsodijo, pač pa – nasprotno – celo širijo ali pri tem pomagajo.

Drži, da sta medijska- in svoboda govora temelja demokracije, a to še zdaleč ne pomeni, da sta neomejeni. Zato je v teh časih neizprosne tekmovalnosti in pehanja za dobički naša skupna naloga, celo odgovornost, da tudi prek oglaševanja ustvarjamo tako ozračje srčnosti in strpnosti kot tudi sprejemanja ranljivih, drugačnih in drugače mislečih.

Želim opozoriti, da sovražne vsebine, med katerimi velja izpostaviti najmanj homofobijo in rasizem, zastrupljajo družbo, vanjo vnašajo razdor in le spodjedajo že tako krhka strpnost in sožitje. Meja dopustnega, že zdaj pogosto zabrisana, tako še bolj bledi. Res hočemo, da sprejemljivo postane prav vse?

Morda se do vsebin, ob katerih se pojavljajo vaši oglasi, ne želite opredeljevati. A to je napačen odnos, kajti bralci vaše ravnanje lahko razumejo tudi kot aktivno podporo zapisanemu. Še več, sovražnim vsebinam dajete legitimnost. To, verjamem, ni vaš namen. A vaše oglaševanje je moč razumeti tudi tako.

Glede na vse zapisano vas na koncu še enkrat pozivam k razmisleku: ali želja po dobičku res upravičuje strpnost do nestrpnosti.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.