Made in USA

Kako nastane begunec

Od pekla do pekla: Begunci iz Hondurasa med prečkanjem mehiško-ameriške meje

Od pekla do pekla: Begunci iz Hondurasa med prečkanjem mehiško-ameriške meje
© Profimedia

Donald Trump je na lepem spremenil taktiko: na vrhu G-20 v Buenos Airesu ni kričal ali zganjal cirkusa, s Kitajsko je sklenil trgovinsko premirje, s savdskim princem bin Salmanom, ki naj bi bil naročil umor novinarja Džamala Hašodžija, se je sestal zelo na kratko (po Bushevi smrti je celo odpovedal tiskovno konferenco in razglasil dan žalovanja), s Putinom – svojim velikim prijateljem in zaveznikom – pa se sploh ni sestal. In zakaj ne? »Ker ladij in mornarjev iz Rusije še niso vrnili v Ukrajino,« je tvitnil. Ergo: zaradi incidenta v Azovskem morju – ruska obalna straža je malo prej pri Krimu zasegla tri ukrajinske vojaške ladje. Trumpa ni prav nič motilo, da je Putin zasegel Krim, brezmejno pa ga moti, da je Putin zasegel tri ukrajinske ladje? Nehajte – fake news!

Trump ni hotel, da ga vidijo s Putinom. Ali bolje rečeno: ni hotel, da ga ljudje povezujejo s Putinom. Portal BuzzFeed je ravno tedaj razkril, da je hotelo Trumpovo podjetje – Trump Organization – Putinu podariti 50-milijonsko stanovanje v Trumpovem stolpu (Trump Tower), ki naj bi ga Trump – ob pomoči Kremlja – zgradil v Moskvi. To je spodneslo Trumpove trditve, da ni imel v Rusiji nobenih poslov (»Nič nimam z Rusijo!«) in da z rusko stranjo med predvolilno kampanjo ni imel nobenih stikov. Še huje: to kaže, da je skušal Trump podkupiti ruskega predsednika – in to v času, ko je sam kandidiral za ameriškega predsednika, ko je hvalil Putina in njegovo aneksijo Krima in ko so ruske »farme trolov« delale vse, da bi v Belo hišo pripeljale prav Trumpa.

A to še ni vse: na dan, ko je BuzzFeed razkril, da je skušal Trump podkupiti Putina, je Michael Cohen, Trumpov nekdanji osebni odvetnik ( ja, tisti, ki je porno igralki Stormy Daniels plačal za molk o seksu s Trumpom), razkril, da se je sam – v Trumpovem imenu in s Trumpovo vednostjo! – z rusko stranjo o gradnji Trumpovega stolpa dogovarjal in pogajal še vse tja do junija 2016, ko je bil Trump že sredi predvolilne kampanje in ko je tako rekoč že dobil tudi predsedniško nominacijo republikanske stranke. In da bi bila mera polna, je Guardian skoraj sočasno razkril, da se je Paul Manafort, vodja Trumpove predvolilne kampanje, marca 2016 na ekvadorski ambasadi skrivaj sestal z Julianom Assangeem, šefom portala WikiLeaks, ki je med ameriško predsedniško predvolilno kampanjo obelodanil shekane mejle Hillary Clinton (sredi marca 2016) in nacionalnega komiteja demokratske stranke (ob koncu julija 2016), s čimer je kakopak škodoval Hillary Clinton.

Michael Cohen je razkril, da se je v Trumpovem imenu z rusko stranjo o gradnji Trumpovega stolpa dogovarjal in pogajal še junija 2016, ko je bil Trump že sredi predvolilne kampanje.

Ko je britanski tajni agent Christopher Steele sestavil dosje o Trumpovih stikih s Kremljem, je Trump vse skupaj razglasil za laž, zdaj pa dosje postaja meso. Čakamo le še, da bomo na youtubu zagledali Trumpove porno posnetke iz onega moskovskega hotela – z »zlatim tušem« vred. Robert Mueller, posebni preiskovalec, ki preiskuje povezave med Trumpom in Kremljem, si ne mane le rok, ampak Trumpu – edinemu ameriškemu predsedniku, ki v prvih dveh letih ni presegel 50-odstotne podpore – povsem očitno zateguje zanko okrog vratu.

Ne, Trump ni hotel pozirati s Putinom – to bi v očeh Američanov izgledalo pregrdo. In preočitno. Če bi ga zagledali v Putinovem objemu, bi vzkliknili: vse je res!

A tu je problem: ker se Muellerjeva zanka vse bolj zateguje, je Trump vse bolj izgubljen. In ker je vse bolj izgubljen, ga lahko rešijo le feni, udeleženci njegovih shodov, njegovi fanatični volivci, ki so njegovo zadnje in edino upanje – in ki jih mora čim bolj mobilizirati. Da pa bi jih čim bolj mobiliziral, razburjal, vzburjal in priklenil nase, jih histerizira in straši z begunci, z migrantsko »karavano«, ki je iz »Severnega trikotnika« Srednje Amerike – iz Gvatemale, Salvadorja in Hondurasa – čez Mehiko potovala proti ameriški meji, kamor je nedavno tudi prispela.

In videli ste, kaj vse je počel Trump, da bi se prikupil svoji ksenofobični, etnonacionalistični, rasistični volilni bazi: na mejo je poslal vojsko, rekel je, da bo vojska na kamenje odgovorila s strelnim orožjem, migrantom je odrekel pravico do prošnje za azil, razglašal jih je za »zavojevalce«, jim grozil z lagerji in jih zasul s solzivcem, kemičnim orožjem – ženske, otroke, dojenčke. Nekateri so omedleli, drugi so krčevito bruhali, spet tretji so imeli občutek, da jim gori obraz. Trump, ki je »prave Američane« še malo prej strašil z Mehičani (in to v času, ko se iz Amerike več Mehičanov izseli, kot se jih vanjo priseli!), pa je dahnil, da je bil solzivec »izvrsten«, »zelo varen« in »nežen«. Otroci z astmo so imeli o tem ločeno mnenje.

Distopično nasilje, ki ga je Amerika podpirala, financirala in opravičevala, je ljudi razselilo – in jih pognalo v beg. Najprej proti Mehiki. In potem naprej – proti Ameriki.

Vsak republikanski predsednik lansira svojo veliko vojno: Nixon je lansiral vojno proti drogam, Reagan vojno proti imperiju zla (komunizmu), mali Bush vojno proti terorju, Trump pa vojno proti migrantom. To, da je migrante zaplinil, govori o tem, kako zelo mu teče voda v grlo – in kako zelo obupan je. Migrante, ki so zbežali iz Gvatemale, Salvadorja in Hondurasa, je demoniziral in kriminaliziral (med njimi so kriminalci! med njimi so teroristi!), toda vsi ti migranti bi mu lahko povsem mirno odvrnili: mi smo zato pred VAŠIMI vrati, ker ste VI prišli k NAM!

Odprte žile Severnega trikotnika

Kar nas pripelje do vprašanja: kako nastane begunec? Za začetek, njegovo deželo morajo povsem destabilizirati leta in desetletja ameriških pučev, vojaških posegov, vojn, invazij in okupacij. Dvajseto stoletje je bilo stoletje ameriškega razbijanja Latinske Amerike, Južne in Srednje. Amerika je vojaško, pučistično, zarotniško posegla praktično v vseh latinskoameriških državah – v Argentini, Braziliji, Boliviji, Čilu, Nikaragvi, Panami, Dominikanski republiki, Mehiki, Gvajani in Urugvaju, na Kubi, Haitiju, v Portoriku, Grenadi in na Deviških otokih ter v Gvatemali, Salvadorju in Hondurasu. Povsod je z vojaškimi posegi zaščitila svoje interese, koncesije in investicije. Vsakič, ko se je zdelo, da bi lahko Ameriki kje kdo zaprl trg (in s tem pokazal »nezrelost« svoje ureditve), je posegla. Državo, ki je »skrenila«, je bilo treba vedno takoj disciplinirati. Amerika je ponekod posegla večkrat, v Gvatemali, Salvadorju in Hondurasu velikokrat, ja, največkrat, navsezadnje, Honduras je samo med letoma 1911 in 1925 doživel šest ameriških invazij.

Ameriški general Smedley D. Butler je leta 1935, tedaj že v pokoju, famozno zapisal: »Triintrideset let in štiri mesece sem preživel v aktivni službi kot član najokretnejše vojaške sile te države: v enotah mornariške pehote. Služil sem na vseh hierarhičnih položajih, od poročnika do generala divizije. V vsem tem obdobju sem večino časa preživel v vlogi prvorazrednega revolveraša za Velike posle, za Wall Street in bankirje. Skratka, bil sem revolveraš kapitalizma. Tako sem na primer leta 1914 pomagal doseči, da sta Mehika in še zlasti Tampico postala lahek plen severnoameriških naftnih interesov. Pomagal sem doseči, da sta Kuba in Haiti postala spodobna kraja, kjer je National City Bank lahko kovala dobičke. Med letoma 1909 in 1912 sem pomagal počistiti Nikaragvo za mednarodno banko Brown Brothers. Leta 1916 sem v imenu severnoameriških sladkornih interesov ponesel luč v Dominikansko republiko. Leta 1903 sem pomagal ‘vzpostaviti mir’ v Hondurasu v korist severnoameriških sadjarskih družb.«

Velikanski dobički so odtekali v tujino, latinskoameriške države pa so se utapljale v vse hujših dolgovih. Srednja Amerika se je medtem prelevila v dolgo šentjernejsko noč, parado zvezanih rok, iztaknjenih oči, prekopanih drobovij, preluknjanih glav, klavskega terorja in množičnih grobišč. Ljudje so se zbujali brez stopal in dlani. Heglova prerokba o neizogibni vojni med obema Amerikama se je izpolnila, pravi Eduardo Galeano v knjigi Odprte žile Latinske Amerike (1971).

Paragvajski diktator Alfredo Stroessner, marioneta ameriških interesov, je Paragvaj spremenil v orjaško koncentracijsko taborišče, na Kubi pa je bilo leta 1958 – v času Batistove diktature, tik pred revolucijo – registriranih več prostitutk kot rudniških delavcev. Kot je rekel veliki latinskoameriški revolucionar Simon Bolivar: »Nikoli ne bomo srečni, nikoli!«

Juan José Arévalo, profesor filozofije, prvi gvatemalski demokratično izvoljeni predsednik, je leta 1951 v poslovilnem govoru razkril, da je ameriška megakorporacija United Fruit Co., nekdanja lastnica gvatemalskih prostranih zemljišč, železnice in pristanišča, proti njemu organizirala kar 32 zarot. Nič čudnega – Arévalo je legaliziral sindikate, tako da so lahko delavci terjali višje plače. Korporacija United Fruit je začela pri ameriškem predsedniku Dwightu D. Eisenhowerju lobirati za njegov odstrel.

Ko je Arévalov naslednik, predsednik Jacobo Árbenz, Gvatemalo še bolj osamosvojil (z agrarno reformo je neuporabljeno zemljo korporacije United Fruit razdelil malim – pretežno staroselskim – kmetom), so Američani oznanili, da se na Gvatemalo spušča »železna zavesa«, da je torej tik pred tem, da postane nova sovjetska republika. Sovjeti že prihajajo! So že tam! Kar je bila čista laž: Sovjetski zvezi je Árbenz dol visel, saj z Gvatemalo ni imela niti diplomatskih odnosov. Toda Cia je na zahtevo predsednika Eisenhowerja in pod marketinško taktirko Edwarda Bernaysa, propagandista korporacije United Fruit, organizirala puč, ki ga je – ob bučni podpori ameriških bombnikov – vodil polkovnik Carlos Castillo Armas, diplomant ameriškega Fort Lawenwortha. Ustavil je reforme – in demokracijo.

»Allen Dulles, tedaj prvi mož Cie, jim je poslal telegrame s čestitkami za opravljeno nalogo. Pred tem je bil ljubeznivi Allen član upravnega odbora United Fruit Co. Njegov stolček je leto dni po invaziji zasedel neki drugi vodilni mož Cie, general Walter Bedell Smith. Foster Dulles, Allenov brat, je na konferenci OAD, ki je odobrila vojaško odpravo proti Gvatemali, kar pokal od neučakanosti. Osnutki pogodb United Fruit Co. so čisto po naključju nastajali v njegovih odvetniških pisarnah,« pravi Galeano. Jasno, Cia je na gvatemalski prestol postavila diktatorja, Carlosa Enriqueja Díaza de Leóna – svojo marioneto.

Ameriški posegi, ki so potekali pod pretvezo »vojne proti komunizmu«, so v Gvatemali povzročili dolgo, krvavo državljansko vojno, pravo klavnico, v kateri je tja do leta 1996 umrlo več kot 200 tisoč civilistov. Disidenti so izginjali, cele vasi so bile izbrisane z zemljevida – z ameriškim know-howom. In ko so gvatemalski vojaki, ki so jih urili Američani, leta 1966 prijeli 30 levičarjev, jih mučili, pobili in potem zmetali v Tihi ocean, je Cia, piše Corey Robin v knjigi Reakcionarni um (2011), poslala depešo: »O eksekuciji teh oseb ne bodo poročali, gvatemalska vlada pa bo zanikala, da so bili sploh kdaj prijeti.« Tipično.

Formula se je grizlijevsko prijela, zato so jo Američani izvozili v številne latinskoameriške države, tudi v Salvador, kjer je državljanska vojna (vojaška, diktatorska hunta vs. nacionalna osvobodilna fronta Farabundo Martí), ki so jo med letoma 1979 in 1992 usmerjale ameriške tajne službe, vzela 75 tisoč življenj. Amerika je financirala, urila in slavila bataljone in »vode smrti« (npr. Atlacatl Battalion), ki so zagrešili najhujše pokole nad civilisti. Reaganova vlada je zanikala, da se v Salvadorju dogajajo kršitve človekovih pravic, zato je vse salvadorske begunce razglasila za »ekonomske migrante« – in jim zaprla vrata.

Ameriški posegi, državljanske vojne in neoliberalne politike so Salvador, Gvatemalo in Honduras prelevili v spodletele, propadle, falirane države, saj so jih potopili v odurno revščino.

Honduras sicer ni imel svoje državljanske vojne, toda občutil je strašne kumulativne učinke vseh treh sosednjih državljanskih vojn, gvatemalske, salvadorske in še nikaragovske – toliko bolj, ker je Amerika sklenila, da bodo Contrasi, desničarski gverilci, jurišniki nekdanjega diktatorja Anastasia Somoze, ameriški protežiranci, ki so v Nikaragvi rušili sandinistično vlado, bazirani prav v Hondurasu. In ja, leta 2009 so pučisti, ki jih je vodil general Romeo Vásquez Velásquez, ameriški protežiranec, ob podpori Obamove vlade, ameriških tajnih služb in Hillary Clinton zrušili honduraškega demokratično izvoljenega predsednika Manuela Zelayo, ki je s socialnimi programi za revne »skrenil« preveč na levo, razjezil elite in ogrozil ameriške »nacionalne« interese. Po tem puču, ki ga je omogočila Amerika, se je revščina v Hondurasu poglobila, nasilje in število tistih, ki bežijo, pa sta se drastično povečala.

Ta strašljiva, apokaliptična, tako rekoč genocidna kombinacija ameriških hladnovojnih pučev, vsiljenih državljanskih vojn, sistematičnih rušenj demokratično izvoljenih vlad, grotesknih nastavljanj zverinskih diktatorjev, grizlijevskih političnih čistk, ekstremne brutalnosti, množičnih kršitev človekovih pravic ter vse hujšega stopnjevanja revščine, krize, strahu in kaosa je »Severni trikotnik« Srednje Amerike – Gvatemalo, Salvador in Honduras – tako raztrgala, razdejala in destabilizirala, da je bilo življenje v njem nemogoče. Prihodnosti je bilo tu za lep čas konec. V Gvatemali so leta 2015 za predsednika izvolili komika.

Vse to distopično nasilje, ki ga je Amerika podpirala, financirala in opravičevala, je ljudi razselilo – in jih pognalo v beg. Najprej proti Mehiki. In potem naprej – proti Ameriki. »Ne, migrantske družine k nam ne prinašajo kriminala in brezzakonja,« pravi Eric Levitz (New York Magazine), »če že, potem smo mi te reči prinesli k njim.«

Ko te strukturira neoliberalni stroj

A kot vemo, vojne, represija, odpravljanje demokracije in diktature vedno pridejo v paketu z neoliberalnimi politikami – no, neoliberalnimi diktati. In res, prav v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko sta Salvador in Gvatemalo pustošili državljanski vojni, ki sta se pogubno zlivali tudi v sosednji Honduras, je Amerika tem državam – s prijateljsko pomočjo Svetovne banke in Mednarodnega denarnega sklada, glavnih stebrov novega neoliberalnega reda – vsilila »strukturne reforme«, abecedo neoliberalnega kanona, ki je v vseh pogledih privilegiral multinacionalke in pokopal lokalna podjetja, siromašil lokalno gospodarstvo in plenil lokalno prebivalstvo. Gvatemala, Salvador in Honduras so morali liberalizirati in deregulirati trg, privatizirati vse, kar je bilo mogoče privatizirati, ter za ameriške produkte odpraviti carine.

Tem trem deželam, politično in socialno povsem destabiliziranim (do skrajnosti!), so – ob pomoči lokalnih tajkunov, finančnih elit in diktatorjev – zavladale multinacionalke, ki so vso zakonodajo spisale tako, da so se dobički valili izključno navzgor, spodaj pa se je razraščal vse večji in vse brezpravnejši razred deklasirancev, revežev in obupancev, ki jim ni ostalo drugega kot beg, da ne rečem eksodus.

Toda če hoče biti dežela res neoliberalna in če hoče res propasti, potem mora z Ameriko podpisati prostotrgovinski sporazum, ki kljub vsem »lepim« besedam in obljubam koristi izključno Ameriki. Vsi se dobro spomnimo, s kakšnim pompom so leta 1994 – v času Billa Clintona – lansirali severnoameriški prostotrgovinski sporazum NAFTA, ki naj bi Mehičane gospodarsko osrečil in osvobodil, v resnici pa jih je potolkel, slekel, sezul in opustošil. Američani so mehiški trg dobesedno zasuli in zasitili s svojimi – bogato subvencioniranimi! – agroživilskimi izdelki (predvsem s poceni koruzo), mehiški kmetje, ki kakopak niso bili subvencionirani (niti malo!), pa s tem strašnim imperialnim uvozom niso mogli tekmovati, tako da so, pravi Garry Leech (CounterPunch), bankrotirali, obubožali in opustili kmetijstvo. Kmalu so se začeli množično – bolj ko ne »ilegalno« – seliti v Ameriko. Leta 1994 je v Ameriki živelo 4,8 milijona Mehičanov – leta 2000 jih je bilo že 9 milijonov. Vsi ti migranti – vsi ti »ilegalci« – so bili kakopak ekonomski begunci.

Natanko deset let kasneje pa so prostotrgovinski sporazum – imenovan CAFTA – z Ameriko podpisale še nekatere srednjeameriške države, tudi Gvatemala, Honduras in Salvador. Protesti lokalnih kmetov niso zalegli. In logično, Gvatemali, Hondurasu in Salvadorju se je zgodila Mehika: Američani so njihove trge preplavili s poceni, subvencioniranimi agroživilskimi izdelki, vse tri dežele so se iz izvoznic kmetijskih izdelkov prelevile v uvoznice kmetijskih izdelkov, kmetje, niti malo subvencionirani, s tem fatalnim, invazivnim brezcarinskim uvozom niso mogli tekmovati, zlagoma so bankrotirali, obubožali in opustili kmetovanje ter se začeli množično – »ilegalno« – seliti v Ameriko. Ja, vsi ti »ilegalci« so bili ekonomski begunci.

Tisti propadli kmetje, ki so ostali, pa so se prelevili v ceneno, povsem brezpravno, znojilniško delovno silo, ki jo je vpregla ameriška oblačilna industrija, a zadnja leta so tudi ti izgubili delo, saj je ameriška oblačilna industrija obrate preselila v še cenejše dežele tretjega sveta. In bolj ko so bile te dežele ekonomsko odvisne od Amerike, več je bilo ekonomskih beguncev, ki jih je ustvaril in strukturiral ameriški neoliberalni stroj.

Najnasilnejše dežele na svetu

Ameriški posegi, državljanske vojne in neoliberalne politike so Salvador, Gvatemalo in Honduras prelevili v spodletele, propadle, falirane države, saj so jih potopili v odurno revščino, strupeno korupcijo, mračno krizo, kriminal, trgovino z drogami in nasilje, navsezadnje, te tri dežele veljajo za najnasilnejše na svetu (Salvador je še pred nekaj leti veljal za št. 1), državljani teh dežel pa, kot je pred tremi leti izračunal honduraški časopis La Prensa, gangsterskim tolpam za »zaščito« na leto plačajo več kot 650 milijonov dolarjev.

Življenje tu – v tem talilnem loncu kriminala, uličnega nasilja, izsiljevanja, ugrabitev, spolnih zlorab, terorja in eksekucij – ni več mogoče. Družba ne deluje več. Država je izgubila vse funkcije. Lahko le zbežiš.

In ko vsi ti begunci poudarjajo, da bežijo pred nasiljem, kot glavne motorje nasilja navajajo kartele ter ulične (pandillas) in gangsterske tolpe (maras), ki so pogosto povezane s policijo, politiki in tajkuni. Ja, gangsterske tolpe ter politiki, policija in tajkuni so poslovni partnerji, ali bolje rečeno – neoliberalne politike so se sprijele s podzemljem. Kar pa je logično: ko ni več države, politiko dela podzemlje. In ko začne politiko – in red! – delati podzemlje, začnejo ljudje množično bežati.

Ko ni več države, politiko dela podzemlje. In ko začne politiko – in red! – delati podzemlje, začnejo ljudje množično bežati.

Za kraljico nasilja – za tisto, pred katero ljudje najbolj bežijo – pa velja razvpita salvadorska gangsterska tolpa MS-13, ki je pojem morilske, grizlijevske in izsiljevalske brutalnosti, a vsi bolj ko ne pozabljajo, da je nastala v Ameriki, ali natančneje – v Kaliforniji, na ulicah Los Angelesa. Salvadorski fantje, nedokumentirani migranti (feni marihuane in rocka, posebej benda Judas Priest), ki so v osemdesetih letih zbežali pred klavnico državljanske vojne, so tu, v Kaliforniji, zagrešili male, drobne, minorne prekrške (tatvine, dilanje ipd.), ker pa je v Kaliforniji prav tedaj veljala zelo stroga kazenska zakonodaja (mladoletnikom so sodili kot odraslim, po tretjem – naj si bo še tako neznatnem – kaznivem dejanju te je avtomatično čakala dolga ječa), so jih obsojali na dolge, stroge, hude zaporne kazni. Življenje v brutalnih kalifornijskih ječah jih je radikaliziralo in brutaliziralo, ko so se vrnili na prostost, so se – v zahtevnem, trdem, kompetitivnem gangsterskem okolju – prelevili v strah in trepet ter »zasloveli« z res grozljivimi maščevanji, umori in mačetnimi eksekucijami. Najprej so se imenovali Stoners, nato Mara Salvatrucha, na koncu MS-13.

Ameriške oblasti so jih potem z dobro organiziranimi akcijami in racijami polovile ter jih množično deportirale »domov«, v Salvador (a tudi v Honduras in Gvatemalo), kjer so prevzeli podzemlje in vanj vnesli ameriški brend sadizma in brutalnosti. In prevzeli so ga zlahka, pravi Dara Lind (Vox): Salvador v prvih letih tega stoletja preprosto ni bil sposoben »integrirati« in nadzorovati takšne količine – 20 tisoč! – uvoženih kriminalcev, ki ob selitvi v Ameriko niso bili sadisti. Ob vrnitvi iz Amerike pač.

Trump jih imenuje »živali«. To so v njegovi retoriki »tisti« demonični migranti, ki v Ameriko prinašajo nasilje (umore, kriminal, posilstva). A Trump se moti: to so migranti, ki jih je v vseh smislih – dobesednih in prenesenih – formiral ameriški brend nasilja. Če v Ameriko že ravno prinašajo nasilje, potem prinašajo ameriško nasilje. In seveda: največja žrtev tolpe MS-13 so bili vedno prav migranti.

Vsi ti gangsterji so bili tako brutalni, kot je bil brutalen neoliberalni kapitalizem, na katerega so naleteli. Ali bolje rečeno: na neoliberalizem, ki jih je čakal v Salvadorju, Gvatemali in Hondurasu, so bili dobro pripravljeni. Dobro so se zlili z njim. Samo pomislite: pred nekaj leti so v San Salvadorju avtobusne šoferje prisilili v stavko, to pa zato, da bi jim delodajalci zvišali plače in da bi lahko tako gangsterjem več plačevali za »zaščito«.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.