Borut Mekina

7. 12. 2018  |  Mladina 49  |  Politika

Oš za v koš

Predvideni stroški novih štirikolesnikov Oshkosh že letijo v nebo

Erjavec pravi, da bi lahko nove štirikolesnike (levo) uporabljali tudi za nujno medicinsko pomoč in pri iskanju pogrešanih. A že hummerji (desno) so bili preširoki za ozke slovenske gorske ceste.

Erjavec pravi, da bi lahko nove štirikolesnike (levo) uporabljali tudi za nujno medicinsko pomoč in pri iskanju pogrešanih. A že hummerji (desno) so bili preširoki za ozke slovenske gorske ceste.

Obrambni minister Karl Erjavec je sredi prejšnjega meseca presenetil z izjavo, da je z ZDA podpisal pogodbo o nakupu 38 oklepnikov 4 x 4 znamke Oshkosh. Nova lahka oklepna vozila, ki jih bo Slovenska vojska dobila med letoma 2021 in 2023, naj bi nadomestila zdaj že dotrajana vozila Hummer, so sporočili iz vojske, stala pa naj bi 15,5 milijona evrov ali dvakrat toliko, kot so nekoč stali hummerji. Kar je bilo na neki način razumljivo.

Oklepnike Oshkosh namreč v ZDA razvijajo na podlagi slabih izkušenj s hummerji v Iraku, ki so postali lahek cilj nasprotnikov zaradi šibkega oklepa. Leta 2005 so tudi slovenski vojaki med patruljiranjem po Kabulu, v Afganistanu, naleteli na mino, ki je vozilo uničila, pri čemer je bil eden od vojakov lažje poškodovan. Zavezniške sile so zato po letu 2006 začele na hummerje nameščati dodatne oklepe, ki pa zaradi konstrukcije vozila niso mogli še zaščititi podvozja. Tako so se odločili za razvoj novega štirikolesnika.

Vozila Oshkosh, ki so za zdaj še v prototipni fazi, naj bi tako bila veliko bolje oklepljena, a imajo hkrati tudi manjše manevrske sposobnosti. Slaba okretnost je bila že kritika pri nakupu hummerjev. Že hummerji so bili neprimerni za ozke slovenske gorske ceste, vozila Oshkosh pa so še toliko manj. Kar seveda kaže, da obrambno ministrstvo teh vozil ne kupuje zaradi uporabe v Sloveniji, kot recimo ponavlja Erjavec, češ da bodo ti uporabni tudi »za namene nujne medicinske pomoči in iskanje pogrešanih«, ampak predvsem zaradi ekspedicijskega vojskovanja v daljnih, večinoma peščenih krajih.

Kar pa ni edini očitek. Kaže, da bodo ta vozila zdaj tudi veliko dražja. Minuli teden je namreč državni sekretar na ministrstvu za obrambo Miloš Bizjak na seji odbora za obrambo, ki ga je sklicala Levica, priznal, da bo dejanska cena oklepnikov precej višja. Znašala naj bi 27 milijonov evrov in ne 15,5 milijona evrov. Še dodatnih 11,3 milijona evrov naj bi namreč stale oborožitvene postaje z 12-milimetrskimi mitraljezi. Pa tudi to očitno še ni konec.

Kot namreč trdijo v Levici, ki so dobili vpogled v podpisan sporazum in kjer zdaj od vlade zahtevajo zaustavitev Erjavčeve nakupovalne mrzlice, ta nakup oklepnikov ne vključuje informacijsko-komunikacijske, navigacijske, radijske in druge opreme. Še več, sodeč po srednjeročnem načrtu nabave orožja in opreme naj bi temu prvemu paketu sledila dva nova, še dražja. Paket oshkoshev številka 2 naj bi bil namenjen usmerjanju artilerijskega ognja, vozila v tretjem paketu pa bi naj bila opremljena z radarjem in vodenimi protiletalskimi raketami.

Štirikolesniki, ki jih kupujemo za 15 milijonov evrov, stanejo že 27. Na koncu se bo verjetno cena približala stotici.

Skupna cena, pravijo v Levici, naj bi tako dejansko dosegla okoli sto milijonov evrov. Ta scenarij postopnega dvigovanja cene so na obrambnem ministrstvu že večkrat uporabili. Leta 2008 je recimo obrambni minister Karl Erjavec sporočil, da bo Rusija del t. i. klirinškega dolga do Slovenije, ki je izhajal še iz časa Jugoslavije, poplačala v obliki nabave orožja: za 25 milijonov evrov naj bi kupili ladjo. Čez nekaj mesecev je Erjavec priznal, da bo treba odšteti še »3,2 milijona evrov za nakup sistema upravljanja z oborožitvenimi sistemi, za usposabljanje ter za nakup municije«. Skupaj torej 28 milijonov evrov.

Decembra 2010 je vlada v odgovoru na poslansko vprašanje pojasnila, da so »stroški nakupa večnamenske vojaške ladje Triglav, vključno z dodatno opremo (center za upravljanje z ognjem), usposabljanjem in bojnim kompletom streliva, znašali dobrih 35 milijonov evrov«. Nato pa se je izkazalo, da je več tisoč kosov streliva, predvsem protiletalske rakete, kompleti nadzornih naprav in podobno stalo še dodatnih 13 milijonov evrov. Ladja Triglav na koncu ni stala 25, 28 ali 35 milijonov evrov, ampak 42 milijonov evrov.

In ta zgodba se je nato ponovila tudi pri patriah, kjer se je zaradi kritik o predragem nakupu obrambni minister Erjavec leta 2006 odločil za nakup okleščenih osemkolesnikov, vedoč, da bo Slovenija zaradi obljub Natu morala dokupiti patrie s 30-milimetrskimi topovi. A če politike včasih aneksi precej jezijo, na primer pri gradnji avtocest, se jim pri nakupih orožja lastno zavajanje očitno zdi najbolj normalno.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.