Darja Kocbek

13. 12. 2018  |  Svet

Brexit in nacionalizem

Ne glede na to, kaj se bo zgodilo v prihodnjih tednih ali mesecih, se brexit za Britance lahko konča le s samouničujočo krizo

© Pixabay

Združeno kraljestvo je bilo do zdaj razdeljeno po razredih, regijah, rasah. Te delitve je prikrivala politična in gospodarska uspešnost. Zato se Angleži kot dominantni narod v Združenem kraljestvu ne znajo soočati z neuspehom in izgubo samozaupanja. Zdaj je glavno vprašanje, ali bodo poslanci parlamenta sprejeli predlog predsednice vlade Therese May za izstop iz EU oziroma brexit. Ne glede na to, kaj se bo zgodilo v prihodnjih tednih, rešitve splošne krize ne bo prineslo, v Independentu piše Patrick Cockburn. Nasprotno, ločitve, ki jih je brexit zaostril, se bodo samo še poglobile in postale bolj strupene. Na domačem političnem prizorišču bodo onemogočile razpravo o vsem drugem.

Narava angleškega nacionalizma se spreminja. Tako kot se zdrav človek ne zaveda svojih kosti, se zdrava država ne zaveda svoje nacionalnosti, je dejal irski pisatelj in dramatik George Bernard Shaw. Majhne države imajo strašljive izkušnje s sestavljanjem polomljenih kosti svojega naroda po porazih in okupacijah v zgodovini. Za Angleže so skrbi zaradi nacionalne identitete in prihodnjega statusa nova zoprna izkušnja.

Analize razlogov, ki so privedli do brexita, pogosto upoštevajo prekratko obdobje. Angleži so lahko bili prepričani v lastno nacionalnost, a to ne pomeni, da so bili tako strpni do drugih, kot želijo verjeti, da so bili.

Narava angleškega nacionalizma se spreminja. Tako kot se zdrav človek ne zaveda svojih kosti, se zdrava država ne zaveda svoje nacionalnosti, je dejal irski pisatelj in dramatik George Bernard Shaw.

V karikaturah v reviji Punch so bili v 19. stoletju Irci predstavljeni kot morilski podljudje. Zakon o tujcih, ki ga je leta 1905 sprejela konservativna vlada z namenom, da leto kasneje na volitvah zmaga (ta zakon je prvič uvedel kontrolo in registracijo migrantov), izključuje Jude, ki so bežali pred pokoli v Rusiji. Sto let kasneje je konservativna stranka skušala dobiti volitve s protimigrantsko retoriko in demonizacijo EU. Leta 2015, leto dni pred referendumom o brexitu, je konservativna vlada Davida Camerona svarila Britance pred trumami ljudi, ki prek Sredozemlja hočejo priti v Britanijo.

To je bila po besedah Patricka Cockburna prava nesramnost, saj je Cameronova vlada bila leta 2011 med pobudniki napadov zavezništva Nato na Libijo in strmoglavljenje njenega voditelja Moamerja Gadafija s čimer je bila odprta pot za prebežnike iz Severne Afrike, ki prek Sredozemlja prihajajo v Evropo.

V prihodnjih letih, ko bodo imeli polne roke dela z urejanjem odnosov z EU, bodo Angleži imeli težave še z eno vrsto nacionalizma. Majhne države so vajene biti v podrejenem položaju v odnosu z nasprotnikom, ki ima v rokah večino kart. Britanski diplomati to razumejo, za večino Britancev pa je kompromis enako kot za ljudi v drugih imperialnih silah znak nerazložljive šibke volje ali nož v hrbet.

Britanci ne znajo oceniti realne razporeditve moči v EU in drugod, ker so jih politiki ves čas pitali z vojnimi uspehi. Ob poročanju o vojnah v Afganistanu, Iraku, Libiji, Siriji v zadnjih 20 letih je Patrick Cockburn ugotavljal, kako težko so britanski politiki državljanom povedali, kaj se je res dogajalo na terenu in niso znali ločiti, kdo je dejansko poraženec in kdo zmagovalec, čeprav večinoma to ni bilo težko.

Britanci ne znajo oceniti realne razporeditve moči v EU in drugod, ker so jih politiki ves čas pitali z vojnimi uspehi.

Naslednja šibkost Britancev je, da ne podporniki brexita ne tisti, ki ga ne podpirajo, nikoli niso razmišljali, kaj samoodločba dejansko pomeni in kako jo je mogoče najbolje doseči. Podporniki brexita zaradi tega govorijo, da bo z odhodom iz EU Združeno kraljestvo takoj avtomatsko postalo neodvisno, podporniki članstva v EU pa brexit zasmehujejo kot lažni patriotizem s pridihom rasizma. Vsa nacionalistična in osvobodilna gibanja v zgodovini so vso krivdo za gorje ljudi naprtila bodisi tujim voditeljem ali domačim tiranom. Tako jim ni treba razlagati, kaj bi sami naredili.

Podporniki brexita tudi fantazirajo, da se bo Združeno kraljestvo rešilo evropske zakonodaje in sodišč, hkrati so zadovoljni, da so lastniki vodnih podjetij in drugih komunalnih podjetij finančni skladi iz Sydneyja, Hongkonga in drugih delov sveta.

George Bernard Shaw je dejal, da se samozavesti ne zavedamo, dokler je ni več, ko jo izgubimo, pa jo je težko dobiti nazaj. Enako velja za nacionalno enotnost. Očitna zmota, da se je Britanija odločila za izstop iz EU potem, ko je za to na referendumu glasovalo le dobrih 51 odstotkov volivcev, se lahko konča le s samouničujočo krizo. Pričakovati, da bo tak projekt lahko izpeljala manjšinska vlada, je norost. Kar koli se bo zgodilo v prihodnjih mesecih in letih, bodo Angleži morali zlepiti veliko polomljenih kosti.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.