»To ostane s tabo in s tem moraš živeti«

Neža se zdi življenja polna 28-letna diplomantka ekonomije s svojo spletno trgovino, ki v prostem času najbolj uživa v plesu. Neža – ime je izmišljeno – tudi sama zase pravi, da je v najboljšem obdobju svojega življenja, vsekakor pa v najboljšem po dveh letih, odkar je sebi in svojim bližnjim priznala temno skrivnost. V zgodnjem otroštvu je bila spolno zlorabljena.

»Tedaj sem bila stara šest, sedem ali osem let. Gledala sem svoje stare slike, da bi točno določila leta, a mi to ni povsem uspelo,« pojasnjuje Neža. Zlorabil jo je njen štiri leta starejši brat. »Kolikor se spomnim, se je to zgodilo vsaj trikrat, moj brat je želel imeti z mano spolni odnos. Nikoli pa to ni bilo nasilno, tudi zato sem imela sama pri sebi težave, saj bi marsikdo lahko razumel, kot da sem pri tem sodelovala. To mi je bilo še najhuje, bilo me je zelo sram. Ni mi bilo všeč, kar se je dogajalo. Ko sva se recimo kdaj z bratom stepla, so starši rekli, da to ni prav. Tu pa sploh nisem vedela, kaj to sploh je, kaj je prav, kaj je narobe. Čutila sem, da tega ne želim početi, čeprav se sploh nisem zavedala, kaj se dogaja.«

Neža je potem dolgi dve desetletji sama živela s tem. Čisto sama. »Nikomur nisem nikoli povedala, niti najboljšim prijateljicam,« pravi. Prvih nekaj let po zlorabi se niti dobro ne spomni, potem pa se je tega, kar se ji je zgodilo, ves čas zavedala. »Leta so tekla, tega sem se zavedala, sama pri sebi pa tega nisem želela ubesediti, in ostajalo je nekako na tem, kot da se to ni zgodilo. Občutek imaš, kot da se to nekako sploh ni zgodilo, in potem lažje živiš.«

Neža je dolgi dve desetletji sama živela s tem. Čisto sama. »Nikomur nisem nikoli povedala, niti najboljšim prijateljicam.«

Šele pred kakima dvema letoma je o tem prvič spregovorila. Povedala je enemu od prijateljev. »Imela sem malo sreče, da sem spoznala nekoga, s katerim sva se veliko pogovarjala o različnih stvareh. Sčasoma me je začel spraševati bolj podrobno tudi o odnosih v družini. Tedaj je to prišlo iz mene in tako sem to sebi zmogla priznati. Potem sem se zaupala tudi njemu in šlo je naprej.« V tem obdobju je sicer Neža veliko potovala, se posvečala predvsem sebi, počela stvari, ki so jo veselile. Na enem izmed teh potovanj je začutila, da mora vse to povedati tudi staršem. »Padla je odločitev in poklicala sem mamo in očeta. Ne vem, morda bi bilo prav, da bi to storila osebno, ampak v tistem trenutku sem to morala storiti. Bila sta seveda šokirana.«

V družini je sledil čas šoka, zmede, jeze, žalosti, razočaranja … »Starši so začeli kriviti sebe, kar je bilo še najhuje, in se s tem niso znali spopasti. Seveda so se spraševali, ali bi to prijavili tudi policiji, bili so bolj ali ne zmedeni, kaj narediti. Jaz pa sem se odločila, da tega ni treba storiti, saj to meni ne bi nič pomagalo. Ne nazadnje je bil tedaj tudi on še otrok.« Zadnje čase je nekoliko bolje, pravi Neža, čeprav se iz njenih besed da razbrati, da starši niso bili sposobni narediti tolikšnega koraka naprej, kot ga je storila sama. Še vedno se zgodi, da ji mama in oče predlagata različne oblike pomoči, ki naj jih poskusi, sama pa na to odgovarja: »Jaz sem si že našla pomoč, v društvu za nenasilno komunikacijo so mi bili in so mi še v veliko podporo. Morda pa bi si moji starši morali najti kaj podobnega, kaj, kar njim ustreza in s čimer se bodo lažje spopadli s to težavo.« Po njenem mnenju bi morale obstajati tudi oblike pomoči za svojce žrtev, ki bi mnogokrat radi pomagali, pa ne vedo, kako, ker nimajo pravega znanja, pravih informacij, in se lahko kljub dobrim namenom tudi napačno odzovejo.

Letos poleti se je Neža odločila še za zadnje, kar se ji je zdelo, da mora storiti – soočiti se z bratom. Ni ji bilo do tega, da bi ga obtoževala, ker je menila, da bi tudi njej to povzročalo samo težave, pomembno pa se ji je zdelo, da mu to pove. »Starši so bili sicer proti, da to storim, ker ima on že sam s sabo dovolj težav, a rekla sem si, da se ne bom spet ozirala na nekoga drugega, ampak predvsem nase. Šlo je v redu, ker se je takoj, ko sem o tem začela govoriti, vsega spomnil. Priznal je tudi, da ve, da to ni bilo prav, in to je bilo to.« Z bratom, ki se je že pred leti odselil, sicer že prej nista bila veliko v stikih in tako je tudi poslej.

Zakaj pa se je odločila, da o svoji težki izkušnji tudi javno spregovori? Želela si je, pravi, da bi tudi druge žrtve videle, da niso same, da niso edine. Pomagati jim je hotela pri tem, kam se obrniti, če si želijo pomoči. »Ko sem se odločila poiskati pomoč, sem imela težave najti prave organizacije. Poleg tega je tudi po tem, ko jih najdeš, težko poklicati, narediti prvi korak. Ko pa vidiš, da so to storili že tudi drugi, je morda lažje.« K temu, da je spregovorila, jo je spodbudila tudi želja, da bi se o spolnih zlorabah več odkrito govorilo, kar bi sčasoma pripomoglo k spremembam, k napredku na tem področju, ki velja za enega največjih družbenih tabujev in ga zato na vseh ravneh spremlja molk. »Ne nazadnje pa sem se odločila spregovoriti tudi zato, ker je to tudi zame nekakšna samoterapija, kajti potem ko to poveš na glas, seveda je to težko, vedno sledi olajšanje in naslednjič je vedno lažje.« Kljub temu pa Neža ni želela razkriti svoje identitete, saj si ne želi, da bi prav vsi, ki jo poznajo, poznali tudi njeno neprijetno skrivnost, »sploh, ker se je dogajalo v družini. Po eni strani bi rada zaščitila družino, po drugi pa predvsem sebe. Bili so trenutki, ko mi je bilo vseeno, pa kaj, če vsi vedo, ne veš pa, kaj se bo potem zgodilo, kako se bodo ljudje odzvali na to.«

Odkar je pred dvema letoma prenehala vse to držati v sebi, pravi, je življenje iz meseca v mesec lažje. »Bili so zelo težki dnevi in še vedno so, a je vedno lažje. Na začetku je bilo zelo težko, saj vse to prihaja na dan, ampak počasi vedno več predelaš, pa je lažje. V zadnjih dveh letih mi je zdaj najbolje.« Vedno bolj pa Neža spoznava, da se ni smiselno slepiti, da je vse v redu oziroma da je ali da bo vse to nekoč za njo, kot da se ni zgodilo. »So slabi in dobri dnevi in na to se moraš navaditi. Sprejeti moraš tudi težke trenutke in si dopovedovati, da bo kmalu spet bolje. Moraš se zavedati, da bo to s tabo do konca življenja in da moraš s tem živeti.«

Prav zato bi Neža drugim ženskam in moškim, ki so bili kot otroci spolno zlorabljeni, želela sporočiti še nekaj. Sploh, ker ni skrivnost, da so spolne zlorabe zelo razširjene: »Prijateljica mi je povedala, da je slišala tudi za kar nekaj drugih oseb, ki se jim je zgodilo podobno. Glede na statistike o razširjenosti spolnih zlorab sva se potem zamislili. Sedeli sva v polnem lokalu, v katerem je bilo 30 ali 40 ljudi, in med vsemi temi jih je bilo verjetno kar nekaj, ki so bili v mladosti zlorabljeni.« Zato poudarja: »Najtežje mi je bilo to, da si priznam, da sem žrtev. Prepričana sem bila, da jaz pač nisem žrtev, da sem sicer bila spolno zlorabljena, a nase ne bom gledala kot na žrtev. A spoznala sem, da si je treba priznati, da sem bila žrtev.« Vsem s podobno izkušnjo sporoča, naj izrazijo tudi vsa čustva, ki to spremljajo, jezo, strah, tudi prijetna čustva: »Ni treba biti celo življenje jezen ali žalosten zaradi tega. Dovoliti si je treba tudi prijetna čustva. Nihče nam ne sme vzeti pravice povedati, kako se v nekem trenutku počutimo, ne kdo drug in ne mi sami.«

Sama recimo v zadnjem času najbolj uživa v plesu. To so res prijetni trenutki, pravi. Poskusila je številne načine, kako biti in tudi uživati sam s sabo brez vseh nepotrebnih misli, ki človeka spremljajo sicer ves čas – meditacijo, jogo, različne vadbe … »našla pa sem ples, ko se učiš plesati, ko plešeš, ne moreš misliti na nič drugega in je super«.