Gregor Kocijančič  |  ilustracija: Tomaž Lavrič

21. 12. 2018  |  Mladina 51  |  Družba

Zločin proti planetu in življenju

Teorije zarote v času spletnega povezovanja

Planet Zemlja je pravzaprav ravna ploskev, težnost pa je zgolj izmišljotina. Človek se v resnici nikoli ni sprehajal po Luni: legendarni posnetek pristanka je v studiu zrežiral Stanley Kubrick. Tajna politična elita s strupenimi plini, ki jih po ozračju škropijo potniška letala, samovoljno upravlja vreme in misli ljudi ter tako manipulira z množicami. Človeštvo je že zdavnaj vzpostavilo stik z nezemljani, a nam to Američani še vedno prikrivajo. Globalno segrevanje in podnebne spremembe so zgolj prebrisana izmišljotina: z njeno pomočjo Kitajska vzpostavlja monopol nad svetovno proizvodnjo. Demokracija je zgolj krinka za prostozidarsko hegemonijo in nadzor nad svetom. Pod protetičnimi obrazi politične elite se pravzaprav skrivajo zlobni kuščarji, ki so na Zemljo pripotovali z daljnega planeta, da bi zavladali človeštvu. Vse to so klasične teorije zarote, ki se z globalno povezanostjo, ki jo omogoča splet, v veliki meri dodatno razpihujejo, namesto da bi bile dokončno ovržene. Medmrežje je obenem izjemno rodoviten teren za vznik novih teorij zarot, za obuditev starih in za medsebojno povezovanje somišljenikov, ki tovrstnim blodnjam nasedajo. Družabna omrežja tiste, ki že verjamejo, izolirajo v mehurčke: nudijo jim okolje, v katerih svoja bizarna prepričanja okrepijo, se povežejo z enako mislečimi in konzumirajo izrazito enostranski, filtriran tok informacij.

V teh skupinah domujejo kolektivne fantazije, ki na kompleksna vprašanja ponujajo preproste odgovore. C. Thi Nguyen, profesor z univerze Valley v Utahu, tovrstne zaprte spletne skupnosti imenuje mnenjske komore (»echo chambers«), saj ne dopuščajo pritoka argumentov, ki si teorijam zarote prizadevajo kljubovati ali jih ovreči. »Sprva ne slišiš drugih mnenj. Potem jim ne zaupaš.

Tvoja personalizirana mreža informacij te ujame v past podobno kot kult,« zapiše. Ko zdravorazumski argumenti, ki teorijam zarote nasprotujejo, prodrejo v mnenjske komore, so v njih cenzurirani, agresivno diskreditirani ali pa postanejo predmet posmehovanja. Do uporabnikov spleta, ki so zaprti v tovrstne mehurčke, pridejo zgolj tisti podatki, ki jim ustrezajo. V mnenjskih komorah se tako uporabniki družabnih omrežij med seboj zgolj strinjajo, spletne debate pa služijo predvsem za utrjevanje blodnjavih prepričanj in za medsebojno potrjevanje. Člani tovrstnih skupin se navadno sploh ne poznajo in gojijo predvsem spletne odnose, ki temeljijo na skupnih, nemalokrat bizarnih prepričanjih. Povezuje jih mišljenje, da so razkrinkali nekaj izjemno pomembnega, kar je večini ljudi skrito.

Medmrežje je izjemno rodoviten teren za vznik novih teorij zarot, za obuditev starih in za medsebojno povezovanje somišljenikov, ki tovrstnim blodnjam nasedajo.

Rezultati raziskave, ki jo je leta 2015 opravil Pew Research Center, dokazujejo, da so družabna omrežja primarni vir novic za več kot polovico milenijcev. Tisti, ki novice črpajo na družabnih omrežjih, se zlahka ujamejo v zanko: sledijo izključno kanalom, ki razmišljajo podobno kot oni, spletne platforme pa jim priporočajo vsebine, povezane z zgodovino iskanja v spletnem brskalniku. Ko se zapremo v mnenjske komore, se znajdemo v vzporedni resničnosti, v kateri nam družabna omrežja ponudijo ozek nabor virov. Narekujejo ga spletne skupnosti, ki so osredotočene na določeno temo, ter algoritmi, ki nam priporočajo spletne vsebine: z brskanjem po spletu namreč sprožimo algoritme za kuriranje pritoka informacij, ki prihaja do nas. Čeprav naj bi internet svet razširil, ga tovrstni algoritmi pravzaprav ožijo.

Zločin proti planetu in življenju

Lokalizirane spletne komore, v katerih nezaupljivi skeptiki razglabljajo o prismuknjenih teorijah zarote, najdemo tudi pri nas. Da bi lažje razumel, kako delujejo mnenjske komore, sem se obrnil na priljubljeno skupino na Facebooku, imenovano HAARP – zločin proti planetu in življenju. Gre za slovensko skupnost sicer globalnega gibanja sumničavih ljudi, ki verjamejo v eno od najbolj razširjenih teorij zarote: prepričani so, da skrivnostna svetovna elita nadzira vreme in zrak zastruplja s kemikalijami, ki jih po ozračju škropijo potniška letala. Sledi, ki jih za sabo puščajo letala – in so seveda zgolj izpuhi pogonskega goriva – imenujejo chemtrails (oziroma kemične sledi). Prav po zaslugi širjenja tovrstnih nesmislov po družabnih omrežjih je zamisel o zastrupljevanju ozračja s kemičnimi sledmi oziroma s koktajlom strupenih kemikalij trenutno ena najpopularnejših teorij zarote: lanska raziskava, opravljena na Harvardu, priča o tem, da naj bi po zaslugi konspiracijskih dejavnosti na družabnih omrežjih več kot 30 odstotkov Američanov verjelo v kemično zastrupljanje ozračja.

Za lažjo predstavo o profilu ljudi, ki v skupini Zločin proti planetu in življenju aktivno sodelujejo pri debatah o zarotnem zastrupljevanju ozračja, velja omeniti, da so administratorji skupine pred nekaj meseci svoj portal izkoristili za javno pozivanje k protestu za izpustitev vodje t. i. štajerske varde Andreja Šiška. Tudi on namreč predano verjame v zaroto zastrupljevanja ozračja in je o t. i. geoinženiringu in nevarnostih kemičnih sledi večkrat tudi javno spregovoril. Tiste, ki so pozivu kljubovali, so administratorji iz skupine hitro odstranili. Prav tovrstni ukrep slikovito odraža lastnosti te spletne skupine, ki močno spominja na mnenjske komore: kakršnakoli nesoglasja so izrazito nedobrodošla, privrženci teorij zarot pa jih urno utišajo.

Ker je splet preplavljen z ironijo, sarkazmom in trolanjem, je mnogokrat težko ločiti med troli in tistimi, ki v teorije zarote resnično verjamejo. Mnogi se v spletne skupnosti, ki podpihujejo teorije zarote, vključijo zaradi zabave, v debatah pa smejo sodelovati le z glasom, ki teorijam zarote pritrjuje. Ker so mnenja in prepričanja tistih, ki verjamejo, včasih tako nerazumska in bizarna, da delujejo kot slaba šala, jih je včasih resnično težko ločiti od karikiranih, ironičnih in sarkastičnih komentarjev tistih, ki v zarotnih skupnostih zgolj trolajo.

Tudi sam sem h komunikaciji v skupini Zločin proti planetu in življenju pristopil previdno, saj je bil to edini način, da me administratorji strani niso takoj izobčili. Spraševal sem o tehnikah razstrupljevanja zraka. Tako sem se dokopal do ene od najbolj bizarnih (in tudi najbolj komičnih) razsežnosti vernikov v kemične sledi. Po raznih receptih z YouTuba se trudijo z razstrupljanjem ozračja, kar storijo tako, da ga kisajo. Prav ste prebrali – kisajo. Lonce, cisterne in kozice napolnijo s kisom in jih nastavijo pred hišo ali na balkon. S tem naj bi v zraku zmanjšali delež aluminija, stroncija in barija, ki ga zlobni prostozidarski kuščarji škropijo po nas. Ko sem se v skupini pozanimal, kateri kis je najprimernejši za razstrupljanje ozračja, se je v komentarjih pod mojim vprašanjem razvnela debata. Balzamični kis, po katerem sem spraševal, nikakor ni bil prava izbira, so mi zatrdili starešine skupine, in mi priporočali alkoholni ali vinski kis, saj sta ta dva močnejša in cenejša. Kisanje je učinkovito zgolj takrat, ko uporabimo veliko količino.

Mnenjske komore ne dopuščajo protiargumentov, kakršnegakoli dvoma ali uravnoteženosti mnenj.

Dokler sem se pretvarjal, da v zaroto kemičnih sledi verjamem, so me člani skupine toplo sprejemali. Kolektivno smo se zgražali nad fotografijami nenavadnih oblik oblakov, negodovali nad fotografijami izpušnih sledi potniških letal in prijazno so mi opisovali razne inovativne tehnike razstrupljevanja zraka. Nato sem o teoriji kemičnega zastrupljevanja ozračja podvomil in svojemu skeptičnemu vprašanju priložil spletno povezavo na znanstveni članek, ki to blodno teorijo suvereno in argumentirano ovrže. Kot bi mignil, so mi administratorji onemogočili dostop do skupine in izbrisali vsako sled moje dejavnosti v njej. Mnenjske komore pač ne dopuščajo protiargumentov, kakršnegakoli dvoma ali uravnoteženosti mnenj.

Kisanje zraka je vsekakor nedolžna oblika protizarotniškega delovanja v resničnem življenju, ki ga narekujejo dvomljivci na družabnih omrežjih. Doslej je veljalo, da so spletne teorije zarote – poleg tega da ustvarjajo razbremenitev od resničnih težav, ki bremenijo svet – precej nedolžen in politično nepomemben pojav, ki je lahko tudi odličen vir zabave. V zadnjih letih pa smo zaradi radikalizacije peščice tistih, ki najbolj zagreto nasedajo tem bizarnim teorijam, doživeli njihove mnogo bolj zastrašujoče posledice. Konspirologi, kot je zloglasni Alex Jones, so teorije zarote spravili v mainstream. Radikalizirali so se predvsem ameriški privrženci skrajne desnice, ki v bizarnih teorijah zarote, kot sta denimo QAnon in Pizzagate, najdejo enostavne razlage za politične procese, ki jih ne razumejo. Iz mnenjskih komor družabnih omrežij so začele vznikati številne sovražne, teroristične dejavnosti: antisemitska mnenjska komora na družabnem omrežju Gab je privedla do množičnega pokola v sinagogi Tree of Life v Pittsburghu. Močno ovržena teorija zarote Pizzagate, ki je pričala o tajni združbi pedofilov, ki naj bi iz picerije v Washingtonu v sodelovanju s Hillary Clinton vodila trgovino z belim blagom, je prav tako pripeljala do strelskega napada. Mnogi so nasedli nedavni teoriji zarote QAnon, ki je na portalu 4chan razkrivala skrivnostno kriptično zaroto proti Donaldu Trumpu. Številni goreči podporniki Trumpa so se zaradi svoje lahkovernosti ob dešifriranju spletnih namigov radikalizirali, nekateri samo z vzklikanjem zarotniških gesel na političnih shodih, drugi pa s terorističnimi akcijami. Na žalost je čas, ko so bile teorije zarote neškodljiv pojav, ki je fanatike držal pred zasloni, minil: mnenjske komore postajajo valilnice radikalnih sovražnih dejanj.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.