Gregor Kocijančič

  • Gregor Kocijančič

    7. 8. 2020  |  Mladina 32  |  Družba  Za naročnike

    Muskovi kiborgi

    Ambiciozne vizije Elona Muska – prvega moža podjetja Tesla, »ki želi umreti na Marsu, a ne ob pristanku« – ne poznajo meja. Po njegovi zaslugi bo morda človeštvo prebivalo na Marsu, avtomobili ne bodo več potrebovali voznikov, hromi bodo shodili, slepi bodo spregledali, skratka: Musk bo človeštvo odrešil trpljenja. Ali pa ne. Pri njegovih napovedih revolucionarnih tehnoloških inovacij nikoli ni povsem jasno, ali gre za pretirano podjetne, prazne obljube, ali pa za načrte z dejanskimi zmožnostmi za uresničitev. Ena takšnih napovedi, pri kateri smo lahko precej skeptični, je tehnologija, ki jo razvija Muskovo podjetje Neuralink. Gre za nevrotehnološko podjetje, v katero je Musk vložil 100 milijonov ameriških dolarjev, njegovo poslanstvo pa je že vse od ustanovitve leta 2016 zavito v oblak skrivnosti. Prejšnji teden ga je Musk – vsaj delno – predstavil javnosti, nadaljnje podrobnosti sledijo konec meseca. V grobem naj bi šlo za napredni vsadek v naših možganih oziroma, po Muskovih besedah, za »vmesnik med možgani in računalnikom, ki bo človeku omogočal, da ostane v koraku s časom z napredno umetno inteligenco«. Več

  • Gregor Kocijančič

    31. 7. 2020  |  Mladina 31  |  Kultura  Za naročnike

    Izčiščeno, enostavno in ženstveno

    Anja Šlibar (1987) je ilustratorka, ki je na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje vpisala študij grafičnega oblikovanja, ga nadaljevala na helsinški univerzi Aalto, kjer se je osredotočila na ilustracijo, dandanes pa živi in ustvarja v New Yorku. Je ena naših najvidnejših ilustratork, ki delujejo v tujini: s svojimi minimalističnimi, izčiščenimi portreti redno opremlja članke za ugledne publikacije, kot so New York Times, New Yorker, Washington Post in številne druge. Njen značilni slog se umešča na presečišče med »minimalističnim dizajnom in podrobno ilustracijo s črnilom, grškim občutkom za linijo, njen vizualni besednjak pa v veliki meri zaznamuje ženstvenost«. Slednje se odraža predvsem pri izbiri subjektov njenih ilustracij. »Najrajši rišem bejbe,« pravi. Ko razmišlja o svojem delu, se še bolj kot z minimalizmom poistoveti s preprostostjo. »To izhaja iz mojega odpora do odvečnih stvari, ne zgolj v umetnosti, tudi v vsakdanu. Sovražim kopičenje stvari, stran vržem vse, česar nujno ne potrebujem, in tako je tudi pri ilustraciji: načelno najprej ustvarim razmeroma podrobne in pestre ilustracije, nato pa odstranim vse, kar ni bistveno,« pravi v pogovoru za Mladino. Iz istega razloga se načelno izogiba tudi barvam: »Zakaj bi dodajala barve, če lahko vse povem s črno in belo?« Več

  • Gregor Kocijančič  |  foto: Borut Krajnc

    24. 7. 2020  |  Mladina 30  |  Družba

    »Nič ni trajnejšega od začasnih ukrepov. Bojim se, da bo večina ukrepov postala trajna.«

    Jure Novak, režiser, performer, gledališki mentor, tekstopisec, prevajalec in glasbenik, se ne posveča le umetnosti, ampak »amatersko«, kot pravi, tudi kulturni politiki. Sodelovanje v kulturnopolitičnih razpravah je zanj tako rekoč neizogibno, saj kultura zadnjih 20 let – odkar je v njej dejaven – iz leta v leto tone v čedalje bolj brezizhoden položaj, kulturniki pa so vse bolj ogroženi. Razmeroma počasno razgrajevanje kulture se je te dni, v času pandemije koronavirusne bolezni, nadaljevalo s polno paro, Novak pa se je v teh kriznih časih izpostavil kot eden najdejavnejših aktivistov v prizadevanjih za pravice samozaposlenih v kulturi in nevladnih organizacij. Je eden najmočnejših in najbolj artikuliranih glasov ogrožene in finančno čedalje bolj podhranjene kulturniške scene; to je prepoznala tudi Asociacija, društvo nevladnih organizacij in samostojnih ustvarjalcev na področju kulture in umetnosti, in ga povabila v »krizni štab«, ki se redno odziva na nenehno spreminjajoče se ukrepe, zaradi katerih je ogrožena slovenska kulturna ustvarjalnost. Več

  • Gregor Kocijančič  |  foto: Uroš Abram

    24. 7. 2020  |  Mladina 30  |  Kultura

    »Koliko priložnosti za humor je bilo ob nerazsodnem početju desničarske bagre«

    Ko je urednik na sestanku predlagal intervju z Gojmirjem Lešnjakom, sem priložnost zgrabil brez pomisleka. Pravzaprav sem jo zgrabil z navdušenjem, in to ne zgolj zato, ker intervju z Gojcem pomeni prijetno kramljanje na senčnem dvorišču idilične kraške domačije, ki ga spremlja tudi značilna kraška gostoljubnost, temveč predvsem zato, ker je ta intervju pomenil ponovno srečanje starih znancev. Pred dobrimi petnajstimi leti sem pri mladostniškem preskušanju v igralstvu imel srečo, da sem platno delil s to neizpodbitno legendo slovenskega filma, televizije in gledališča, ki na odru, pred kamero, v zakulisju, na vajah in v prostem času izžareva pristno odkritosrčnost, iskreno ljubezen do dela in seveda enkratno duhovitost, s katero je s svojim bogatim igralskim opusom osvojil srca širokih množic. Čeprav njegova življenjska sopotnica, kostumografinja Zvonka Makuc, hudomušno pravi, da Gojc komičnost pusti na odru in je doma navadno precej pust, vsak drugi stavek, ki ga izreče, zaznamuje nabrit humor, ki se mu ne zna izogniti niti takrat, ko pogovor zavije k resnobnejšim temam. Več

  • Oblast premika meje

    Predsednik vlade Janez Janša je na Twitterju nedavno zapisal, da imamo do iznajdbe cepiva zoper covid-19 zgolj dve možnosti ukrepanja: prva je »drastično ustavljanje javnega življenja, zapiranje meja, omejevanje stikov, depresija«, druga pa obvezna uporaba mobilne aplikacije za gibanje, torej aplikacije za pametne telefone, s katero naj bi uspešno zajezili epidemijo bolezni covid-19. S tem nam Janša pravzaprav ponuja zgolj dva možna scenarija – brez alternative, brez vmesne poti: prvi scenarij je obup, povezan s strogimi lockdown omejitvami, drugi pa odraža slepo verovanje v tehnologijo, ki verjetno ne bi imela želenega učinka – na kar kažejo izkušnje s podobnimi aplikacijami v tujini. V najslabšem primeru se lahko prisilna raba tovrstne aplikacije prevesi v vladni nadzorni sistem jutrišnjega dne, ki v številnih razsežnostih spominja na orwellovsko distopijo in odpira malo morje etičnih dilem o kršenju zasebnosti. Več

  • »Ustavimo sovraštvo za dobiček«

    Facebook, največje spletno družabno omrežje, dovoljuje širjenje lažnih novic, napačnih informacij in sovražnega govora. To seveda ni nič novega: spomnimo se denimo afere Cambridge Analytica. A zdaj, v duhu časa, ko so večja podjetja tarče ostrih kritik, če ne izrazijo javno svojih političnih stališč in moralnih vrednot, se številni veliki oglaševalci in korporacije temu upirajo: Facebooku so začasno nehali plačevati za targetirano serviranje svojih oglasov. Z bojkotom želijo doseči, da bi Facebook uvedel strožji nadzor nad širjenjem lažnih novic in sovraštva. Množični bojkot Facebooku pošilja močno sporočilo: »Njegov dobiček nikoli ne bo vreden spodbujanja sovraštva, pristranskosti, rasizma, antisemitizma in nasilja.« Več

  • Sporna cenzura

    Scott Morrison, predsednik avstralske vlade, je v nedavnem radijskem intervjuju izjavil, da v Avstraliji nikoli ni bilo suženjstva. Javnost je bila zgrožena, na družabnih omrežjih pa se je razvnela debata o avstralski zgodovini izkoriščanja avtohtonih prebivalcev. Do Morrisonove kontroverzne izjave sta bila ostro kritična tudi časnika The Guardian in Daily Mail, a so ju na Facebooku, najpopularnejšem družabnem omrežju, utišali algoritmi za prepoznavanje neprimernih objav, ki kršijo t. i. »skupnostne standarde«. Več

  • Kip trgovca s sužnji so protestniki zrušili in potopili na »dno morja«

    V središču britanskega mesta Bristol je od leta 1895 stal bronasti kip Edwarda Colstona, razvpitega trgovca s sužnji. Ni treba posebej poudarjati, zakaj je bil spomenik žaljiv do temnopolte manjšine, ki je nekaj let vztrajala, da mora mesto sramotni kip odstraniti. Več

  • sLOVEnija skozi blodnjave oči Netflixa

    Uradna spletna stran Republike Slovenije je te dni s ponosom oznanila, da se je naša majhna podalpska deželica znašla na Neftlixu, ameriškem velikanu za pretakanje videovsebin: »Sto dvainosemdeset milijonov naročnikov iz sto devetdesetih držav bo lahko gledalo serijo, ki sedeminštirideset minut prikazuje naravne, kulturne in gastronomske lastnosti Slovenije,« je zapisano v spletni objavi. Slovenija – oziroma ljubljanska gostilnica Žmauc – je namreč osrednja tema prve epizode druge sezone dokumentarnega resničnostnega šova Restaurants on the Edge (Restavracije na robu), v kateri »dream-team«, trojec samooklicanih rešiteljev propadajočih restavracij, po vsem svetu »rešuje« gostilne, ki imajo potencial, a nimajo najbolj premišljenih jedilnikov, propadale pa naj bi tudi zaradi slabih notranjeoblikovalskih odločitev. Večina gledalcev serije verjetno nikdar ni – in ne bo – potovala v Slovenijo, zato se bo o naši eksotični kulturi podučila na podlagi (za Slovenijo resnično nereprezentativnih) tradicij in značilnosti, na katere se osredotoča serija. Do konca svojih dni bodo živeli v zmotnem prepričanju, da je Slovenija dežela, kjer cele dneve glodamo polhe in se v jamah nacejamo z oranžnim vinom. Več

  • Leti, leti, leti – vavčer

    Sredi marca, ko se je epidemija novega koronavirusa uradno spremenila v pandemijo in se je v Evropi prižgal rdeči alarm, smo se morali mnogi popotniki nemudoma evakuirati v domovino, saj je bila napoved bližnje prihodnosti v daljnih krajih, kjer so iz dneva v dan potrjevali več in več potrjenih primerov okuženih, izjemno mračna. Svojci, uslužbenci veleposlaništev, uslužbenci zunanjega ministrstva in krizne konzularne celice so nam v skrb zbujajočem in zaskrbljenem tonu velevali, naj se čim prej vrnemo v Slovenijo, saj bomo sicer verjetno obtičali v tujini: letalski promet je namreč počasi ugašal, letališča so zapirala svoja vrata, države so zapirale svoje meje. Službe za pomoč strankam in klicni centri letalskih družb so bili tako preobremenjeni, da smo se lahko za potencialno reorganizacijo in menjavo datuma povratnega leta dogovarjali zgolj osebno na letališčih, kjer pa je vladal totalen kaos. Na glavnem letališču v Mexico Cityju smo bili del velike horde zaskrbljenih potnikov, ki so v paniki želeli priti domov, a ni bilo jasno, ali bo to sploh mogoče: vsi leti Lufthanse, ki so bili prvotno načrtovani iz Mehike v Evropo, so bili odpovedani, razen enega samega večernega leta, ki pa je bil prepoln. Skupaj z okoli stotimi potniki smo pristali na čakalni listi: letališki uslužbenci so nam povedali, da nam bodo kakšne pol ure pred zadnjim možnim letom v Frankfurt sporočili, ali kdo izmed potnikov, ki ima rezerviran sedež na letalu, ni prispel, saj lahko v tem primeru morda zasedemo njegovo mesto. Ko je napočila ura, je uslužbenka Lufthanse začela klicati imena srečnežev, ki so jih izbrali po neznanem kopitu. Vzdušje je bilo resnično tesnobno: živčnost, ki nas je mučila, je spominjala na študijska leta, ko smo s kolegi čakali, da nam sporočijo, ali smo opravili kakšnega od ključnih izpitov. Ko so poklicali naša imena, se nam je od srca odvalila ogromna skala. Več

  • »Kaj ti bo 5G, če si kupil kolo«

    Najbolj goreči verniki bizarnih teorij zarote, po kateri je 5G – prihajajoča peta generacija mobilne brezžične povezave – krivec za pandemijo koronavirusne bolezni, so stvari vzeli v svoje roke in zagnali usklajeno akcijo zaži--ganja oddajnih stolpov, potrebnih za delovanje nove generacije omrežja. V Veliki Britaniji in na Irskem so jih požgali več kot 50, Nizozemska poroča o več kot 15 požigih, oddajni stolpi pa so zagoreli tudi v Belgiji in na Cipru. Konspirološki vandali požigalske akcije pogosto podpišejo z grafiti, z gesli, ki nasprotujejo povezavi 5G. Več

  • Mesto, ki nikoli ne spi, je zaspalo 

    Po reportažah iz Metlike in Šmarja pri Jelšah, slovenskih žarišč koronavirusa, se selimo v New York, ameriški epicenter pandemije, kjer se osemmilijonsko prebivalstvo zadnjih nekaj dni uvaja v novi red, v družbo samoizolacije. Mesto, ki nikoli ne spi, je čez noč zaspalo. Po znamenitem Times Squaru se namesto večtisočglave množice sprehaja peščica ljudi, oglasni panoji pa bliskajo in svetijo predvsem golobom. Ljudje panično nakupujejo – testenine, riž, konzervirano hrano in toaletni papir. Ulice so razmeroma prazne, polnijo jih predvsem dostavljavci hrane, ki privilegiranim meščanom prinašajo priboljške v razkuženi embalaži. Zaprli so se bari in restavracije, muzeji, gledališča, klubi in koncertna prizorišča. Šole in nesramno drage univerze so izobraževalne dejavnosti prenesle na splet. Pisarniško delo se je preselilo v »udobje« stanovanj, večinoma miniaturnih in izjemno dragih. Ker se je začelo množično odpuščanje, v mestu vlada tesnoben občutek socialne in ekonomske negotovosti. Ta bremeni tudi nekatere od mladih sogovornikov, ki so za Mladino poročali o svojih izkušnjah, vtisih in mislih o novem New Yorku, o nekdanjem »mestu sanj«, ki je čez noč postalo mesto duhov. Več

  • Gregor Kocijančič  |  foto: Borut Krajnc

    28. 2. 2020  |  Mladina 9  |  Družba

    Dr. Lilijana Šprah: »Slovenija je dolga desetletja izjemno zanemarjala področje duševnega zdravja«

    Lilijana Šprah je diplomirana psihologinja in doktorica znanosti na področju medicinskih ved. Je predstojnica Družbenomedicinskega inštituta, raziskovalka na Znanstvenoraziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti ter vodja in izvajalka programa OMRA, katerega poglavitni cilj je seznaniti prebivalstvo, kaj je duševno zdravje in kako se soočiti z motnjami razpoloženja ter jih obvladati. Lilijana Šprah veliko svoje akademske in raziskovalne pozornosti namenja širjenju pismenosti o duševnem zdravju, ki jo prepoznava kot najpomembnejšo promocijsko-preventivno dejavnost pri odpravljanju stigmatizacije duševnih motenj, saj v tej vidi enega od temeljnih vzrokov, zakaj ljudje v duševnih stiskah ne poiščejo pravočasno strokovne pomoči. V njeni pisarni na ZRC SAZU smo pokramljali o skrb zbujajočem stanju zdravstva na področju duševnih motenj, o družbenem kontekstu duševnih stisk, o družbeni stigmi, ki spremlja duševne bolezni, o psihoterapevtskih zadregah, o izgorelosti, anksioznosti in seveda depresiji. Več

  • Gregor Kocijančič

    21. 2. 2020  |  Mladina 8  |  Kultura

    Teror zgodovine

    Skupina Laibach letos praznuje štiridesetletnico delovanja, pri tem je pod pokroviteljstvom Društva za retroavantgardo izdala trojno ploščo Laibach Revisited, zbirateljsko kolekcijo treh plošč, ki bo navdušila vse najzvestejše oboževalce kultne zasedbe. Več

  • Gregor Kocijančič

    14. 2. 2020  |  Mladina 7  |  Družba

    Konec zgodovine tradicionalnega vica

    Ena redkih omembe vrednih pogruntavščin evolucijskega biologa Richarda Dawkinsa je ta, da je v svoji kulturni teoriji naravne selekcije, ki je bila leta 1976 objavljena v knjižni uspešnici Sebični gen, skoval izraz »mem« (angl. meme). Z njim je opisoval proces prenašanja zamisli znotraj neke kulture, ki se od človeka do človeka s pomočjo imitacije širijo kot virus: mem, kulturni ekvivalent gena, je po Dawkinsu torej vse, kar se ljudje naučimo, kar si zapomnimo in kar prenesemo drug na drugega. Z internetom se je mem iz nekoliko abstraktnega teoretičnega koncepta preobrazil v oprijemljivejšo zamisel: splet je izraz prisvojil za označevanje podob, podkrepljenih z besedilom, ki se viralno širijo po spletu, v tem procesu pa jih uporabniki spleta remiksajo, reproducirajo, reinterpretirajo, jim dodajajo nove pomene in izvirne zasuke, ki ustvarjajo popolnoma nova sporočila. Spletni memi so personalizirane manipulacije podob, ustvarjene v realnem času. Več

  • Gregor Kocijančič  |  foto: Uroš Abram

    7. 2. 2020  |  Mladina 6  |  Družba

    Boštjan Batagelj: »Kar se tiče vpliva na zdravje, je nasprotovanje tehnologiji 5G popolnoma absurdno«

    Tehnologijo 5G, prihajajočo peto generacijo mobilnega omrežja, spremljajo teorije zarote in z njimi povezani burni odzivi zaskrbljenih »aktivistov«, ki tej tehnologiji nasprotujejo zaradi domneve, da sevanje 5G škoduje zdravju: da denimo povzroča raka na možganih, avtizem, tumor na srcu, neplodnost, Alzheimerjevo bolezen in še kaj. V zadnjem času sta bila v Ljubljani že dva protesta proti tehnologiji 5G; na prvem se je zbralo kakšnih osemdeset ljudi, na drugem dvakrat več. Nedavno je ministrstvo za javno upravo organiziralo soočenje med znanstveniki oziroma strokovnjaki in nasprotniki tehnologije 5G. Spremljal ga je tudi doc. dr. Boštjan Batagelj, strokovnjak za optične in radijske komunikacije, mikrovalovno tehniko in fotoniko, ki na ljubljanski Fakulteti za elektrotehniko predava na katedri za informacijsko-komunikacijske tehnologije. Med našimi znanstveniki je Batagelj, ki poleg visokošolske pedagogike opravlja tudi raziskovalno delo v laboratoriju za sevanje in optiko, glavna znanstvena avtoriteta za žgoče debate o tehnologiji 5G. Z njim smo se srečali, da bi razbili mite o škodljivosti omrežja 5G, ki se širijo s pomočjo lažnih novic. Več

  • Gregor Kocijančič

    24. 1. 2020  |  Mladina 4  |  Kultura

    Festivalski plonklistek: Mladinin vodnik po šestem Mentu

    Za vogalom je šesta izvedba zimskega spektakla, ljubljanskega showcase festivala Ment, na katerem vsako leto nastopi več kot sedemdeset glasbenih izvajalcev, za katere še nikoli niste slišali. Izvidniki krovne organizacijske ekipe našega edinega klubskega festivala so marljivo romali po podobnih festivalih širom po Evropi in nabrali mednarodno, žanrsko pisano vojsko (razmeroma neuveljavljenih) glasbenikov, ki so jih prepričali v živo. Ponovno nas bodo razveseljevali z izrazito eklektičnim programom, v katerem se resnično najde nekaj za vsakogar. Več

  • Gregor Kocijančič  |  foto: Borut Krajnc

    10. 1. 2020  |  Mladina 2  |  Družba

    Simona Semenič: »Ko je ženska v intimnem razmerju z moškim, njun odnos dirigira patriarhalna družba«

    Simona Semenič (1975) je pri nas ena najpomembnejših, če ne najpomembnejša sodobna dramatičarka. To potrjujejo njen izjemno bogati in opevani opus, nenehna zmagoslavja na gledaliških festivalih in zavidanja vreden nabor častnih nagrad. Med njimi so tudi nagrada Prešernovega sklada, tri Grumove nagrade, Šeligova nagrada in nagrada občinstva na festivalu Teden slovenske drame, ki jih je prejela za svoja radikalna besedila, ki jih mnogi opisujejo kot postdramska, »ona pa vztraja, da ne ve, kaj naj bi to pomenilo«, kot je v Mladininem portretu zapisala Katja Perat. še ni naslova v režiji Tonija Janežiča, ki je bila na zadnjem Borštnikovem srečanju izbrana za najboljšo uprizoritev, je nastala na podlagi njenega besedila. Njena dela pogosto črpajo iz osebnih izkustev, a skozi avtobiografsko pisanje pravzaprav odražajo izrazito politično in družbenokritično držo. »Menim, da je vsa umetnost politična,« pravi v pogovoru za Mladino. Več

  • Gregor Kocijančič

    20. 12. 2019  |  Mladina 51  |  Družba

    Hotel s štirimi zvezdicami in eno svastiko

    Avgusta 2018 je Nemec, ki je v sodnih dokumentih naveden kot Thomas K., z ženo počitnikoval v alpskem hotelu Ferienhof Gerlos na avstrijskem Tirolskem. Po letovanju je na spletnih portalih TripAdvisor in Booking objavil zgroženi pritožbi. »Pri vhodu v hotel imajo obešeno sliko naci dedka,« je zapisal. V veži hotela je visela slika lastnikovega starega očeta, ki je bil portretiran v nacistični uniformi, okrašeni s svastiko. Več

  • Globalna subkultura z epicentrom v Dolenjskih Toplicah

    Trash Gang ni tolpa smetarjev, kot bi lahko sklepali iz dobesednega prevoda. Je »novodobni cyber kolektiv«, ki deluje na polju vizualne umetnosti, glasbe in mode. Jedro delovanja te skupnosti so množično obiskane spletne platforme, namenjene promociji podzemne trap glasbe. Dejavni člani cyber kolektiva po obskurnih kotičkih interneta iščejo neodkrite izvajalce, njihovo glasbo pa nato podkrepijo z vizualno vsebino, ki jo ustvarjajo sami: od kolažiranja odlomkov iz animejev do avtorske animacije in produkcije glasbenih videov po načelu DIY. Baza sledilcev Trash Ganga je množična, številni njegovi pripadniki pa so internetni tolpi tako zvesti, da spletna skupnost naglo prerašča v pravo subkulturo. Že zgolj na kanalu na YouTubu ima več naročnikov, kot je prebivalcev Slovenije: 2,17 milijona. Je Trash Gang torej subkultura ali zgolj spletna skupnost? Kje je pravzaprav meja? »Ta dva svetova ločujejo predvsem starejši. Za Gang generacijo je to ista stvar,« izpod kapuce pravi 22-letni dolgolasec, ustanovitelj spletne tolpe, ki želi ostati neimenovan, a zaupa, da je med člani Trash Ganga znan kot Garbage. Njegov pajdaš Maus, ki ni izdal niti pravega imena niti starosti, v pogovoru za Mladino poudarja, da je »resničnost tisto, kar živiš. Če večino časa preživiš v virtualnem svetu, ta postane tvoja resničnost. Meje se popolnoma zabrišejo.« Več

  • Gregor Kocijančič

    29. 11. 2019  |  Mladina 48  |  Družba

    Eci peci pec

    Ko uradni medicini spodleti oziroma zdravnikom z uveljavljenimi znanstvenimi postopki ne uspe ugotoviti, kaj so pravi vzroki in učinkovite rešitve za naše fizične ali psihične tegobe, se ljudje v obupu obrnemo k alternativam: od akupunkture prek homeopatije, zeliščnih zvarkov in bioresonance do različnih oblik komplementarne oziroma alternativne medicine, ki so vedno samoplačniške in navadno ogromno stanejo. Pogosto so tudi nekoliko vprašljive, saj se nemalokrat dotikajo vraževerja, karme, (kvazi)psihoterapije, newageevske magije, tretjih očes, čaker, avričnih obročev, misticizma in različnih nevidnih sil, svoje zdravilske pristope pa utemeljujejo z nenavadnimi ugotovitvami psevdoznanstvenih raziskav. Ena takšnih, ki zajema skoraj vse našteto, je P.E.C.A., metoda komplementarne medicine, ki sta jo pred skoraj tridesetimi leti razvila zakonca Alenka in Matjaž Rupert. »Z možem sva leta 1992 slišala glasbo univerzuma. Takrat so se nama odprle osebne sposobnosti za pomoč ljudem, ki so v energijskih stiskah,« v pogovoru za Mladino pojasni Alenka Rupert, v zdravilskih krogih znana tudi kot Aruna. Podjetje zakoncev Rupert – P.E.C.A. International, d. o. o. – je ena najuspešnejših komplementarno-medicinskih ustanov pri nas: na leto v povprečju ustvari skoraj 350 tisoč evrov prihodka, v lasti pa ima štiri nepremičnine. Več

  • Gregor Kocijančič  |  foto: Borut Krajnc

    27. 9. 2019  |  Mladina 39  |  Kultura

    Eva Mahkovic: Mnoge plati potrošništva se tudi meni zdijo ogabne, nekaterim pa se pač vdajam

    Eva Mahkovic je triintridesetletna dramaturginja, ki že desetletje deluje v Mestnem gledališču ljubljanskem, med drugim je sodelovala tudi pri dveh velikih gledaliških koprodukcijah, Iliadi (v režiji Jerneja Lorencija) ter Vojni in miru (v režiji romunskega režiserja Silvia Purcăreta). Je tudi prevajalka in avtorica dramskih adaptacij romanov ter izvirnih dramskih besedil: leta 2017 je bil v Lutkovnem gledališču Ljubljana uprizorjen njen odlično sprejet dramski prvenec Male kraljice v režiji Jaše Kocelija. Udejstvuje se tudi kot avtorica kratkih proznih tekstov in poezije, ki jih redno objavlja na svojem Facebook profilu, nedavno pa je izbrane zapise s Facebooka pod okriljem založbe Beletrina izdala v žanrsko izmuzljivi knjigi Na tak dan najbolj trpi mastercard, zbirki vinjet, dnevniških zapisov in proznih pesmi. Več

  • Gregor Kocijančič  |  foto: Borut Krajnc

    13. 9. 2019  |  Mladina 37  |  Družba

    Dan Podjed, antropolog: Digitalni totalitarizem, sistem družbenega razvrščanja, bo deloval

    Dan Podjed (1975) je antropolog, ki raziskuje pod okriljem Inštituta za slovensko narodopisje Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU, projektno sodeluje z Inovacijsko-razvojnim inštitutom Univerze v Ljubljani ter poučuje na ljubljanski Filozofski fakulteti. V raziskovalnem delu na presečišču različnih ved preučuje družbene fenomene, povezane z odnosom med ljudmi in sodobnimi tehnologijami. Za svojo nedavno izdano knjigo Videni, ki nosi podnaslov Zakaj se vse več opazujemo in razkazujemo, pravi, da je »bila zastarela v trenutku, ko je izšla«, saj v njej raziskuje hitro razvijajoč se svet visoke tehnologije, s katerim je tako rekoč nemogoče ostati ustrezno seznanjen: »kot bi bil na tekočem traku, na katerem tečeš hitreje in hitreje, a si ves čas na istem mestu,« pravi. Več

  • Gregor Kocijančič  |  foto: Uroš Abram

    13. 9. 2019  |  Mladina 37  |  Kultura  |  Portret

    Nika Ham, umetnica, ki pred galerijskimi nadzornimi kamerami zganja navihane vragolije

    Če se boste nič hudega sluteči sprehajali po kakšni ugledni umetniški ustanovi, denimo po dunajskem muzeju Albertina, pa bo mimo vas priskakljalo razigrano dekle s plinsko masko, se nikar ne čudite. To je verjetno Nika Ham, sedemindvajsetletna umetnica iz Ljubljane, letošnja nominiranka za nagrado OHO in članica umetniškega kolektiva Laibach. Mlada umetnica si čas krajša s tem, da v muzejih in galerijah po Evropi zganja vragolije, ki jih snemajo nadzorne kamere, nastale posnetke pa nato montira v duhovite videokolaže. Kot dolgoletna čuvajka v ljubljanski Moderni galeriji dobro ve, česa obiskovalci ne smejo početi, ko pa v poznih večernih urah v galerijskih sobanah ostane sama, počne ravno to, česar drugi ne smejo: od sprehajanja psov prek kotaljenja po tleh do prižiganja cigaret v družbi stalne zbirke slovenskih impresionistov. Več

  • Nič lajkov na dan prežene influencerje stran

    Najbolj lajkana fotografija na Instagramu je slika kokošjega jajca, ki jo je objavila Kylie Jenner, prejela pa je več kot 33 milijonov lajkov. Borut Pahor je za pred nedavnim objavljeno fotografijo, na kateri »plava delfinčka«, prejel 3509 lajkov. Mladina je za objavo naslovnice prejšnje številke revije prejela 51 lajkov. Verjetno bodo tovrstni podatki kmalu postali skrivnost. Instagram, eno vodilnih družabnih omrežij, ki je v lasti Facebooka in se lahko pobaha z več kot milijardo uporabnikov, te dni v šestih državah po svetu preizkuša nov model delovanja, ki število lajkov in ogledov videov skriva pred javnostjo. Tech velikani, ki vodijo Instagram, to počnejo pod pretvezo, da jih skrbi za krhko duševno zdravje uporabnikov priljubljene platforme. Več

  • Preganjavica

    Če uporabljate družabna omrežja, ste te dni brez dvoma zasledili mnogo fotografskih manipulacij, v katerih naj bi bili vaši prijatelji (oziroma ljudje, ki jim sledite na spletu) videti kot starčki, a pravzaprav so videti kot počlovečen skrotum. #faceappchalange, spletni »izziv«, pri katerem v aplikacijo FaceApp naložimo svoj selfi, aplikacija pa naš obraz v nekaj trenutkih umetno postara za kakšnih štirideset let – tako da nam z digitalno obdelavo zguba kožo in posivi pričesko –, je iz nekega razloga čez noč postal viralna uspešnica. Verjetno zato, ker nas iskreno zanima, kako bi bili – po interpretaciji neke prismuknjene aplikacije – videti stari in zgubani, predvsem pa zato, ker si s spletno objavo ostarele različice samih sebe zagotovimo zajetno število lajkov. Več

  • Gregor Kocijančič  |  foto: Borut Krajnc

    12. 7. 2019  |  Mladina 28  |  Družba

    "V slovenski šoli v Argentini so nas učili, da so bili domobranci dobri in pošteni katoličani, partizani pa zlobni materialistični ateisti"

    Nadia Molek (1979) čuti pripadnost dvema domovinama. Rodila se je v Buenos Airesu, tam je preživela večino življenja in na Filozofski fakulteti Univerze v Buenos Airesu tudi diplomirala iz antropologije. Že v otroških letih se je za nekaj let preselila v Slovenijo, v rodno deželo starih staršev, ki so se izselili v Argentino. Zdaj se je tukaj ustalila in si ustvarila družino. Ker so ji bili med bivanjem v dveh državah predstavljeni različni vidiki slovenstva, je že zgodaj začela prevpraševati svoj izvor in narodno pripadnost. V raziskovalnem delu se zato z vidika antropologije ukvarja z vprašanjem narodne identitete Slovencev v Argentini, nagrajeno diplomsko delo pa je pod pokroviteljstvom Inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU razširila v monografijo Biti Slovenec v Argentini: kompleksnost identitetnih procesov argentinskih Slovencev. V knjigi se na podlagi analize družbeno-kulturnih in zgodovinsko-političnih okoliščin ukvarja z vprašanjem, kako potomci slovenskih izseljencev vzpostavljajo identiteto v argentinskem kontekstu. Diskurz o slovenskih priseljencih v Argentini je sicer še vedno osredotočen predvsem na dogajanje med drugo svetovno vojno in po njej, Nadia Molek se pri raziskovanju slovenstva v Argentini posveča razlikovanju med različnimi izseljenskimi valovi in primerjavi vzpostavljanja identitete pri vsakem od njih. Več

  • Kako brati ulice?

    Med Ljubljančani zaradi majhnosti središča mesta, v katerem živijo, velja, da ga poznajo do potankosti. Številnim Ljubljančanom – pa ne le njim, isto se dogaja v tako rekoč vseh mestih – se zdi, da novejše mestne predele odkrijejo zgolj takrat, ko obiščejo kakšnega novega znanca in z njegovega balkona uzrejo neznano dvorišče. A v Ljubljani slehernika dejansko obkrožajo številne stvari, ki pripovedujejo očarljive zgodbe, obdajajo ga podrobnosti, v katerih se skrivata bogata zgodovina in sporočilnost, a jih bodisi niti ne zazna ali pa jih jemlje kot popolnoma samoumevne ter se mimo njih dan za dnem sprehaja, ne da bi se o njih spraševal. Za odpiranje novih obzorij mikro sveta so tu številna tematska vodstva po mestu, ki se osredotočajo na alternativne vidike pristne ljubljanske izkušnje. Več

  • Festivalski plonklistek 2019

    S poletnimi glasbenimi festivali je podobno kot z obalnim letovanjem: Hrvaška ponuja mnogo več kot naša podalpska deželica, kar je najočitneje na področju plesne elektronike. Večina naših žurerjev in glasbenih entuziastov bo zavoljo pestrih festivalskih programov morala začasno migrirati na hrvaško obalo, kot bodo storili tudi Britanci, ki so se že pred slabim desetletjem naveličali nalivov in shojenega blata na domačem otoku ter dobršen del svojih rejversko festivalskih aktivnosti preselili k našim južnim sosedom. Razmeroma pestro je sicer tudi v Srbiji, na Madžarskem, v Italiji in v Avstriji. Tamkajšnje največje festivale, FM4 Frequency, Sziget in Exit, bi verjetno najslikoviteje opisala fraza »svega i svašta«: na programih vseh treh festivalov mrgoli toliko izvajalcev, da se resnično za vsakogar najde nekaj. Več

  • Gregor Kocijančič  |  foto: Uroš Abram

    14. 6. 2019  |  Mladina 24  |  Kultura  |  Portret

    Neomi, glasbenica, ki sklada in poje takrat, ko ne rešuje življenj

    Vsakdo med nami verjetno pozna koga, ki mu v urnik uspe strpati šestnajstkrat več dejavnosti, kot jih zmoremo opravljati sami, in nas s svojo hiperproduktivnostjo, ki spominja na nadnaravne moči stripovskih superjunakov, pripravi do tega, da se zamislimo nad sabo in prevprašujemo svojo brezplodno eksistenco. Ena takšnih je Saša Vipotnik, pevka in glasbenica, ki ustvarja pod imenom Neomi. Ko ne muzicira, dela v urgentni nevrološki in občasno v epileptološki ambulanti. Poleg tega, da njena dežurstva na urgenci včasih trajajo tudi štiriindvajset ur ali več, ter dejstva, da njen raziskovalni fokus na človeške možgane terja konstantno izobraževanje, Neomi uspe najti čas za pisanje pesmi in koncertiranje z raznoterimi postavami svoje nenehno spreminjajoče se zasedbe. Več