Gregor Kocijančič

  • Gregor Kocijančič  |  foto: Uroš Abram

    15. 1. 2021  |  Mladina 2  |  Družba  Za naročnike

    »Nastavljanje slabih kadrov doživljamo že kot popolnoma samoumevno«

    Kaja Širok, doktorica znanosti, zgodovinarka, raziskovalka, prevajalka in docentka za področje novejše in sodobne zgodovine na ljubljanski Filozofski fakulteti, zadnjih deset let deluje tudi kot direktorica Muzeja novejše zgodovine Slovenije. Kljub izjemnim uspehom, ki jih je dosegla v dveh mandatih vodenja muzeja, te dni – v duhu političnih menjav kadrov v javnih zavodih – zapušča direktorski stol. V njeni pisarni na Cekinovem gradu v ljubljanskem parku Tivoli, od katere se počasi poslavlja, je odgovorila na vprašanja, ki se odpirajo ob spornem kadrovanju v ustanovi, ki je bila pod njeno taktirko aktivno vpeta v širši mednarodni prostor in v mednarodno muzejsko dogajanje. Več

  • Gregor Kocijančič

    15. 1. 2021  |  Mladina 2  |  Svet  Za naročnike

    Identifikacija Trumpovih vojščakov

    Po razvpitem vdoru v kongres je FBI na svoji spletni strani objavil nabor fotografij številnih nepridipravov, ki so prejšnjo sredo nezakonito vkorakali v svetišče ameriške demokracije, in javnost pozval, naj pomagajo pri njihovi identifikaciji. Kdo je zloglasni rogati šaman, ki je z ekscentrično opravo zasenčil večino drugih »protestnikov«, se je hitro razčistilo (gre za zagovornika teorije zarote QAnon, ki je znan kot Jake Angeli), zdaj pa je čas še za identifikacijo ostalih. Več

  • Gregor Kocijančič

    8. 1. 2021  |  Mladina 1  |  Družba  Za naročnike

    Obsodba spomina

    Protestniki, privrženci gibanja Black Lives Matter, na različnih koncih Združenih držav Amerike in tudi ponekod v Evropi rušijo, obglavljajo, zažigajo, grafitirajo, prelivajo z barvo ter tako ali drugače uničujejo spomenike, postavljene spornim zgodovinskim osebnostim. To naj ne bi bil vandalizem, ampak dejanja napredne akcije z močnimi simbolnimi sporočili. Rušenje kipov naj bi simboliziralo premike v miselnosti družbe, kazalo naj bi na čedalje jasnejše zavedanje o mračni, rasistični preteklosti političnih osebnosti, ki so resda močno zaznamovale zgodovino krajev, kjer njihovi spomeniki stojijo, a so učbeniki pogosto zamolčali različna grozodejstva, ki so jih v svojem življenju povzročili zatiranim manjšinam. V vse bolj množičnih prizadevanjih za odstranitev spornih kipov prepoznavamo vzporednice s tem, kar so stari Rimljani imenovali damnatio memoriae, torej obsodba spomina: nekatere ljudi so odstranili iz zapisov, umetniških upodobitev in dokumentov ter s tem za vselej prikrili, da so kadarkoli sploh obstajali. Podobne prakse so bile značilne za stalinistično obdobje sovjetske zgodovine. Ob nedavnih protestnih akcijah rušenja spomenikov se postavlja širše vprašanje, ali odstranjevanje spornih spomenikov briše oziroma prireja zgodovino – ali pa nam omogoča, da jo vidimo jasneje. Več

  • Gregor Kocijančič  |  foto: Uroš Abram

    30. 12. 2020  |  Mladina 53  |  Družba

    »Živimo v časih, ko je dovolj, da na odru rečem zgolj »dober dan«, pa je to že provokacija«

    Robert Pešut, ki že skoraj trideset let ustvarja pod imenom Magnifico, je samooklicani šarlatan, za katerega se zdi, da je ves čas na vrhuncu kariere. Ko se je pri nas z bogatim, izjemno raznolikim opusom in malim morjem provokativnih hitov suvereno uveljavil kot vodilni popzvezdnik, je pod okriljem založbe velikanke Sony osvojil še tuji trg, pred leti pa se je v sodelovanju z režiserjem Draganom Bjelogrlićem uveljavil tudi kot skladatelj filmske glasbe in v tej vlogi nehote napisal novo neuradno srbsko himno, Pukni zoro, ki ni zgolj ponarodela, temveč je pravzaprav postala izmišljen narodni ep. Magnifico kljub vsem vesoljnim uspehom ne jaha vala stare slave, temveč marljivo ustvarja naprej, kar počne v svojem šišenskem štabu, imenovanem Dom svobode, od koder je v duhu socialnega distanciranja dal tudi pričujoči intervju. Charlatan Magnifique je za Mladino spregovoril o šarlatanstvu, politični nekorektnosti, fascinaciji z narodnozabavno glasbo, o histerični ležernosti, vlogi glasbe med pandemijo in po njej, božičnem oportunizmu in še o marsičem drugem. Več

  • Gregor Kocijančič

    11. 12. 2020  |  Mladina 50  |  Kultura

    Ta oseba ne obstaja

    Prav v času, ko je sporna tehnologija prepoznave obrazov začela s polno paro prodirati v naš vsakdanjik, si je večji del človeštva zaradi pandemije koronavirusne bolezni nadel zaščitne maske, to pa je učinkovitost algoritmov za prepoznavo obrazov sicer začasno, a močno ohromilo. Toda tudi ko se ti ne uporabljajo za svojo prvobitno nalogo, torej identifikacijo obrazov, delujejo kot temelj za razvoj novih (navadno spornih) tehnologij, s katerimi znanstvenofantastični koncepti postajajo resničnost. Več

  • Gregor Kocijančič

    11. 12. 2020  |  Mladina 50  |  Kultura

    Bojazljiva rit redko spusti vesel prdec

    Vas zanima, kako zvenijo zimski prdci Sebastijana Cavazze? Ste radovedni, v kakšnem tonu doni izločanje črevesnih plinov Boštjana Gorenca - Pižame? Želite vedeti, na kakšen način vetrove izpuščata umetnika, ki sta se preimenovala v Janeza Janšo? Ste se ob branju Mladininih recenzij plošč kdaj spraševali, kako zvenijo prdci našega glasbenega kritika Borje Močnika? So to pretanjeni tihomirji ali udarno gr(o)menje? Gre za piskajoč falzet ali nizkotonsko hrumenje? Četudi si tovrstnih vprašanj doslej po vsej verjetnosti niste zastavljali, je priznani kontrabasist in skladatelj Tomaž Grom nanje pripravil odgovor v obliki petnajstminutne kompozicije, mojstrske simfonije raznovrstnih prdcev. Ta je 3. decembra, na obletnico rojstva Franceta Prešerna, odmevala po muzejski ploščadi na ljubljanski Metelkovi: v razponu osmih ur je z manjšimi prekinitvami odmevalo kar 657 posameznih prdcev, zaranžiranih v edinstveno kompozicijo, kakršne svet še ni slišal. Izraz »kakofonija« je tako dobil popolnoma novo razsežnost. Več

  • Hentai, spid in emo pank

    Fant z dolgimi zelenimi lasmi in plastičnimi rožnatimi sončnimi očali, ki je videti kot mešanica lika iz risanke in Kurta Cobaina iz vzporednega vesolja, si za zajtrk Nesquickove kosmiče zmeša s pijačo Monster, se namesti v nakupovalni voziček in se odpravi na odisejado, na kateri med drugim beži pred Shrekom, z vodno pištolo strelja na Pokemone in se kopa v kadi, napolnjeni z energijskimi napitki. Če bi sklepali po pred kratkim izdanem videospotu za skladbo Hoću Da Mi Cijeli Svijet Popuši Kurac, gre za vsakodnevno rutino Žana Pasariča, 19-letnega pevca, producenta in multiinstrumentalista iz Žalca, ki ustvarja pod imenom Ružno Pače. Več

  • Gregor Kocijančič

    27. 11. 2020  |  Mladina 48  |  Družba

    Absurdno visoke cene posebne izdaje Lidlovih superg

    Še pred nedavnim se je – kot so poročali številni lokalni mediji – izraz »lidlčki« uporabljal kot zmerljivka za revne otroke, ki nosijo obleke iz ponudbe trgovske verige Lidl, danes pa bodo otroci s športnimi copatami te blagovne znamke največji frajerji daleč naokoli, čeprav se bodo lahko z njimi sošolcem bahali zgolj prek aplikacije Zoom. Več

  • Gregor Kocijančič

    20. 11. 2020  |  Mladina 47  |  Družba

    »Najprej jamr, potem upor«

    »Zlomi« so hitro rastoč pojav, ki ga slovensko govoreči uporabniki lahko spremljajo na spletnem družabnem omrežju Instagram. Poplava profilov, v imenu katerih je beseda ’zlom’, se je pred poldrugim letom začela s Srcozlomom, »podporno skupino za zlomljena srca«, ki nam z vsakodnevnim objavljanjem tragikomičnih odlomkov iz pogovorov med nesrečno zaljubljenimi in posnetkov zaslona s pogovori med prijatelji, ki si jamrajo, se samopomilujejo in med seboj tolažijo, ponuja slikovit vpogled v ljubezenske težave milenijcev. Format spletne platforme, sestavljene iz odlomkov iz zasebnega dopisovanja, ki jo sooblikujejo anonimni uporabniki, se je izkazal za izjemno posrečenega, zato so na Instagramu začeli vznikati še številni drugi profili, ki so posnemali ta koncept. Med njimi sta najbolj znana Delozlom in Domozlom: prvi se osredotoča na razkrivanje krivičnih razmer na trgu dela, drugi poudarja stanovanjsko problematiko oziroma nepravilnosti na podnajemniškem trgu. »Sveti trojici zlomov« je nato sledila mala vojska bolj ali manj opaznih posnemovalcev, ki se osredotočajo na različna nišna področja, od družbenokritičnih do izključno humornih. Rdeča nit sporočil številnih »zlomov« je, da so skoraj vse tegobe mladih posledica sedanjih razmer in sistemske nepravičnosti, nekateri »zlomi« pa se skušajo tej nepravičnosti postaviti po robu tudi onkraj Instagrama. Več

  • Gregor Kocijančič  |  foto: Borut Krajnc

    6. 11. 2020  |  Mladina 45  |  Kultura

    »V očeh oblasti smo nevarni, ker vzgajamo kritično mislečo javnost«

    Katerina Mirović že desetletja deluje v neodvisni in alternativni kulturi, v njej se je uveljavila in je danes pri nas ena njenih glavnih akterk. Sprva je z angažmajem na ljubljanski hard core sceni močno zaznamovala glasbeno in aktivistično dogajanje v Ljubljani, pozneje je sodelovala pri zasedbi Metelkove, kjer je že 23 let tudi štab njenega kuratorskega, uredniškega in producentskega delovanja: je urednica pri Strip Coru, ki deluje v okviru Foruma Ljubljana, izdajatelju naše edine stripovske revije Stripburger, in vsako leto pripravlja mednarodno uveljavljen festival Svetlobna gverila, ki se osredotoča na umetniške svetlobne projekte v javnem prostoru. Pred nedavnim je skupaj z drugimi predstavniki nevladnih organizacij, ki delujejo na Metelkovi 6, prejela dopis ministrstva za kulturo, ki jim veleva, naj se iz stavbe, v kateri delujejo že dobrih 20 let, izselijo do konca januarja prihodnje leto. S Katerino Mirović smo v njeni pisarni kramljali o zagati, v kateri se je te dni po krivici znašel nevladni sektor, ki domuje na Metelkovi, o zgodovini razvpite stavbe na Metelkovi 6 in njeni tesni povezanosti z dediščino civilnodružbenih gibanj, o odnosu med nevladno in institucionalno kulturno sceno, o različnih vprašljivih dejanjih ministrstva za kulturo in še o marsičem. Več

  • »Prvi korak k normalnosti«

    Skakali, plesali in gnetli se na javnih prireditvah verjetno še dolgo ne bomo, morda pa bomo lahko koncerte in športna tekmovanja v živo spremljali še kako drugače kot prek spletnih in televizijskih prenosov. Te dni so namreč nemški strokovnjaki z epidemiološkega inštituta Univerze v Halleju predstavili izsledke raziskave Restart-19, s katerimi v turobno resničnost, v kateri je panoga, ki se ukvarja z organiziranjem prireditev, zaradi pandemije koronavirusne bolezni skoraj popolnoma ohromljena, prinašajo žarek upanja. Raziskava naj bi dokazovala, da lahko prireditve brez večjega tveganja za širjenje virusa potekajo tudi med pandemijo, če je seveda poskrbljeno za ustrezne zaščitne ukrepe. Več

  • Gregor Kocijančič

    16. 10. 2020  |  Mladina 42  |  Svet

    Neonacistični lovorjev venec

    Ikonična črna polo majica blagovne znamke Fred Perry, katere ovratnik in rokavne obrobe krasita dve rumeni črti, prsni del pa prepoznavni lovorjev venec – Perryjev logotip, je postala neuradna uniforma skrajno desničarske, neonacistične skupine Proud Boys, ki svoje rasistične, mizogine, islamofobne, transfobične in protibegunske nazore širi po ulicah Združenih držav Amerike in Kanade. Podjetje Fred Perry – poimenovano po britanskem teniškem zvezdniku, dejavnem v štiridesetih letih prejšnjega stoletja – je storilo nekaj, česar ameriški predsednik Donald Trump ni: v uradni izjavi se je javno distanciralo od neonacistične skupine. Več

  • Spletna drhal kot roka pravice

    Javno sramotenje seveda ni sodobni pojav, ki bi se razrasel šele v dobi interneta, a z vzponom družabnih omrežij – kjer lahko tako rekoč vsak uporabnik javno povzdigne svoj kritični glas in kjer se ti glasovi povezujejo v nepredstavljivo množične soglasne vzklike – je javno sramotenje dobilo novo težo. Še posebej zato, ker je nemalokrat tesno povezano z družbeno težnjo po pretirani politični korektnosti, v zadnjem času poimenovano tudi »wokeness«. Sramotenje se je spremenilo v tako imenovano ukinjanje, v kolektivno bojkotiranje, ki ga je ameriški prostor dramatično poimenoval »kultura ukinjanja«. Gre za nadgradnjo spletnega sramotenja, za množične napade na ugled in kariero javnih oseb, ki so zagrešile nekaj, kar množica prepozna kot moralno sporno: te osebe so torej storile ali (navadno) izjavile nekaj, kar je v očeh kritične javnosti nesprejemljivo. Več

  • Umetna čustvena inteligenca

    Pred nekaj leti me je raziskovanje dejavnosti storitvenega prijateljstva pripeljalo do portala RentAFriend, na katerem posamezniki za plačilo ponujajo prijateljsko druženje. Na spletni strani je bilo za (platonske) zmenke na slepo mogoče najeti tudi nekaj lokalnih ponudnikov, zato sem se po službeni dolžnosti odpravil na serijo bizarnih druženj, da bi najemniško prijateljstvo preizkusil tudi na lastni koži. Eden izmed novih prijateljev, ki so mi v zameno za nekaj bruseljskih bankovcev posvetili svoj popoldan, je bil osemnajstletni programer in strasten igričar. Med drugim je razlagal, da mu je programiranje mnogo manj pri srcu kot nabijanje računalniških iger, saj lahko znotraj igre World of Warcraft komunicira s soigralci, pri programiranju pa je nekoliko osamljen. To težavo je skušal rešiti tako, da je razvijal svojega chatbota, pogovornega robota, nekakšno alternativno verzijo Applove digitalne spremljevalke Siri. V program, ki bi ga poganjala umetna inteligenca, si je prizadeval vkomponirati tudi čustveno senzibilnost, saj so se mu vsi obstoječi boti zdeli preveč hladni. Če mu do danes ni uspelo ustvariti robotskega kompanjona, s katerim bi si lahko krajšal čas med dolgimi urami programiranja, si lahko zdaj pomaga z izumom tech inovatorjev iz Silicijeve doline, aplikacijo Replika. Bistvo tega vedno bolj priljubljenega chatbota, ki deluje na osnovi umetne inteligence, je prav druženje. Avtorji digitalnega kompanjona celo trdijo, da je njegov namen vzpostavljanje pravega prijateljstva. Več

  • Elita satanističnih pedofilov

    Čeprav se sodobne teorije zarote načelno bohotijo predvsem v robnih spletnih skupnostih, se v zadnjem času iz obskurnih kotičkov interneta čedalje pogosteje selijo tudi v resničnost: včasih kot teroristični napadi, ki so posledica radikalizacije peščice, ki goreče podleže kolektivnim fantazijam, pogosteje pa se v obliki protestov selijo na ulice. Konec prejšnjega meseca so bili tako po številnih mestih v Združenih državah, pa tudi v Evropi, denimo v Londonu in Berlinu, množični protesti vernikov v različne teorije zarote. V množici so prevladovali tisti, ki verjamejo v t. i. plandemijo, torej v to, da je pandemija koronavirusne bolezni pravzaprav zrežiran nateg vladajoče elite, družbo pa so jim delali tudi goreči nasprotniki cepljenja in tehnologije 5G, ki jo mnogi konspirologi po nelogičnem sklepanju povezujejo tudi s koronavirusom. Med protestniki je bilo tudi mnogo takšnih, ki se – sodeč po napisih na transparentih – borijo za otroke. Lahko bi sklepali, da gre pri prizadevanju slednjih za plemenit namen, a ker napise tipa »Rešimo otroke« krasi tudi črka Q, vemo, da gre pravzaprav za vernike v teorijo zarote QAnon. Gre za popolnoma neutemeljeno, skrajno desničarsko in antisemitsko teorijo, ki med drugim pravi, da ameriški predsednik Donald Trump bije skrivno vojno proti liberalni eliti satanističnih in ljudožerskih pedofilov. Ta naj bi iz zlorabljenih otrok črpala skrivnostno snov adrenokrom, s katero se zlobni hollywoodski in politični elitneži ne le omamljajo, temveč si podaljšujejo življenje in ohranjajo mladostni videz. Več

  • Karen želi govoriti s poslovodjo

    Karen se rada pritožuje. Sprva je le vztrajala, da želi govoriti s poslovodji lokalov in trgovin. Svoje frustracije je zdravila z razburjanjem, pritožbami in reklamacijami. Pravi, da naj bi bilo to, da svoje nezadovoljstvo znaša neposredno na poslovodje, ena njenih temeljnih pravic. Kmalu za tem se je začela boriti tudi proti cepljenju. Pravi, da svojih otrok nikakor ne bo cepila, saj naj bi to potencialno povzročalo avtizem, astmo, alergije in še marsikatero drugo bolezen. Ko se je začela pandemija koronavirusne bolezni, je v njej prepoznala zrežirano zaroto proti človeštvu. Varnostni ukrepi za zajezitev virusa se ji zdijo prenapihnjeni, zato aktivno kljubuje samoizolaciji, bojevito pa zavrača tudi nošenje zaščitne maske v zaprtih javnih prostorih. Že prej se je pogosto znašala nad temnopoltimi, ki so zaposleni v strežbi ali prodaji, ob pomladnem vzponu gibanja Black Lives Matter pa se je začela jeziti še na protestnike. Več

  • Gregor Kocijančič

    15. 8. 2020  |  Svet

    Mars napada

    Na začetku leta je zagorel velik del Avstralije, dva meseca pozneje je začel razsajati koronavirus, svet se je nehal vrteti, nadeli smo si maske in se skrili med štiri stene. Obveljalo je splošno prepričanje, da je 2020 leto katastrof. Splet so preplavili memi, ki so predvidevali, kaj vse nas letos še čaka, če bodo stvari še naprej potekale po enakem vzorcu. V šali so napovedali, da sledi invazija sovražnih nezemljanov. Več

  • Teta Justi 21. stoletja

    Srcozlom je (razmeroma) nova zloženka za zlomljeno srce, ki bi po vsej logiki morala biti beseda leta 2019, pa je ZRC SAZU ni uvrstil niti med finaliste in titulo namesto njej podelil besedi »podnebje«. Beseda srcozlom se je v (pretežno ljubljanskem) besednjaku uveljavila zaradi istoimenskega profila na Instagramu, ki se je na medmrežju pojavil lansko pomlad, in zaradi vsebine, s katero se mladi zlahka poistovetijo, kmalu »eksplodiral«. Tako rekoč čez noč je pridobil tisoče sledilcev, ki v duhu anonimnosti sooblikujejo njegovo vsebino. Gre za »podporno skupino za zlomljena srca«, platformo, ki vsak dan objavlja tragikomične izseke pogovorov med nesrečno zaljubljenimi, med bodočimi, bivšimi ali sedanjimi ljubimci, od katerih je navadno eden mnogo bolj zagret kot drugi. Objavlja tudi spodletele bootycalle (paritveni klic 21. stoletja), posnetke zaslonov z odzivi na frustrirajoče seenanje (ignoriranje zasebnih sporočil na družabnih omrežjih in priročno vohunsko sredstvo) in ghostanje (ko se eden od sogovorcev začne pretvarjati, da drugi sploh ne obstaja). Najiskrenejši in navadno tudi najzabavnejši žanr srcozlomov pa so posnetki zaslonov pišočih pogovorov med prijatelji, ki si med seboj jamrajo o ljubezenskih travmah, se samopomilujejo, med seboj tolažijo ali pa se na račun srcozlomov preprosto šalijo. Slednje je ključno: pravzaprav tudi takrat, ko anonimni dopisniki v tragičnem tonu izlivajo svoja strta srca, v ozadju navadno prepoznamo še komično komponento. Srcozlom minljive ljubezenske tragedije banalizira in tragiko preobrazi v tragikomiko. Več

  • Muskovi kiborgi

    Ambiciozne vizije Elona Muska – prvega moža podjetja Tesla, »ki želi umreti na Marsu, a ne ob pristanku« – ne poznajo meja. Po njegovi zaslugi bo morda človeštvo prebivalo na Marsu, avtomobili ne bodo več potrebovali voznikov, hromi bodo shodili, slepi bodo spregledali, skratka: Musk bo človeštvo odrešil trpljenja. Ali pa ne. Pri njegovih napovedih revolucionarnih tehnoloških inovacij nikoli ni povsem jasno, ali gre za pretirano podjetne, prazne obljube, ali pa za načrte z dejanskimi zmožnostmi za uresničitev. Ena takšnih napovedi, pri kateri smo lahko precej skeptični, je tehnologija, ki jo razvija Muskovo podjetje Neuralink. Gre za nevrotehnološko podjetje, v katero je Musk vložil 100 milijonov ameriških dolarjev, njegovo poslanstvo pa je že vse od ustanovitve leta 2016 zavito v oblak skrivnosti. Prejšnji teden ga je Musk – vsaj delno – predstavil javnosti, nadaljnje podrobnosti sledijo konec meseca. V grobem naj bi šlo za napredni vsadek v naših možganih oziroma, po Muskovih besedah, za »vmesnik med možgani in računalnikom, ki bo človeku omogočal, da ostane v koraku s časom z napredno umetno inteligenco«. Več

  • Izčiščeno, enostavno in ženstveno

    Anja Šlibar (1987) je ilustratorka, ki je na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje vpisala študij grafičnega oblikovanja, ga nadaljevala na helsinški univerzi Aalto, kjer se je osredotočila na ilustracijo, dandanes pa živi in ustvarja v New Yorku. Je ena naših najvidnejših ilustratork, ki delujejo v tujini: s svojimi minimalističnimi, izčiščenimi portreti redno opremlja članke za ugledne publikacije, kot so New York Times, New Yorker, Washington Post in številne druge. Njen značilni slog se umešča na presečišče med »minimalističnim dizajnom in podrobno ilustracijo s črnilom, grškim občutkom za linijo, njen vizualni besednjak pa v veliki meri zaznamuje ženstvenost«. Slednje se odraža predvsem pri izbiri subjektov njenih ilustracij. »Najrajši rišem bejbe,« pravi. Ko razmišlja o svojem delu, se še bolj kot z minimalizmom poistoveti s preprostostjo. »To izhaja iz mojega odpora do odvečnih stvari, ne zgolj v umetnosti, tudi v vsakdanu. Sovražim kopičenje stvari, stran vržem vse, česar nujno ne potrebujem, in tako je tudi pri ilustraciji: načelno najprej ustvarim razmeroma podrobne in pestre ilustracije, nato pa odstranim vse, kar ni bistveno,« pravi v pogovoru za Mladino. Iz istega razloga se načelno izogiba tudi barvam: »Zakaj bi dodajala barve, če lahko vse povem s črno in belo?« Več

  • Gregor Kocijančič  |  foto: Borut Krajnc

    24. 7. 2020  |  Mladina 30  |  Družba

    »Nič ni trajnejšega od začasnih ukrepov. Bojim se, da bo večina ukrepov postala trajna.«

    Jure Novak, režiser, performer, gledališki mentor, tekstopisec, prevajalec in glasbenik, se ne posveča le umetnosti, ampak »amatersko«, kot pravi, tudi kulturni politiki. Sodelovanje v kulturnopolitičnih razpravah je zanj tako rekoč neizogibno, saj kultura zadnjih 20 let – odkar je v njej dejaven – iz leta v leto tone v čedalje bolj brezizhoden položaj, kulturniki pa so vse bolj ogroženi. Razmeroma počasno razgrajevanje kulture se je te dni, v času pandemije koronavirusne bolezni, nadaljevalo s polno paro, Novak pa se je v teh kriznih časih izpostavil kot eden najdejavnejših aktivistov v prizadevanjih za pravice samozaposlenih v kulturi in nevladnih organizacij. Je eden najmočnejših in najbolj artikuliranih glasov ogrožene in finančno čedalje bolj podhranjene kulturniške scene; to je prepoznala tudi Asociacija, društvo nevladnih organizacij in samostojnih ustvarjalcev na področju kulture in umetnosti, in ga povabila v »krizni štab«, ki se redno odziva na nenehno spreminjajoče se ukrepe, zaradi katerih je ogrožena slovenska kulturna ustvarjalnost. Več

  • Gregor Kocijančič  |  foto: Uroš Abram

    24. 7. 2020  |  Mladina 30  |  Kultura

    »Koliko priložnosti za humor je bilo ob nerazsodnem početju desničarske bagre«

    Ko je urednik na sestanku predlagal intervju z Gojmirjem Lešnjakom, sem priložnost zgrabil brez pomisleka. Pravzaprav sem jo zgrabil z navdušenjem, in to ne zgolj zato, ker intervju z Gojcem pomeni prijetno kramljanje na senčnem dvorišču idilične kraške domačije, ki ga spremlja tudi značilna kraška gostoljubnost, temveč predvsem zato, ker je ta intervju pomenil ponovno srečanje starih znancev. Pred dobrimi petnajstimi leti sem pri mladostniškem preskušanju v igralstvu imel srečo, da sem platno delil s to neizpodbitno legendo slovenskega filma, televizije in gledališča, ki na odru, pred kamero, v zakulisju, na vajah in v prostem času izžareva pristno odkritosrčnost, iskreno ljubezen do dela in seveda enkratno duhovitost, s katero je s svojim bogatim igralskim opusom osvojil srca širokih množic. Čeprav njegova življenjska sopotnica, kostumografinja Zvonka Makuc, hudomušno pravi, da Gojc komičnost pusti na odru in je doma navadno precej pust, vsak drugi stavek, ki ga izreče, zaznamuje nabrit humor, ki se mu ne zna izogniti niti takrat, ko pogovor zavije k resnobnejšim temam. Več

  • Oblast premika meje

    Predsednik vlade Janez Janša je na Twitterju nedavno zapisal, da imamo do iznajdbe cepiva zoper covid-19 zgolj dve možnosti ukrepanja: prva je »drastično ustavljanje javnega življenja, zapiranje meja, omejevanje stikov, depresija«, druga pa obvezna uporaba mobilne aplikacije za gibanje, torej aplikacije za pametne telefone, s katero naj bi uspešno zajezili epidemijo bolezni covid-19. S tem nam Janša pravzaprav ponuja zgolj dva možna scenarija – brez alternative, brez vmesne poti: prvi scenarij je obup, povezan s strogimi lockdown omejitvami, drugi pa odraža slepo verovanje v tehnologijo, ki verjetno ne bi imela želenega učinka – na kar kažejo izkušnje s podobnimi aplikacijami v tujini. V najslabšem primeru se lahko prisilna raba tovrstne aplikacije prevesi v vladni nadzorni sistem jutrišnjega dne, ki v številnih razsežnostih spominja na orwellovsko distopijo in odpira malo morje etičnih dilem o kršenju zasebnosti. Več

  • »Ustavimo sovraštvo za dobiček«

    Facebook, največje spletno družabno omrežje, dovoljuje širjenje lažnih novic, napačnih informacij in sovražnega govora. To seveda ni nič novega: spomnimo se denimo afere Cambridge Analytica. A zdaj, v duhu časa, ko so večja podjetja tarče ostrih kritik, če ne izrazijo javno svojih političnih stališč in moralnih vrednot, se številni veliki oglaševalci in korporacije temu upirajo: Facebooku so začasno nehali plačevati za targetirano serviranje svojih oglasov. Z bojkotom želijo doseči, da bi Facebook uvedel strožji nadzor nad širjenjem lažnih novic in sovraštva. Množični bojkot Facebooku pošilja močno sporočilo: »Njegov dobiček nikoli ne bo vreden spodbujanja sovraštva, pristranskosti, rasizma, antisemitizma in nasilja.« Več

  • Sporna cenzura

    Scott Morrison, predsednik avstralske vlade, je v nedavnem radijskem intervjuju izjavil, da v Avstraliji nikoli ni bilo suženjstva. Javnost je bila zgrožena, na družabnih omrežjih pa se je razvnela debata o avstralski zgodovini izkoriščanja avtohtonih prebivalcev. Do Morrisonove kontroverzne izjave sta bila ostro kritična tudi časnika The Guardian in Daily Mail, a so ju na Facebooku, najpopularnejšem družabnem omrežju, utišali algoritmi za prepoznavanje neprimernih objav, ki kršijo t. i. »skupnostne standarde«. Več

  • Kip trgovca s sužnji so protestniki zrušili in potopili na »dno morja«

    V središču britanskega mesta Bristol je od leta 1895 stal bronasti kip Edwarda Colstona, razvpitega trgovca s sužnji. Ni treba posebej poudarjati, zakaj je bil spomenik žaljiv do temnopolte manjšine, ki je nekaj let vztrajala, da mora mesto sramotni kip odstraniti. Več

  • sLOVEnija skozi blodnjave oči Netflixa

    Uradna spletna stran Republike Slovenije je te dni s ponosom oznanila, da se je naša majhna podalpska deželica znašla na Neftlixu, ameriškem velikanu za pretakanje videovsebin: »Sto dvainosemdeset milijonov naročnikov iz sto devetdesetih držav bo lahko gledalo serijo, ki sedeminštirideset minut prikazuje naravne, kulturne in gastronomske lastnosti Slovenije,« je zapisano v spletni objavi. Slovenija – oziroma ljubljanska gostilnica Žmauc – je namreč osrednja tema prve epizode druge sezone dokumentarnega resničnostnega šova Restaurants on the Edge (Restavracije na robu), v kateri »dream-team«, trojec samooklicanih rešiteljev propadajočih restavracij, po vsem svetu »rešuje« gostilne, ki imajo potencial, a nimajo najbolj premišljenih jedilnikov, propadale pa naj bi tudi zaradi slabih notranjeoblikovalskih odločitev. Večina gledalcev serije verjetno nikdar ni – in ne bo – potovala v Slovenijo, zato se bo o naši eksotični kulturi podučila na podlagi (za Slovenijo resnično nereprezentativnih) tradicij in značilnosti, na katere se osredotoča serija. Do konca svojih dni bodo živeli v zmotnem prepričanju, da je Slovenija dežela, kjer cele dneve glodamo polhe in se v jamah nacejamo z oranžnim vinom. Več

  • Leti, leti, leti – vavčer

    Sredi marca, ko se je epidemija novega koronavirusa uradno spremenila v pandemijo in se je v Evropi prižgal rdeči alarm, smo se morali mnogi popotniki nemudoma evakuirati v domovino, saj je bila napoved bližnje prihodnosti v daljnih krajih, kjer so iz dneva v dan potrjevali več in več potrjenih primerov okuženih, izjemno mračna. Svojci, uslužbenci veleposlaništev, uslužbenci zunanjega ministrstva in krizne konzularne celice so nam v skrb zbujajočem in zaskrbljenem tonu velevali, naj se čim prej vrnemo v Slovenijo, saj bomo sicer verjetno obtičali v tujini: letalski promet je namreč počasi ugašal, letališča so zapirala svoja vrata, države so zapirale svoje meje. Službe za pomoč strankam in klicni centri letalskih družb so bili tako preobremenjeni, da smo se lahko za potencialno reorganizacijo in menjavo datuma povratnega leta dogovarjali zgolj osebno na letališčih, kjer pa je vladal totalen kaos. Na glavnem letališču v Mexico Cityju smo bili del velike horde zaskrbljenih potnikov, ki so v paniki želeli priti domov, a ni bilo jasno, ali bo to sploh mogoče: vsi leti Lufthanse, ki so bili prvotno načrtovani iz Mehike v Evropo, so bili odpovedani, razen enega samega večernega leta, ki pa je bil prepoln. Skupaj z okoli stotimi potniki smo pristali na čakalni listi: letališki uslužbenci so nam povedali, da nam bodo kakšne pol ure pred zadnjim možnim letom v Frankfurt sporočili, ali kdo izmed potnikov, ki ima rezerviran sedež na letalu, ni prispel, saj lahko v tem primeru morda zasedemo njegovo mesto. Ko je napočila ura, je uslužbenka Lufthanse začela klicati imena srečnežev, ki so jih izbrali po neznanem kopitu. Vzdušje je bilo resnično tesnobno: živčnost, ki nas je mučila, je spominjala na študijska leta, ko smo s kolegi čakali, da nam sporočijo, ali smo opravili kakšnega od ključnih izpitov. Ko so poklicali naša imena, se nam je od srca odvalila ogromna skala. Več

  • »Kaj ti bo 5G, če si kupil kolo«

    Najbolj goreči verniki bizarnih teorij zarote, po kateri je 5G – prihajajoča peta generacija mobilne brezžične povezave – krivec za pandemijo koronavirusne bolezni, so stvari vzeli v svoje roke in zagnali usklajeno akcijo zaži--ganja oddajnih stolpov, potrebnih za delovanje nove generacije omrežja. V Veliki Britaniji in na Irskem so jih požgali več kot 50, Nizozemska poroča o več kot 15 požigih, oddajni stolpi pa so zagoreli tudi v Belgiji in na Cipru. Konspirološki vandali požigalske akcije pogosto podpišejo z grafiti, z gesli, ki nasprotujejo povezavi 5G. Več

  • Mesto, ki nikoli ne spi, je zaspalo 

    Po reportažah iz Metlike in Šmarja pri Jelšah, slovenskih žarišč koronavirusa, se selimo v New York, ameriški epicenter pandemije, kjer se osemmilijonsko prebivalstvo zadnjih nekaj dni uvaja v novi red, v družbo samoizolacije. Mesto, ki nikoli ne spi, je čez noč zaspalo. Po znamenitem Times Squaru se namesto večtisočglave množice sprehaja peščica ljudi, oglasni panoji pa bliskajo in svetijo predvsem golobom. Ljudje panično nakupujejo – testenine, riž, konzervirano hrano in toaletni papir. Ulice so razmeroma prazne, polnijo jih predvsem dostavljavci hrane, ki privilegiranim meščanom prinašajo priboljške v razkuženi embalaži. Zaprli so se bari in restavracije, muzeji, gledališča, klubi in koncertna prizorišča. Šole in nesramno drage univerze so izobraževalne dejavnosti prenesle na splet. Pisarniško delo se je preselilo v »udobje« stanovanj, večinoma miniaturnih in izjemno dragih. Ker se je začelo množično odpuščanje, v mestu vlada tesnoben občutek socialne in ekonomske negotovosti. Ta bremeni tudi nekatere od mladih sogovornikov, ki so za Mladino poročali o svojih izkušnjah, vtisih in mislih o novem New Yorku, o nekdanjem »mestu sanj«, ki je čez noč postalo mesto duhov. Več