Gregor Kocijančič

  • Gregor Kocijančič  |  foto: Borut Krajnc

    27. 9. 2019  |  Mladina 39  |  Kultura

    Eva Mahkovic: Mnoge plati potrošništva se tudi meni zdijo ogabne, nekaterim pa se pač vdajam

    Eva Mahkovic je triintridesetletna dramaturginja, ki že desetletje deluje v Mestnem gledališču ljubljanskem, med drugim je sodelovala tudi pri dveh velikih gledaliških koprodukcijah, Iliadi (v režiji Jerneja Lorencija) ter Vojni in miru (v režiji romunskega režiserja Silvia Purcăreta). Je tudi prevajalka in avtorica dramskih adaptacij romanov ter izvirnih dramskih besedil: leta 2017 je bil v Lutkovnem gledališču Ljubljana uprizorjen njen odlično sprejet dramski prvenec Male kraljice v režiji Jaše Kocelija. Udejstvuje se tudi kot avtorica kratkih proznih tekstov in poezije, ki jih redno objavlja na svojem Facebook profilu, nedavno pa je izbrane zapise s Facebooka pod okriljem založbe Beletrina izdala v žanrsko izmuzljivi knjigi Na tak dan najbolj trpi mastercard, zbirki vinjet, dnevniških zapisov in proznih pesmi. Več

  • Gregor Kocijančič  |  foto: Borut Krajnc

    13. 9. 2019  |  Mladina 37  |  Družba

    Dan Podjed, antropolog: Digitalni totalitarizem, sistem družbenega razvrščanja, bo deloval

    Dan Podjed (1975) je antropolog, ki raziskuje pod okriljem Inštituta za slovensko narodopisje Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU, projektno sodeluje z Inovacijsko-razvojnim inštitutom Univerze v Ljubljani ter poučuje na ljubljanski Filozofski fakulteti. V raziskovalnem delu na presečišču različnih ved preučuje družbene fenomene, povezane z odnosom med ljudmi in sodobnimi tehnologijami. Za svojo nedavno izdano knjigo Videni, ki nosi podnaslov Zakaj se vse več opazujemo in razkazujemo, pravi, da je »bila zastarela v trenutku, ko je izšla«, saj v njej raziskuje hitro razvijajoč se svet visoke tehnologije, s katerim je tako rekoč nemogoče ostati ustrezno seznanjen: »kot bi bil na tekočem traku, na katerem tečeš hitreje in hitreje, a si ves čas na istem mestu,« pravi. Več

  • Gregor Kocijančič  |  foto: Uroš Abram

    13. 9. 2019  |  Mladina 37  |  Kultura  |  Portret

    Nika Ham, umetnica, ki pred galerijskimi nadzornimi kamerami zganja navihane vragolije

    Če se boste nič hudega sluteči sprehajali po kakšni ugledni umetniški ustanovi, denimo po dunajskem muzeju Albertina, pa bo mimo vas priskakljalo razigrano dekle s plinsko masko, se nikar ne čudite. To je verjetno Nika Ham, sedemindvajsetletna umetnica iz Ljubljane, letošnja nominiranka za nagrado OHO in članica umetniškega kolektiva Laibach. Mlada umetnica si čas krajša s tem, da v muzejih in galerijah po Evropi zganja vragolije, ki jih snemajo nadzorne kamere, nastale posnetke pa nato montira v duhovite videokolaže. Kot dolgoletna čuvajka v ljubljanski Moderni galeriji dobro ve, česa obiskovalci ne smejo početi, ko pa v poznih večernih urah v galerijskih sobanah ostane sama, počne ravno to, česar drugi ne smejo: od sprehajanja psov prek kotaljenja po tleh do prižiganja cigaret v družbi stalne zbirke slovenskih impresionistov. Več

  • Nič lajkov na dan prežene influencerje stran

    Najbolj lajkana fotografija na Instagramu je slika kokošjega jajca, ki jo je objavila Kylie Jenner, prejela pa je več kot 33 milijonov lajkov. Borut Pahor je za pred nedavnim objavljeno fotografijo, na kateri »plava delfinčka«, prejel 3509 lajkov. Mladina je za objavo naslovnice prejšnje številke revije prejela 51 lajkov. Verjetno bodo tovrstni podatki kmalu postali skrivnost. Instagram, eno vodilnih družabnih omrežij, ki je v lasti Facebooka in se lahko pobaha z več kot milijardo uporabnikov, te dni v šestih državah po svetu preizkuša nov model delovanja, ki število lajkov in ogledov videov skriva pred javnostjo. Tech velikani, ki vodijo Instagram, to počnejo pod pretvezo, da jih skrbi za krhko duševno zdravje uporabnikov priljubljene platforme. Več

  • Preganjavica

    Če uporabljate družabna omrežja, ste te dni brez dvoma zasledili mnogo fotografskih manipulacij, v katerih naj bi bili vaši prijatelji (oziroma ljudje, ki jim sledite na spletu) videti kot starčki, a pravzaprav so videti kot počlovečen skrotum. #faceappchalange, spletni »izziv«, pri katerem v aplikacijo FaceApp naložimo svoj selfi, aplikacija pa naš obraz v nekaj trenutkih umetno postara za kakšnih štirideset let – tako da nam z digitalno obdelavo zguba kožo in posivi pričesko –, je iz nekega razloga čez noč postal viralna uspešnica. Verjetno zato, ker nas iskreno zanima, kako bi bili – po interpretaciji neke prismuknjene aplikacije – videti stari in zgubani, predvsem pa zato, ker si s spletno objavo ostarele različice samih sebe zagotovimo zajetno število lajkov. Več

  • Gregor Kocijančič  |  foto: Borut Krajnc

    12. 7. 2019  |  Mladina 28  |  Družba

    "V slovenski šoli v Argentini so nas učili, da so bili domobranci dobri in pošteni katoličani, partizani pa zlobni materialistični ateisti"

    Nadia Molek (1979) čuti pripadnost dvema domovinama. Rodila se je v Buenos Airesu, tam je preživela večino življenja in na Filozofski fakulteti Univerze v Buenos Airesu tudi diplomirala iz antropologije. Že v otroških letih se je za nekaj let preselila v Slovenijo, v rodno deželo starih staršev, ki so se izselili v Argentino. Zdaj se je tukaj ustalila in si ustvarila družino. Ker so ji bili med bivanjem v dveh državah predstavljeni različni vidiki slovenstva, je že zgodaj začela prevpraševati svoj izvor in narodno pripadnost. V raziskovalnem delu se zato z vidika antropologije ukvarja z vprašanjem narodne identitete Slovencev v Argentini, nagrajeno diplomsko delo pa je pod pokroviteljstvom Inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU razširila v monografijo Biti Slovenec v Argentini: kompleksnost identitetnih procesov argentinskih Slovencev. V knjigi se na podlagi analize družbeno-kulturnih in zgodovinsko-političnih okoliščin ukvarja z vprašanjem, kako potomci slovenskih izseljencev vzpostavljajo identiteto v argentinskem kontekstu. Diskurz o slovenskih priseljencih v Argentini je sicer še vedno osredotočen predvsem na dogajanje med drugo svetovno vojno in po njej, Nadia Molek se pri raziskovanju slovenstva v Argentini posveča razlikovanju med različnimi izseljenskimi valovi in primerjavi vzpostavljanja identitete pri vsakem od njih. Več

  • Kako brati ulice?

    Med Ljubljančani zaradi majhnosti središča mesta, v katerem živijo, velja, da ga poznajo do potankosti. Številnim Ljubljančanom – pa ne le njim, isto se dogaja v tako rekoč vseh mestih – se zdi, da novejše mestne predele odkrijejo zgolj takrat, ko obiščejo kakšnega novega znanca in z njegovega balkona uzrejo neznano dvorišče. A v Ljubljani slehernika dejansko obkrožajo številne stvari, ki pripovedujejo očarljive zgodbe, obdajajo ga podrobnosti, v katerih se skrivata bogata zgodovina in sporočilnost, a jih bodisi niti ne zazna ali pa jih jemlje kot popolnoma samoumevne ter se mimo njih dan za dnem sprehaja, ne da bi se o njih spraševal. Za odpiranje novih obzorij mikro sveta so tu številna tematska vodstva po mestu, ki se osredotočajo na alternativne vidike pristne ljubljanske izkušnje. Več

  • Festivalski plonklistek 2019

    S poletnimi glasbenimi festivali je podobno kot z obalnim letovanjem: Hrvaška ponuja mnogo več kot naša podalpska deželica, kar je najočitneje na področju plesne elektronike. Večina naših žurerjev in glasbenih entuziastov bo zavoljo pestrih festivalskih programov morala začasno migrirati na hrvaško obalo, kot bodo storili tudi Britanci, ki so se že pred slabim desetletjem naveličali nalivov in shojenega blata na domačem otoku ter dobršen del svojih rejversko festivalskih aktivnosti preselili k našim južnim sosedom. Razmeroma pestro je sicer tudi v Srbiji, na Madžarskem, v Italiji in v Avstriji. Tamkajšnje največje festivale, FM4 Frequency, Sziget in Exit, bi verjetno najslikoviteje opisala fraza »svega i svašta«: na programih vseh treh festivalov mrgoli toliko izvajalcev, da se resnično za vsakogar najde nekaj. Več

  • Gregor Kocijančič  |  foto: Uroš Abram

    14. 6. 2019  |  Mladina 24  |  Kultura  |  Portret

    Neomi, glasbenica, ki sklada in poje takrat, ko ne rešuje življenj

    Vsakdo med nami verjetno pozna koga, ki mu v urnik uspe strpati šestnajstkrat več dejavnosti, kot jih zmoremo opravljati sami, in nas s svojo hiperproduktivnostjo, ki spominja na nadnaravne moči stripovskih superjunakov, pripravi do tega, da se zamislimo nad sabo in prevprašujemo svojo brezplodno eksistenco. Ena takšnih je Saša Vipotnik, pevka in glasbenica, ki ustvarja pod imenom Neomi. Ko ne muzicira, dela v urgentni nevrološki in občasno v epileptološki ambulanti. Poleg tega, da njena dežurstva na urgenci včasih trajajo tudi štiriindvajset ur ali več, ter dejstva, da njen raziskovalni fokus na človeške možgane terja konstantno izobraževanje, Neomi uspe najti čas za pisanje pesmi in koncertiranje z raznoterimi postavami svoje nenehno spreminjajoče se zasedbe. Več

  • Gregor Kocijančič  |  foto: Borut Krajnc

    24. 5. 2019  |  Mladina 21  |  Družba

    Frank G. Karioris: Ko moški ženski plača pijačo, to v nezavednem izraža predpostavko, da so moški delavci, ženske pa so mame, skrbnice, da nimajo službe

    Frank G. Karioris je eden vodilnih raziskovalcev na področju kritičnih študij moškosti. Na univerzi v Pittsburghu predava o spolu, spolnosti in ženskih študijah. Ukvarja se s temami, ki so povezane z moškostjo, spolom, visokošolskim izobraževanjem in družbeno teorijo, ter preučuje, kako so ta področja med seboj povezana. Na začetku letošnjega leta je izdal knjigo o heteronormativnih odnosih v univerzitetnih kampusih, ki je temeljila na njegovi doktorski disertaciji. Več