Katja Perat

28. 12. 2018  |  Mladina 52  |  Komentar

Bližnja srečanja tretje vrste

Dvajsetega septembra 1961 sta se Barney in Betty Hill vozila skozi noč, kot jaz nocoj, na poti s počitnic pri Niagarskih slapovih, ko sta v temi nad New Hampshirom uzrla svetlobo neznanega izvora

Betty in Barney Hill in »tisto«, kar sta videla

Betty in Barney Hill in »tisto«, kar sta videla

Ko v nočni temi nad Misisipijem skozi gozd drsim proti New Orleansu, v zastarel avtoradio skoraj 30-letnega volva 240 komaj verjetno doštukani iPhone predvaja Lore, podcast mojstra teme in suspenza Aarona Mahnkeja. Priložnosti (tema, avto, mistika) primerno se izbrana epizoda imenuje Izlet. So zgodbe, Mahnke sporoča poslušalcem, ki v tkanino pripovedovanega sveta zarežejo tako globoko, da za večno spremenijo ne samo njeno podobje, temveč tudi samo sestavo. Ena izmed njih je zgodba o Barneyju in Betty Hill, po kateri so skoraj vse popkulturne upodobitve vesoljcev od šestdesetih let z Dosjeji X na čelu podedovale motiv zunajzemeljske ugrabitve. Betty in Barney Hill sta tako rekoč lastnoročno izumila žanr malih mož, ki se v letečih krožnikih spuščajo nad Zemljo, si izposojajo ljudi za medicinske raziskave in jih nato malo rabljene in za večno zaznamovane vrnejo na Zemljo.

Koliko neki kraj obstaja kot presečišče fizičnih, kulturnih in političnih meja, ki so se nakopičile in prepletle v njegovem mesu, dokler niso mreže postale tako zapletene, da jih je bilo mogoče razložiti le še z legendo?

Dvajsetega septembra 1961 sta se Barney in Betty Hill vozila skozi noč, kot jaz nocoj, bila sta na poti s počitnic pri Niagarskih slapovih, ko sta v temi nad New Hampshirom uzrla svetlobo neznanega izvora. Bilo je, kakor bi se utrnila velika zvezda in se k tlom spustila z gibanjem, ki ne pritiče utrinkom, je kasneje povedala Betty. Nekaj kilometrov naprej pri Indijanski glavi se je reč spustila k njima in ju prisilila, da sta ustavila. S pištolo v eni roki in daljnogledom v drugi se je Barney približal plovilu, za katero je kasneje rekel, da ga je spominjalo na palačinko. V njem je uzrl osem do deset humanoidnih podob v svetlečih se črnih uniformah in v glavi zaslišal tuj glas, ki mu je veleval, naj se ne premakne. Presodil je, da mu navodila ni treba ubogati, zbežal nazaj k avtomobilu in v ihti odpeljal. Medtem ko je Betty oprezala za neznanim letečim predmetom, je ob prtljažnik njunega vozila že trčil val elektronskega zvoka, sledil je val tresočih se telesnih občutkov, nato pa sta Betty in Barney izgubila zavest. Ovedela sta se 56 kilometrov nižje, in kot se je izkazalo kasneje, z večurno zamudo. In seveda brez spomina. Potem je Barney začel piti. Betty pa je začela sanjati. Sanjala je ponavljajoče se sanje o tem, kaj naj bi se bilo zgodilo tisto noč, ki se je niti ona niti mož nista mogla zares spomniti. Čas, ki sta ga izgubila na poti skozi temo, se ji je začel vračati v sanjskih fragmentih, za katere je postala prepričana, da so v resnici fragmenti spomina. »Spomnila« se je, kako so ji drobni humanoidi, ki so ju ugrabili, ko je vprašala, od kod prihajajo, sprva pokazali zemljevid zvezd, a ga hitro umaknili, kot bi se ovedeli, da je zanje bolje, da ostanejo uganka. Spomnila se je tudi, da jima je bilo z Barneyjem rečeno, da bosta »pregledana«, in da njeni prošnji, da bi bila pregledana skupaj, ni bilo ugodeno. Spomnila se je igle, ki so ji jo ugrabitelji potisnili skozi popek, in tega, da so iz njenega telesa vzeli več različnih vzorcev tkiv in tekočin. Več ko je sanjala in več ko se je, po svojem prepričanju, spominjala, lažje je razumela, zakaj sta se z Barneyjem tiste noči domov vrnila z raztrganimi oblačili in zakaj je bila prva stvar, ki sta jo naredila, da sta šla pod tuš. Pa tudi zakaj je Barney začel piti. Čeprav je bilo možu še največ do tega, da bi čim prej pozabil še tisto malo, česar se je spominjal, je Betty vztrajala, da je treba stvari priti do dna. Najprej se je obrnila na vojaško oporišče, kjer niso točno vedeli, s čim ji lahko pomagajo, nato na psihoterapevta in končno je pristala pri hipnotizerju, kamor je zvlekla tudi Barneyja, njegovim zadržkom navkljub. Kar je bilo pod hipnozo povedanega, je v marsičem, čeprav ne povsem, spominjalo na Bettyjine sanje. Merjenje, proučevanje, analiza – poseg vednosti v človeško telo, v njeno, v Barneyjevo. Benjamin Simon, izvajalec, nadzornik in tolmač hipnoze, se ni mogel pripraviti do tega, da bi verjel zgodbi o vesoljcih, je pa vztrajal, da sta zakonca Hill, karkoli že se je zgodilo z njima, živela v prepričanju, da je resnična, in čustvovala, kot bi bila – kot bi bila merjena, proučevana, analizirana, kot bi kdo zares posegel v njuni telesi. Uradna psihiatrija je sklenila, da sta bila v stresu. Zakaj? Ker je bil Barney črn in sta bila Hillova eden redkih rasno mešanih parov na začetku šestdesetih let in zato nenehno izpostavljena nizki stopnji tesnobe, ki je v zasedi čakala, da prevzame krmilo. Ker so merjenje, proučevanje, analiza in poseganje v človeško telo stalnice rasnega diskurza, ki so ga okronali evgenika, nacizem in apartheid, in ker vsak, ki ga je zgodovina prisilila, da njihovo nasilje občuti na lastni koži, ve, da v najboljšem primeru prinašajo rane in bolečino, v najslabšem pa ponižanje in smrt, pogosto zlizana v neločljivo celoto. In ker je včasih pretežko misliti, da so vse to stvari, ki smo si jih omislili ljudje sami, si je treba omisliti vesoljce.

Zgodbe o stiku so postale stalen spremljevalni program s hladno vojno podložene druge polovice 20. stoletja na obeh straneh železne zavese in znotraj nje same. Od Lemovega Solarisa, planeta, katerega edini prebivalec, misleči ocean, opazovalcem nenehno uresničuje skrite fantazije, ki jih spravljajo v grozo, do Dosjejev X, ki so v neskončnost preigravali vprašanje, ali bi Američani raje videli, da so tisto, kar jih ogroža, vesoljci ali njihova lastna oblast, so Nezemljani obvladovali popkulturno domišljijo druge polovice 20. stoletja. Vse te zgodbe imajo nekaj skupnega: čeprav ni nujno, da je stik sam po sebi neprijeten ali ogrožajoč, je skoraj samoumevno, da ga bodo tisti, ki o njem pripovedujejo, razumeli kot takega. Morda je to najbolje razvidno na primeru Lemovega Solarisa: nezemeljska pamet lahko dobesedno obudi tvojo mrtvo ženo, pa se boš še vedno spraševal, kaj le ima za bregom. V zgodbah o stiku nam tisto, kar prihaja z nami v stik, vedno prihaja nasproti kot sovražnik, že zato, ker se je bolje pripraviti na sovražnika kot biti neprijetno presenečen, ko je za priprave že prepozno. Od ideoloških predpostavk je odvisno, ali bodo zgodbe same s tem dejstvom pomirjene ali ga bodo problematizirale ali idealizirale in ali jih bo pripovedoval kdo, ki je resnično ogrožen, ali kdo, ki bi se rad prikazal kot takega, da bi svojo željo po premoči prikazal kot upravičen obrambni mehanizem. A vsekakor vse te zgodbe prigovarjajo k istemu problemu, ki je porodil Demokracijin natečaj za fašistoidno domoljubno pravljico, v kateri mora negativca igrati invazivna tujerodna vrsta, na koncu pa mora zmagati nacionalizem v spregi z vrednotami katoliške cerkve. Vse jih preganja vprašanje, kako misliti mejne prostore. Zgodbe o stiku se pojavijo, kadar se ideološka tkanina, ki nam je zagotavljala varnost in gotovost, natrga in nam pokaže, da nismo sami.

To med drugim pomeni tudi, da so zgodbe o stiku, podobno kot detektivke, zgodbe o krajih – natančneje zgodbe o krajih, kjer se je predvidljivost tako stanjšala, da lahko omogoči celo vdor zunajzemeljskega. Nekateri kraji so tanki, nam pove Kathryn Davis v romanu Tanek kraj, v katerem popisuje življenje na severu Nove Anglije v slogu, ki predpostavlja, da mora, kdor želi pripovedovati o mestu, vključiti vse njegove glasove, tudi živali in stvari. Za Kathryn Davis je tanek kraj kraj, kjer je tkanina, ki svet človeških stvari ločuje od sveta tistih drugih, tako razrahljana, da svetova pronicata drug v drugega. Ko se skozi temo vozim proti delti Misisipija, ki jo v človeški domišljiji zaznamujejo prostitucija, vudu, Beyonce in Pravi detektiv, kjer se vsaka druga hiša trži kot prekleta in duhovi prednikov lebdijo v megli nad mangrovami, razmišljam, na tankem kraju par excellence, koliko je tankost kraja odvisna od tega, koliko neki kraj obstaja kot presečišče fizičnih, kartografskih, kulturnih in političnih meja, ki so se nakopičile in prepletle v njegovem mesu, dokler niso mreže med njimi postale tako zapletene, da jih je bilo mogoče razložiti samo še z legendo. Včasih, kot na primeru romantične obsesije z ljudskim slovstvom, ustvarjamo mite zato, da bi se oddaljili od bivanjskega kaosa. A včasih, predvsem takrat, kadar to počnemo nezavedno, jih ustvarjamo, da bi si približali resničnost, ki se nam je oddaljila in se nam zdaj vrača kot simptom, kot duh, kot pošast iz močvare, kot svetloba neznanega letečega predmeta nad prelazom.

Bi si radi približali resničnost, ki se nam je oddaljila in se nam zdaj vrača kot simptom, kot duh, kot pošast iz močvare, kot svetloba neznanega letečega predmeta nad prelazom?

Kot v Dosjejih X Mahnke zgodbo o zakoncih Hill konča z besedami, da smo ljudje nagnjeni k temu, da bi radi verjeli. Pri tem se morda velja za trenutek pomuditi pri vprašanju, kako sta se vera in želja znašli v istem stavku. Kaj pomeni hoteti verjeti? Seveda to pomeni boriti se za pravico do tega, kar analitični um prepoznava kot iluzorno. Ampak – mar ne pomeni pravzaprav tudi tega, da bi radi obdržali pravico razumeti stvari v njihovi zapletenosti, ki jo je morda nemogoče razvezati in razvozlati? Da bi radi ohranili svetost, ki pritiče prostorom, kjer iz enega sveta vedno zeva drugi, in morda še tretji in morda četrti? Ko prispem v New Orleans in ga uzrem pri luči dneva, to mesto, ki so ga po Katrini ugrabili nepremičninski mešetarji z namero očistiti ga revščine in zmede po Orbanovi metodi (torej: revnih se znebimo tako, da jih izginemo, ne tako, da jim omogočimo delo), vidim, da je najmanj svet tam, kjer je že postal najbolj uniformen. In da je tanek samo še tam, kjer kultura kot narava v delti Misisipija razpada v nesmisel, iz katerega je narejena. In po tem vem, da hoteti verjeti zame lahko pomeni samo zadostiti pričakovanjem, ki jih je gotskemu romanu zastavil David Punter v uvodu h Geografiji gotike: opustiti željo, da bi svet prilagodili (torej: ga zožili) obvladljivemu merilu in ga ugledati v vsej njegovi zmedi, kot da je ves svet, vsako mesto, vsaka gora, vsak gozd tanek.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.