Evropa brez meja. Do kdaj še?

Smo prva generacija v novejši evropski zgodovini, ki je vsaj del življenja preživela brez meja. Ali smo tudi edina? Je to zgolj kratek trenutek razsvetljenja na večno razdeljeni celini?

Dvig schengenske meje na avstrijski strani mejnega prehoda Karavanke, 21. decembra 2007

Dvig schengenske meje na avstrijski strani mejnega prehoda Karavanke, 21. decembra 2007
© Matej Leskovšek

Seveda tudi današnje generacije meje občutijo zelo različno. Milenijska generacija jih ne pozna in ji ni bilo nikoli treba imeti potnih listov, razen za poti zunaj Evrope. Ljudje moje generacije še zelo dobro vedo, kaj je meja. Vsak ima številne spomine nanjo, na prehode, izkušnje s cariniki. Vznemirjenje, doživetje, pogosto tudi strah in ponižanje. Moja prva otroška izkušnja sega v sredino šestdesetih let, ko smo šli kupit pralni stroj v Trbiž (Tarvisio). Nekaj, kar danes narediš v najbližjem marketu, je bil takrat družinski podvig desetletja. Potem sva se z očetom enkrat ali dvakrat z mopedom zapeljala tudi v Avstrijo, po kratke irhaste hlače, ki smo jih tedaj po jodlarskem nemško-avstrijskem vzoru gulili na Gorenjskem. Nekaj poletij sem kot otrok preživel pri teti v Ladri pri Kobaridu. Teta je z maloobmejno prepustnico vsak teden hodila v Italijo prodajat jajca, maslo, kure in podobne zadeve, vračala se je s stvarmi, ki se pri nas niso dobile ali so bile teže dostopne. To je bil pomemben zaslužek za vsakdanje preživetje. Zelo dobro se spomnim prvega prehoda v vzhodnoevropski svet. Iz Zrenjanina sem se v študentskih letih z lokalnim avtobusom peljal v Temišvar v Romuniji. Stisnjen med jugoslovanske prodajalke vegete in drugih jugoproizvodov, ki so vse imele maloobmejne prepustnice. Bil sem edini s potnim listom in jugoslovanski cariniki so me takoj osumili, da imam kaj za bregom. Slekli so me dobesedno do golega, zasliševali debelo uro, medtem ko so domačini radovedno gledali skozi šipo carinarnice, kaj se dogaja. Pri Romunih je šlo gladko, šofer jim je po utečeni proceduri izročil steklenico vinjaka in nekaj najlonk, seveda pa so nas kljub temu pustili čakati kakšni dve uri, morda še več, čeprav je šlo za redno progo. Da se ve, kdo so miličniki in cariniki in kaj je oblast! To je bil sicer utečen ritual na vseh vzhodnoevropskih mejah, ki smo ga hitro posvojili.

Megleno se spomnim verza neke pesmi iz sedemdesetih let, ki je nastala v podpro slovenski manjšini na Koroškem: »Ko bo Evropa nekoč brez meja / vsi bomo bratje in sestre tedaj.« Čeprav smo v Jugoslaviji in Sloveniji tedaj že dolgo imeli odprte meje, je bila Evropa brez meja nepredstavljiva, pesniško sanjarjenje. A tudi v Jugoslaviji je bila vojska na mejah in s pooblastili, da pregleduje in po presoji zapira civiliste. Tudi tako izkušnjo imam, zgolj zaradi hoje (pre)blizu meje.

Pri generacijah, ki so preživele drugo svetovno vojno, je meja ena najhujših osebnih in družinskih travm, tudi tragedij. Ni pa več kolektivnega zgodovinskega spomina na to, da je generacija naših staršev ali starih staršev med drugo svetovno vojno živela ob bodeči žici in z njo. Z neizbrisnim spominom nanjo živi le še generacija, ki je okupacijske meje preživela v otroških letih. Med okoli sedemdesetimi intervjuvankami in intervjuvanci, kolikor nam jih je v okviru projekta o okupacijskih mejah uspelo posneti doslej, ni niti enega, ki ne bi s tesnobo spremljal današnjih rezilnih žic, zapiranja meja, plavajočih trupel v Kolpi. In temu početju odločno nasprotoval. Njihovo življenje so zaznamovali etnocidno in genocidno ravnanje okupatorjev, prisilne migracije, begunstvo, skrivni, življenjsko tvegani prehodi meje. Zaradi preživetja. Ali upora. Smrt na minskih poljih zgolj zato, ker je nekdo šel iskat tolažbo k maši, ki jo je en okupator dovoljeval, drugi pa ne.

Nekaj poletij sem kot otrok preživel pri teti v Ladri pri Kobaridu. Teta je vsak teden hodila v Italijo prodajat jajca, maslo, kure, vračala se je s stvarmi, ki se pri nas niso dobile.

Med drugo svetovno vojno je bilo na 20.000 kilometrih današnjega slovenskega ozemlja več kot 560 kilometrov okupacijskih meja. Potekale so od zamočvirjenih porečij Mure in Drave do vrha Triglava; od Sotle in Kolpe do Peči nad Ratečami; od predmestij Ljubljane prek Polhograjskih dolomitov do Idrije in naprej. Njihove ostanke lahko spremljate še danes, so nezaceljene rane narave, čeprav večina ljudi hodi mimo materialnih ostankov okupacijskih meja, ne da bi jih sploh opazila ali pa ne ve, za kakšne zgodovinske ostaline gre. Lahko začnete kar v Ljubljani, ki je bila – upajmo prvič in zadnjič v zgodovini ! – ne samo obdana z žico, ampak tudi obmejno mesto. Mestni tramvaj do Šentvida je moral prečkati državno mejo med Italijo in Nemčijo. Tako kot jo je v času hladne vojne vse do padca berlinskega zidu berlinska podzemna železnica med ZRN in NDR. A je Berlin kot obmejno mesto in simbol razdeljenosti povojne Evrope v vseh učbenikih. Da je podobno usodo ne tako dolgo pred tem doživljala tudi Ljubljana, danes ne ve niti večina njenih prebivalcev.

Ali drug primer. Še danes lahko najdete ostanke bodeče žice, kolov in mejnih kamnov v visokogorju. Kakšna norost je lahko gnala ljudi, da so na dvatisočake vlekli več deset kilogramov težke mejne kamne in na redkih prelazih, še danes komaj dostopnih tudi izurjenim planincem, postavljali ograje z bodečo žico? Kakšna ideologija lahko pripelje narod do takega nerazumnega označevanja prostora, ki naj bi mu pripadal tisočletja v prihodnosti, zruši pa se v krvi in plamenih že po nekaj letih?

Ljubljana je bila v času druge svetovne vojne popolnoma obdana z žico od 23. februarja 1942 do 9. maja 1945

Ljubljana je bila v času druge svetovne vojne popolnoma obdana z žico od 23. februarja 1942 do 9. maja 1945
© MNZS

Po drugi svetovni meji je Slovenija dobila novo zahodno mejo. V svoj prid, a po ozemlju, kjer je prej nikoli ni bilo. Sekala je njive, travnike, hiše in gospodarska poslopja. Ljudje so ponoči premikali količke, ki so jih zabijali člani razmejitvenih komisij, da so ohranili meter ali dva ozemlja več. Z vinom in pršutom so skušali omehčati tiste, ki so meje določali, da so jo potegnili malo stran od hiše. V vasi Miren pri Novi Gorici je meja diagonalno presekala pokopališče. Dokler je bila meja provizorična, so na pogrebih ob navzočnosti graničarjev krsto potiskali iz ene države v drugo, da so se sorodniki lahko poslovili od pokojnice ali pokojnika. Do sredine petdesetih let so bili prehodi meje redki, pravico do njih pa so imeli ljudje, ki so živeli v stometrskem obmejnem pasu, in dvolastniki, to je ljudje, ki so imeli zemljo na obeh straneh meje. Obmejni prebivalci so bili prvi kupci zahodnega blaga, ki so ga nato tihotapili v Slovenijo. Skrivali so ga največ v kolesa ali pod obleko, glavni artikli pa so bili sladkor, kava, riž, limone, zdravila, milo, fotografski aparati in drugo blago, ki ga je v Sloveniji primanjkovalo, modra galica, ki so jo potrebovali pri vzgoji trte, ter celo sirkove krtače in sirkove metle. V glavnem je šlo pri teh nakupih za blagovno menjavo, v Italijo so tihotapili meso, žganje, jajca, maslo. Nekateri tihotapci so delali tudi v dogovoru s policijo in pomagali oblastem pri nabavi pisarniškega materiala, pisalnih strojev in podobno. V prvi polovici petdesetih let so donosen tihotapski posel postajali že tudi modni artikli, zlasti t. i. šuškavci, šumeči dežni plašči iz umetnega materiala. Tvegani tihotapski posli so se vedno splačali, to vemo še iz izmišljene zgodbe o Martinu Krpanu, v realnosti pa od rapalske meje v dvajsetih letih do jugoslovanske v osemdesetih. Marsikdo iz obmejnih krajev si je v prvih povojnih letih s prisluženim denarjem lahko postavil celo hišo, znan je primer, ko je nekdo za tihotapljenje naredil kar skrivno žičnico. Poleti 1950 je prišlo do srečanja prebivalcev z obeh strani meje na mejnem prehodu v Rožni Dolini. Srečanje naj bi pripomoglo k obnovitvi prijateljskih in sorodnih stikov prebivalcev na obeh straneh meje ter naj bi se ponovilo v nedeljo za tem, vendar je siloviti val množice z jugoslovanske strani mejo podrl, ljudje pa so se do poznih večernih ur razkropili po goriških trgovinah, kjer so v glavnem kupovali metle in sirkove krtače. Dogodek je izzval različne komentarje: jugoslovanski tisk je o njem molčal, zamejski je pisal o podrtju krivične meje, nacionalistični italijanski o »pohodu lačnih«. V naslednjih desetletjih smo zaradi mejnih sporazumov živeli znosno, v kulturni in politični mešanici vzhoda in zahoda, severa in juga, v ozračju socialističnega potrošništva, kar vse je oblikovalo tudi današnjo slovensko družbo. Smo mešanica kultur, ki so se tukaj gnetle, tudi spopadale skozi stoletja zgodovine, iz česar smo ustvarili unikatno svojo. Za tako družbo so meje še posebej nesmiselne.

Danes je slovensko-hrvaška meja ožičena in zastražena bolj, kot je bila meja med fašistično Italijo in ustaško NDH med drugo svetovno vojno.

V navijaških razpravah o mejah in beguncih le redko kdo pomisli, da bi v zadnjih jugoslovanskih vojnah begunstvo kaj lahko doživeli tudi sami. Da bi namesto tega, da smo mi, takrat z večjim razumevanjem, kot ga premoremo danes, sprejemali hrvaške in bosanske begunce, kaj lahko Italijani in Avstrijci sprejemali nas. Ali pač ne! Podobne razprave, kot je danes v Sloveniji o nekih drugih beguncih, so se njihovi politiki in mediji lotili o nas ob prvih znamenjih, da jugoslovanska kriza lahko pljusne čez meje. Kar prelistajte tedanje avstrijske časopise. Kaj lahko bi se zgodilo, da bi tedanja generacija slovenskih otrok mladost preživela v begunskih taboriščih in bila danes razseljena po svetu. Ne zaradi ekonomskih razlogov, kot se sicer množično dogaja, pač pa prisilno. Meja med tistimi, ki imajo vse, in tistimi, ki nimajo nič, ker so postali begunci, je zelo tanka. Mnogi v današnjih rekah beguncev so bili nekdaj premožni, pa so danes odvisni od pomoči drugih.

Je zapisano predaleč za zgodovinski spomin? Zapeljite se v Belo krajino, na Dolenjsko ali na Štajersko, ob mejo s Hrvaško. Pisal sem že o vasi Brezovica, kjer mejo na razdalji treh kilometrov prečkate petkrat ali šestkrat. Tam ena hiša nosi hrvaško, druga slovensko številko, eni plačujejo položnice Hrvaški, drugi Sloveniji. Meja seka gospodarska poslopja, hiše, v enem primeru tudi spalnico in zakonsko posteljo. Novozgrajenega mejnega prehoda za vasjo Hrvati ne priznavajo, do svojih hiš so zgradili obvoznico. Radatovići, slovenska vas z uniatskim (srbskim) prebivalstvom, je bila ves čas zgodovine del slovenskega ozemlja. Med drugo svetovno vojno je zato imela srečo, ker je zaradi prejšnjih administrativnih razdelitev v Jugoslaviji in Avstro-Ogrski pripadla Italiji, saj bi sicer gotovo doživela ustaški pogrom. Danes spada v Hrvaško, čeprav je večina prebivalcev leta 1990 podpisala peticijo za priključitev k Sloveniji. Organizatorja podpisovanja in njegovo ženo so hrvaški policisti tedaj aretirali in oba za leto dni zaprli v samico ter obtožili vohunstva, ki sta ga bila nato na sodišču oproščena. V bližino vasi so stacionirali paravojaško enoto, tako da so prebivalci mesece vsak trenutek s strahom pričakovali, kdaj jih bo doletela usoda drugih srbskih vasi na Hrvaškem. Mislite, da so tedanje slovenske oblasti karkoli storile v zvezi s tem?

Danes je slovensko-hrvaška meja ožičena in zastražena bolj, kot je bila meja med fašistično Italijo in ustaško NDH med drugo svetovno vojno. Še Nemci, čeprav naj bi bila to južna meja tisočletnega rajha proti balkanskemu barbarizmu in temu primerno utrjena in minirana, so iz pragmatičnih razlogov na Štajerskem imeli številne mejne prehode, ki so jih današnje slovenske oblasti zaprle in ožičile, ljudje pa morajo delati ovinke po trideset in več kilometrov, da pridejo do svoje njive.

Naš geografski položaj je hkrati velika prednost in veliko breme. Kaj lahko si je danes tudi nekomu, ki ni zgodovinar, predstavljati, kaj bi se zgodilo, če bi EU razpadla in bi se vrnili v trideseta leta z nacionalističnimi in fašističnimi ureditvami v sosednjih državah. Hrvaški ustaši so med obema vojnama risali mejo Velike Hrvaške v triglavskem pogorju, Slovenci so bili zanje gorski Hrvati. Danes je ustaštvo na hrvaškem nekakšna poluradna ideologija. Med drugo svetovno vojno so Nemci njihove aspiracije močno omejili, dovolili so jim, da okupirajo le manjši del slovenskega ozemlja. Madžarska trianonske pogodbe iz časa po prvi svetovni vojni, ko je izgubila dve tretjini ozemlja, tudi Prekmurje, nikoli ni zares sprejela, še manj pozabila. S podporo manjšinam, s kulturnim in ekonomskim ekspanzionizmom, turizmom in na druge načine danes Orbán skuša začrtati stare meje. Podobno, čeprav manj opazno, delajo tudi Avstrijci in Italijani. Vse to je legitimno in logično, načeloma lahko celo obojestransko koristno. Dokler se spoštuje mednarodni red in dokler obstaja nadnacionalna EU. Pa potem? Le kaj bi (bo) naredila Slovenija v kriznih razmerah s svojo uborno politično elito, ideologizirano vojsko, ki ne ve, kaj bi sama s sabo in jo celo lastni vrhovni poveljnik razglaša za opravilno nesposobno (no, tudi sam je nekje tam), z zapravljeno ali prodano nacionalno ekonomijo? Ko kar naenkrat ne bo nikogar, ki bi odločal namesto nas. Bo pa odločal o nas. Bodo politiki slepo sledili Nemčiji in jo prosili, naj Slovenijo razglasi za protektorat in jo zaščiti? Kot so enkrat že. Ampak tudi Nemčija se spreminja. In to ne na bolje. Tam politično debato, tudi v parlamentu, zdaj usmerja AFD. Poleg tega Slovenija ni njen edini interes v regiji. Sloveniji v sedemindvajsetih letih obstoja ni uspelo vzpostaviti niti enega resnega zavezništva. Ker nima nobene usmeritve in načelnosti, ga tudi ne more. Bega kot kura od Bruslja do te ali one velike države, upajoč, da se ji ne bo treba odločiti ne za enega in ne za drugega. Poteptala je celo načela, na podlagi katerih je zase zahtevala neodvisnost. Preostane ji zgolj upanje, da se sedanje stanje ne bo drastično poslabšalo. Vsi okrog nas neprikrito krepijo nacionalne države na robu sprejemljivega ali čez, mi pa se obnašamo kot stara grofica v oskubenem dvorcu, ki noče opaziti, kaj se dogaja okrog nje, in brez načrtov živi v svojem majhnem, starem, preživelem svetu.

Hrvaški ustaši so med obema vojnama risali mejo Velike Hrvaške v triglavskem pogorju, Slovenci so bili zanje gorski Hrvati. Danes je ustaštvo na hrvaškem nekakšna poluradna ideologija.

Stanje, ki ga imamo danes, je posledica oblikovanja nacionalizmov v 19. in 20. stoletju, ki so uničili tradicionalne meje prejšnjih imperijev, sprožili procese vojskovanja, rasizma, ksenofobije in množičnih migracij. Meje niso naravni pojav, so posledica človeške aktivnosti. Kdor misli, da so novi nacionalizmi drugačni samo zato, ker imajo trenutno druge, notranje prioritete, je res naiven. Ekspanzionizem je vedno druga faza, takoj za notranjo konsolidacijo. V Italiji teza, da so bili na vzhodu države deležni »titoističnega pogroma«, nikoli ni zares zamrla. Danes to odkrito obuja Salvini, ki poziva Italijane, naj si ogledajo film o Normi Casetto (hčerki lokalnega fašističnega funkcionarja, ki so jo partizani v Istri ubili in so jo v Italiji postavili kot simbol vseh žrtev fojb). Objavil je celo seznam kinematografov, ki film vrtijo, italijansko levico obtožuje, da so vse povojno obdobje zamolčevali resnico o tisočih pobitih Italijanov. A Salvini zgolj nadaljuje italijansko državno interpretacijo zgodovine, ki so jo institucionalizirali leta 2005, ko so uvedli praznik v spomin na »krivično« pariško mirovno pogodbo, formalno sicer posvečen fojbam in eksodusu Italijanov iz Istre in Dalmacije. Na 1. kongresu evropskih izgnancev in beguncev v Trstu med 29. in 31. marcem 2007 je to jasno definiral tedanji predsednik Napolitano. V govoru je med drugim dejal: »… bilo je gibanje sovraštva in krvavega dejanja, in slovanski aneksionistični načrt, ki je prevladal predvsem v mirovni pogodbi leta 1947, je dobil mračne obrise etničnega čiščenja … Italija je postala svobodna in neodvisna, a je bila ponižana in pohabljena v svoji vzhodni pokrajini.« (Mojca Drčar Murko, Svetniški Italijani, grešni Slovani, Objektiv, Dnevnik, 24. februarja 2007, str. 20–21). Če imate »pohabljeno« mejo, je vendar jasno, kaj je treba storiti takoj, ko se ponudi zgodovinska priložnost, mar ne?

Izpostavljeni geografski položaj ima v ugodnih razmerah prednosti, ki pa se lahko hitro obrnejo. Slovenija je obkrožena z državami, ki so si jo v preteklosti lastile in si jo delile. Zgodovinske aspiracije še tlijo in nikoli ni mogoče zares reči, kdaj bodo znova vzplamtele. Lahko še dolgo ostane na ravni političnih govorov, »umetniških« del, ritualov, praznikov, delovanja revizionističnih organizacij. Prav tako pa lahko hitro prerase v strankarske in državne načrte.

Na mejo s Hrvaško smo leta 2015 postavili  žico

Na mejo s Hrvaško smo leta 2015 postavili žico
© Martin Lindič

Dvajseto stoletje v Evropi so zaznamovala tri obdobja, v katerih se je porušil stari red in so se oblikovale nove nacionalne države: balkanske vojne in prva svetovna vojna; druga svetovna vojna; padec berlinskega zidu in jugoslovanske vojne. Vse v življenju niti ne dveh generacij! Nikjer to ni bilo izraziteje kot na območju Balkana, katerega del je Slovenija. Gre za najbolj eksplozivno regijo v Evropi, s kopico nerešenih meja, ki nihajo od manjših sporov do roba nove vojne, vse skupaj pa je vezna posoda. Od mejnega spora med Slovenijo in Hrvaško, ki sta obe članici EU, do Kotorskega zaliva in polotoka Prevlake; do spornega mostu na Pelješac, ki ga EU celo financira (zaradi uspešnega hrvaškega lobiranja pri evropskih konservativcih je komisija zavzela stališče, da most ni povezan z mejnim vprašanjem); do meje na Donavi med Srbijo in Hrvaško; do srbsko-kosovske meje, ki je trenutno najbolj eksplozivna, saj Srbija celotno Kosovo šteje za del svojega ozemlja. Pri čemer vsaka sprememba na Kosovu nujno potegne za sabo krizo tudi v Bosni in Hercegovini (Republika srbska).

Kakšna norost je lahko gnala ljudi, da so na dvatisočake vlekli težke mejne kamne in na redkih prelazih, še danes komaj dostopnih tudi izurjenim planincem, postavljali ograje z bodečo žico?

Pogled na sosede na drugi strani meje se je spremenil, saj vojne iz devetdesetih let dvajsetega stoletja za sabo niso pustile samo nerešenih mejnih vprašanj med državami, pač pa tudi obsežna etnično očiščena obmejna ozemlja, uničeno obmejno gospodarstvo, prekinjene tradicionalne trgovske in socialne poti. V državah, ki so še ostale močno nacionalno mešane (BiH, Kosovo, Makedonija), v bosanskih kantonih in v razdeljenih mestih, v Mostarju (BiH) in Mitrovici (Kosovo), se pojavljajo notranje teritorialne delitve ter širši javnosti nevidne kulturne in psihološke meje. Konflikti imajo različno stopnjo intenzitete: ponekod ostajajo na ravni političnih in drugih provokacij, drugod so stalno na robu oboroženih spopadov ali nove vojne.

Februarja letos je predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker izjavil, da države zahodnega Balkana ne bodo vstopile v EU, če prej ne bodo rešile mejnih problemov. V praksi to pomeni latentno napetost brez realne možnosti za vstop, ki (v primeru, da se bo EU obdržala) lahko traja desetletja. In to je samo del problema. Na ozemlju nekdanje Jugoslavije se poleg nerešenih meja kažeta vsaj še dva potencialna vzroka za nov konflikt, ki imata zgodovinsko in politično konotacijo: geostrateški konflikt med Evropo, Rusijo in ZDA ter begunska kriza.

Za ekstremne primere označevanja suverenosti države, kot so stražni stolpi, bodeča žica, betonske ter druge ovire na mejah, smo bili le kakšno desetletje in pol prepričani, da pripadajo preteklosti. Tako kot potni listi in vizumi. Danes so znova tu. V Evropi brez meja, o kateri smo tako dolgo sanjali.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.