28. 12. 2018 | Mladina 52 | Komentar
Evropa brez meja. Do kdaj še?
Smo prva generacija v novejši evropski zgodovini, ki je vsaj del življenja preživela brez meja. Ali smo tudi edina? Je to zgolj kratek trenutek razsvetljenja na večno razdeljeni celini?
Dvig schengenske meje na avstrijski strani mejnega prehoda Karavanke, 21. decembra 2007
© Matej Leskovšek
Seveda tudi današnje generacije meje občutijo zelo različno. Milenijska generacija jih ne pozna in ji ni bilo nikoli treba imeti potnih listov, razen za poti zunaj Evrope. Ljudje moje generacije še zelo dobro vedo, kaj je meja. Vsak ima številne spomine nanjo, na prehode, izkušnje s cariniki. Vznemirjenje, doživetje, pogosto tudi strah in ponižanje. Moja prva otroška izkušnja sega v sredino šestdesetih let, ko smo šli kupit pralni stroj v Trbiž (Tarvisio). Nekaj, kar danes narediš v najbližjem marketu, je bil takrat družinski podvig desetletja. Potem sva se z očetom enkrat ali dvakrat z mopedom zapeljala tudi v Avstrijo, po kratke irhaste hlače, ki smo jih tedaj po jodlarskem nemško-avstrijskem vzoru gulili na Gorenjskem. Nekaj poletij sem kot otrok preživel pri teti v Ladri pri Kobaridu. Teta je z maloobmejno prepustnico vsak teden hodila v Italijo prodajat jajca, maslo, kure in podobne zadeve, vračala se je s stvarmi, ki se pri nas niso dobile ali so bile teže dostopne. To je bil pomemben zaslužek za vsakdanje preživetje. Zelo dobro se spomnim prvega prehoda v vzhodnoevropski svet. Iz Zrenjanina sem se v študentskih letih z lokalnim avtobusom peljal v Temišvar v Romuniji. Stisnjen med jugoslovanske prodajalke vegete in drugih jugoproizvodov, ki so vse imele maloobmejne prepustnice. Bil sem edini s potnim listom in jugoslovanski cariniki so me takoj osumili, da imam kaj za bregom. Slekli so me dobesedno do golega, zasliševali debelo uro, medtem ko so domačini radovedno gledali skozi šipo carinarnice, kaj se dogaja. Pri Romunih je šlo gladko, šofer jim je po utečeni proceduri izročil steklenico vinjaka in nekaj najlonk, seveda pa so nas kljub temu pustili čakati kakšni dve uri, morda še več, čeprav je šlo za redno progo. Da se ve, kdo so miličniki in cariniki in kaj je oblast! To je bil sicer utečen ritual na vseh vzhodnoevropskih mejah, ki smo ga hitro posvojili.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.