Jure Trampuš

28. 12. 2018  |  Mladina 52  |  Politika

Pregled leta: Proti politiki sovraštva

Na letošnjih volitvah se je odločalo še o marsičem drugem kot zgolj o tem, kdo bo novi slovenski premier

Ko se je vlada Mira Cerarja predčasno – pravzaprav je šlo le za nekaj dni – poslovila, je postalo glavno politično vprašanje, ali bodo tokrat volivci znova izbrali nove obraze, ki pa jih po zmagi čaka pot v politični pekel. Izbira novih obrazov, zavračanje starih političnih elit, ki jim volivci več ne zaupajo, seveda ni slovenska novost – vse, kar se dogaja v ZDA z Donaldom Trumpom, ves brexit je povezan s tem –, a ločnica med starim in novim se je v Sloveniji oblikovala tudi na neki drugi ravni. Na ravni zavračanja sovraštva, primitivizma, manipuliranja, iskanja grešnih kozlov, širjenja strahu, zavračanje paktiranja z avtokratsko Madžarsko.

Zmagovalka junijskih volitev, stranka SDS, je namreč že leto in več pred državnozborskimi volitvami svojo politiko gradila na Orbánovem zgledu, preganjanju beguncev, poniževanju tujih in drugačnih, poveličevanju domoljubja, razpredanju o napadih na evropsko civilizacijo. Pred volivci sta bili na mizi dve možnosti: ali izbrati politiko vključevanja ali politiko izključevanja. Volivci so se večinsko odločili za prvo možnost.

Marjan Šarec, ki mu je potem uspelo sestaviti vlado, je bil dovolj spreten in pretkan, da je razumel slovensko politično realnost. Razumele so jo tudi druge stranke, ki po volitvah nikakor niso želele vstopiti v vlado, ki bi jo vodil Janez Janša, predsednik SDS. S tega stališča so bile volitve 2018 prelomne. Kot kaže za zdaj, nobena izmed vladnih strank svoje zaveze o nasprotovanju politiki, ki širi kulturo strahu, ne bo prelomila.

A to je zgolj prvi korak. Že lokalne volitve, ki so sledile nekaj mesecev po državnozborskih, so vladajočega Marjana Šarca in njegovo psevdomanjšinsko vlado opomnile, da načelna stališča niso dovolj. Volivci zahtevajo izbiro, več različnega, več novega, pravzaprav bi radi vsaj upanje, da se bo nekoč, morda že jutri, živelo bolje, z več svobode, z več politične moči. Za kaj takega, za preboj iz mrtvila, ki so ga v Sloveniji povzročili ekonomska kriza in menjajoči se tehnicistični vladarji, pa je treba več kot zgolj vzpostaviti politično normalnost, minimum spodobnosti in sposobnosti. To je šele prvi korak in hkrati največja težava, s katero se bo moral spoprijeti Marjan Šarec. Volivci mu vladanja brez vsebine ne bodo dopustili, že jutri lahko – živimo v času potrošniške demokracije – izberejo novega favorita.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.