Darja Kocbek

3. 1. 2019  |  Družba

Kako oglaševalci nadzirajo naše misli

Tehnika vdiranja v naše možgane temelji na najnovejših odkritjih nevroznanosti in psihologije

Nevromarketing

Nevromarketing
© Benoit Rochon / WikiCommons

Če bi živeli pred 500 leti, bi bil naš pogled na svet povsem drugačen, posledično bi tudi naše odločitve bile povsem drugačne. Kdo oziroma kaj torej vpliva na naše odločitve? So res povsem naše? Na naše misli vpliva družbeno okolje, zlasti prepričanja, ki nam jih posredujejo tisti, ki imajo moč. Včasih so to bili monarhi, aristokrati, verski voditelji. Danes pa nam koncerni, milijarderji in mediji sporočajo, kaj naj mislimo. Ljudje smo etične in intelektualne gobe, kar pomeni, da v naše dobro in slabo podzavestno vpijamo vplive, ki nas obkrožajo, v Guardianu piše George Monbiot.

Predstava, da sami oblikujemo svoje misli, je ideja, ki bi bila pred petsto leti večini ljudi tuja. To ne pomeni, da nismo sposobni oblikovati neodvisnih misli, ampak to, da neodvisno razmišljanje od nas zahteva, da zavestno plavamo proti družbenemu toku, ki nas usmerja, ne da bi se tega večinoma zavedali. Plavanje proti toku pa zahteva (pre)veliko napora.

Tudi pri majhnih odločitvah, ki jih sprejemamo, smo ves čas tarča vplivov, nekatere vidimo, nekaterih ne. In obstaja velikanska industrija, ki hoče odločati namesto nas. Njene tehnike so vsako leto bolj izpopolnjene, saj temeljijo na najnovejših odkritjih nevroznanosti in psihologije. Ta industrija se imenuje oglaševanje. Vsak mesec izide nova knjiga z nasveti, kako je mogoče z nevromarketingom prepričati vsakogar, kadar koli in kjer koli. Čeprav so mnoge obljube v teh knjigah pretiravanje, opisujejo disciplino, ki hitro prodira v naše možgane in otežuje neodvisno razmišljanje. Vedno bolj izpopolnjeno oglaševanje je usklajeno z digitalnimi tehnologijami, z namenom ukiniti avtonomijo.

Neodvisno razmišljanje od nas zahteva, da zavestno plavamo proti družbenemu toku, ki nas usmerja, ne da bi se tega večinoma zavedali. Plavanje proti toku pa zahteva (pre)veliko napora.

Otroški psiholog Richard Freed je marca lani pojasnil, kako pri razvoju družbenih medijev, računalniških igric in telefonov, ki povzročajo odvisnost, uporabljajo psihološke raziskave. Navedel je izjavo enega od tehnologov, da v armaturne plošče lahko vgradijo gumbe, s katerimi dosežejo, da na tisoče ljudi po svetu, ne da bi se tega zavedali, spremeni vedenje, dobi nov značaj. George Monbiot pojasnjuje, da je namen tega vdora v možgane oblikovati učinkovite platforme za oglaševanje.

Iz dokumentov, ki so prišli v javnost, je Facebook v sodelovanju z oglaševalcem  naredil raziskavo, kdaj so najstniki med uporabo tega omrežja negotovi, se počutijo ničvredni ali so v stresu. To je trenutek, da se jim pokaže ciljni oglas. Facebook seveda zavrača trditve, da “ponuja orodja za iskanje ljudi na podlagi njihovega čustvenega stanja”.

Tehnike oglaševanja so vsako leto bolj izpopolnjene, saj temeljijo na najnovejših odkritjih nevroznanosti in psihologije. Z nevromarketingom je mogoče prepričati vsakogar, kadar koli in kjer koli.

Komercialna podjetja poskušajo uporabljati vse zakonsko dovoljenje trike. Družba, ki jo zastopa vlada, jih lahko zaustavi z zakonodajo, ki je zdaj še ni. A bolj kot to Monbiota moti, da so univerze pripravljene izvajati raziskave, ki pomagajo oglaševalcem vdirati v naše možgane. Ideal razsvetljenstva, za katerega vse univerze pravijo, da je njihovo vodilo, pravi, da mora vsak razmišljati sam. Zakaj imajo potem oddelke, kjer raziskovalci iščejo nove poti za blokado možnosti za lastno razmišljanje?

Georg Monbiot to vprašanje postavlja zato, ker ga je osupnila raziskava, ki so jo naredili akademiki z javnih univerz na Nizozemskem in v ZDA. Njegov namen je povsem v nasprotju z javnim interesom, saj so raziskovali “različne poti, s katerimi se potrošniki branijo oglaševanja, in taktike, s katerimi se je mogoče boriti proti temu odporu ali se mu izogniti”. Njihova rešitev je, da je treba ljudi zasuti z dovolj oglasi, da se njihove zmogljivosti za razmišljanje izčrpajo, uničiti je treba sposobnosti za razmišljanje. To še zdaleč ni edini tak znanstveni dokument, Monbiot jih je našel cel kup.

Med njimi je recimo študija, kako dvomljivce prepričati, da verjamejo trditvam podjetja, da se obnaša družbeno odgovorno, še posebej, če so te trditve v nasprotju z njegovo dejavnostjo. Očiten primer takšnega podjetja je naftni koncern ExxonMobil, ki skuša prepričati ljudi, da skrbi za okolje, ker raziskuje možnosti za pridobivanje goriv iz alg, da bi lahko v prihodnosti zmanjšali izpuste CO2, ob tem pa vsak dan načrpa nove milijone sodov nafte. George Monbiot je upal, da bodo raziskovalci predlagali, da mora podjetje spremeniti svoje ravnanje. Namesto tega predlagajo, kako je mogoče »minimalizirati dvome deležnikov« s pametno kombinacijo fotografij in izjav.

Oglaševanje je eden od temeljev gospodarstva, katerega cilj je neskončna rast, zato ga je treba postaviti pod vprašaj. Med tistimi, ki bi to morali narediti, bi morale biti prve v vrsti univerze in akademske družbe, katerih naloga je postavljati in ohranjati etične standarde.

V eni od študij raziskovalci obravnavajo oglaševanje, ki učinkuje na podlagi sindroma strahu, da bi nekaj zamudili (Fear of missing out). Ena od taktik, ki jih predlagajo raziskovalci, je spodbujanje strahu pred izgubo priložnosti med in po odločitvi za nakup. Tako ljudje postanejo bolj dovzetni za nove enake oglase.

George Monbiot priznava, da tudi sam dela na področju, ki večino prihodkov dobi prek oglasov. Ker pa je oglaševanje eden od temeljev gospodarstva, katerega cilj je neskončna rast, ga je treba postaviti pod vprašaj. Med tistimi, ki bi to morali narediti, bi morale biti prve v vrsti univerze in akademske družbe, katerih naloga je postavljati in ohranjati etične standarde. Če one ne zmorejo plavati proti toku, kdo potem lahko, svojo kolumno zaključuje Monbiot.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.