V suženjstvo zakleti

Zakaj je populizem taka prevara

Demonstracije proti Orbánovem uzakonjenju suženjskega dela v Budimpešti

Demonstracije proti Orbánovem uzakonjenju suženjskega dela v Budimpešti
© Profimedia

Kaj obljubi populist? Tole: zgradili bomo zid, postavili bomo ograje, zaprli bomo meje – nobenih beguncev ali ekonomskih priseljencev ne bomo sprejemali! Ljudstvo je navdušeno. Še toliko bolj, ko populist obljubo izpolni. Meje zapre. Nobenih beguncev, sploh pa nobenih ekonomskih priseljencev, nobenih ekonomskih migrantov. Ljudstvo je navdušeno. Populistova politika se itak glasi – ekonomski migranti so le navadni paraziti, ki se šlepajo na begunce! Zato nimajo vstopa. Ljudstvo je navdušeno. In tako v deželo ni ne beguncev ne ekonomskih migrantov. Ljudstvo je še kar navdušeno in navdušeno.

Kakšne so povsem logične posledice, vemo: ker dežela zapre meje in ker ekonomskim migrantom prepove vstop, pomeni, da lokalno gospodarstvo ostane brez sveže delovne sile. In ker gospodarstvo ostane brez delovne sile, pomeni, da morajo toliko več delati domačini. Vse več, vse bolj stahanovsko, za vse slabše plačilo – vse bolj suženjsko. Logično.

Kot smo videli, se je natanko to zgodilo na Madžarskem. Viktor Orbán, ki se kot vsak populist dobro zaveda moči emocij in predsodkov ter nemoči dejstev, logike in razuma, je zaprl meje, beguncem in ekonomskim migrantom pa prepovedal vstop. Ljudstvo je bilo navdušeno. Zmaga! Ker ekonomski migranti niso več smeli na Madžarsko, je madžarskemu gospodarstvu začelo primanjkovati delovne sile. Zato je Viktor Orbán sklenil, da bodo pač več delali sami domačini – Madžari. Ja, »njegovo« ljudstvo. Sprejel je zakon, ki podjetjem omogoča, da od delavcev terjajo 400 nadur na leto ( ja, vsaka sobota bo delovna!) in da jim vse te nadure izplačajo z velikim odlogom – šele čez tri leta. Kar je kakopak nateg. Še toliko hujši, če pomislite, da podjetje, v katerem bo ta ali oni Madžar štepal nadure, čez tri leta morda sploh ne bo več obstajalo in da čez tri leta morda tudi sam delavec, ki je štepal nadure, ne bo več obstajal. Čaka ga stahanovsko, slabo plačano, malone brezplačno, suženjsko delo.

Ljudstvo zdaj ni bilo več navdušeno. Au contraire: ljudstvo – okej, vsaj del – je ponorelo, steklo na ulice, demonstriralo, kričalo, terjalo umik »suženjskega zakona« in celo Orbánov odstop. Toda »suženjski zakon« je bil le povsem logična in neizbežna posledica navdušenja nad hermetičnim zaprtjem meja.

Kot bi rekel Cankar: ljudstvo si je sodbo pisalo samo.

Populistovo nasprotovanje elitam, finančnim institucijam in globalnim korporacijam je le predstava za ljudstvo.

Kar pa je več kot ironično: ljudje, ki so prepričani, da delajo za »lenobne« priseljence, ki so se v deželo itak priselili le zato, da bi lahko molzli njeno velikodušno socialno državo, zdaj končno res delajo za dva človeka – zase in še za priseljenca!

Tri lekcije

Iz vsega tega lahko potegnemo tri očitne lekcije.

Prvič, populizem je prevara. Populist ljudem najprej reče: okej, vem, kaj hočete! Sam hočem natanko to, kar hočete vi! (Predvolilni slogan avstrijskega desničarskega populista Heinz-Christiana Stracheja se je glasil: »ON hoče to, kar hočemo MI!«) In željo jim potem izpolni: meje zapre. Konec priseljevanja! Nobene islamizacije! Nihče vam ne bo kradel dela! Nihče vam ne bo mazal nacionalne identitete! Ko pa potem primanjkuje cenene – imigrantske – delovne sile, oznani: no, čas je, da se žrtvujete za domovino! Čas je, da zanjo prelijete kri in znoj! Točno, populizem ustvari moralni kontekst, v katerem so ljudje v izogib priseljevanju pripravljeni suženjsko tezgariti in se brezmejno žrtvovati. Delajte poceni, napol zastonj, brezplačno, suženjsko – sicer bodo prišli muslimani!

Drugič, populizem ima zoprne, strašne posledice. Ljudi spreminja v sužnje. Pod krinko skrbi za narodov blagor skuša narod zasužnjiti. Orbánovega novega zakona o delovnih razmerjih niso zaman poimenovali »suženjski«.

In tretjič, da ni nadpolitičen in postpolitičen ali nadideološki in postideološki, temveč scela ideološki – v službi neoliberalnega projekta, v službi neoliberalnih politik, v službi neoliberalne ideologije konkurenčnosti in delavca kot nepotrebnega stroška. Naloga populizma v tem »spremenjenem« svetu je trojna. Prvič, huronski, strašanski bes, ki bi ga lahko ljudske, delavske množice usmerile v miniranje kapitalizma in finančnih elit, mora preusmeriti v miniranje beguncev, migrantov, gejev in drugih »nevarnih« elementov (poglejte le, kaj vse počne Trump, da mu – v tem času velike hlapljivosti, bežnosti in minljivosti volilnih preferenc – volivci ne bi pobegnili: zgraditi hoče zid, blokira delo vladnih služb, vojsko umika iz Sirije in Afganistana ipd.). Drugič, ljudstvo mora nenehno svariti, da je lahko zanj vsaka sprememba statusa quo katastrofalna (zvišanje minimalne plače in davkov pomeni množično odpuščanje, poprava krivic ustvarja nove, še hujše krivice ipd.). In tretjič, kapitalu – korporacijam, multinacionalkam – mora zagotavljati ceneno, čim bolj brezpravno, čim bolj prestrašeno, čim bolj suženjsko delovno silo.

Populizem, varuh te »možatosti« kapitalizma, je zato najprej poziv k moški jezi, seksizmu, mizoginiji in antifeminizmu. Potem poziv k »bojevniški« antidemokraciji in razlaščanju množic.

Neoliberalizem, ki tako slavi svobodo (svobodo gibanja, svobodo kapitala ipd.), nima v resnici nič proti represiji, antidemokraciji in zapiranju meja: zaprite meje, samo zagotovite nam ceneno, konkurenčno delovno silo! Bodite fašisti, bodite neonacisti, bodite etnonacionalisti, bodite trda roka, bodite železna peta, počnite, kar hočete – samo zagotovite nam jebeno ceneno delovno silo!

Skok pod vlak

A skepsa do demokracije – prezir do ljudstva, prezir do volivcev, prezir do državljanskih svoboščin, prezir do človekovih pravic, prezir do delovne sile – je vgrajena že v same temelje neoliberalizma, s katerim so prepojili vse pore družbenega življenja in ki ga zdaj, po hudi finančno-gospodarski krizi (posledici pogubnih neoliberalnih politik), rešujejo prav populisti. Ne pozabite: Friedrich A. Hayek, duhovni oče neoliberalizma (»čistega«, »pravega« kapitalizma), je bil zelo skeptičen do demokracije. Nekateri so mu celo očitali naravnost hitlerjevski prezir do demokracije. Zdela se mu je nevarna. Zakaj? Ker omejuje svobodo. Jasno: predvsem svobodo trga. Zato jo je treba nujno omejiti. Država ne sme z ničimer – niti z demokratičnimi postopki – motiti ali ovirati trga. »Modno govorjenje o demokraciji kot glavni vrednoti ni povsem nenevarno,« je oznanil v svoji famozni Poti v hlapčevstvo (1944). Demokracija ni jamstvo za individualno svobodo. Trg pač. Demokracija ni nezmotljiva. Trg pač. Demokracija ni objektivna. Trg pač. Zato je treba demokracijo omejiti. Tudi pri nas so jo: dobili smo zlato fiskalno pravilo ter prepoved referenduma o finančnih zadevah, tako da se lahko na referendumih prepiramo le še o identitetnih politikah.

Populistovo nasprotovanje elitam, finančnim institucijam in globalnim korporacijam je le predstava za ljudstvo. O tem ni dvoma. Kakor ni dvoma, da populisti – Orbán, Trump, Erdoğan, Duterte ipd., novi varuhi in stabilizatorji neoliberalnega kapitalizma (izbruh tektonske krize, gibanje Occupy!, Pikettyjeva knjiga Kapital v 21. stoletju in Oxfamova poročila o vse ekstremnejši, vse obscenejši ekonomski neenakosti so naracijo o sodobnem kapitalizmu povsem spremenili) – verjamejo, da lahko kapitalizem deluje le v razmerah omejene demokracije. Nič čudnega, da je Orbán Madžarsko razglasil za »neliberalno demokracijo«. In nič čudnega, da je Hayek poudaril: »Ne smemo pozabiti, da so avtokracije pogosto zagotavljale več kulturne in duhovne svobode kot demokracije.« Zato tudi ne preseneča, da je tako navdušeno podprl edino državo, ki je po II. svetovni vojni potonila v fašizem – Pinochetov Čile. General Pinochet – utelešenje tistega nasilja, tiste represije, ki ju neoliberalizem še kako potrebuje – je Čile ob pomoči »čikaških fantov«, Hayekovih učencev, prelevil v neoliberalno »utopijo«, ki jo je potem vodil kot podjetje.

Ko je Orbán Madžarom izpolnil željo in jih z zaprtjem meja zaščitil pred migrantskim valom, jih je simbolno zadolžil: če nočejo priseljevanja (in »islamizacije«), morajo sami poprijeti za delo.

Mar ni tudi Benito Mussolini svoje fašistične države vodil kot podjetje? In mar ni Silvio Berlusconi, populist, ki je prišel po zlomu skorumpiranih političnih elit (tradicionalnih strank), desetletja kasneje države vodil kot podjetje? Italijanom je rekel: Italijo bom vodil kot svoje podjetje, vi pa medtem uživajte in glejte televizijo! In res, Italijani so gledali njegovo televizijo ( ja, kičasti vzporedni svet, ki jim ga je ustvarjal), on pa je Italijo vodil kot svoje podjetje. A sodobni populisti – od Orbána do Trumpa, ki itak izgledata kot kičasta, ekscesna, militarizirana zmagovalca oddaje Slovenija ima talent – počnejo natanko to: državo skušajo voditi kot podjetje. Kitajska je s svojo kombinacijo kapitalizma in komunizma izgledala kot izjema, ki se bo slej ko prej unesla, dozorela in sprejela standarde liberalne demokracije, toda zdaj vidimo, da avtokratski neoliberalizem postaja trend in nova normalnost – in da je liberalna demokracija iztirila s francosko-nemškim vlakom, ki ga niti Borut »več Evrope« Pahor ne omenja več.

Živi zazidani

Ko je Orbán Madžarom izpolnil željo in jih z zaprtjem meja zaščitil pred migrantskim valom, jih je simbolno zadolžil: če nočejo priseljevanja (in »islamizacije«), morajo sami poprijeti za delo. Za vsakršno delo. Pod kakršnimikoli pogoji. Saj so hoteli »svojo« državo! Lahko bi celo rekli, da Orbán z žično ograjo, ki jo je postavil, ni preprečil priseljevanja, temveč odseljevanje. Namreč: Madžari zdaj, ko imajo »svojo« državo, ne bodo odšli!

Kar seveda pomeni, da ti populistični zidovi, ograje in žiletke delujejo kot nekoč Berlinski zid. Da imajo isto funkcijo. Berlinski zid je resda nastopil kot jamstvo, da med obema blokoma, zahodnim in vzhodnim – kapitalističnim in komunističnim – ne bo oborožene konfrontacije, in kot jamstvo, da bosta Zahod in Vzhod – Zahodna in Vzhodna Nemčija, kapitalizem in komunizem – ostala ločena, toda ob tem ne smemo pozabiti na pravi razlog, zakaj so zgradili Berlinski zid: zgradili so ga zato, da bi ustavili beg delovne sile na Zahod, v kapitalizem, opozarja Frederick Taylor v knjigi Berlinski zid (The Berlin Wall, 2009).

Friedrich A. Hayek, duhovni oče neoliberalizma (»čistega«, »pravega« kapitalizma), je bil zelo skeptičen do demokracije. Navdušeno je podprl Pinochetovo diktaturo v Čilu.

Friedrich A. Hayek, duhovni oče neoliberalizma (»čistega«, »pravega« kapitalizma), je bil zelo skeptičen do demokracije. Navdušeno je podprl Pinochetovo diktaturo v Čilu.

Vzhodni Nemci so začeli v petdesetih letih prejšnjega stoletja množično bežati v Zahodno Nemčijo: od 150 tisoč do 250 tisoč na leto. Julija 1961, tik pred začetkom postavljanja žične ograje (»žične ograje koncentracijskih taborišč,« kot je dahnil berlinski župan Willy Brandt), ki je zlagoma mutirala v zid, je na dan prebegnilo tisoč oseb. Neka ženska, ki Zahoda ni hotela razočarati, je prebegnila v Diorjevi obleki. Od leta 1945 do leta 1961 je na Zahod prebegnilo več kot poldrugi milijon Vzhodnih Nemcev. Rezultat: Vzhodni Nemčiji je začelo primanjkovati delovne sile, zato je Walter Ulbricht Nikiti Hruščovu celo predlagal, da bi »gostujoče delavce« v Vzhodno Nemčijo uvozili iz Sovjetske zveze. Šokirani Hruščov mu je le razkačeno odvrnil: »Kako pa misliš, da se bodo počutili sovjetski delavci? Dobili so vojno – zdaj pa bodo čistili vaša stranišča!«

Orbán je zdaj pop Madžarom poslal Hruščovovo sporočilo v inverzni obliki: dobili ste vojno – zdaj boste čistili stranišča! Ali bolje rečeno: zdaj ne bodo opravljali le suženjskih nadur, ampak bodo opravljali tudi »umazana« dela, ki jih navadno opravljajo »nevidni« delavci. Kaj to pomeni, je na dlani: v lastni domovini bodo postali »nevidni«. Kar je ironično, malone groteskno: Madžari so priseljevanje preprečili in ustavili in prepovedali prav zato, da ne bi izgubili identitete, da jih ne bi preglasili tujci, da ne bi ostali »zadaj« – da ne bi v lastni domovini postali »nevidni«. In kot vemo, je populiste in brexit izvolil prav ta nativistični strah pred izgubo identitete, privilegijev in »našega« načina življenja, strah pred demografskimi spremembami, strah pred migracijami. Toda Madžari ne bodo postali »nevidni« zaradi priseljevanja, temveč prav zaradi populizma, ki je priseljevanje ustavil. Ne zaradi tujcev, temveč zaradi svojih plemenskih predsodkov. Ne zaradi terorja, ki bo prišel z migracijami, temveč zaradi terorja, ki bo prišel od znotraj. Ne zaradi begunskega vala, temveč zaradi populista, ki mora neoliberalnemu kapitalu, stroju za poglabljanje gospodarske neenakosti (pravega destabilizatorja družbe!), zagotoviti ceneno, napol suženjsko, čim bolj nevidno in neslišno delovno silo, ki kapitalizma – tega »nebeškega kolesja« – ne bi motila.

Zato niti ne preseneča, da je Orbán pred dobrima dvema mesecema – tik pred uvedbo »suženjskega zakona« – uvedel zakon, ki prepoveduje brezdomstvo. Brezdomci tvegajo ječo. Nihče ne sme biti brezdomen, klateški, potepuški – nihče ne sme več spati na prostem. A podton je jasen: nobene brezdelnosti ali lenobe več! Vsi morajo biti na voljo neoliberalnemu stroju – ja, vsi morajo biti na voljo »suženjskemu zakonu«.

Ljudstvo lahko iz vsega tega potegne tale sklep: če je nekdo zelo jezen (če torej rohni proti elitam, korupciji in migracijam, če prikimava njihovemu resentimentu in njihovi sli po maščevanju), še ne pomeni, da ga je treba voliti! Če je jezen, še ne pomeni, da je na vaši strani!

Lov na čarovnice

A ta vzorec se vali kot skala: 1. januarja je v velikanski, hitro rastoči Braziliji predsedniški mandat prevzel Jair Bolsonaro, skrajno desni populist Orbán-Duterte-Trumpovega kova, »tropski Trump«, ki so ga – po silovitem debaklu levice (predsednik Lula je zaradi pranja denarja pristal v ječi, predsednico Dilmo Rousseff so odstavili) – izvolili zelo revni in zelo bogati. Med predvolilno kampanjo je predvidljivo bruhal jezo, šovinizem, rasizem in homofobijo, napadal politične elite, etablirane stranke, demokracijo, politično korektnost in spolne manjšine, hvalil diktatorje, napovedal čistke in fizično odstranitev levičarjev (»Ali bodo odšli prek morja – ali pa jih bomo zaprli«) ter obljubljal vrnitev reda, konec korupcije, odpravo kriminala in eliminacijo uličnih tolp – če ne bo šlo drugače, bo uporabil vojsko, policiji pa dal dovoljenje za ubijanje. In seveda, sejal je tudi seksizem, mizoginijo in antifeminizem. Neki kongresnici je celo siknil, da si »ne zasluži, da bi bila posiljena«.

Tipični populist, boste rekli – ženskam očita, da so grde in grozne, da niso dovolj seksi, da so nevredne in inferiorne. To je počel tudi Trump. Ženske so protestirale, a je bil kljub temu izvoljen. Kljub temu? Kaj če je bil izvoljen prav zato? A tu se postavlja še eno vprašanje: zakaj populisti tako divje mahajo s seksizmom, mizoginijo in antifeminizmom? Zakaj jih tako motijo prav ženske?

Odgovor najdete v knjigi Čarovnice, lov na čarovnice in ženske (Witches, Witch-Hunting, and Women, 2018), v kateri je Silvia Federici nadgradila to, kar je poudarila že v knjigi Kaliban in čarovnica (Caliban and the Witch, 2004): da se je rojevanje kapitalizma med 15. in 17. stoletjem časovno ujemalo z brutalnim in histeričnim lovom na čarovnice, »deviantne«, »demonične«, »heretične«, »promiskuitetne«, »samske« ženske, ki so jih preganjali, mučili, trpinčili, obešali in sežigali. Ženske so bile krive za vse – za otroške smrti, pogine živine, divjanje neviht. Toda lov na čarovnice ni bil plod vraževerja, temveč povsem racionalna odločitev tedanjih oblasti (Cerkve in Države), ki so hotele s sadističnim kaznovanjem »čarovnic« vsem ženskam povsem nazorno pokazati, kaj jih čaka, če se ne bodo podredile moškim postavam in sprejele patriarhalnega reda, če torej »svojega telesa, svojega dela, svoje seksualnosti in svojih reproduktivnih moči ne bodo prepustile državnemu nadzoru ter jih spremenile v ekonomska sredstva«.

Nenadoma je bilo vse drugače: ženske, ki so bile do 16. stoletja ekonomsko razmeroma neodvisne od moških, so bile po novem le še »služinčad moške delovne sile«. Ali bolje rečeno: prisiljene so bile v opravljanje neplačanih del, kot so vzgoja otrok, skrb za moža in ostarele, vzdrževanje doma in podobno. Ženske – po novem drugorazredne državljanke, ekonomsko povsem odvisne od moških – so »ugospodinjili« in prelevili v »stroje za rojevanje delovne sile«.

Samo pomislite, kakšni so globalni profiti, če ženske plačujejo le »malce« slabše od moških.

Moški so kapitalizem z veseljem sprejeli, saj so v paketu z njim dobili tudi prilagojene, ubogljive, podrejene ženske in neomejen – magari nasilen, posiljevalski, bordelski – dostop do njihovih teles. Vsak seks je obljubljal profit. Z brutalno podreditvijo žensk so bili položeni temelji kapitalizma. Če naj parafraziram ameriško feministko Nancy Fraser: kapitalizem je bil od prvega dne patriarhalen.

Ja, kapitalizem je v sužnje najprej spremenil ženske – in potem črnce (in druge staroselce, ki jih je »odkril« med kolonialnimi pohodi). In ja, veliko nasilja je bilo potrebnega, da so ženske prelevili v brezplačno delovno silo. Zdaj lažje razumete, zakaj populisti, varuhi neoliberalnega kapitalizma, tako prezirajo ženske in zakaj so tako »nagnjeni« k seksizmu, mizoginiji in antifeminizmu – seksizem, mizoginija in antifeminizem so vgrajeni v temelje kapitalizma.

In po vseh teh letih še vedno obljubljajo profit. Samo pomislite, kakšni so globalni profiti, če ženske plačujejo le »malce« slabše od moških. In samo pomislite, kakšni so profiti, če ženske psuješ in ponižuješ: izvoljen si za – ameriškega, brazilskega, filipinskega ipd. – predsednika!

Kapitalizem je »moški« sistem. Populizem, varuh te »možatosti« kapitalizma, je zato najprej poziv k moški – infantilni, idiotski – jezi, seksizmu, mizoginiji in antifeminizmu. Potem poziv k »bojevniški« antidemokraciji in razlaščanju množic: delali boste suženjsko, delali boste zastonj! In na koncu poziv k brexitom, nacionalizmu, rasni ali etnični čistosti, nasilju in jedrski vojni. Populizem je res velik nateg.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.