Staš Zgonik

4. 1. 2019  |  Mladina 1  |  Družba

Prva gluha doktorica znanosti

Brez sluha se je v slovenskem izobraževalnem sistemu težko znajti

Marjetka Kulovec, prva slovenska gluha doktorica znanosti

Marjetka Kulovec, prva slovenska gluha doktorica znanosti
© Uroš Taljat

Tik pred božično-novoletnimi prazniki je na ljubljanski Filozofski fakulteti potekal zelo poseben dogodek – zagovor doktorata Marjetke Kulovec, učiteljice znakovnega jezika na Zavodu za gluhe in naglušne v Ljubljani. S tem je postala prva slovenska gluha doktorica znanosti. Ne samo med ženskami, je prva gluha nosilka doktorskega naziva nasploh.

Kako je to mogoče? »Gluhi so v izobraževalnem sistemu v slabšem položaju,« pojasnjuje njena mentorica dr. Špela Vintar, profesorica na oddelku za prevajalstvo na Filozofski fakulteti. »Po slušni poti do informacij ne moreš dostopati, in ko si otrok, še ne znaš brati. Veliko otrok odrašča skoraj brez jezika. Iz kognitivnih znanosti pa je že dalj časa jasno, da je jezik ključen pri razvoju ne samo umskih sposobnosti na splošno, temveč tudi denimo prostorskega mišljenja, domišljije ... Slabše jezikovne kompetence v otroštvu je kasneje zelo težko nadomestiti.«

Gluhi tako večinoma končajo na poklicnih šolah, tisti redki, ki se odločijo za študij, pa naletijo na oviro – omejeno dostopnost tolmačenja. Država gluhemu človeku v izobraževalnem procesu plača zgolj 100 ur tolmačenja na leto.

Tako se je morala Marjetka Kulovec pogosto znajti drugače. Mentorico je razumela brez pomoči tolmača, z odgledovanjem z ustnic, mentorica pa se je sčasoma naučila tudi osnov znakovnega jezika. Vseeno ji ni bilo lahko, nam je pojasnila po elektronski pošti. »Okolje, v katerem sem študirala, mi ni povsem prilagojeno. Pri izpolnjevanju študijskih obveznosti sem si sicer priskrbela tolmača za slovenski znakovni jezik, o raziskavi pa sem se posvetovala z mentorico, s katero sem lahko rešila marsikatera vprašanja in dileme. Po drugi strani sem morala preštudirati literaturo čisto sama, zlasti tujo, kar je bila zame največja težava, toda lahko sem se zanašala na svoje bogate dolgoletne pedagoške izkušnje, tako da sem lahko povezovala teorijo s praktičnimi primeri.«

Naslov doktorske disertacije je Analiza strategij tolmačenja znakovnega jezika v Sloveniji in njihovega vpliva na razumevanje, kar je sploh prva raziskava izobraževanja gluhih otrok in mladostnikov v slovenskem okolju, pojasnjuje avtorica. »Disertacija daje vpogled v realno sliko tolmaške situacije v učnem procesu, iz katere skušamo potegniti najpomembnejša spoznanja tolmaških vidikov v šolskem okolju.«

Povedano preprosteje, raziskovala je, kako gluhi otroci dojemajo tolmačenje, koliko snovi, podane prek tolmača, v resnici razumejo in kako naj tolmači prilagodijo delo otroku. »Tolmači imajo še posebej pri ’integraciji’, torej če otrok obiskuje navadno šolo, precej širšo vlogo,« razlaga Špela Vintar. »Ker je tolmač edina oseba, prek katere lahko otrok komunicira z okolico, je pogosto hkrati še malo mame in malo vzgojitelja, ne samo jezikovni posrednik.« To pa sproži kup novih vprašanj: »Ali so tolmači za takšno vlogo primerno usposobljeni, kakšna dodatna obremenitev je to zanje? To so vse vprašanja, v katera se je Marjetka poglobila, in zelo težko bi se vanje poglobil kdo drug, ki nima toliko praktičnih izkušenj.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.