Vasja Jager

11. 1. 2019  |  Mladina 2  |  Politika

Sence med goricami

Kako se je nekdanji zapornik in sporni zgodovinar Roman Leljak usedel v tri srca in postal župan

Nedaleč od zdravilišča propadajo vile, ki naj bi v denacionalizaciji pripadle dedičem Anteja Šarića, zdravnika, ki je med svetovnima vojnama postavil na noge radensko gospodarstvo. Župan Leljak obljublja, da jim bo povrnil nekdanji sijaj.

Nedaleč od zdravilišča propadajo vile, ki naj bi v denacionalizaciji pripadle dedičem Anteja Šarića, zdravnika, ki je med svetovnima vojnama postavil na noge radensko gospodarstvo. Župan Leljak obljublja, da jim bo povrnil nekdanji sijaj.
© Uroš Abram

Legenda pravi, da se je pred stoletji na Kapelskem Vrhu nad Radenci ustavil hunski poglavar Atila, ki se je vračal z bojnega pohoda. Iz gradu v bližnji Šutjovi grabi naj bi pregnal okoliškega gospodarja in si nato postavil bivališče, obdano s trojnim obzidjem, za katero je skril svoje bajne bogastvo. Tukaj naj bi Hun, po rimskem cesarstvu znan tudi kot »bič božji«, udobno preživel preostanek življenja v svojevrstni upokojitvi. Ljudski glas ve celo povedati, da naj bi se posebej rad namakal v termalni vodi, ki dere izpod tamkajšnjih bregov, in da naj bi si uredil svojevrstno kopališče. Poldrugo tisočletje kasneje ima Kapelski Vrh novega gospodarja, ki pa v nasprotju z izmišljenim Atilo, ki z zgodovinskim likom seveda nima nič skupnega, še zdaleč ne namerava počivati na lovorikah.

Domačija nedavno ustoličenega župana Radencev Romana Leljaka, zaradi goljufij obsojenega poslovneža in ljubiteljskega zgodovinarja, znanega po poskusih rehabilitacije ustaštva, stoji le lučaj od cerkve Marije Magdalene, ki se dviga nad kapelskimi griči; postavili so jo iz ruševin »Atilove« utrdbe, da bi tako pomirili prekletstvo, ki se je držalo starodavnih kamnov. Poleg nje je Leljak pred leti zgradil Kapelski hram, v katerem so bile nekdaj na voljo sobe za obiskovalce, in klet, v kateri je bilo mogoče poskusiti lokalna vina; danes hram ne obratuje, Leljak pa je v osebnem stečaju. V kraje se je preselil pred približno 15 leti, pred tem je živel v Celju in v Mariboru, zdaj pa je pravi kapelski domačin.

Efežani v deželi varde

Ko se na praznik svetih treh kraljev odpravljam k maši v cerkev Marije Magdalene, sem torej povsem prepričan, da se bo obreda udeležil tudi nedavno ustoličeni župan. Ne nazadnje je njegov dolg do sovaščanov, ki so se tisto turobno nedeljsko jutro zbrali v cerkvi, precejšen. Županska tekma v Radencih je bila napeta do zadnjega in v drugem krogu so v njegovo korist odločili glasovi iz okoliških vasi; najbolj zvesti so mu ostali sosedje s Kapelskega Vrha, ki so kot eden glasovali zanj. Leljak je zmagal z vsega 143 glasovi prednosti pred protikandidatom Emilom Šmidom iz SD.

Radenci so značilna občina na obrobju, katere prebivalcem se zdi, da jih uveljavljena politika zapostavlja. Leljakovi volivci in volivke so povečini kmečki ljudje iz okolice, naselje Radenci pa je podprlo njegovega protikandidata Emila Šmida iz stranke SD. (Na fotografiji leta 1986 zgrajena cerkev sv. Cirila in Metoda)

Radenci so značilna občina na obrobju, katere prebivalcem se zdi, da jih uveljavljena politika zapostavlja. Leljakovi volivci in volivke so povečini kmečki ljudje iz okolice, naselje Radenci pa je podprlo njegovega protikandidata Emila Šmida iz stranke SD. (Na fotografiji leta 1986 zgrajena cerkev sv. Cirila in Metoda)
© Uroš Abram

Toda na praznik treh kraljev ima radenski župan očitno druge obveznosti. Kljub temu je cerkev polna. Med mašo previdno opazujem obraze in vedenje ljudi okoli sebe ter iščem odgovore na vprašanja, ki mi rojijo po glavi. Verniki so mirni, malone spokojni, in le malokdo se zmeni zame, tujca. Obred je dostojanstven in spoštljiv, duhovnikova pridiga je brez ideoloških podtonov in političnih bodic. Za berilo prebere Pavlovo pismo Efežanom, v katerem apostol naslovnikom razkriva skrivnost, »da so namreč pogani sodediči, soudje in soudeleženci obljube v Kristusu Jezusu«. Ljudje mu zavzeto prikimavajo; na neki točki nas župnik pozove, naj vstanemo in si podamo roke. Obrnem se in ponudim roko svojim sosedom, ne brez slabe vesti.

Leljakova dobro premišljena kampanja se je začela pred več kot štirimi leti. V tem času je na veliko obiskoval prireditve, podpiral iniciative in se dobrikal društvom.

Ko po maši zavijem v bližnjo gostilno, da bi prisluškoval šankovskim paberkovanjem, na vratih zagledam nekaj, kar pritegne mojo pozornost. Med simboli motorističnih klubov je na steklo nalepljena nalepka mariborskih viol; nad njo je kokarda z belim panterjem na modrem polju in napisom »Dežela Štajerska«. Opomnik, da sem v deželi varde – njen postroj pod Andrejem Šiškom se je v začetku jeseni zgodil nedaleč od tukaj, v bližnji občini Apače.

»Nismo se za to osamosvojili«

Kljub temu bi bilo skrajno nepošteno in šovinistično označevati domačine na Kapelskem Vrhu in preostale Leljakove podpornike za zaostale ali že v izhodšču nestrpne. Stvari niso nikoli tako preproste, še posebej v današnjih časih lažnih novic in ekonomske negotovosti. Seveda ti ljudje niso nič drugačni kakor ljudje po drugih slovenskih vaseh – med seboj so povezani, delavni in razočarani nad politiko. Takšen je tudi podjetnik Tomi Mitev, nekdanji draguljar, danes pa lastnik živalskega vrta Sikaluzoo, ki je ena osrednjih turističnih znamenitosti radenske občine; zatrdi mi, da se s politiko ne obremenjuje preveč in ni ne levi ne desni. Star je 50 let, delaven in podjeten človek, »krvavo delam, sem garač, imam razpokane roke«.

Veliki bazen v parku je bil dolga leta ob poletjih središče življenja v kraju. Danes se spreminja v ruševino, lastniki, med njimi sta občina in skupina Sava, pa se ne morejo zediniti, kaj bi z njim.

Veliki bazen v parku je bil dolga leta ob poletjih središče življenja v kraju. Danes se spreminja v ruševino, lastniki, med njimi sta občina in skupina Sava, pa se ne morejo zediniti, kaj bi z njim.
© Uroš Abram

V nasprotju s številnimi upniki, ki jim Leljak v osebnem stečaju dolguje nekaj manj kot osem milijonov evrov, ga Mitev že več let pozna kot »dobrega in poštenega človeka, ki drži dano obljubo«, vanj pa polaga velike upe. Prejšnji župan Janko Rihtarič, nekdanji direktor kmetijske zadruge, naj bi podpiral predvsem kmetijstvo, na obrt in turizem pa je pozabil, mi pove Mitev; menda mu občina ni doslej pomagala z nobeno subvencijo, ki bi jo lahko dobila iz Bruslja. Še bolj razočaran je radenski podjetnik nad oblastjo v Ljubljani. »Plačujem visoke davke, pa sem kljub temu devet let čakal na dovoljenje za gradnjo, ves ta čas pa mi je država za to naložbo zaračunavala visoke davščine. Naša država je pregnala celo množico ljudi iz tukajšnjih krajev, tudi moje nečake, na delo v Avstrijo in Nemčijo, pa jih stiska s previsoko dohodnino ... Medtem pa nam vladajo ljudje, ki so pokradli milijarde. Nismo se osamosvojili za to.«

Je pa ureditev Mitevega Sikaluzooja med volilno kampanjo našla mesto med prednostnimi nalogami Leljakovega programa. »Zasebnemu živalskemu vrtu je treba ponuditi možnost razvoja in ga vključiti v dolgoročno ponudbo občine,« je pred drugim krogom obljubil bodoči župan.

Prijatelj gastarbajterjev

Ravno se odpravljam s Kapelskega Vrha v Radence, ko dobim SMS. Pošilja mi ga predstavnik sindikata delavcev migrantov Dušan Trajbarič, s katerim bi se moral sestati po maši. »Pozdravljeni. Zaradi nujnih opravil v službi se danes ne bom mogel srečati z vami. Lep pozdrav,« mi kratko sporoča. Ni treba posebej tuhtati, da bi človek razumel, kdaj postane nezaželen. Z možakarjem sva se za sestanek dogovorila dva dni pred tem in tedaj ni bilo nobene težave; zvenel je celo zadovoljno, da sem si pripravljen vzeti čas zanj. Toda v dveh dneh se zgodi marsikaj, tudi to, da ti domnevno iskrene načrte v zadnjem hipu prekrižajo »nujna opravila v službi«. V Avstriji. V nedeljo. To sicer ni edina košarica, ki sem jo prejel. Roman Leljak na moje sporočilo, v katerem sem ga vabil na pogovor, ni niti odgovoril.

Preden je Roman Leljak postal župan, je bil kontraobveščevalec JLA, plejboj, voznik relija, disident, poslovnež in zapornik.

Preden je Roman Leljak postal župan, je bil kontraobveščevalec JLA, plejboj, voznik relija, disident, poslovnež in zapornik.
© Bojan Tomažič

Trajbarič onkraj meje dela že 25 let. Z njim sem želel govoriti o trenutno najbolj žgoči težavi, ki tare prebivalce teh krajev, vprašanju obdavčitve prihodkov, zasluženih v tujini. Pok socialne bombe na Goričkem namreč blaži zgolj bližina Avstrije, kamor hodi na delo precejšen del prebivalcev radenske občine. A ker so avstrijski davki nižji od slovenskih, jim država vsako leto v odločbah o dohodnini zaračuna razliko. To početje delavci, zbrani v omenjenem sindikatu, doživljajo kot krivico, saj čutijo, da jim eksistenco zagotavlja Avstrija, ne Slovenija. Poleg tega naj bi bila omenjena razlika, ki jim jo odtrga Furs, prevečkrat nesorazmerno visoka. Do leta 2014 je položaj »gastarbajterjev« blažila posebna olajšava, ki pa jo je vlada na zahtevo ustavnega sodišča ukinila. Od tedaj med goricami vre nezadovoljstvo nad Ljubljano in nad politično levico, ki je bila takrat na oblasti.

Ljudje imajo svoje razloge, da so razočarani nad etablirano politiko, zlasti levo.

Nezadovoljstvo učinkovito izkorišča druga stran, še posebej stranka SDS, ki je pripravila poseben zakon o odpravi davčnih krivic. Izkorišča pa ga tudi Roman Leljak, ki je napovedal, da bo podprl sprejem predpisa – čeprav kot lokalni funkcionar na delovanje vlade in državnega zbora nima prav nobenega vpliva. A ljudi to ne moti, zadostuje jim, da jim je dal občutek, da niso prezrti in preslišani. To mi je v telefonskem pogovoru, ko sva se še dogovarjala za nesojeni sestanek, potrdil tudi Trajbarič. Sam je na lokalnih volitvah kandidiral za občinskega svetnika na listi NSi, zdaj pa je goreč podpornik župana Leljaka. »Ljudje se izseljujejo, razraščata se apatija in razočaranje. Že leta gre samo še navzdol in vsi smo željni preobrata. Leljak je dober, četudi ni brez grehov. Toda sedaj je dobil priložnost, da jih popravi, in verjamem, da bo to tudi storil.«

Skok v prazen bazen

Priložnosti za dokazovanje bo imel novi župan vsekakor dovolj, saj v Radencih ne vlada idila. Ponos kraja, tovarna pijač Radenska v lasti češke Kofole, sicer posluje dobro, toda Čehi so v težavah in so po poročanju Siola iz družbe samo do leta 2017 že izčrpali vsaj 50 milijonov evrov. Radensko zdravilišče, ki je bilo nekdaj ponos vse države, vse težje drži korak s konkurenco, njegova lastnica, skupina Sava, pa menda načrtuje prodajo. Simbol izgubljanja sijaja so ostanki velikega bazena, ki sameva na obrobju zdraviliškega parka, kamor se odpravim namesto sestanka s Trajbaričem. »Včasih je bil krasno urejen in smo tukaj preživljali poletja; že kakšnih petnajst, dvajset let pa je kopališče zapuščeno. Tako kot še marsikaj v tem kraju,« povesta prijazni ženski, ki v parku sprehajata psa.

Na drugem koncu parka obiskovalec naleti na ruševine nekdaj impresivnih vil, ki so se sesedle pod težo nedokončanih denacionalizacijskih postopkov; ena pomembnejših Leljakovih volilnih obljub je bila, da bo uredil lastniške odnose in jim povrnil nekdanji sijaj. Tako je zatrjeval, da se je v New Yorku srečal s potomcem Anteja Šarića, ki je pred drugo vojno povsem obvladoval radensko gospodarstvo. Leljak naj bi se dogovoril, da bo družina odstopila vile in drugo premoženje v upravljanje občini, ta pa naj bi v zameno Anteju Šariću podelila status častnega občana in mu posvetila eno izmed ulic.

To je bila le ena izmed Leljakovih ambicioznih napovedi, s katerimi je prepričeval volivce. Med drugim se je zavezal, da bo okoli dvajset praznih pisarn v občinski stavbi odstopil mladim podjetnikom, uredil kanalizacijo, zgradil novo čistilno napravo, znižal ceno vode in uredil logistično cono; napoved slednje mu je zagotovila podporo močnih lokalnih špediterjev, kot sta Mitja Škerget in Milan Jelen, ta je danes Leljakov podžupan. Predvsem pa naj bi nova oblast naredila red na občinski upravi, ki jo njeni podporniki sodeč po zapisih na socialnih omrežjih ocenjujejo kot nesposobno in leno – Leljak naj bi torej v preverjeni populistični maniri »osušil močvirje«.

Uresničevanje vseh teh načrtov bo vse prej kot preprosto, predvsem pa bo zahtevalo veliko denarja. Leljak je zato že med volitvami napovedal, da bo povečal obseg črpanja evropskih sredstev – čeprav so Radenci s 706 evri počrpanega denarja na prebivalca glede tega med slovenskimi uspešnejšimi občinami, na kar je med drugimi opozoril tudi pisatelj Miha Mazzini. Bolj realno se zdi, da bo novi župan sredstva za naložbe dobil z zadolževanjem. Na Leljakovo srečo je bil njegov predhodnik Rihtarič dovolj preudaren, da mu je zapustil občino z nizko stopnjo zadolženosti.

Za zmago tudi z Rdečo zvezdo

Vzpon Romana Leljaka na čelo občine Radenci ni plod naključja, temveč logična posledica spleta okoliščin: nezadovoljstva volivcev z uveljavljeno politiko, podcenjevalnosti njegovih nasprotnikov in ne nazadnje tudi Leljakove dobro premišljene populistične kampanje. Slednja se ni začela leta 2018, temveč že nekaj let prej, pojasnjuje njegov protikandidat Emil Šmid iz stranke SD. »Za svojo izvolitev je sistematično delal že od leta 2014, ko je tesno izgubil proti Rihtariču. Od tedaj je načrtno gradil svojo javno podobo in pazil, da se je pojavil povsod, kjer si je lahko nabral politične točke. Tako je sodeloval pri iniciativi za gradnjo ceste na Kapeli, pa pri pobudi za znižanje vodarine, se kazal na prireditvah... Obljubljal je denar gasilcem, nekoč pa je na odbojkarski tekmi mirno namenil sto evrov kot prispevek za klub – čeprav je v osebnem stečaju.« Pomembno potezo je Leljak naredil poleti, ko mu je uspelo na nogometni turnir v Radence pripeljati mlajšo selekcijo beograjske Crvene zvezde; tribune so bile polne obiskovalcev, njegova priljubljenost pa je dosegla nov vrh.

Leljak kot ljubiteljski zgodovinar dandanes poskuša rehabilitirati kvizlinge, kot je bil ustaški vodja Ante Pavelić. Njegovi podporniki poudarjajo, da se je treba razbremeniti preteklosti in da si vsakdo zasluži novo priložnost.

Leljak kot ljubiteljski zgodovinar dandanes poskuša rehabilitirati kvizlinge, kot je bil ustaški vodja Ante Pavelić. Njegovi podporniki poudarjajo, da se je treba razbremeniti preteklosti in da si vsakdo zasluži novo priložnost.

Sedeminpetdesetletni Šmid je bil med prvimi, s katerimi je Roman Leljak po prihodu na Kapelo stkal prijateljske vezi. Nekaj časa so z družbo kartali pri njem v Kapelskem hramu; menda je današnji borec proti komunizmu tisti čas precej bolj čislal stari sistem in je za nekdanja dan mladosti in dan republike rad povabil tovariše na pijačo. S Šmidom sta se razšla pred štirimi leti, ko se je Leljak prvič odločil, da se bo potegoval za župana. »V obraz sem mu povedal, da ne razumem, kako si sploh upa kandidirati. Odvrnil mi je: ’Kaj pa ti je, saj sem svoje odslužil.’ Sem mu dejal: ’To že, pa si ljudem, ki si jih opeharil, tudi vrnil denar?’«

Ljudi, ki bi brez zadržkov spregovorili o novem županu, je težko najti. Ene je sram, druge strah, tretji so zadržani do »komunajzarskih« medijev.

Podporniki Romana Leljaka so spravljivejši. Njegova preteklost se jim ne zdi pomembna, ne moti jih njegov ne ravno skromni življenjski slog – čeprav je patriarh družine od leta 2015 v osebnem stečaju, so Leljakovi pred okoli letom in pol v Radencih kupili hišo in jo dokaj razkošno obnovili, sam Leljak pa se naokoli prevaža z električnim teslo; za slednjega bojda trdi, da mu ga je posodil prijatelj. V Radencih je vsaj 1322 ljudi, ki mu verjamejo. Toliko volivcev in volivk je glasovalo zanj; obljuba, ki jo zanje predstavlja Roman Leljak, odtehta stare grehe. Ne nazadnje je krščansko odpuščati.

»Verjamem, da bo kot novi župan Radencev z dušo in srcem naredil zgodbo, kot je doslej še ni bilo v Sloveniji. In nemara se bo prav pri nas začela sprememba, ki bo zajela vso državo,« pravi Tomi Mitev. In se nasmehne: »Pomurje je razvojno daleč za preostankom Slovenije, država pa nas doživlja kot zaostale poljedelce, ki ne znamo razmišljati s svojo glavo. A največkrat so revolucije prišle prav iz takšnih okolij.« Morda so torej Radenci le prvi korak na pohodu novodobnega Atile s Kapelskega Vrha po državi.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.