Dobrodošli v Fergus Fallsu

Kako se je nemški Spiegel za laži svojega novinarja opravičil ameriškemu mestu, ki je izvolilo Trumpa, serijskega lažnivca

Nemška revija Stern je leta 1983 šokirala svet – začela je objavljati Hitlerjeve dnevnike. Zgodovinarji – še posebej revizionistični – so dnevnike razglasili za izjemne, tako rekoč prelomne dokumente, saj so pokazali, da je Hitler nasprotoval sežiganju knjig, da je Rudolpha Hessa sam poslal na skrivna pogajanja z Britanci in da se mu je zdelo, da z Judi ravnajo pregrobo. Vsi so nenadoma govorili le še o Hitlerjevih dnevnikih, za katere pa se je kmalu izkazalo, da so v resnici le »Hitlerjevi dnevniki« – ponaredek. Ni jih pisal Hitler, temveč Konrad Kujau, alias »Konrad Fischer«, nemški ponarejevalec (na fotografiji).

Nemška revija Stern je leta 1983 šokirala svet – začela je objavljati Hitlerjeve dnevnike. Zgodovinarji – še posebej revizionistični – so dnevnike razglasili za izjemne, tako rekoč prelomne dokumente, saj so pokazali, da je Hitler nasprotoval sežiganju knjig, da je Rudolpha Hessa sam poslal na skrivna pogajanja z Britanci in da se mu je zdelo, da z Judi ravnajo pregrobo. Vsi so nenadoma govorili le še o Hitlerjevih dnevnikih, za katere pa se je kmalu izkazalo, da so v resnici le »Hitlerjevi dnevniki« – ponaredek. Ni jih pisal Hitler, temveč Konrad Kujau, alias »Konrad Fischer«, nemški ponarejevalec (na fotografiji).

Nemška revija Stern je leta 1983 šokirala svet – začela je objavljati Hitlerjeve dnevnike, ki so postali viralni. Zgodovinarji – še posebej revizionistični – so dnevnike razglasili za izjemne, tako rekoč prelomne dokumente, saj so pokazali, da je Hitler nasprotoval sežiganju knjig, da je Rudolpha Hessa sam poslal na skrivna pogajanja z Britanci in da se mu je zdelo, da z Judi ravnajo pregrobo.

Vsi so nenadoma govorili le še o Hitlerjevih dnevnikih, za katere pa se je kmalu izkazalo, da so v resnici le »Hitlerjevi dnevniki« – ponaredek. Ni jih pisal Hitler, temveč Konrad Kujau, alias »Konrad Fischer«, nemški ponarejevalec, ki je kariero začel s ponarejanjem »Hitlerjevih slik«. Prodajal jih je kot avtentične Hitlerjeve malarije. S podpisom Adolf Hitler, se razume. Ponaredil je tudi rokopis Hitlerjeve knjige Mein Kampf in ga prodal kot izvirnik in neko staro pištolo prodal kot izvirnik, s katerim se je 30. aprila 1945 ustrelil Hitler. Kujau je ponujal tudi pesmi, ki da jih je spesnil Hitler, razglednice, ki da jih je poslal Hitler, in opero, ki da jo je skomponiral Hitler.

Leta 1978 je nekemu zbiralcu nacikiča prodal »Hitlerjev dnevnik« (ki je bil kakopak fejk), kar je prišlo na ušesa Gerdu Heidemannu, oportunističnemu fantazistu, sicer zvezdniškemu novinarju revije Stern, ki je malo prej kupil nekdanjo Göringovo jahto in na njej gostil nekdanje nacistične generale in svojo ljubico, Göringovo hčerko Eddo. Kujau mu je jamčil, da so »Hitlerjevi dnevniki« čisti originali in da so jih po vojni našli v Vzhodni Nemčiji, v nekem sestreljenem letalu.

»Wunderbar,« je wagnerjansko dahnil Heidemann, jih odkupil za 2,5 milijona mark in jih potem za 9 milijonov prodal Sternu, ta pa jih je objavljal, dokler se ni izkazalo, da papir, črnilo, lepilo in številne napake, ki jih držijo skupaj, preprosto ne držijo vode, pa četudi sta avtentičnosti dnevnikov navdušeno prikimavala celo ugledna zgodovinarja Hugh Trevor-Roper in Gerhard Weinberg.

»Hitlerjevi dnevniki« so bili svetovni dogodek, celo »odkritje stoletja«, toda nič pompoznejše od razkritja, da so dnevniki le ponaredek. Ponarejevalec in njegov impresarij sta pristala v ječi, tako da sta od vsega skupaj ostali le parodiji afere »Hitlerjevi dnevniki«, nemški film Schtonk! in britanska miniserija Prodajanje Hitlerja (Selling Hitler), v kateri se pojavi tudi teksaški magnat, ki se veseli dneva, ko bo mogoče z računalniki replicirati Hitlerjeve miselne vzorce.

Zgodba o Claasu Relotiusu, dediču novinarjev, ki so si v nemških revijah izmišljali intervjuje s holivudskimi zvezdami, je popolna metafora naše dobe.

Podton je bil na dlani: magnat, ki bi absolviral Hitlerjeve miselne vzorce, bi zlahka osvojil ljudstvo – in postal njihov predsednik, no, führer. Lahko bi ga igral Donald Trump, ki je, kot je pred leti poročala revija Vanity Fair, vneto in zavzeto – kdo ve, morda tudi razneženo – prebiral Hitlerjeve govore. Verjetno je skušal »osvojiti« in replicirati Hitlerjeve miselne vzorce. Ljudstvo je bilo leta kasneje navdušeno.

»Mehičani naj ostanejo zunaj!«

Na začetku leta 2017 je Claas Relotius, zvezdniški reporter nemške revije Spiegel, dobitnik številnih nagrad (CNN ga je pred časom razglasil za »novinarja leta«), odpotoval v Fergus Falls (Minnesota), malo podeželsko ameriško mesto, da bi si pobliže ogledal Trumpovo ljudstvo. Dobrih 70 odstotkov volilnih upravičencev tega mesta je volilo Trumpa, je ugotovil 33-letni Relotius, ki je v Fergus Fallsu preživel več kot mesec. Hotel je čim bolj plastično dojeti in popisati, zakaj so prebivalci tega mesta tako množično in tako odločno volili Trumpa. Najprej je že mislil, da z zgodbo ne bo nič – Fergus Falls se mu ni zdel nič posebnega. Potem pa se mu je odprlo – ob krajevni tabli z napisom »Dobrodošli v Fergus Fallsu« je stala tudi malce nižja tabla z napisom: »Mehičani naj ostanejo zunaj!« Aha! Še huje: v kinu že leta vrtijo Ostrostrelca, film o Chrisu Kylu, megalomanskem ameriškem ostrostrelcu, ultimativnem patriotu, ki je v Iraku pobil kopico »teroristov«. Še huje: Andrew Bremseth, naivni, otročji upravitelj mesta, po mestni hiši hodi s pištolo, ljubi francoske filozofe 18. stoletja, navija za nogometno moštvo New England Patriots, žensk se boji, še vedno je devičnik – in še nikoli ni videl morja! Relotius sreča tudi veliko malih ljudi, ki so volili Trumpa – Neila Beckerja, ki je v lokalni termoelektrarni vse življenje nalagal premog, potem pa »demokratov, svoje stranke, nekega lepega dne ni več razumel«; dijake, ki sanjarijo o Trumpu, svojem idolu; Mario Rodriguez, hudo bolno lastnico restavracije, ki je nad Obamovo zdravstveno reformo tako obupala, da se hoče vrniti v Mehiko. In seveda: v Fergus Falls se pripelješ skozi gozd, ki je tako mračen, »da bi v njem lahko živeli zmaji«.

Relotius je vse to popisal v epski reportaži V malem mestu (In einer kleinen Stadt), ki jo je objavil marca lani. Dobro leto in pol je ta »mesec z ljudmi, ki ob nedeljah molijo za Trumpa«, veljal za resnico, toda nedavno, ob koncu decembra, kmalu zatem, ko je Relotius ponovno dobil nagrado za Otroško igro, najboljšo zgodbo leta (o sirskem dečku, ki je prepričan, da je z grafitom, s katerim je popackal steno v mestu Dara, sprožil vstajo proti Bašarju Al Asadu), je Spiegel bralce in širšo javnost – s Trumpovimi volivci in Fergus Fallsom vred – obvestil, da je bila Relotiusova reportaža le fikcija. Fabrikacija. Fejk. Ja, fake news. Relotius si je vse skupaj izmislil. Ker v Fergus Fallsu tega, po kar je prišel, ni dobil, je naložil.

Obsedenost z resničnostjo, avtentičnostjo in izvirnostjo, ki so jih slavili veliki, etablirani mediji, je bila poziv k izmišljanju – k fikciji.

Spiegel je v Fergus Falls poslal tudi svojega reporterja Christopha Scheuermanna, in ta je v članku Fergus Falls, fantastično mesto Fergus Falls, kot ga je sam videl, primerjal s Fergus Fallsom, kot ga je videl in popisal Claas Relotius. Nič se ni ujemalo. Ob krajevni tabli ni table z napisom: »Mehičani naj ostanejo zunaj!« In je nikoli ni bilo. Ostrostrelca so predvajali le en mesec – in to je bilo vse. Andrew Bremseth, upravitelj mesta, po mestni hiši ne hodi s pištolo, francoskih filozofov 18. stoletja ni nikoli bral, ne navija za New England Patriots, ni več devičnik in videl je morje. Neil Becker, ki ga je Relotius tudi fotografiral, je v resnici Doug Becker – ne premetava premoga, ampak vodi center za fitness in širom po Ameriki teče maratone. Dijaki ne sanjarijo o Trumpu. Maria Rodriguez, ki je le natakarica, ni hudo bolna in niti na kraj pameti ji ne pade, da bi se vrnila v Mehiko, Trumpa pa ni mogla voliti, ker sploh nima ameriškega državljanstva. In če smo natančni: Trumpa ni volilo dobrih 70 odstotkov, temveč »le« 62,6 odstotka volilnih upravičencev Fergus Fallsa. In seveda: v Fergus Falls se ne pripelješ skozi mračen gozd. O »zmajskem« gozdu ni ne duha ne sluha – Fergus Falls s 14 tisoč prebivalci leži sredi prerije.

Dodamo lahko še, da poleti tam ne prirejajo velike žurke, na katero vsi rezidenti pridejo v kavbojski opremi, da dijaki niso odpotovali v New York ter si – namesto Kipa svobode – ogledali Trumpov stolp, da šola nima trojnih armiranih vrat in da upravitelj mesta ni edini rezident Fergus Fallsa, ki je naročen na kak nacionalni časopis. Scheuermann je opazil le to, kar sta že prej opazila Michele Anderson in Jake Krohn, rezidenta Fergus Fallsa, ki sta ob branju »prevedene« Relotiusove reportaže najprej mislila, da se je programu Google Translate zmešalo, ko pa sta ugotovila, da je pred njima dejansko »neinhibirana fikcija«, sta seznam Relotiusovih »enajstih najbolj absurdnih laži« o Fergus Fallsu poslala reviji Spiegel, a tam ju niso jemali resno, saj niso mogli verjeti, da bi si lahko njihov wunderkind – novi zvezdnik nemškega novinarstva, inspirativni ljubljenec »škofov in podjetnikov, borcev za človekove pravice in medijskih predstavnikov, politikov in podpornikov umetnosti« – vse preprosto izmislil.

Pa se je izkazalo, da si je izmislil tudi številne druge zgodbe, recimo o ženski, zagovornici smrtne kazni, ki da potuje po Ameriki in kot prostovoljna priča spremlja eksekucije (Zadnja priča), o iraških bratcih, ki da ju je Islamska država menda ugrabila in prevzgojila v samomorilska bombaša (Levja fanta), o sirskih sirotah, ki da so ju v Turčiji prodali za sužnja (Kraljevska otroka), o jemenskem »islamistu«, ki da so ga v Guantanamu – tudi s Springsteenovim štiklom Born in the USA, ki je donel iz štirih zvočnikov, nameščenih ob njegovi glavi – tako izmučili in zlomili, da zdaj sploh noče na svobodo (Številka 440), o telefonskem pogovoru s starši Colina Kaepernicka, ameriškega nogometaša, ki med igranjem ameriške himne ni hotel stati, ampak je protestno klečal (Touchdown), in o arizonski paravojaški milici, ki da terorizira ilegalne migrante (Jaegerjeva meja). Res nekaj za vse tiste, ki se jim zdi televizija prepočasna.

Toda prav ta zgodba o ameriško-mehiški meji ga je pokopala, saj je Juan Moreno, Spieglov freelancer, ki jo je pisal skupaj z njim, uredništvo Spiegla obvestil, da si je Relotius svoj del zgodbe – Moreno je zgodbo pisal z mehiške strani, Relotius pa z ameriške – izmislil. In tudi Morenu najprej niso verjeli. Da bi si Relotius vse skupaj izmislil – nemogoče! Kot fejk se jim je zdel Moreno, ne pa Relotius, v katerem so videli le žrtev zavisti in obrekovanja. Morenu so verjeli šele, ko se je iz Arizone vrnil s posnetki dveh »junakov« Relotiusove zgodbe, ki mu v kamero povesta, da Relotiusa nista še nikoli videla.

Življenje v fiktivnih časih

Zgodba o Claasu Relotiusu, dediču novinarjev, ki so si v nemških revijah – v duhu »postmodernih« iluzionistov – izmišljali intervjuje s holivudskimi zvezdami (Ingo Mocek z Beyoncé, Slashem, Christino Aguilera, Snoop Doggom in drugimi v reviji Neon, Tom Kummer z Bradom Pittom, Pamelo Anderson, Bruceom Willisom, Sharon Stone, Kim Basinger, Mikom Tysonom, Courtney Love in drugimi v reviji SZ, sicer ediciji Süddeutsche Zeitunga, revija Freizeitwoche s Sandro Bullock; nemški Playboy je tik pred izbruhom »afere Relotius« objavil lažni intervju z 90-letnim Enniem Morriconejem), je popolna metafora naše dobe, navsezadnje, to je zgodba o fake news in postresnici, digitalnem iluzionizmu in viralnosti (deček, ki je sprožil vojno! siroti, ki so ju prodali za sužnja! ženska, ki ljubi eksekucije!), vse večji irelevantnosti dejstev in vse večji premoči čustev, resničnostnih fikcijah in vse stresnejši medijski krajini (da bi Relotius ostal konkurenčen in tržno zanimiv, je moral pretiravati ter dostavljati vse fantastičnejše, vse senzacionalnejše, vse »unikatnejše« in neverjetnejše zgodbe), novi kulturi slave (da bi ostal slaven, je moral pisati »neverjetne« reči) in obsedenosti z družabnimi omrežji, s katerimi, kot pravijo, ustvarjamo »nove« svetove (in nove poslovne priložnosti, če hočete). Relotius, ki je pisal tudi za številne druge publikacije (Cicero, Neue Zürcher Zeitung am Sonntag, Financial Times Deutschland, Die Tageszeitung, Die Welt, Süddeutsche Zeitung Magazin, Weltwoche, ZEIT Online, Frankfurter Allgemeine Sonntagszeitung), je počel natanko to, ugotavlja Spiegel: ob pomoči Facebooka, YouTuba, Googla in Wikipedie je ustvarjal »celotne svetove in skupnosti«. Imperativ naše dobe pa prekleto dobro poznamo: čim bolje in čim učinkoviteje ožeti in izkoristiti Facebook, YouTube, Google in Wikipedio. Ali bolje rečeno: ožemanje Facebooka, YouTuba, Googla in Wikipedie ter relotiusovsko rekombiniranje njihovih koščkov, delčkov in drobcev ustvarjata novo realnost, v kateri vsi brezmejno uživajo – s kliki, všečki, čustvenčki. Ta nova realnost je nekaj, čemur se ni mogoče upreti. Res je itak le še to, kar zveni atraktivno – kar prinaša klike, všečke, čustvenčke.

In tu je vrhunska ironija: v Spieglu so objavili »Mea Culpa«, zelo dolg članek o tem, kaj se je zgodilo in kaj je počel Relotius, kako si je izmišljal zgodbe, kako je fabriciral, kako je nekaj, kar je delno res (fragmente, ki jih je pobiral s Facebooka, YouTuba, iz obskurnih blogov in starih časopisov), napihnil in začinil s fikcijami, kako je vse pretental in kako se je izmaknil notranjemu nadzoru (fact-checkingu Spieglove slovite »Dokumentacije«), pri čemer so se posipali s pepelom, se držali za glavo, se čudili, obžalovali in tako dalje, toda tudi sami niso mogli skriti občudovanja Relotiusove kreativnosti. »Relotius je aranžiral ta material, organiziral ga je glede na temo ali pa okrog osrednjega lika, odpotoval je na lokacije, včasih srečal ljudi, magari le hipno, in vsi ti elementi so postali barve, kot paleta, s katero slikar slika svojo sliko življenja.«

Ne pozabite, da natanko to počne tudi Trump – laže na najvišji ravni, na največjem odru, vsem na očeh.

Točno, živimo v dobi, ko realnost potrebuje veliko »slikarstva«, veliko umetnosti, veliko fikcije, veliko fabriciranja, veliko elokventnih tresljajev, da bi izgledala resnično. Relotius je delal vse, da bi ustvaril resničnost, ki bi ji zavidali celo pisatelji. In uredniki Spiegla ne morejo skriti, da so po malem feni Relotiusovega »slikanja«, njegovih – kot jim sami pravijo – »čudovito pripovedovanih fikcij«. Doba, v kateri so fabrikacije karizmatičnejše od resnice (mar ni Pentagon po terorističnem napadu na Ameriko režiserje in scenariste – avtorje fikcij – pozval, naj preventivno ustvarijo simulacije mogočih terorističnih napadov?), je očitno prevzela in prežela tudi tiste, ki nastopajo kot glas razuma in treznosti.

Nič čudnega, da je Giovanni di Lorenzo, glavni urednik časopisa Die Zeit, opozoril, da so uredniki Spiegla nasedli prav »kultu lepega pisanja«, da torej sami slavijo natanko to, s čimer jih je Relotius nategnil. Ne morejo se izviti iz začaranega kroga dobe, ki od medijev terja realnost s hitrostjo, vibracijo in erekcijo fikcije. Ne pozabite, da živimo v času, ko so vsi tako pornografsko obsedeni z resničnostjo (Facebook, Instagram, blogi, vlogi, poplava dokumentarcev, avtobiografij, biografij, avtofikcij, spovedniške publicistike, samoponiževanja ipd.), da je treba celo fikcije prodajati kot resničnost. Spomnite se le resničnostnih šovov, teh administratorjev dobe, v kateri talent – in srce, če smo že ravno pri tem – ni več dovolj in v kateri se ljudje samoponižujejo, samobičajo in samokrižajo, da bi se lahko tržili.

Ni kaj, Daniel Defoe in Henry Fielding, ki sta nekoč delala vse, da bi svoje fikcije – prvi Dnevnik kužnega leta (1722), drugi Jonathana Wilda (1743) – prodala kot resnične, tako rekoč reportažne zgodbe, bi skakala do neba, kakor tudi sir Philip Sidney, ki se je, pravi David Shields v manifestu Lakota po realnosti (Reality Hunger, 2010), moral v 16. stoletju, v dobi obsedenosti z resnico in fakti, boriti za pravico, da laže vsaj v literaturi.

Še pred 30, 40 leti so fikcije, recimo politične trilerje in romane katastrofe, prodajali s sloganom: Hitro preberite – preden vse skupaj postane resničnost! Danes bi lahko reportaže, avtobiografije in biografije prodajali s sloganom: Hitro preberite – preden vse skupaj postane fikcija!

V resničnosti – no, v resničnostnih šovih, dokumentarcih, avtobiografijah, pornografiji, podcastih, tračih ipd. – uživamo le zato, da bi prikrili, da živimo v fiktivnih časih. Prav res: v Ameriki so za predsednika izvolili tega, ki izgleda najbolj fiktivno.

Laganje na največjem odru

Vsi uživamo v trikih, ki jih izvajajo kabaretni iluzionisti: ne vemo, kako jih izvajajo – in tega niti nočemo vedeti. Če izvemo, kako izpeljejo ta ali oni trik, pa smo razočarani – kot se izkaže, vse skupaj ni nič posebnega. Takšno nelagodje je čutiti zdaj ob »aferi Relotius« – ob razkrinkanju Spieglovega iluzionista. In tu je paradoks: očitno ni nič hujšega od tega, da se za nekaj, kar itak izgleda kot fikcija, izkaže, da je res fikcija. Samo pomislite: mar niso Relotiusove reportaže – zgodbe, »večje od življenja« – že itak zvenele kot fikcije? Deček, ki je sprožil sirsko vstajo – in državljansko vojno? Siroti, ki so ju prodali za sužnja? Ženska, ki gleda eksekucije? Te zgodbe so izgledale fiktivno, toda fiktivno so izgledale prav zato, ker so bile fiktivne.

Nič novega. Nekaj podobnega se je zgodilo pred leti, ko so veliki »fabrikacijski« škandali preplavljali ameriške časopise. Janet Cooke je leta 1980 v Washington Postu objavila članek Jimmyjev svet, v katerem je popisala življenje osemletnega džankija: malega, angelskega Jimmyja mati in njen prijatelj, diler, vsak dan nafiksata s heroinom, ki ga pošlje v hipnotični dremež! Še malo, pa bo to počel sam! Džanki je že od petega leta! Članek je postal svetovna senzacija, vsi so ga prevedli, doma in v tujini, Janet Cooke je zanj dobila Pulitzerjevo nagrado, toda potem se je izkazalo, da je šlo za totalno fabrikacijo. Lahko bi vedeli: mar ni članek zvenel povsem fiktivno? Mar ni zvenel tako fiktivno kot članek Hack Heaven, v katerem je Stephen Glass, novi novinarski zvezdnik revije New Republic, leta 1998 popisal, kako je 15-letni heker vdrl v računalniški sistem kalifornijske korporacije Jukt Micronics in ji zagrozil, da jo bo razsul, če mu ne zrihta »miate« (Mazdinega roadsterja), potovanja v Disney World, prve številke stripa X-Men in dosmrtne naročnine na Playboy. »In dodajte še naročnino na Penthouse. Pokažite mi denar!« Fabrikacija. Ta heker ni nikoli obstajal. Korporacija Jukt Micronics tudi ne.

Ali pa pomislite na članke, ki jih je malce kasneje v časopisu USA Today objavljal Jack Kelley, karizmatični dopisnik iz tujine: v enem se je prilepil osvobodilni vojski Kosova, ko je ravno napadla srbsko vojsko, v drugem je šel mimo neke izraelske picerije, v kateri se je ravno samorazstrelil terorist ( ja, glave so se kotalile po ulici), v tretjem je prišel na Kubo, ko je skupina Kubancev ravno sklenila, da bo zbežala na aluminijastem čolnu, v četrtem se je dokopal do pisnega ukaza Jugoslovanske ljudske armade za »očiščenje« neke kosovske vasi. Vse to so bile kakopak fabrikacije. In vsi so bili – tako kot pri člankih Stephena Glassa in Janet Cooke – spet šokirani in zaprepadeni, ko se je izkazalo, da je to, kar je že itak izgledalo fiktivno, res fiktivno.

Kelleyja, Glassa, Janet Cooke in zdaj tudi Relotiusa so razglasili za fabuliste, pa čeravno izgledajo kot parodisti, ali bolje rečeno: njihovi fiktivni članki so izgledali kot parodije resničnosti, avtentičnosti in izvirnosti, ki jih slavijo veliki mediji. Bili so očitni, a so jih uredniki spregledali. To, da so jih spregledali, govori o tem, kako zelo so bili prepričani, da si mladi novinarji – in Glass, Janet Cooke, Jayson Blair, ki si je zgodbe izmišljal pri New York Timesu, in Relotius so bili mladi – že ne bi drznili lagati na tako visoki ravni, na tako odprti sceni, pri tako uglednih medijih, toda vsi ti novinarji so računali prav na to, da jih ne bodo spregledali, če bodo lagali na najvišji ravni, pri najuglednejših medijih, vsem na očeh, »na največjem odru«, kot bi rekel Mike Sager (Columbia Journalism Review). Obsedenost z resničnostjo, avtentičnostjo in izvirnostjo, ki so jih slavili veliki, etablirani mediji, je bila poziv k izmišljanju – k fikciji.

In ne pozabite, da natanko to počne tudi Trump – laže na najvišji ravni, na največjem odru, vsem na očeh. Njegovi volivci si rečejo: Trumpu očitajo, da laže, kar je laž – na največjem odru in vsem na očeh si že ne bi drznil lagati! A ko zaslutijo, da res laže, si rečejo: če že ravno laže, potem laže za nas – za naše dobro! Tudi uredniki teh revij so verjetno na neki točki nagonsko zaslutili, da bi bili lahko članki, ki izgledajo fiktivno, res fiktivni, a so si rekli: že morda fabricirajo, vendar to počnejo za nas – za naše dobro! Steffen Klusmann in Dirk Kurbjuweit, šefa revije Spiegel, sta itak zapisala: »Claas Relotius je imel očitno občutek, da naših pričakovanj ne bo nikoli izpolnil le z dobrimi ali zelo dobrimi zgodbami. Zdelo se mu je, da morajo biti izvrstne.« Izvrstne pa so bile lahko le, če si jih je izmislil.

Danes bi lahko reportaže, avtobiografije in biografije prodajali s sloganom: Hitro preberite – preden vse skupaj postane fikcija.

Ko se je Christoph Scheuermann odpravil v Fergus Falls, se je povsem upravičeno spraševal, zakaj si je Claas Relotius izmislil »Neila Beckerja«, če pa je bil Douglas Becker »precej zanimivejši«. Vsekakor, Douglas Becker je zanimivejši, toda ni tako infantilen, tako bebav in tako retardiran kot »Neil Becker« – Relotius pa je hotel karikaturo »malega«, »čudaškega«, »primitivnega« človeka, Trumpovega volivca, ki živi v preteklosti in ki še ni slišal za elektriko, kaj šele za internet.

In tu je problem: Relotius s tem zagreši hujšo napako od izmišljanja in fabriciranja. Prvič, ko Trumpove volivce groteskno karikira, prizna, da noče vedeti tega, česar tudi sami liberalci niso hoteli ne vedeti ne slišati – da so Trumpa volili povsem normalni, povsem sodobni ljudje. In prav to je srhljivo! In drugič, Trump je bil izvoljen prav zaradi takšnih člankov – zaradi člankov, ki so na male ljudi gledali zviška, pokroviteljsko in naduto, ki so se jim posmehovali, jih poniževali, eksotizirali in izključevali, potemtakem zaradi člankov, ki so male ljudi prepričali, da so mediji v postelji s političnimi elitami, ki so izgubile stik z realnostjo, tako da so v glasu za Trumpa videli glas proti elitam.

Relotius se odlično poda Trumpovi dobi lažnih novic (ameriška ambasada v Nemčiji zahteva preiskavo!), toda že predvolilna kampanja za evropski parlament, ki je pred nami, bo naplavila lažne novice, ki bodo zasenčile »novico«, da je Angela Merkel Hitlerjeva hči, in »novico«, da je sirsko vojno sprožil otrok. Spiegel se je Fergus Fallsu globoko in ponižno opravičil za Relotiusove laži, Christoph Scheuermann pa je po prihodu v mesto poudaril, da je opravičevanje Fergus Fallsu zdaj del njegove službe, kar je kakopak precej noro, že kar perverzno – za laži so se opravičevali ljudem, ki so izvolili serijskega lažnivca. Predsednika, ki jim nenehno in patološko laže. Kot Relotius.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.