Peter Petrovčič

11. 1. 2019  |  Mladina 2  |  Politika

Oaza sovražnega govora

Manjšine vseh oblik in barv so v Sloveniji povsem nezavarovane pred sovražnostjo večinskega prebivalstva

Pozivi k linču poslanca Levice Mihe Kordiša na družbenih omrežjih

Pozivi k linču poslanca Levice Mihe Kordiša na družbenih omrežjih

Miha Kordiš je drugi zaporedni mandat poslanec Levice. Včasih se z mnenji v javnih izjavah ali zapisih na družabnih omrežjih oddalji od večinskega mnenja v stranki. Na desnici mu pravijo levičarski skrajnež. A tudi na desnici je kar nekaj politikov, poslancev, ki govorijo sicer drugačen, vendar vseeno skrajni jezik. Prav tedaj, kadar politiki po nepotrebnem razburjajo javnost, si kot absolutno javne osebe zaslužijo ostro kritiko. Ta pa ne vključuje pozivov k fizičnim obračunom, groženj s smrtjo.

Kordiš je ob praznovanju dneva samostojnosti in enotnosti spet razburil del javnosti z videnjem praznovanja tega praznika. O geslih »samostojnost« in »enotnost« je v svojem slogu med drugim zapisal: »Proračune nam pišejo v Bruslju, (privatizacijsko) gospodarsko politiko narekujejo v Berlinu, vojski in zunanji politiki poveljuje Washington, gozdove upravljajo v Vatikanu. Ne, dragi narod. ’Samostojnost in enotnost’ ni naš praznik. Ko so iz ljudskih rok odšla podjetja, je odšla tudi dostojnost dela, nato še socialna varnost. Od ponosa na skupne dosežke ljudstva je ostal samo rasizem, skrit za trobojnico …« In še: »Zato težko čakam dan, ko preženemo kolonialne gospodarje in domačo gospodo ter si znova priborimo to, kar naj bi danes praznovali.«

Nekateri so v njegovih zapisih prepoznali ščuvanje k nasilni spremembi ustavne ureditve. Na Facebooku so se na njegov zapis odzvali številni posamezniki z imenom in priimkom. Andrej Mlinarič je recimo napisal: »Kordiša na kol …«, Andrej Kogoj: »Sej ne rabmo policije. To se da rešit drugače.« Jernej Nejc Švigelj pa je vprašal: »S katerim vlakom se vozi?« Na Twitterju je Stane Škufca zapisal: »Temu mulcu manjkajo samo ene orng batine pa bi se hitro umiriu.« Še bi lahko naštevali …

Je to sovražni govor? V širšem smislu gotovo. Je mogoč kazenski pregon? Glede na sodno prakso in mnenje vrhovnega državnega tožilstva, ki je pregon sovražnega govora zamejilo najbolj med vsemi državami v Evropi, pa verjetno ne. V Sloveniji je zdaj mogoča obsodba za sovražni govor le, če so sovražne besede pripeljale do fizičnega napada na neko osebo oziroma če fizičnega napada ni bilo zgolj zato, ker ga je preprečila policija ali kdo tretji. Kordiša ali drugih politikov iz Levice, ki posredno nosijo težo Kordiševih besed, torej pravo ne bo varovalo, dokler ne bo že prepozno.

A na vrhovnem tožilstvu so pod vodstvom novega generalnega državnega tožilca Draga Škete nekaj vendarle storili, da bi omogočili nekoliko odločnejši pregon sovražnega govora. In to čeprav temu nasprotuje večina v kazenskem oddelku vrhovnih tožilcev, ki so pred leti dodatno zamejili zakonske možnosti za pregon sovražnega govora. Na zahtevo Draga Škete so na vrhovno sodišče nedavno vložili zahtevo za varstvo zakonitosti v neki oprostilni sodbi višjega sodišča izpred petih let, v kateri je tožilstvo neuspešno preganjalo storilca za sovražni govor. V tej zahtevi negirajo (pre)ozko tolmačenje kaznivega dejanja sovražnega govora, ki ga je ponudil njihov kazenski oddelek na vrhovnem tožilstvu.

Gre za zadevo, v kateri je tožilstvo preganjalo pisca, ki je na spletu javno zapisal, da je zoper romsko skupnost treba uporabiti »par palic amonala, par bomb M75 in par AK 47« in »da drugače ne bo šlo«. Po prvotni obsodbi je bil potem omenjeni na pritožbenem sodišču oproščen. Na vrhovnem tožilstvu si želijo ponovnega sojenja v tej zadevi, a pod drugačnimi pogoji razumevanja 297. člena kazenskega zakonika, ki v Sloveniji ureja pregon sovražnega govora.

Tožilstvo se je glede sovražnega govora postavilo v vlogo sodnikov. S tem, ko ga ne preganja, dejansko izreka oprostilne sodbe za razpihovalce sovraštva.

V zahtevi za varstvo zakonitosti, ki smo jo pridobili v skladu z zakonom o dostopu do informacij javnega značaja, takoj na začetku piše, da Svet Evrope kot sovražni govor definira »vsako dejanje, ki širi, spodbuja ali opravičuje rasno sovraštvo, sovraštvo do tujcev, antisemitizem in druge vrste sovraštva, ki temelji na nestrpnosti, agresivnem nacionalizmu ali etnocentrizmu ali diskriminaciji in sovražnosti proti manjšinam, migrantom ali ljudem tujega rodu«. S tem so želeli poudariti, da Svet Evrope, v okviru katerega deluje tudi evropsko sodišče za človekove pravice, za pregon sovražnega govora ne predvideva dodatnih pogojev v obliki fizičnega nasilja, ki zraste iz sovražnega govora. Da je dovolj za obsodbo sovražni govor sam po sebi.

Vodja kazenskega oddelka na vrhovnem tožilstvu mag. Andrej Ferlinc, ki je podpisal to zahtevo za varstvo zakonitosti, pojasnjuje, da v tem primeru sovražnega govora zoper Rome ni šlo »za izražanje kakršnegakoli mnenja, ampak zato, ker je bilo sporočilo posredovano na spletu in tako dostopno javnosti, za tipičen primer sovražnega govora. Ne gre namreč za izražanje kakršnegakoli mnenja v okviru svobode govora, ampak za mobiliziranje javnosti, v okviru katere se lahko stopnjuje sovraštvo do te mere, da to lahko ogrozi javni red in mir.«

V zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovno tožilstvo ne soglaša z mnenjem višjih sodišč, da mora »nastati že takšno konkretno ogrožanje, ki se mora pokazati v neposredni nevarnosti za poseg v telesno ali duševno celovitost posameznikov, in da bi morala biti ta nevarnost celo tako intenzivna, da do motenja javnega reda in miru ne bi prišlo le zato, ’ker so pravočasno posredovali pristojni organi, posamezni udeleženci ali druge osebe’«.

Pa še na nekaj v tej zahtevi Ferlinc opozarja vrhovno sodišče. V 297. členu kazenskega zakonika jasno piše, da za obstoj kaznivega dejanja ni potrebno nikakršno (ne dejansko in ne abstraktno) ogrožanje javnosti, če je sovražni govor storjen z uporabo grožnje, zmerjanja ali žalitve. Slovenski člen, ki govori o pregonu sovražnega govora, je dejansko prepisan iz nemške zakonodaje, kjer pa se sovražni govor dokaj uspešno preganja. O tem je že pred časom govorila tudi vodja ljubljanskega okrožnega tožilstva dr. Katarina Bergant: »Ne gre sicer za povsem identičen prepis, je pa ureditev smiselno in vsebinsko podobna našemu 297. členu. Nemški člen je napisan alternativno (ali – ’oder’) tako kot naš.« To nedvomno pomeni, da je mogoč pregon ali ob ogrozitvi javnosti ali ko je sovražni govor storjen z grožnjo. Poudarek je na besedi ali.

In če se vrnemo k poslancu Kordišu – so besede, kot so »Kordiša na kol«, »orng batine«, »ne rabimo policije«, grožnje? Če niso, kako so potem sploh videti grožnje? Kordiš sicer ni pripadnik katere izmed manjšin, so pa to recimo begunci, migranti, ki so prek spleta deležni preštevilnih takšnih in še hujših groženj …

Usoda pregona sovražnega govora, ki se uporablja za ščuvanje in kasnejše pogrome nad manjšinami, drugačnimi, je za zdaj v rokah vrhovnega sodišča. A ne bi smelo biti tako. Če zavrnejo to zahtevo, nismo storili ničesar oziroma na tožilstvu niso storili ničesar. Nad skrivanjem za svobodo govora in posledičnim omogočanjem širjenja sovraštva bi se morali zamisliti tudi politika, vlada, premier, pravosodna ministrica, poslanci … Če bi tako hoteli, bi z minimalnimi zakonskimi korekcijami lahko hitro rešili »dvome« o (ne)pregonu sovražnega govora. Kot so jih v številnih drugih evropskih državah, recimo v Nemčiji in Avstriji, ki sta spoznali nevarnost sovražnega govora zoper begunce, ki sta jih sicer sprejeli sorazmerno največ med vsemi državami.

Še najhitrejša, najpreprostejša in najučinkovitejša rešitev pa bi bila sprememba tožilskega odnosa do sovražnega govora. In to ne z zahtevami za varstvo zakonitosti in s tem s prelaganjem odgovornosti na sodišče, pač pa s spremembo lastnega mnenja – v skladu s tem, kar zatrjujejo v omenjeni zahtevi za varstvo zakonitosti.

Sedanji položaj je shizofren. Vse, kar tožilec Ferlinc v tej zahtevi očita sodišču, je hkrati očitek tožilskemu mnenju, ki ga je pred leti sprejel prav kazenski oddelek vrhovnih tožilcev, ki ga Ferlinc vodi. Omenjeni vrhovni tožilci so se konec lanskega leta na željo generalnega državnega tožilca Draga Škete sestali in pogovorili o tem svojem mnenju, ki povsem onemogoča pregon sovražnega govora. Na koncu so se strinjali, da je z mnenjem vse v redu in ga ni treba spreminjati.

Zakonodaja predvideva več kot dovolj varovalk, da svoboda govora ne bi bila v ničemer ogrožena, če bi nekoliko resneje preganjali sovražni govor.

Na vrhovnem tožilstvu so sicer zavrnili našo prošnjo po posredovanju zapisnika s tega sestanka, ki bi razkril razloge vrhovnih tožilcev za vztrajanje pri nepregonu sovražnega govora. Tako so se odločili, kot je zapisal pristojni vrhovni tožilec Aleš Butala, ker bi posredovanje tega dokumenta »pomenilo posredovanje dokumenta s podatki o notranjem razmišljanju organa, kar pa bi lahko zaviralno vplivalo na proces razmišljanja državnotožilskega osebja in funkcionarjev ter s tem ogrozilo kritično, inovativno in učinkovito delo organa«. Z razlago se lahko le strinjamo, kajti potrebujemo prav to, da na tožilstvu kritično in inovativno razmislijo, kaj počno z onemogočanjem pregona sovražnega govora kot enega izmed družbeno najškodljivejših kaznivih dejanj.

Kolikokrat bo treba še napisati, da bi se sovražni govor lahko že v skladu z veljavno zakonodajo preganjal resno kot v drugih evropskih državah, ki so spoznale nevarnosti, ki jih bo širjenje sovraštva do beguncev imelo na celotno družbo? To bi se lahko zgodilo v trenutku, samo na tožilstvu bi morali nehati tiščati glavo v pesek. Izgovarjanje na sveto pravico do svobode govora je prav to – izgovarjanje. Slovenska zakonska ureditev je med bolj omejujočimi za pregon sovražnega govora v Evropi. Zato predvideva več kot dovolj varovalk, da svoboda govora ne bi bila v ničemer ogrožena, če bi vsaj nekoliko zamejili sovražni govor.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.