Borut Mekina

11. 1. 2019  |  Mladina 2  |  Družba

»Davek na mačke«

V Avstriji, Nemčiji in Franciji napovedujejo uvedbo digitalnega davka. V Sloveniji ne.

Evropska komisarka za konkurenco Margrethe Vestager, ki se (ne)uspešno bojuje z Googlom

Evropska komisarka za konkurenco Margrethe Vestager, ki se (ne)uspešno bojuje z Googlom
© Profimedia

Na Googlovih internetnih strežnikih je shranjenih že več kot pol milijona videoposnetkov, v katerih nastopajo muce v različnih smešnih položajih. Sliši se nepomembno, a v resnici pojava ni več mogoče spregledati.

Če ga želimo razumeti, moramo na Bermude. Bermudi so otoček, velik kot Kranj z okolico, ki leži 1000 kilometrov vzhodno od obale Severne Amerike. Čeprav ima zgolj 60 tisoč prebivalcev, je tam registriranih 12.500 multinacionalk. Dva razloga sta bistvena za to. Prvič, na Bermudih ne poznajo davkov – razen nepremičninskega. Dohodnina, davek na dobiček, davki na kapitalske dohodke, različne takse se jim ne zdijo pomembni. Še bolj bistven pa je drugi razlog. Tam na obrazcu, ki ga dobite ob registraciji podjetja, manjka okvirček »lastnik«. Če želite na otoku registrirati podjetje in odpreti tekoči račun, nihče ne vpraša, kdo je lastnik.

Ta ureditev je v posmeh svetovni ureditvi in je ne izkoriščajo le kriminalci, ampak tudi največja, najpomembnejša podjetja na svetu, kot je Google.

Nizozemski mediji so ta teden poročali, da je Google s pravnim mehanizmom, imenovanim »dvojni irski in nizozemski sendvič«, leta 2017 skoraj 20 milijard evrov prenesel iz Nizozemske na Bermude in se s tem izognil plačilu davka. Vendar ni edini. Po oceni evropske komisije danes podjetja, ki delujejo v digitalni ekonomiji, v povprečju plačujejo 9,5-odstotni efektivni davek, druga podjetja pa 23,2-odstotnega.

Številne države se zavedajo neželenih učinkov tega režima, zato so v evropski komisiji lani predlagali nov, digitalni triodstotni davek na prodajo oglasov. A ker zaradi »vojnih dobičkarjev«, kot sta Luksemburg in Irska, v EU soglasja ni, uvedbo digitalnega davka individualno napovedujejo posamezne države, kot so Francija, Nemčija in nazadnje tudi Avstrija.

In Slovenija? Naša država o enostranskih ukrepih ne razmišlja. Kot pojasnjujejo na finančnem ministrstvu, si prizadeva za evropsko ureditev tega področja, saj so enostranske rešitve menda »manj učinkovite od rešitev, ki bi bile sprejete na ravni Unije oziroma na globalni ravni,« hkrati pa na ministrstvu še opozarjajo, da vmesne ali individualne rešitve ne bi smele ustvarjati dodatnega administrativnega bremena za davčne uprave ali zavezance. Če namreč Google sam ne daje podatkov za Slovenijo, bi jih morala država individualno pridobivati od vsakega plačnika oglasov.

Slovenija je majhna država, a se zdi, da se na tem področju še dodatno ponižuje. V ZDA se že dve leti skoraj vse preiskovalne institucije ukvarjajo z zlorabo Facebooka v volilni kampanji. V Sloveniji, kjer se je zgodilo podobno, je ta tema nepomembna. V Nemčiji je država napisala poseben zakon, na podlagi katerega je mogoče kaznovati sovražni govor, v Sloveniji je medijska zakonodaja iz časa, ko internet še ni obstajal.

Tu pa znova pridemo do muc. Kot pravi Zoran Savin, direktor Urada za interaktivno oglaševanje (IAB), mednarodne organizacije, ki zastopa interese digitalnih oglaševalcev, vsi slovenski tiskani mediji danes na spletu s prodajo reklam zaslužijo približno 2,5 milijona evrov. Samo Google v Sloveniji s prodajo reklam zasluži že 14 milijonov evrov, Facebook pa osem. Objava videoposnetkov ameriških ali kitajskih smešnih muc s slovenskim podnapisom: »Ne boste verjeli, kaj je naredila …« je eden od najbolj propulzivnih trendov, ki ga sedanja digitalna ekonomija spodbuja in nagrajuje, razlog je seveda jasen – velika gledanost pomeni tudi dobro trženje oglasnega prostora.

Da ne bo nesporazuma – lepo in sproščujoče je gledati majhne, igrive, ljubke muce v nenavadnih položajih. A vse doslej so države takšno in podobno početje, ki je namenjeno predvsem akumulaciji kapitala, omejevale. Danes pa ga tudi v Sloveniji, kjer sta Google in Facebook manj obdavčena kot knjige, dejansko spodbujamo in nagrajujemo.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.