Pravica umreti

V Mladini z dne 11.01.2019 je bil objavljen članek »Pravica umreti« avtorja Staša Zgonika, v katerem so predstavljeni razlogi za uzakonitev evtanazije v Sloveniji. Najprej bi rada izpostavila, da je prav, da se o tem pogovarjamo, vendar pa je zmotno prepričanje, ki ga je izpostavila Duša Hlade Zore, zastopnica pacientovih pravic, da naj pacienti ne bi bili zmožni samostojno odločati o svojem življenju; pravo dopušča samomor, in tudi primer akademika dr. Janka Pleterskega, ki so ga oživljali po očitnem poskusu samomora, je po mojem mnenju sporen s pravnega vidika. Vprašanje državne pomoči (ker dejansko gre pri evtanaziji lahko zgolj za državno pomoč, ne zasebno) pri nečem tako občutljivem, kot je samomor, je sporno, in odprto za zlorabe, četudi morda statistika tega ne pokaže. Posameznik, ki je ujet v težke bolezni, pa naj bodo te psihične ali fizične narave, je zelo dovzeten za katastrofiranje, obup, vdanje v usodo in podpis obrazca za evtanazijo. Vztrajnost v takšni situaciji je ena izmed najlepših človeških vrednot; menim celo, da je vsako življenje zaznamovano z določeno mero trpljenja. Če bi bilo trpljenje naš kriterij za to, ali se odločimo za končanje življenja, ali ne, nas ne bi ostalo prav veliko. Menim, da je nagon po preživetju pomemben del človeške narave ter bi tako moral biti tudi vrednota, ki jo spodbujamo kot družba, tako sekularni kot verujoči deli nje. Želja po smrti je anomalija, in prav zato tako kontroverzna kot to zgroženo opisuje članek.

Prav tako se mi zdi zanimiv premik od pojmovanja evtanazije kot primerne za tiste, ki doživljajo neznosno fizično trpljenje, ki ga ne znamo odpraviti, na ukrep, primeren za tiste, ki se preprosto ne želijo starati, zboleti ter postati »razvalina življenja«. Konec koncev gre pri staranju ter posledični bolezni za povsem normalen del človeškega življenja, katerega moramo olajšati, ne pa preprosto odpraviti.

Sporno v članku se mi je zdelo tudi opisovanje argumentov za evtanazijo otrok, predvsem poudarjanje trpljenja njihovih družin (kar pomeni, da ni trpljenje in samoodločba otrok v prvem planu debate, temveč so v njem starši) ter izjava očeta punčke s hudo genetsko okvaro, ki trdi, da bi evtanazija staršem, kot je on, omogočila nadaljevanje življenja ter imeti drugega otroka, ki bo sposoben živeti. Ne razumem, zakaj naj bi otrok (v članku so kot primerni za evtanazijo opisani tisti z »izjemno okrnjenim življenjem«, torej ne nujno tisti, ki neznosno trpijo) bil sposoben privoliti k svoji smrti, čeprav naj sicer ne bi bil niti sposoben sam se odločiti, kdaj je čas za spanje ter ali sme piti kokakolo. Otroka, ki je hudo bolan, je v primeru trpljenja družine (za katerega seveda verjamem, da je neznosno, ter občudujem vse družine, ki se spopadajo s takšno situacijo) mogoče prepustiti v več trajnih vrst tuje oskrbe, glede katerih lahko staršem pomaga Center za socialno delo. Arogantno pa je dejati, da ima starš nad otrokom tako avtonomijo, da se lahko v primeru, če ta ni zdrav, odloči za otrokovo smrt.

Evtanazijo se kot že rečeno predstavlja kot spoštovanje avtonomije posameznika; v resnici pa ta cilja na veliko ranljivih družbenih skupin, na oslabele, ostarele, mentalno bolne ter očitno tudi na otroke. Ne pravim, da ne bi smela biti v izjemnih okoliščinah dovoljena, pravim le, da gre za kočljivo vprašanje, ki mora biti, če že, urejeno restriktivno.