Boštjan Napotnik

18. 1. 2019  |  Mladina 3  |  Konzum

Dalmatinska naveza

Pod smrekco, Straža

  • ocena: 4 / 5

Klobasa

Klobasa

Lignji

Lignji

Gostilna Pod smrekco
Potok 2, Straža pri Novem mestu
Tel.: 07/384 75 88
Pod smrekco najdete zatočišče vsak dan, razen ob sobotah, ko je zaprto, od 8. do 23. ure. O ponudbi rib se obvezno vnaprej pozanimajte po telefonu.

Ambient:
klasična slovenska gostinska ambientala, ki pa se od drugih loči po tematsko zastavljeni opremi s trofejami in enciklopedičnimi upodobitvami (predvsem sladko)vodne favne

Napitki:
v dvotemperaturni vitrini je sicer polno buteljk, a gre le za kakšno desetnijo različnih etiket, ki pa so cenovno ugodne in do hrane prijazne

Dostopnost:
parkirišče pri gostilni, za gibalno ovirane ni zaprek

Fino:
dimljena klobasa hobotnica v solati pečeni kovač

Ne tako fino:
mikrowellana gibanica pečeni krompir

Hobotnica je stala 10, lignji 13, 0,7-kilski kovač pa 39 evrov; juhi sta bili po 3, klobasa 7, biftek 17,5, gibanica pa 3,5 evra.

»Težko verjamem. Saj veste, da je stik ribiških štorij z resničnostjo precej ohlapen,« je dežurni planer Konzumovih odprav z veliko skepse pospremil doušniško informacijo, da v dolenjski gostilni Pod smrekco resno prakticirajo dodelavo prvovrstnih primerkov iz jadranskega živalskega kraljestva. V inšpektorsko ekipo je zato uvrstil izpričanega ribolovca in ta je ob prihodu Pod smrekco že pri šanku pogled usmeril v trofejni mečaričin rep, nato pa s šefom udaril kratko, a resno debato o kapitalskih zobatcih ter strategijah in taktikah lova na grbe, gofe, lampuge in drugo ribovje. Izkazalo se je, da Pod smrekco svojo jadransko kredibilnost gradijo na dalmatinski liniji – gospodar ima že leta drugo bazo in surovinsko zaledje na Pašmanu, prek snahe pa še na Braču.

Po navodilih informanta smo se o razpoložljivosti morskega življa pozanimali po telefonu in začeli resno salivirati ob omembi kovača. Ta je bil, pokapan z braškim olivcem in potresen z grobo nasekljanim peteršiljem, brez dvoma vrhunec večerje Pod smrekco: v pečici pečeno meso je bilo kompaktno, vendar sočno in silno okusno; še posebej fino je bilo sladkanje z ličnicami. Ob tako popolno pečeni ribi nam je bilo čisto vseeno, kaj je zraven, a je treba vseeno opozoriti, da je bil priloženi krompir (z nekaj trakovi rdeče paprike in korenja, kolobarji bučk in osmojenimi trakci pora vred) še kar zanič – ne kuhan ne pečen, ampak zataknjen v neki vmesni brezvezni coni. Še dobro, da kaj takega ne velja za odlično, na radiču postreženo mehko, sladkasto in zavoljo limonino-olivno-peteršiljevega preliva osvežilno hobotnico v solati, pa tudi štirje na žaru (škoda, da tega ne poganja žerjavica; glede na izjemnost vhodnih surovin bi to morala biti Smrekcina investicijska prioriteta) na hitro opečeni lignji so bili, kot je rad in večkrat poudaril ta mladi šef, tóp.

Seveda pa smo službene obveznosti opravili tudi za tisti del bralstva, ki ga ribovje ne gane preveč, ampak prisega na kontinentalne klasike. Temu predlagamo zanesljivo otvoritev s sočno, ne preveč mastno, nič zagatno in ravno prav dimljeno ter toplo postreženo klobaso. V tradicionalnem nadaljevanju s paralelnima jušnikoma je sicer čisto všečno in prepričljivo govejko z rezanci zasenčila izjemna gobovka (mrtvaške trobente in jurčki ftw!), biftek iz neposredne soseščine je bil popolno zoren, lepo spečen in postrežen brez odvečne omačne navlake, tako da edina resna zamera ostaja dejstvo, da so menda več kot 80 let star recept za ljubko hišno gibanico brez potrebe sferderbali z invazivnim ožarčevanjem z mikrovalovi. Prepričan sem, da bi jih za to dejanje tudi babica, ki je prispevala recept, pocukala za ta sladke. In prav bi imela.

A kljub temu je Pod smrekco čisto fajn gostilna, v kateri zmorejo suvereno poservisirati goste silno raznolikih profilov – od ravno zaključujoče se sedmine prek našega kibicavega izmišljevanja do ob šanku vino na usnama prakticirajoče vesele družbice. Tóp.