Vasja Jager  |  foto: Borut Krajnc

18. 1. 2019  |  Mladina 3  |  Družba

Teologi v javnih šolah

Država je katoliški cerkvi formalno odprla vrata v javni šolski sistem, za nameček pa cerkev uspešno krepi svojo izobraževalno vertikalo

Tudi pod metropolitom Stanislavom Zoretom slovenska katoliška cerkev zagovarja stališče, da je izbor šole, ki je usklajena z dogmami vere, temeljna pravica staršev, v katero država ne sme posegati.

Tudi pod metropolitom Stanislavom Zoretom slovenska katoliška cerkev zagovarja stališče, da je izbor šole, ki je usklajena z dogmami vere, temeljna pravica staršev, v katero država ne sme posegati.

Ljubljanska Teološka fakulteta je prejšnji teden uradno pridobila dodatne pristojnosti na področju »izobraževalnih ved in izobraževanja učiteljev«, ki poučujejo v javnih šolah. To ji je omogočila sprememba statuta Univerze v Ljubljani, ki jo je potrdil parlamentarni odbor za izobraževanje, poteza pa je sprožila nemalo ogorčenja na levem polu politike in družbe. Teološka fakulteta velja za ključno izobraževalno ustanovo katoliške cerkve, tej pa naj bi se z novo ureditvijo odprl prostor za širjenje svojih stališč prek sistema javnega šolstva.

Dejansko je ta prostor cerkvi in Teološki fakulteti odprt že več let; ljubljanska univerza ji je pristojnosti izobraževanja pedagogov v statutu priznala že leta 2011, leto kasneje pa je soglasje k spremembi dala takratna vlada. Na tej podlagi je Teološka fakulteta še isto leto akreditirala dvopredmetni pedagoški študijski program druge stopnje, ki ga izvaja v sodelovanju s Filozofsko fakulteto. Teologi, ki ga opravijo, se lahko v javnih šolah zaposlijo kot učitelji predmetov verstva in etika ter domovinska vzgoja, lahko delujejo kot učitelji v oddelkih za podaljšano bivanje, kot vzgojitelji v dijaških domovih ali izvajalci izobraževanj za odrasle.

Sprememba statuta, ki jo je nedavno potrdil pristojni parlamentarni odbor, torej na prvi pogled ne prinaša ničesar novega, temveč zgolj uzakonja sedanje stanje. Ne nazadnje ima podobna – ohlapno opredeljena – pooblastila za izobraževanja učiteljev po statutu ljubljanske univerze zagotovljenih še deset njenih članic, med njimi tudi Fakulteta za družbene vede. A nobena izmed teh ustanov ni neposredno povezana z versko skupnostjo, ki agresivno išče načine za krepitev svoje družbene moči. In tukaj se skriva jedro očitkov kritikov spremenjenega statuta – sprememba ne le legalizira že obstoječe stanje, temveč Teološki fakulteti daje možnost za širitev že obstoječih programov izobraževanja pedagogov.

Nepotrebne spremembe

Dekan Filozofske fakultete dr. Roman Kuhar je zato do potrjenega statuta zadržan; poudarja, da sicer zgolj uradna potrditev kvalifikacij za izobraževanje učiteljev Teološki fakulteti »ne pomeni avtomatizma v smislu neposrednega vstopa njenih diplomantov v javne šole«. In tako bi po Kuharjevem mnenju moralo ostati, saj ni prav nobene potrebe in tudi ne javnega interesa, da bi se sedanja ponudba izobraževanj na Teološki fakulteti nadgradila z dodatnimi izobraževanji: »Menim, da za področja, kot so domovinska in državljanska kultura in etika, verstva, etika ali sorodne vsebine, ne potrebujemo novih študijskih programov, saj z obstoječimi povsem ustrezno pokrivamo potrebe po tovrstnem kadru. Ne nazadnje že zdaj obstajajo skupni pedagoški študijski programi, ki potekajo med Teološko fakulteto in Filozofsko fakulteto – od tod tudi razlog za prej omenjeno klasifikacijo – in ki ta področja ustrezno pokrivajo, zato ni potrebe po dodatnih širitvah in po spreminjanju matičnosti področij posameznih fakultet.«

Sprememba statuta ne le legalizira obstoječe stanje, temveč Teološki fakulteti daje možnost za širitev že obstoječih programov izobraževanja pedagogov.

Na Pedagoški fakulteti, ki je v sklopu Univerze v Ljubljani osrednja ustanova za usposabljanje izobraževalnih kadrov, v potezi parlamentarcev ne vidijo pretiranega posega v uveljavljena razmerja. »Pravilnik o izobrazbi učiteljev in drugih strokovnih delavcev v izobraževalnem programu osnovne šole že sedaj določa, da je lahko učitelj predmetov Domovinska in državljanska kultura in etika ter Verstva in etika, kdor je končal magistrski študijski program teologija. Kot vsi ostali diplomanti pa mora imeti ustrezno pedagoško izobrazbo. Za poučevanje drugih predmetov pa diplomanti Teološke fakultete nimajo ustreznih znanj,« pojasnjuje izredni profesor za področje pedagoške metodologije in statistike na Pedagoški fakulteti dr. Janez Vogrinc.

Šola ni cerkev

Vogrinc dodaja, da dodatna klasifikacija nikakor ne daje Teološki fakulteti možnosti, da bi akreditirala nove študijske programe s področja vzgoje in izobraževanja. Če bi Teološka fakulteta želela akreditirati nov študijski program, bi moral biti ta najprej potrjen na senatu Univerze v Ljubljani, možnosti za to pa so po Vogrinčevem mnenju minimalne, saj ima »Univerza v Ljubljani vsaj za zdaj dobro urejeno razumevanje pristojnosti posameznih fakultet, ki temelji na znanstvenih področjih, ki jih posamezna članica razvija, ter na znanstvenih referencah zaposlenih. Tako na primer študijska programa razredni pouk in predšolsko vzgojo izvaja Pedagoška fakulteta, saj imamo na tej fakulteti največje strokovnjake s tega področja. Nikakor si ne predstavljam, da bi na drugih članicah oblikovali študijske programe s teh področij, saj nimajo pedagoških delavcev, ki bi ti področji raziskovalno proučevali in imeli zanje ustrezne znanstvene reference. In tudi nobenega razloga ni, da bi znotraj Univerze v Ljubljani ustvarjali konkurenčnost.«

V praksi to pomeni, da teologi za zdaj še ne morejo biti polnopravni vzgojitelji, prav tako ne morejo poučevati na primer biologije in fizike in učencem pri teh predmetih predstavljati cerkvenih stališč do evolucije in nastanka vesolja.

Ob osamosvojitvi je cerkev v Sloveniji obvladovala tri šole, povečini namenjene vzgoji duhovnikov. Danes ima na voljo svoj izobraževalni sistem, ki obsega dvajset vrtcev, deset glasbenih šol, dve osnovni šoli, štiri gimnazije, štiri dijaške in enajst študentskih domov ter Fakulteto za poslovne vede in kronski dragulj katoliškega izobraževanja, ljubljansko Teološko fakulteto.

Ob osamosvojitvi je cerkev v Sloveniji obvladovala tri šole, povečini namenjene vzgoji duhovnikov. Danes ima na voljo svoj izobraževalni sistem, ki obsega dvajset vrtcev, deset glasbenih šol, dve osnovni šoli, štiri gimnazije, štiri dijaške in enajst študentskih domov ter Fakulteto za poslovne vede in kronski dragulj katoliškega izobraževanja, ljubljansko Teološko fakulteto.

Toda že omenjena predmeta verstva in etika ter domovinska vzgoja ponujata zainteresiranim teologom dovolj široko polje za morebitno indoktrinacijo otrok z vrednotami njihove verske skupnosti – v tem primeru s pogledi RKC na ostala verstva ter na pomembna družbena vprašanja, na primer o pravicah istospolno usmerjenih in pravici do splava. Kuhar opozarja, da bi morali biti kot družba zato izredno občutljivi, ko gre za odnos med cerkvijo in javnim šolskim sistemom: »Dejstvo je, da mora javna šola ostati sekularna in da so vsi učiteljice in učitelji zavezani formalnemu okviru, ki ga postavljajo ustava in posamezni kurikuli, ti pa ne dovoljujejo vnašanja partikularnih vrednotnih sistemov v proces poučevanja v javnih šolah.«

Tovrstni pomisleki so bili glavni razlog, da je stranka Levica nasprotovala potezi parlamentarnega odbora za izobraževanje. »Možnost, da Teološka fakulteta brez dodatnega laičnega izobraževanja usposablja učitelje, ki bi lahko poučevali tudi predmete, kot sta državljanska in domovinska vzgoja, ter druge izbirne predmete na osnovnih šolah, ogroža načelo javnega laičnega šolstva ter načelo ločitve verskih skupnosti in države. Od pedagoškega kadra, usposobljenega v okvirih katoliške fakultete, katere veliki kancler je ljubljanski nadškof metropolit, namreč ne moremo pričakovati sekularnega in vrednotno nevtralnega pedagoškega dela,« so v Levici zapisali v izjavi za javnost.

Katoliška alternativa

Kljub uzakonitvi dodatnih možnosti vplivanja na učence v sistemu javnega šolstva vsaj za zdaj cerkev precej več pozornosti namenja oblikovanju svoje vzporedne izobraževalne vertikale kot alternative državnim šolam. Sestavlja jo dvajset cerkvenih vrtcev, deset glasbenih šol, dve osnovni šoli, štiri katoliške gimnazije, štirje dijaški in enajst študentskih domov ter Teološka fakulteta in Fakulteta za poslovne vede, ki je v lasti Katoliškega inštituta. Gre za izredno razvejen in zmogljiv aparat, v katerem se izobražuje vse več mladih; v desetih letih je število vanj vključenih učencev, gimnazijcev in študentov naraslo za dobrih 21 odstotkov in v letu 2017 prvič preseglo mejo 4000 posameznikov in posameznic.

V katoliški cerkvi z zadovoljstvom spremljajo naraščanje svojega vpliva na mlade.

V katoliški cerkvi z zadovoljstvom spremljajo naraščanje svojega vpliva na mlade. Avtorji letnega poročila slovenske katoliške cerkve za 2018 tako ugotavljajo, da »je razvoj in širjenje katoliških vzgojno-izobraževalnih ustanov eden od pokazateljev pridobljene svobode delovanja katoliške cerkve, da ima svoje šole, kamor starši lahko vpišejo otroke in jim tako omogočijo tudi duhovno formacijo«. Žal pa pripadniki ostalih veroizpovedi v Sloveniji o primerljivi stopnji svobode, ki bi se izražala v lastni izobraževalni vertikali, lahko le sanjajo. Tako so nam iz Islamske skupnosti sporočili, da v ostrem nasprotju z zavidanja vrednim katoliškim izobraževalnim sistemom sami nimajo niti ene vzgojno-izobraževalne ustanove. »Zakonski okvir omogoča organizacijo in ustanovitev tovrstnih ustanov, seveda pa to pomeni tudi kadrovske in finančne potenciale. Ko sta oba potenciala izpolnjena, je možno vzpostaviti takšen sistem,« poudarjajo v mešihatu.

Svoboda le najmočnejšemu

Čeprav so verske skupnosti v Sloveniji po zakonu enakopravne, po ustavi pa svobodne, ima v praksi na voljo omenjene potenciale le katoliška cerkev kot največja med njimi. Zato njeni predstavniki s tolikšno suverenostjo zagovarjajo stališče, da je ustavna pravica vernih staršev, da odločajo o tem, kakšno šolo bodo obiskovali njihovi otroci – in, kot piše v cerkvenem poročilu za leto 2018, »v to svobodo staršev ne smejo posegati niti drugi ljudje ali organizacije (npr. sorodniki, civilnodružbena gibanja) niti država s svojo zakonodajo ter javni uslužbenci s svojimi odločitvami in dejanji (npr. socialni delavci, vzgojitelji in učitelji)«.

To stališče je že leta 1996 zapisala Komisija Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci. V posebni izjavi so vsakršno omejevanje svobode izražanja vere v šoli označili za diskriminacijo, vsi državljani naj bi imeli pravico »do izpovedovanja vere v zasebnem in javnem življenju, in potemtakem tudi v šoli«, temeljna človekova pravica staršev pa naj bi bila, »da v skladu s svojim prepričanjem zagotavljajo otrokom versko in moralno vzgojo«. Glede na razmerja moči med verskimi skupnostmi v Sloveniji te pravice ostajajo omejene na državljane katoliške veroizpovedi, v tem kontekstu pa dokončna potrditev vpliva Teološke fakultete na polje javnega šolstva nemara ni tako nedolžna, kot se zdi na prvi pogled. 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.

Pisma bralcev

  • Vlado Began, Šmarje pri Jelšah

    Teologi v javnih šolah

    V tekstu z zgornjim naslovom (Mladina, 18.1.2019) je novinar Vasja Jager zapisal, da je teološka fakulteta »prejšnji teden uradno pridobila dodatne pristojnosti na področju ’izobraževalnih ved in izobraževanja učiteljev’, ki poučujejo v javnih šolah«. Avtor je v zvezi s to problematiko citiral tudi stališče Levice – ta meni, da dodatne pristojnosti teološke fakultete ogrožajo načelo ločitve države in verskih... Več