Boštjan Napotnik

25. 1. 2019  |  Mladina 4  |  Konzum

Nekoč in danes

Pečnikar, Šentjakob

  • ocena: 3 / 5

Wengenski prospekt

Wengenski prospekt

Solnograški žličnik

Solnograški žličnik

Gostilna Pečnikar
Šentjakob 47
Tel.: 01 56 26 056
Pečnikarjevi kuhajo ob ponedeljkih, četrtkih, petkih in sobotah od 12. do 21., ob nedeljah od 12. do 18. ure, ob torkih in sredah pa v štedilniku ostane nezakurjeno.

Ambient:
domačna obljubljanska gostinska ambientala s kar nekaj zanimivimi parafernalijami ter zbranimi deli Michaela Bubléja v ozvočenju

Napitki:
mirna vina (nekaj vipavskih in štajerskih belih + refošk, cabernet in cviček) so na voljo le v rinfuzi; imajo pa nekaj steklenic penin – Dolfov spirito je zdržal ves obed

Dostopnost:
parkirišče ob gostilni, za gibalno ovirane ni zaprek

Fino:
ocvrti piščanec solnograški žličnik

Ne tako fino:
telečja pečenka

Odmerek larda in salame je stal 4, pršuta 4,5, goveja juha 2,8, fižolova 3,2, pol ocvrtega piščanca 11,2, telečja pečenka 11, biftek 15,7, solnograški žličnik pa 6,5 evra.

»Devetindvajset let in en dan! Se pa vsega spomnim, kot da bi bilo včeraj!« se je Konzumovemu referentu za alpske discipline milo storilo, ko je v niši pred toaletami šentjakobske institucije Pečnikar uzrl v starinski pisalni stroj vtaknjen turistični prospekt za Wengen. Ta je vsaj na pogled dajal vtis, da izvira še iz časov pred prvo Bojanovo (in slovensko in jugoslovansko) slalomsko zmago za svetovni pokal, na katero je naš človek referiral v prvi vrstici. Od tistega januarja 1980 se je spremenilo marsikaj, a skoraj prepričan sem, da so pri Pečnikarju na takratno Bojanovo zmagovito nedeljo na mizo dajali enake reči kot za časa naše vizitacije. Dobro, verjetno je bil takratni narezek bolj lokalen – nam na roko narezani pršut in topljive rezine belega larda so se sušili v San Danieleju –, a salama je bila tudi tokrat naša, kraška, in to odlična, prvinska, minimalistična, dišeča, ravno prav mastna in brez agresivnega začinjanja. Razveselilo nas je tudi, da se kot alternativa že po ponedeljkovo malo razrahljani goveji župi (opremljeni s fritati, rezanci ali mesnimi cmočki) ne ponuja gobovka, ampak fižolovka. In to fižolovka prve klase: ravno prav gosta, pretlačena, a ne spasirana, ravno prav karakterna in z ravno pravšnjo količino vkuhanega močnika – gospodar, tudi še iz Bojanovih časov, je zakuho hudomušno poimenoval kapseljni. Glavne reči so pri Pečnikarju seveda mesene: hrustljavo ocvrto pišče lahko naročite po kosih, svoboda izbire je zagotovljena tudi pri opciji s kožo ali brez, desetletja prakse pa v vsakem primeru zagotavljajo odličen rezultat: resno hrustajočo, precej temno ocvrto skorjo in sočen interier. Komfort cona, podkrepljena še z regularnim praženim krompirjem in hrustljavo ocvrtimi krompirjevimi krhlji ter motovilcem.

Druga zlata klasika – telečja pečenka – je sicer bila postrežena v fletnem naturalnem zaftu, a je bila pregreta, zatorej tudi presušena in žvekalke so se z njo kar nadelale. Karnivorom zato zunaj vikend terminov pri Pečnikarju raje priporočimo biftek, in to kar navadnega, brez omačenja s kakšnim gobovjem ali poprovjem. Debelo odrezana rezina je bila položena na zelozelo vročo ploščo, ki je meso opremila z zelozelo maillardizirano površino, sredica pa je ostala pripravljena natančno do stopnje medium-rare, kot je bilo zahtevano. Krasen biftek. No, največji spektakel so Pečnikarjevi prihranili za konec. Ko smo glede na prikazano klasiciranje že bili prepričani, da bomo ostali ujeti v izbiro zavitek/palačinke, je ata omenil solnograški žličnik. Ohoho, pa ga dajmo! In še dobro, da smo ga, kajti bil je čista perfekcija: kljub enormnim dimenzijam in lepo zapečeni zunanjosti je sredica ostala lahkotno puhasta in zdelo se je, da so sladkasti drobni mehurčki dobili nekakšen zlatkast odsev. Krasna sladica, ki je sicer videti preprosto, a za nje pripravo je potrebno resno mojstrstvo. Čestitke onemu, ki jo uprizarja pri Pečnikarju. Ta se je pod črto izkazal kot v klasične gostinske discipline trdno zakoreninjena primestna oštarija, v katero se človek odpravi, kadar hoče negirati Kučanovo osamosvojitveno misel: nekatere reči so vendarle ostale take, kot so bile.