Kobalova verzija

Petdeset odtenkov plagiata, v katerem je dovolj materiala za originalni stand-up

Boris Kobal med podeljevanjem nagrade Viktor leta 2012

Boris Kobal med podeljevanjem nagrade Viktor leta 2012
© Miro Majcen

Predstavljajte si, da bi Boris Kobal po razkritju, da je »njegova« komedija Profesionalci espe – »Duhovita črna komedija o družini poklicnih hudodelcev,« kot so jo oglaševali – le plagiat oziroma prevod italijanske komedije La prova generale, ki jo je pred davnimi leti – leta 1977! – napisal Aldo Nicolaj, zbežal v Italijo in potem slovenskim medijem od tam – magari iz Trsta – na dolgo in široko razlagal, kako je nategnil vse po vrsti, od žirije, ki ga je nagradila, do celjskega teatra, ki je »njegovo« komedijo igral, režiserja, ki jo je režiral, in gledaliških kritikov, ki so jo – vsaj domnevam – recenzirali.

Ne pozabite: natanko to je nedavno počel srbski kriminalec Damnjan Mitrović, ki je splezal iz koprskega zapora in zbežal v Italijo, od tam pa potem slovenskim novinarjem – v kamero in prek skypa – na dolgo in široko razlagal, kako je nategnil Slovence. Nobenega detajla, nobenega trika, nobene pikantnosti ni zamolčal. Ne, ni se zadrževal. Slovencem je velikodušno, navdušeno, ekstatično razkrival vse zakulisne skrivnosti svojega pobega.

Nič ni narobe, da so novinarji zdrveli k njemu – očitno tudi pri nas obstaja velik trg za zgodbe o nategih in prevarah. Ali bolje rečeno: ljudje zelo radi poslušajo, kako jih je kdo nategnil. Vedeti hočejo vse detajle in trike. Dobiti hočejo vpogled v čarovnijo.

James Randi, veliki demistifikator »paranormalnih« fenomenov, je skušal, kot izvemo v dokumentarcu An Honest Liar (2014), javno – na odprti sceni – razkrinkati zdravilce, vedeževalce in druge šarlatane, a so se mu ljudje, klienti teh šarlatanov, uprli. Ugotovil je to, kar je že prej ugotovil Mametov film Hiša iger (1987), še prej pa sloviti cirkuški showman P. T. Barnum: da ljudje hočejo biti prevarani!

Ko so nedavno, tik pred novim letom, razkrinkali Spieglovega novinarja Claasa Relotiusa, ki si je izmišljal zgodbe, so Spieglovi uredniki njegovo početje obsojali, obenem pa so z občudovanjem – z gurmansko slastjo nekoga, ki je hotel biti zapeljan, zaslepljen in nategnjen – popisovali, kako je zapeljal, zaslepil in nategnil njih in bralce. V tem, da jih je nategnil, so očitno skrivaj uživali.

Mitrović je to, da hočejo ljudje vedeti, kako so jih nategnili, dobro izkoristil. A ironično: ljudem se je s tem bolj ko ne prikupil, v očeh javnosti so bili negativci nenadoma vsi drugi, od paznikov do ravnatelja in pravosodne ministrice. Če bi ga zdaj prijeli, bi se zdelo, da se mu je zgodila krivica. Nihče več noče, da bi ga kaznovali.

Kot sta pokazali prav aferi Relotius in Kobal, se največji nategi zgodijo ravno na odprti sceni – na velikem, največjem odru.

Kobal, ki je sicer – podobno kot Claas Relotius – izkoristil to, da so ljudje sveto prepričani, da jim tak »frajer« že ne bo prodal fejka, je naredil napako, ko ni govoril, ko ni torej na dolgo in široko vsem po vrsti, od televizij do spletnih strani, časopisov in revij, pojasnjeval, kako je nategnil Slovence, kako je izpeljal veliko prevaro, kako se je odločil za komedijo La prova generale, kako se je prebil mimo vseh »postaj«, kako je sklenil, da bo rekel, da ga je »kot blisk« navdihnil neki italijanski članek (»kratka, kratka notica na podobno temo iz italijanskih krogov«), in kako je preživljal tesnobo, tremo in grozo, ki so ga zagotovo zgrabile, ko je v srečnem novem letu na lepem izvedel, da so v bližnjem Čedadu – kot po naključju! kar naenkrat! – uprizorili prav Nicolajevo komedijo La prova generale. Komedijo iz leta 1977! Kakšna pa je bila verjetnost, da bodo to komedijo, za katero je sam mislil, da je preveč anonimna in prestara, da bi jo kdo aktiviral, uprizorili prav zdaj – in to v Čedadu? Zelo, zelo, zelo majhna. A nekaj je gotovo: verjetnost, da bo kdo videl obe verziji, čedadsko uprizoritev Nicolajeve komedije in celjsko uprizoritev Kobalovega plagiata, je bila precej večja.

In res, bi rekli nadrealisti, šivalni stroj in dežnik sta se srečala na obdukcijski mizi. Slovenija pač nikoli ne razočara – od Slovenije lahko vedno pričakuješ, da bo Slovenija. Izbruhnila je histerija, vrstili so se pozivi k linču, v obsodbah in moraliziranju so prednjačili tisti, ki pred leti Janševega nagrajenega plagiata niso obsodili, in ustvaril se je vtis, kot da v Sloveniji ne bo več mogoče živeti. Kobal jo je tako onečastil, da jo bo treba še enkrat posvetiti!

A če bi Kobal govoril, če bi serijsko sprejemal novinarje vseh vrst in jim razlagal detajle svoje prevare, bi obstajala kar znatna verjetnost, da bi se ljudem po malem prikupil, da bi se pri njih vsaj malce odkupil in da bi v očeh javnosti precej kredita izgubili vsi, ki so bili vpleteni v uprizoritev »njegove« komedije. Ko sem izvedel, da naj bi bila »njegova« komedija v resnici le fejk, le plagiat stare italijanske komedije, sem itak pričakoval, da bo priredil tiskovno konferenco, na kateri bo sporočil: Spoštovani, brez panike, testiral sem le budnost slovenske gledališke scene! Testiral sem njeno poznavanje izvirnikov! Testiral sem njeno poznavanje gledaliških klasik! In test je uspel! Jasno, na tiskovno konferenco ne bi prišel sam, temveč v družbi Interpolovega agenta, ki bi jamčil za avtentičnost njegove akcije – za avtentičnost njegovega testa budnosti.

Tak test budnosti je leta 1982 opravil Chuck Ross: vzel je oskarjevski scenarij Casablance, absolutne in nedvoumne filmske klasike, ga pretipkal, ga naslovil Everybody Comes to Rick’s (tak je bil naslov gledališke igre, po kateri je nastal scenarij), in ga kot izvirnik, ki naj bi ga bil napisal »Erik Demos«, poslal 217 holivudskim agencijam. Bilanca: 90 agencij mu je pošiljko vrnilo – neodprto; 18 pošiljk se je izgubilo; sedem agencij ni odgovorilo; 33 jih je scenarij prepoznalo; osem jih je opazilo podobnosti s Casablanco, a niso ugotovile, da gre le za prepis Casablance; 38 agencij pa je scenarij zavrnilo – preveč dialogov, niso dovolj izbrušeni, premalo ekspozicije, zgodba je šibka, ni dovolj napeta, ne pritegne, premalo vrhuncev! Nekatere so mu priporočale pomoč »literarnega kirurga«, druge pa knjigo Scenarij, ki jo je napisal Syd Field. Tri agencije so hotele scenarij predstavljati (in ga verjetno prodati kakemu producentu ali studiu), ena pa je hotela njegovo dovoljenje za potencialno predelavo scenarija Everybody Comes to Rick’s v roman, je tedaj v reviji Film Comment poročal Ross. Njegov test budnosti holivudske industrije je več kot uspel – kopica agentov Casablance ni prepoznala. Logično: na holivudske agente je padla senca. Tako kot je ob Mitrovićevem testu budnosti senca padla na paznike in ravnatelja koprskega zapora, ne pa na svobodnega, osvobojenega Mitrovića.

Tudi Kobal, za katerega bi bilo bolje, če bi »prevedel« kako Shakespearjevo komedijo (prvič, nihče je ne bi prepoznal, in drugič, če bi jo že ravno prepoznali, ne bi bilo treba nikomur plačevati tantiem ipd.), bi se vsaj malce »osvobodil« (in »odrešil«), če bi govoril, a je raje molčal in verjetno – podobno kot politiki, ko se nenadoma znajdejo sredi afere – čakal, da bo kaka druga afera odpihnila afero, v kateri se je znašel. Običajno se to res zgodi – politike, ki so nasedli, rešijo druge afere, drugi škandali. Druge afere in drugi škandali preglasijo njihove afere in škandale. Če imajo srečo, se to zgodi zelo hitro, že naslednji dan. Če imajo dovolj zvez ali denarja, si jih lahko celo naročijo. Kobal ni imel sreče – njegov škandal je izbruhnil ravno v času »medijskega miru«, ko ima premier Marjan Šarec rekordno podporo in ko vlada brez kakih silnih škandalov ali afer. Zato je bila histerija toliko hujša.

Če bi se Kobal na tiskovni konferenci res prikazal v družbi Interpolovega agenta, ki bi potrdil, da je šlo od dneva ena le za test budnosti, bi Nicolajeva komedija postala Kobalova mojstrovina. Ker pa se na tiskovno konferenco ni prikazal, ker je torej molčal, je dal Sloveniji le priložnost, da se je še enkrat razdelila na komuniste in domobrance. Če bi se prikazal in oglasil, bi se komunisti in domobranci – glede na stopnjo histerije – morda še enkrat pobili. Zato je bolje, da molči. Do svojega molka ima vsaj avtorske pravice.

A po drugi strani: kaj pa bi povedal? Njegov plagiat ve več od njega.

Trst je naš!

Bolj ko so minevali zemeljski dnevi, bolj je Kobal izgledal le kot patetična imitacija Andyja Warhola, ki je leta 1966 nekemu televizijskemu novinarju med intervjujem dahnil: »Prehlajen sem in ničesar se ne morem domisliti. Bilo bi tako lepo, če bi mi povedali kak stavek, ki bi ga potem le ponovil.«

Kobal bi lahko v svojo »obrambo« rekel marsikaj. Lahko bi rekel, da je njegov plagiat le »postmodernistični« komentar originalnosti v piratskih časih.

Danes, ko so umetnine zaradi novih in novih tehnoloških revolucij vse bolj in bolj reproduktibilne, so pač fejki – kopije, plagiati – bolj karizmatični od izvirnikov.

Lahko bi rekel, da gre za literarno »prisvojitev«, s katero je pomen izvirnika »rekontekstualiziral«, ne pa za plagiat (umetnik pač vzame sliko, ki jo je naslikal nekdo drug, ter jo le rahlo – Kobal recimo s pičlimi štirimi replikami – spremeni).

Lahko bi rekel, da je komedija Profesionalci espe palimpsest, rimejk, reboot ali – če bi hotel biti res trendovski – fan fiction, da je torej njegov plagiat v resnici fenovska predelava komedije La prova generale. Tako kot je roman Petdeset odtenkov sive le fenovska predelava romana Somrak.

Lahko bi rekel: odpovedal sem se temu, da bi bil umetnik, raje sem postal fen! Hej, feni so kreativnejši, originalnejši in lucidnejši od umetnikov!

Lahko bi rekel, da nastopa kot deejay – in to je vse. Lahko bi rekel, da se je s svojo »intervencijo« le vključil v ekonomijo delitve – da je torej »dekonstruiral« primat dostopa nad lastništvom in delitve nad posedovanjem.

Lahko bi rekel, da je le implementiral dobro znani, celo razvpiti dictum Pabla Picassa, Igorja Stravinskega in T. S. Eliota, da slabi umetniki kopirajo, dobri pa kradejo. Lahko bi rekel, da je Nicolajevi komediji le dorisal brke – tako kot jih je Marcel Duchamp nekoč dorisal Leonardovi Moni Lizi. In to je bilo vse. Lahko bi tudi rekel, da je storil le to, kar je leta 1917 storil Duchamp, ko je skušal – pod svojim imenom, no, pod svojim psevdonimom »R. Mutt« – razstaviti porcelanski pisoar (Fontana), ki ga je izdelal nekdo drug: ni pomembno, kdo ga je izdelal, je poudaril, pomembno je, kdo ga je izbral. Duchamp je s tem spremenil pomen tega pisoarja – zanj je ustvaril nov miselni okvir. In naelektril je razpravo o originalih in fejkih, kopijah, plagiatih.

Michelangelo je izdeloval imitacije grško-rimskih skulptur. Eno, danes izgubljeno, mu je uspelo celo prodati kot antični izvirnik. »Če bi bila Michelangelova kopija danes še vedno v obtoku, bi bila vredna precej več od izvirnika,« pravi Robert Shore, ki se v knjigi Beg, Steal & Borrow (2017), v kateri slavi umetnike, ki nasprotujejo originalnosti, retorično sprašuje: »Kaj pa je zgodovina umetnosti, če ne zgodovina kopiranja?«

Vsekakor – in ne bi me presenetilo, če bi tekst Kobalovega plagiata na »umetnostnem« trgu dosegel precej višjo ceno od knjižnega izvoda Nicolajevega izvirnika. Danes, ko so umetnine zaradi novih in novih tehnoloških revolucij vse bolj in bolj reproduktibilne (reproduktibilnejše kot kadarkoli!), so pač fejki – kopije, plagiati – bolj karizmatični od originalov. Walter Benjamin bi rekel, da imajo večjo avro od originalov.

Predstava Profesionalci espe v celjskem gledališču

Predstava Profesionalci espe v celjskem gledališču
© Jaka Babnik

Če bi Kobal govoril, bi se lahko skliceval tudi na konceptualnega umetnika Kennetha Goldsmitha, ki ga slavi Robert Shore. Goldsmith, ki pravi, da je ustvarjalnost postala tako neustvarjalna, dolgočasna in predvidljiva, da jo je treba navdihniti s plagiati in neavtentičnostjo (z idejami, ki jim ni dovoljeno, da bi bile del ustvarjalnih, umetniških praks), in ki je svojo umetnino Day ustvaril tako, da je zgolj pretipkal kompletno številko New York Timesa (1. september 2000), nima nobenih iluzij: »Če umetnosti ne ustvarjaš z namenom, da bi jo bilo mogoče kopirati, potem ne ustvarjaš umetnosti 21. stoletja.« Ergo: dobra umetnost je le tista, ki jo je mogoče dobro kopirati. In Kobal bi lahko rekel: Vidite, Aldo Nicolaj je ustvaril komedijo, ki jo je mogoče dobro kopirati! Lahko bi dodal: Dobrodošli v čas, v katerem nima nihče več zadnje besede!

Seveda, Kobal, Tržačan, ki se je v mladosti garbal s tržaškimi fašisti, bi lahko tudi rekel, da je s kopiranjem italijanske komedije storil to, kar so storili stari Rimljani, ko so kopirali starogrško umetnost: ko so si prisvojili grško umetnost, so uveljavili moč in prevlado nad Grki, pravi ameriški umetnostni zgodovinar Henry M. Sayre. Ja, Kobal bi lahko rekel, da je s tem – s prisvojitvijo italijanske komedije – dokončno opolnomočil Slovenijo in uveljavil slovensko prevlado nad Italijani. Zdaj smo nad njimi! Nismo več ščavi! Trst je naš!

Ljudje zelo radi poslušajo, kako jih je kdo nategnil. Vedeti hočejo vse detajle in trike. Dobiti hočejo vpogled v čarovnijo.

Ni kaj, če bi Kobal govoril, sprejemal novinarje, komuniciral z javnostjo ter si izmišljeval izgovore in pretveze, bi vsaj sprožil plodno razpravo o postresnični dobi, v kateri živimo, o fejkih, ki so vse bolj karizmatični (in vse bolj izvoljivi), o resnici, ki je vse bolj irelevantna in puščobna (dobrodošli v puščavi resničnosti!), in o originalnosti, ki v dobi totalne in absolutne reproduktibilnosti vse bolj izginja. Lahko bi rekel: pa kaj me vsi tako gledate – le italijansko komedijo La prova generale sem retvitnil! In lahko bi rekel: zakaj vsi tako slavite originalnost, če pa tako zelo uživate v fejkih? Navsezadnje, celjska publika je bila očitno navdušena nad »Kobalovim« humorjem, nad »njegovo« komedijo Profesionalci espe – nihče ni vrnil vstopnice. Predstava je bila vnaprej razprodana, vnaprej zakupljena. Ljudje so uživali v fejku, a ko so uživali v fejku, so uživali tudi v izvirniku, saj je bila Kobalova komedija prevod Nicolajeve komedije. Kobalova komedija je bila doživetje – čeprav lažno. Kot Schwarzeneggerjeva doživetja v distopičnem Popolnem spominu (1990).

Robert Shore nas v knjigi, ki vizualno izgleda tako, kot da je izšla pri sloviti založbi Penguin (pa ni), opozori na kitajsko mestece Dafen, ki se je na začetku tega stoletja prelevilo v mesto plagiatorjev in kopistov. Vanj se je preselilo okrog pet tisoč slikarjev, ki so z industrijsko hitrostjo – kot da bi hoteli potrditi, da res živimo v dobi totalne in absolutne reproduktibilnosti – izdelovali slikarske kopije klasičnih umetnin (Rembrandtovih, Rubensovih, Van Goghovih, Warholovih ipd.), s katerimi so potem preplavili ameriške in evropske trge, kjer jih je bilo mogoče kupiti za nekaj deset evrov. Na leto so jih izvozili tudi po pet milijonov! Ni kaj, povpraševanje po fejkih – kopijah, ki izgledajo »enkratno« – je brezmejno. Živimo v času, ko se je avra res preselila v fejke, kopije, plagiate.

Kaj je ultimativni plagiat? Kaj je ultimativna kraja umetnine? To, da neko sliko res ukradeš iz galerije, muzeja ali kake zbirke! Italijanski pleskar Vincenzo Peruggia je leta 1911 iz Louvra ukradel Leonardovo Mono Lizo. In Darian Leader, avtor knjige Stealing the Mona Lisa (2002), pravi, da so ljudje potem množično drveli v muzej, da bi videli praznino, ki je zevala tam, kjer je nekoč visela Mona Liza, in da jih je več prišlo gledat praznino, odsotnost Mone Lize, kot pa jih je prej hodilo gledat Mono Lizo. Ergo: zaslovela je, ko je izginila.

Fuk stoletja

Danes, dobrih 100 let kasneje, je ravno nasprotno: ljudi najbolj zgrozi in šokira praznina. Nič ni bolj grozljivega od praznine. Ko tam, kjer bi morala biti stvar sama, zagledajo praznino, omedlijo od nelagodja in nenadne slabosti – ni hujše prevare! Spomnite se le češkega dokumentarca Češke sanje (2004), v katerem na nekem velikem travniku postavijo fasado hipermarketa, za katero ni ničesar in ki je na daleč – s ceste – videti kot pravi hipermarket (v resnici je kakopak le fejk), obenem pa lansirajo bučno oglaševalsko kampanjo, ki napoveduje novi hipermarket (z neverjetnimi cenami!). Ko pride D-Day, dan odprtja, privabijo okrog štiri tisoč Čehov, ki na znak stečejo proti vhodu v novi hipermarket. Morali bi videti njihove obraze, ko pred sabo – tam, kjer bi morali biti neverjetni izdelki po neverjetnih cenah – zagledajo mučno praznino. Ja, izgledajo kot Jugoslovani dan po Titovi smrti.

Ko se je afera Kobal ravno dobro razvnela, sta na trg dobesedno hkrati priletela dva dokumentarca o razvpitem festivalu na Bahamih, za katerega so ljudje – okej, milenijci, ki so vedno v trendu in ki nočejo ničesar zamuditi – pred dvema letoma plačali na tisoče dolarjev, a ga potem ni bilo. Ko so prišli na Bahame, so – tako kot oni Čehi in tako kot ameriški vojaki, ki naj bi jih v Iraku čakalo orožje za množično uničevanje – v grozi ugotovili, da ni tam, kjer naj bi bila stvar sama, popolnoma ničesar.

Festival Fyre, katerega zakulisje zdaj razkrivata dokuja Fyre (via Netflix) in Fyre Fraud (via Hulu), so razglašali za »new Coachella« in »new Burning Man«, za »Woodstock milenijske generacije«, napovedovali so ga kot Dogodek dogodkov, kot Fuk stoletja, nastopili naj bi Kanye West, Disclosure, Blink-182, Major Lazer, Migos, Claptone, Matoma, Lil Yachty ipd., spletni promo pa je šel takole: »Dva transformativna vikenda ... imerzivni festival ... najboljša hrana, najboljša umetnost, najboljša glasba, najboljša pustolovščina ... na oddaljenem otoku, ki je bil nekoč last Pabla Escobarja ... na mejah nemogočega ... Fyre je festival in doživetje.«

Najeli so top manekenke (Bella Hadid, Emily Ratajkowski ipd.), da so nastopile v sončnem, rajskem, fantazijskem promu, in najeli so instagramske vplivneže, influencers (Kendall Jenner ipd.), da so festival na instagramu in drugih družabnih omrežjih promovirali. »Vse je izgledalo resnično,« slišimo, toda ko so milenijci prileteli na Bahame, ni bilo tam ne bendov ne razkošja. Namesto vil so dobili premočene šotore, ki so tam stali še od zadnje hurikanske katastrofe, namesto gurmanske hrane pa sendviče s sirom. Kaos.

Tistim, ki so svarili, da iz vsega skupaj ne bo nič in da gre le za fejk, niso verjeli. Vsi so bili – podobno kot pri Relotiusu in Kobalu – tako fascinirani, da si niso znali predstavljati, da bi šlo lahko le za fejk in da bi jih lahko kdo tako kolosalno nategnil. A kot sta pokazali prav aferi Relotius in Kobal, se največji nategi zgodijo ravno na odprti sceni – na velikem, največjem odru.

Billy McFarland, glavni organizator festivala, serijski podjetnik (pred tem je tržil kreditne kartice za milenijce) in »kompulzivni lažnivec«, ki je videti kot ultimativni prodajalec rabljenih avtomobilov (energičen, inspirativen, maničen, evforičen, optimističen, zabaven) in ki bi verjetno zlahka prestal poligraf, je vplivneže brez težav »prepričal«, da so promovirali fejk. A po drugi strani: da je vse skupaj resnično, so verjeli celo tisti, ki so bili zraven. Ko je McFarland Andyju Kingu, enemu izmed producentov festivala Fyre, sicer geju, rekel, naj gre na Bahame in ga potegne šefu carine, ki je blokiral uvoz ustekleničene vode, se je ta res stuširal, lepo oblekel in odšel k šefu carine.

Kobal, čigar plagiat je dober material za originalni stand-up, je le simptom tega sveta, v katerega se vse bolj invazivno in vse bolj fatalno stegujejo fejki, plagiati in fikcije.

Festival Fyre je tako propadel, da ga sploh ni bilo, vendar so ga do zadnjega tržili in oglaševali, kot da je. A da bi kaka reč tako propadla, mora pred tem veliko drugih reči uspeti. Kaj je uspelo, pa je na dlani: McFarland, ki je hotel s festivalom Fyre narediti le reklamo za aplikacijo Fyre (!), s katero bi ljudje najemali zvezde za svoje zabave, rojstne dneve ipd., je milenijski strah pred zamujanjem nečesa velikega – nekje se nekaj pomembnega dogaja brez mene! – speljal na svoj mlin, saj se milenijcu ne sme izmakniti noben tvit, noben trend, noben hype, kaj šele Festival festivalov (za milenijce je vsak post ali tvit itak Woodstock). In dalje, izkoristil je vero v milenijske »vizionarje«, genialne amaterje, inovatorje, spletni narcizem in serijske podjetnike (ki znajo ljudi prisiliti v trošenje, zapravljanje, konzumiranje), evangelij Silicijeve doline (bodi prvi! razmišljaj pozitivno! delaj trušč!), ekshibicionistično slo po sledenju, sledilcih in dostopu ter obsedenost z ekonomsko svobodo, velikimi idejami, ekskluzivnimi projekti in brendiranimi doživetji, ki jih širijo in podžigajo družabna omrežja digitalne revolucije, s čimer ustvarjajo rašomonski postresnični svet, v katerem ima vsak ne le pravico do svojega mnenja, ampak tudi pravico do svojega dejstva, v katerem se od ljudi pričakuje in terja, da so zanimivi in bizarni, ne pa verodostojni, čustveni, ne pa resnicoljubni, trendovski, ne pa točni, viralni, ne pa racionalni, všečkani, ne pa angažirani, v katerem lahko ameriški predsednik vsak dan izreče po šest laži, v katerem ruski troli ustvarjajo lažne Američane (zanikovalci holokavsta lažno zgodovino, zanikovalci podnebnih sprememb lažno znanost ipd.), v katerem je mogoče prodajati reči, ki jih ni (festival Fyre), a jih ljudje hočejo, v katerem se rojeva idealni subjekt totalitarne oblasti (ne prepričani nacist ali prepričani komunist, temveč ta, ki ne ločuje med faktom in fikcijo ter med resnico in lažjo, kot bi rekla Hannah Arendt), v katerem so vsi tako odvisni od statusa quo, da si alternative sploh ne znajo predstavljati, in v katerem ljudje dobesedno čakajo, da bi jih kdo nategnil.

To, da sta Kobal in Relotius nategnila »svoje«, svojo demografsko-poklicno skupino (prvi celjsko gledališče, drugi revijo Spiegel), bi presenetilo le tiste, ki ne vedo, da je italijanski priseljenec Charles Ponzi, veliki »piramidni« prevarant, po katerem se imenuje Ponzijeva shema, v dvajsetih letih prejšnjega stoletja v Ameriki nategnil prav svoje, potemtakem priseljence (iz Latinske Amerike, vzhodne Evrope, Indije), ki so mu zaupali, ker so verjeli, da svojih že ne bo nategnil (Kobal je lahko »svojim« – tako kot Mike v Mametovi Hiši iger – vedno zaupal, da bodo nasedli), kakor bi to, da so instagramski vplivneži, ki promovirajo brende, tako vneto promovirali fejk (Fyre), presenetilo le tiste, ki ne vedo, da, kot pravi Taylor Lorenz (Atlantic), instagramski vplivneži vse bolj promovirajo nesponzorirane, neplačane vsebine, saj v tej »podganji« tekmi preživi tisti vplivnež, ki ima več sponzorjev – zato se le delajo, da imajo sponzorje. Njihovo promoviranje je le fejk. Njihovi sponzorji so le fejki. Toda: več ko ima vplivnež sponzorjev, vplivnejši je. In vplivnejši ko je, močnejši je njegov brend.

Življenje v fiktivnih časih

In seveda, to, da je Netflixov doku Fyre koproduciralo podjetje Jerry Media, ki je koproduciralo tudi festival Fyre, bi presenetilo le tiste, ki niso slišali, s kakšnim navdušenjem je Damnjan Mitrović analiziral trike svojega pobega (brez skrbi, oglasil se je tudi v srbske medije), tiste, ki niso opazili, s kakšnim guštom so slovenski mediji, spletni portali, forumi in troli vseh vrst analizirali Kobalovo »plagiatorsko zgodbo« (kot moški, ki hoče od žene izvedeti vse detajle njenega prešuštnega seksa), in tiste, ki niso videli, s kakšnim občudovanjem so Spieglovi uredniki analizirali Relotiusove fikcije.

Matthew Quirk, ameriški pisec političnih trilerjev (The 500, The Night Agent itd.), se je na spletnem portalu Vox nedavno pritoževal, da pisci fikcije vse težje tekmujejo z vse hujšo fiktivnostjo sveta, v katerem živimo. Še več: če bi šli romani v fiktivnosti tako daleč kot Trump (ki je tako grozno nor, da izgleda nadpolitičen!), bi se vsem zdeli za lase privlečeni. »Zakaj bi se mučili s trilerji, če pa imajo dnevne novice več šokantnih preobratov, kot bi jih lahko razumno spravili v fiktivno delo?«

Kobal, čigar plagiat je dober material za originalni stand-up (moral bo le pohiteti, da mu ga kateri stand-up komik ne sune), je samo simptom tega sveta, v katerega se vse bolj invazivno in vse bolj fatalno stegujejo fejki, plagiati in fikcije – kot fiktivni, izmišljeni planet, ki v Borgesovi noveli Tlön, Uqbar in Orbis Tertius preplavi svet, zamenja resničnost in izrine zgodovino.

Fejki, plagiati in fikcije, ki niso nič drugega kot perverzije tiste tako slavljene kapitalistične imaginacije, ljudem omogočajo preživetje v vse bolj »podganji« tekmi (Kobal je pred leti stokal, da zdaj, ko jih šteje že čez 60, vse težje shaja s konkurenco ipd.), a obenem jim prav fejki, plagiati in fikcije obljubljajo osvoboditev iz te darvinistične, z neoliberalnim kičem prežgane »podganje« tekme. Le še hit – le še dovolj velik fejk, le še dovolj veliko fikcijo – potrebujejo, pa so zunaj! Osvobojeni! Odrešeni! Zdaj ali nikoli! Od tod Relotiusovi članki, od tod festival Fyre in od tod Profesionalci espe.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.