Peter Petrovčič

25. 1. 2019  |  Mladina 4  |  Politika

Posilstvo je kaznivo

Za boljše preiskovanje spolnega nasilja bi politika lahko storila marsikaj, sprememba definicije posilstva pa bi bila predvsem moralno sporočilo

Posilstvo (ugrabitev) Evrope: Peter Paul Rubens (po motivu Tiziana, danes bi rekli plagiat), slika, 1628, muzej Prado v Madridu

Posilstvo (ugrabitev) Evrope: Peter Paul Rubens (po motivu Tiziana, danes bi rekli plagiat), slika, 1628, muzej Prado v Madridu

»Posilstvo je kaznivo dejanje. Absolutno nesprejemljivo je, da glede tega v javnosti obstajajo dvomi,« je pred dnevi dejala pravosodna ministrica Andreja Katič. V javnosti se res že nekaj časa pojavljajo dvomi o slovenski ureditvi kaznivega dejanja posilstva. Dvomi o tem, kaj posilstvo je in kaj ni. In če ni, zakaj ni. Je slovenska ureditev zastarela, onemogoča pregon posiljevalcev, spolnih napadalcev nasploh?

Razpravo je sprožila objava sodbe višjega sodišča v časniku Dnevnik, v kateri domnevni posiljevalec ni bil obsojen za posilstvo ali katerokoli drugo kaznivo dejanje zoper spolno nedotakljivost, pač pa zgolj za »prisiljenje«, in namesto večletne zaporne kazni dobil zgolj 10 mesecev zapora. Razkritje je odprlo razpravo o (re)definiciji kaznivega dejanja posilstva. Več nevladnih organizacij, pa tudi politična stranka Levica, so predlagali, da se definicija posilstva, torej osnovnega kaznivega dejanja zoper spolno nedotakljivost, spremeni. In sicer po vzoru nekaj evropskih držav, ki so klasično ureditev, po kateri sta za posilstvo potrebni uporaba grožnje ali sile, spremenile v sistem »ne pomeni ne« ali sistem »ja pomeni ja«. Po prvem je dovolj za obstoj kaznivega dejanja posilstva izraženo nasprotovanje spolnemu odnosu, po drugem se za posilstvo šteje vse, kar se je zgodilo brez poprejšnje jasne privolitve v spolni odnos.

V omenjenem primeru gre zgodba takole. Žrtev in obtoženec, družinska prijatelja, sta večer skupaj preživela v lokalu, nato je šla ona – vinjena – k njemu prespat. Ko se je zjutraj zbudila, je ugotovila, da jo slači, da bi spolno občeval z njo, in čeprav ga je začela odrivati, ji je z roko zakril usta ter jo pod seboj zadržal toliko časa, da je lahko dejanje dokončal. Moški je bil sprva spoznan krivega posilstva, a je vložil pritožbo in posilstvo je bilo spremenjeno v spolni napad na slabotno osebo. Nato je bila vložena zahteva za varstvo zakonitosti, o kateri je odločilo vrhovno sodišče in odločbo višjega sodišča razveljavilo. Sodišče je tako ponovno odločalo in ga obsodilo za prisiljenje – razmeroma blago in zelo splošno kaznivo dejanje zunaj poglavja kazenskega zakonika, namenjenega spolnim deliktom. Sodniki so nepričakovano odločili, da ne more iti za posilstvo, »če storilec uporabi silo šele po tem, ko je do spolnega odnosa že prišlo«.

Razprava o definiciji kaznivega dejanja posilstva se je sicer odprla ravno v dneh, ko je pri založbi Uradni list izšel novi znanstveni komentar kazenskega zakonika, katerega urednik je tudi dr. Damjan Korošec, profesor kazenskega prava z ljubljanske pravne fakultete. Korošec je avtor večine komentarjev k členom iz poglavja kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost. Tudi komentarja h kaznivemu dejanju posilstva.

Največ spolnih napadalcev ni kaznovanih, ker žrtve spolnega nasilja ne prijavijo. In za tako stanje je odgovorna država.

O ureditvi tega kaznivega dejanja je sicer tam zapisal tudi nekaj kritičnih besed, a ne glede bistva veljavne ureditve. Na vprašanje, kateri so problemi veljavne ureditve, Korošec odgovarja, da je najprej treba povedati, »kje težav ni, pa jih mnogi želijo na vsak način videti. Drugega z namenom spolnega ravnanja opiti z alkoholno pijačo, omamiti z zdravilom ali prepovedano drogo, je po našem pravu celo zelo nedvoumno in izrecno definirano kot uporaba sile.« »Če vam dam prepovedano drogo, zato da bi potem z vami spal,« pojasnjuje Korošec, »potem je to uporaba sile, ki je predvidena kot eden od pogojev v primeru kaznivega dejanja posilstva. Če je ta drugi zaradi zaužite snovi postal nesposoben za normalno odločanje v zvezi s spolnim ravnanjem, je treba to silo razumeti kot prisilo in pot h kaznivemu dejanju posilstva je pravno na široko odprta. Tega mnogi ne vedo. Žalostno je, če tega ne vedo pravniki ali celo ustvarjalci ali uporabniki prava v pravosodju, tožilci, sodniki. Opijanje in popivanje je pod ustreznimi pogoji kazenskopravno pokrito in za posilstvo uporabno.« Povedano pomeni, da torej zoper opito ali podobno omamljeno žrtev ni nujno treba uporabiti fizične sile, kot si to v praksi najpogosteje predstavljamo, da bi bili izpolnjeni znaki uporabe prisile, ki jo za posilstvo predvideva zakonodaja.

Pa še nekaj drugega, kar se v javnosti predstavlja kot problem slovenske ureditve, ni oziroma ne bi smelo biti problem. In sicer trenutek, ko žrtev postane žrtev – ko se izreče ali nakaže, da si spolnega ravnanja drugega ne želi. »Posilstvo kot verjetno najbolj tipičen spolni delikt, ima dva akta, prisilitveno ravnanje in spolno ravnanje. Oboje mora biti povezano. Pri družinskem nasilju ne tako redko pride do obeh, pa med njima ni vedno ustrezne povezave. Najprej se pretepajo, potem pa pride do spolnega ravnanja in povezave med obojim ni vedno mogoče dokazati ali je pa tudi zares ni,« pojasnjuje Korošec.

»Mehanizem posilstva v praksi velikokrat teče tako, da pride do konsenzualnega spolnega ravnanja, potem pa, kot pravimo, stvari uidejo iz rok in eden od udeležencev začne dajati signale, da na ta način spolnega ravnanja ne želi več ali pa ga sploh ne želi več. In potem se med spolnim ravnanjem, ki že teče, pojavi neka sila ali grožnja, oboje kot prisila. Od tistega trenutka pa, čeprav spolno ravnanje na začetku ni potekalo pod silo, pa pride do povezave med spolnim ravnanjem in prisiljenjem. Pravimo, da povezava med aktom posilstva nastopi med spolnim ravnanjem. Zato kot pravni teoretik težko razumem kategoričnost izjave, da je ovira za obstoj kaznivega dejanja posilstva, če se je spolno ravnanje začelo brez sile,« pojasnjuje Korošec in dodaja, da tega očitno mnogi ne razumejo in celo razlagajo, da če se spolno ravnanje ni začelo s silo, posilstva ne more biti, »kar pa ne drži, nikoli ni držalo, je teoretsko napačno in ni skladno z našo zakonodajo«. V tem pogledu »ne pomeni ne« seveda velja tudi v Sloveniji.

Oboje je torej uporabno za omenjen slovenski primer in storilec bi moral biti obsojen ali za posilstvo ali za zlorabo slabotne osebe. Kazen za obe kaznivi dejanji je sicer podobno visoka, do deset oziroma osem let zapora.

Po mnenju dr. Damjana Korošca je problem bolj v nepoznavanju ali napačni uporabi veljavnega prava kot pa v ureditvi sami. Pri pripravi novega komentarja h kazenskemu zakoniku so pregledali tudi stanje v praksi, na sodiščih. Kaže na večje težave ali ne? Da torej preveč storilcev spolnega nasilja s sodišča odkoraka nekaznovanih oziroma tja sploh ne pride, ker tožilstvo ne vloži obtožbe? »Tega kot problem nismo zaznali. Tudi tega, da v Sloveniji ne znamo ločevati posilstva in spolnega napada na slabotno osebo, nismo zaznali kot splošen problem pri delu tožilstev in sodišč. To je lahko problem konkretnega tožilca in v aktualnem primeru, ki ga sicer podrobneje ne poznam, vse skupaj diši po napakah. Zaradi ene ali dveh takšnih napak pa ni treba spreminjati zakonodaje.«

Kazenskopravno po mnenju Korošca zagotovo ni veliko razlogov, ki bi govorili v prid spremembe zakonodaje, pač pa gre bolj za politično vprašanje: »To je bolj ali manj politično spreminjanje etiket. Večino zadev, za katere zdaj trdijo, da jih ni mogoče zajeti, ker da ni bila uporabljena sila, lahko tako ali drugače zajamemo prek obstoječih inkriminacij v slovenski zakonodaji.« V primerjavi s številnimi ogromnimi sistemskimi problemi slovenskega kazenskega prava gre tukaj po njegovem mnenju za silno tanek pas potencialnih problemov spolnega kazenskega prava, kjer se lahko kakšno spolno ravnanje izmuzne pravni pokritosti in ki so v praksi redko relevantni. Gre predvsem za veliko teoretskega nerazumevanja in razmeroma zelo malo zakonodajnih pomanjkljivosti. Ob tem pa Korošec opozarja na specifičen problem, ki potem v praksi povzroča tudi sodnikom in tožilcem težave pri iskanju resnice: »Predvsem med najstniki je problem, ker je veliko popivanja. Potem pride do spolnega eksperimentiranja in znotraj tega do domnevnih neprostovoljnosti v tistem vsesplošnem opitem stanju. Praktično, včasih pa tudi celo teoretično je težko ugotoviti, kaj se je v resnici zgodilo. Noben koncept ureditve posilstva tega problema ne more rešiti, kvečjemu je treba ljudi zgodaj in vztrajno učiti, naj ne pijejo kot nori. To so kar redni problemi, ki jih ni mogoče rešiti s spremembo pravne paradigme ali koncepta.«

V naštetih primerih, ko včasih zaradi opitosti ali omamljenosti nobeden od udeležencev v nekem spolnem ravnanju ne ve točno, kaj se je sploh zgodilo, bodo organi preiskovanja, pregona in presojanja vedno težko našli resnico. A še najpogosteje do resnice ne morejo zato, ker žrtve spolnih napadov storilce vse redkeje prijavljajo. Na to je prejšnji teden opozorila Katja Zabukovec Kerin, predsednica Društva za nenasilno komunikacijo, kjer na leto obravnavajo več kot 800 žrtev družinskega in spolnega nasilja in le malo manj storilcev. Tako pa je po njenem mnenju predvsem zato, ker so policija in centri za socialno delo na tem področju izrazito kadrovsko podhranjeni in dela niti ne morejo več dostojno opravljati. Del problema je tudi v pomanjkljivi izobraženosti dela pravosodnih delavcev na tem področju, kar vse skupaj pripomore k temu, da so žrtve nad uradnimi postopki prepogosto razočarane, zaradi tega pa je prijav zoper spolne napadalce vse manj.

Tudi Zabukovec Kerinova se je sicer izrekla za spremembo člena kazenskega zakonika, ki ureja posilstvo. Po njenem mnenju namreč pogoj uporabe grožnje ali sile na sodišču in tožilstvu prepogosto razumejo preozko in tudi kot »izgovor«, da potem žrtvam postavljajo neprimerna vprašanja, »kako močno so se branile«, »bi se lahko rešile«, »kako resna ali realna je bila storilčeva grožnja« … Ta vprašanja, kot že omenjeno, v načelu niso skladna z zakonodajo na tem področju.

Odločitev, ali predlagati spremembo definicije posilstva in kakšno, je v rokah vlade, pravosodne ministrice, poslancev. Prav je, da se o tem govori. Sistem preiskovanja spolnega nasilja kot celota je v Sloveniji v velikih težavah. Marsikaj bi bilo treba in nujno spremeniti in marsikaj bi pripomoglo k normalizaciji stanja na tem področju. Kadrovske okrepitve in dodatna izobraževanja bi bili dober začetek. Še najmanj bi verjetno k temu pripomogla redefinicija kaznivega dejanja posilstva. Bi pa ta bila predvsem moralno sporočilo politike ljudem, da ne glede na razlike med kazenskopravnimi sistemi »ne« vedno in povsod pomeni »ne«. Tudi po veljavni definiciji posilstva v Sloveniji.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.