Lara Paukovič

25. 1. 2019  |  Mladina 4  |  Družba

Ogroženi moški

So moški nepripravljeni na močne ženske?

redelava plakata Howarda Millerja We can do it iz leta 1943

Predelava plakata Howarda Millerja We can do it iz leta 1943

Trinajstega januarja je priljubljena znamka britvic Gillette predstavila oglas, s katerim je želela opozoriti na 30-letnico svojega dobro znanega reklamnega gesla »The Best a Man Can Get« (Najboljše, kar moški lahko dobi). Ob tej priložnosti je slogan preoblekla v »The Best a Men Can Be« (Najboljše, kar je moški lahko), oglas pa poziva k zajezitvi t. i. toksične moškosti. Nič več spolnega nadlegovanja na delovnem mestu, učenja dečkov, da je pretepanje nekaj normalnega, ali otipavanja mimoidočih žensk – moški morajo odločno nastopiti proti takšnemu ravnanju in tudi nove generacije dečkov naučiti, da je to nedopustno. »Dečki, ki vas danes opazujejo, so moški jutrišnjega dne,« sklene oglas.

Oglas kot oglas, bi rekel kdo, spodbudno, da si tudi velike korporacije prizadevajo za pozitivna sporočila – to, da se moramo vsi skupaj boriti proti seksizmu in mizoginiji, je vendar logično. Ampak ne. Številni moški po svetu, do zdaj navajeni na reklame za Gillette, v katerih ženske poljubljajo sveže obrite moške, tega niso dojeli kot »samo oglas«, pač pa kot napad na »moškost«. To jih je tako razbesnelo, da so družabna omrežja naenkrat preplavile fotografije protestnih objav, na katerih se njihove britvice znajdejo v smeteh – v skrajnejših primerih pa celo v straniščni školjki. Odziv na oglas je dobil kar svoj hashtag: #boycottGillette.

Pustimo ob strani, da imajo pri podjetju Procter & Gamble, lastniku znamke Gillette, v oddelku za trženje očitno zaposlene sposobne ljudi, ki so dobro vedeli, kaj delajo – in da kot korporacija ne verjamejo nujno v gibanje za pravice žensk ali kakšno drugo aktivistično gibanje, temveč so se za oglas verjetno odločili, ker je gibanje #metoo, subtilna rdeča nit oglasa, že del mainstreama in zagotavlja pozornost javnosti. Opraviti imamo z vprašanjem, zakaj je na videz neškodljiv oglas, ki moškim pravzaprav ne sporoča ničesar drugega kot to, naj bodo dostojna človeška bitja, v silen bes spravil toliko moških po svetu. Nekaj bralcev Mladine, od katerih nobeden ni to, čemur bi desničarji rekli »agresivni feminist«, smo na primer vprašali, ali se počutijo napadene zaradi oglasa – in vsi so nas samo nejeverno pogledali. Zakaj? Ker se moški, zadovoljni v svoji koži, ki se tudi brez reklam in aktivističnih pozivov trudijo biti »najboljši, kot so lahko«, s tem sploh ne ukvarjajo. Enakega mnenja je večina moških sogovornikov v tem članku. »Priznam, da ne razmišljam veliko o svoji moškosti in da spola ne postavljam v središče dojemanja svoje identitete,« pravi publicist in urednik dr. Aljoša Harlamov. »Gotovo pa svoje moškosti ne mislim v stereotipnih kategorijah, po katerih bi bile nekatere značajske lastnosti, načini obnašanja, vrste poklicev in podobno vezani samo na en spol. Nikoli nisem menil, da bi morali iz tega naključja, da sem se rodil z moškimi spolnimi organi, izhajati kakšni posebni privilegiji.« Hkrati pa »pravi moški« očitno prežijo na vsakršen dražljaj, ki bi lahko omajal skrbno zgrajeni sistem njihove moškosti. A kaj sploh je pravi moški? »Ideja ’prave moškosti’ ni samo komična, ampak v sebi nosi tudi protislovje. ’Pravi moški’ naj bi bil suveren in odločen in inteligenten in fizično močan in samozavesten in bojevnik in vse to,« pripominja pisateljica Ana Schnabl. »Toda to, da moramo za ’pravost’ že predpostavljati neko vsebino, izničuje najmanj svobodno voljo, ki je potrebna, da neka oseba postane suverena, samozavestna, močna ... Ker je ’prava moškost’ model, samo sebe razveljavlja, noben model ne more hkrati ponuditi tudi možnosti samokreacije, ker sicer pač ne bi bil model. Če bi ideja ’prave moškosti’ hotela biti konsistentna, sploh ne bi smela obstajati ali pa bi jo artikulirali kot: pravi moški je oseba s svobodno voljo, ki se oblikuje natanko tako, kakor hoče. To pomeni, da je najbolj pravi moški tisti, ki je nepravi.«

Približno v istem času, ko so moški v tujini besneli zaradi oglasa, so slovenski zagovorniki tradicionalne moškosti kimali. V oddaji Pričevalci na TV Slovenija, ki jo vodi Jože Možina, je gostoval dr. Andrej Perko, psiholog iz šole dr. Janeza Ruglja. Perko spada med ljudi, ki v medijih najpogosteje govorijo o »feminizaciji družbe, ki vodi v propad« – poleg njega sta najpomembnejša glasnika te ideje še pravnik Boštjan M. Zupančič in psihoanalitik Roman Vodeb. V oddaji je med drugim povedal, da »se moška energija izgublja, in če k temu dodamo še feminizem, dobimo kaos, ki se dogaja v današnji družbi«. Moški se lahko po njegovem oblikuje samo prek vertikalne avtoritete (avtoritarnega očeta), ki omogoča razvoj v »pravega, testosterona polnega moškega«, od žensk pa se med drugim razlikuje tudi po tem, da ima sposobnost moralnega presojanja, ki mu v kriznih položajih pomaga odločati se mimo zakona – ženske pa slepo ubogajo zakon (in zato, kot je bilo v intervjuju nakazano, za vodilne položaje niso primerne). Vendar se moška moralna avtoriteta »demonizira«, »kulturno kastrira«, vse to pa je del »zarote, kako moškega izločiti iz družbenega in družinskega življenja«. Najbolj šokanten je za dr. Perka bržkone podatek, da se »moški danes z dekleti pogovarjajo in resnično nimajo nobene seksualne energije v sebi, da bi jih zvlekli pod rjuhe«. To je po njegovem bojda tisto, po čemer hrepeni vsaka normalna ženska – po moškem (očitno je, da je dr. Perko spet mislil na »pravega«, testosteronskega moškega), ne po »prijatelju, s katerim debatira«.

Zmedenost na obeh straneh

Kaj je mogoče razbrati iz takšnih trditev? Je to strah? Z emancipacijo žensk se je res podrl konstrukt jasno zarisanih družbenih vlog, pomemben vpliv pa je na položaj moških morda imelo gibanje #metoo, ki je pokazalo, da so nekatera dejanja, za katera je prej veljalo, da gre pri njih za nekakšen tihi konsenz, od zdaj prepovedana. To je verjetno to, čemur dr. Andrej Perko in Jože Možina pravita »demonizacija moških« – a gre v resnici zgolj za to, da so prisiljeni prevzeti odgovornost. Pa tudi če »samo« za nedolžno otipavanje natakarice ali pogoste vsiljive pripombe o sodelavkinem oprsju, kar se moškemu na poziciji moči, ki je odrasel v družbi, v kateri je bilo to nekaj vsakdanjega, najbrž zdi povsem minorna zadeva. Leta 2006 se je razvedelo, da je kandidat za slovenskega veleposlanika pri OZN Marcel Koprol na položaju državnega sekretarja na nekem praznovanju med podrejenimi delavkami, ki so se morale pred njim sleči, izbral tisto z največjo košarico. To naj bi bil očitno »kompliment«.

A večina žensk v resnici ne mara javnih pohval na račun svojih telesnih značilnosti, ker so skrajno ponižujoče – in zaradi odkritega diskurza o teh stvareh zdaj lahko to dejansko povedo na glas ali celo ukrepajo, ko kak moški z vsiljivostjo prestopi meje dobrega okusa. »Ni res, da je bilo včasih dopustno prijeti natakarico za zadnjico samo zato, ker ti je postregla ali se ti nasmehnila, danes pa so moški, ki bi to še vedno radi počeli, užaljeni, češ da je vse skupaj samo nedolžna zabava. To je invazivno danes in je bilo vselej. Ženske so si le izborile prostor v javnosti, da lahko razločno povedo, da si tega ne želijo,« se strinja Aljoša Harlamov. Jackson Katz v knjigi The Macho Paradox (Paradoks mača) omenja žensko, ki so jo prizadele pripombe neznanega moškega o njenem dekolteju. Moškemu, ki je bil z njim, je kasneje povedala, kako ponižano se je počutila, on pa ji je odvrnil: »Ponižano? Zakaj pa je bilo to ponižujoče? Moj prijatelj te je vendar občudoval!«

Verjetno bo držalo, da je med moškimi opazkami o ženskem videzu, čeprav so nekatere odkrito seksistične, tudi veliko takšnih, za katere moški sploh ne vedo, kako zelo neprimerne so. Moški so tako še bolj zmedeni. Zrasli so konec koncev v okolju, ki jim je bilo v prid.

Oglas za blagovno znamko Gillette, ki je razburil »prave« moške.

Oglas za blagovno znamko Gillette, ki je razburil »prave« moške.

V nekatera dejanja, zaradi katerih so morda podzavestno razvili ponižujoč odnos do žensk, denimo konzumiranje mizoginistične pornografije, pripovedovanje šovinističnih šal ali gledanje filmov in serij, ki le še poglabljajo neenakost med spoloma, so se moški spuščali, ne da bi se o tem posebej spraševali – ker je bilo to del tega, da odraščaš in živiš kot moški. Naenkrat pa je vse narobe. Ne le da ne vedo več, ali ženski še lahko odprejo vrata ali plačajo večerjo, da se morajo pogajati o vzgoji otrok in gospodinjskih opravilih, kar je grozno, če ti je prej družba nekako zagotavljala, da ti bo žena likala srajce – zdaj pa torej počasi ugotavljajo, da nimajo niti najmanjšega pojma, kako ženski dati poklon ali kako se vesti do nje, ne da bi bilo to razumljeno kot nadlegovanje. Je morda v tem razlog, da številni tožijo, da ne morejo biti več »pravi moški«, in pomoč iščejo pri dr. Perku ali na predavanjih in v knjigah Jordana Petersona? Še celo tisti, ki težav s svojo moško identiteto niso nikoli imeli, so lahko zmedeni, piše Jackson Katz. Porajalo naj bi se jim na primer vprašanje, ali so seksisti, če jih vzburja nasilna pornografija – in ali potem lahko sploh pridigajo drugim moškim, kako bi se morali obnašati do žensk.

Meje med spolno privlačnostjo, spolno objektivacijo in spolno zlorabo so tanke, in čeprav se nekateri o njih sprašujejo, kar je dobro, jih drugi, žal, sploh ne zaznajo.

Je feminizem res odvzel moškemu orodje zapeljevanja in osvajanja ali pač le nekateri v tem iščejo izgovore za težave, ki bi jih imeli tudi sicer?

»Zmedenost je spremljevalka vseh procesov spreminjanja in jo je, seveda, težko zdržati; ljudje se v takšnih procesih raje kot naprej obračamo nazaj, kjer ležijo pripravljeni odgovori in smisel. Moški se v teh procesih radi vračajo k patriarhalni molitvi ’žena naj bo doma, privezana na mesto psa’, čutijo, da so jim duševno zmedo povzročile ravno tiste ženske, ki priveza nočejo več, in da so jih ženske prisilile v premislek njihove lastne vloge in položaja,« meni Ana Schnabl. »To, da so moški zmedeni, se mi ne zdi niti nenavadno niti skrb zbujajoče. Tudi jaz bi bila, če bi se pred mojimi očmi sesuval red – krivičen, pa vseeno red –, v katerega sem se rodila in so me zanj z vzgojo opremili. Po mojem mnenju gre za dialektično igro med udobjem, torej starim redom, v katerem moški niso zmedeni, temveč gospodarji sveta, in stanjem, ko smo vsa bitja enakopravno in uravnoteženo udeležena v javnem življenju. Mogoče se sliši idealistično, ampak krasno bi bilo, če bi moški, ki jih novosti medejo, spoznali, da tukaj ne gre samo zanje, ampak za boljšo ureditev sveta.«

Svojo pozicijo prav tako prevprašujejo ženske, pravi filozofinja Renata Salecl. »Oba spola se ukvarjata z vprašanji, kaj sploh pomeni biti moški ali ženska, kako se spoprijeti z družbeno pričakovanimi vlogami, kako vzpostavljati emocionalne stike in še posebej, kako se boriti proti stereotipom, katera čustva in obnašanje pritičejo nekemu spolu.«

Pri tem se tudi pripadnice ženskega spola včasih raje odločijo za korak nazaj. Med podporniki Perkovega diskurza, ki so posnetek oddaje z afirmativnimi pripisi delili po družabnih omrežjih, niso bili samo moški, ampak tudi ženske. »Super je povedal,« ali »To je to,« so pisale ob posnetku, v katerem jim neki moški pove, da niso zmožne moralne presoje in naj to kar prepustijo moškim, bodo že oni poskrbeli za vse. Zdi se res neverjetno.

Razlago, zakaj tudi ženske podpirajo konservativne ideje in gibanja, ki jim pripisujejo sekundarno vlogo, ponudi Andrea Dworkin v knjigi Right-Wing Women (Desničarke). Pravi, da se ženske podredijo patriarhalni avtoriteti, da bi jih ta zaščitila – pred drugimi moškimi. Če komu pripadajo, se počutijo varne, zunanji svet, svet toksične moškosti, tedaj ni več njihova domena. Spet druge se tradicionalizma držijo, ker nočejo biti označene za feministke, ta izraz ima zanje negativno konotacijo. »Od časa do časa naletim na kakšno dekle ali žensko, ki ponosno pove, da ona pa že ni feministka,« pravi umetnik Arjan Pregl, ki v nadaljevanju opozori na to, da seksizem vendarle ni le stvar desnice. »Seveda ga je tam veliko, mnogokrat zelo jasnega in odkritega, včasih perfidno zavitega v ideje ’tradicije’. A družbena neenakost žensk se pojavlja na skoraj vseh področjih družbe, tudi liberalnih, levih. Prav tako v krogih, ki naj bi bili po naravi intelektualno napredni, le poglejmo Akademijo znanosti in umetnosti, kakšen je tam odstotek žensk, pa število prejemnic Prešernove nagrade ipd. Dejstvo je, da je ženskam vloga seksualnega objekta dodeljena že zelo zgodaj, to se vidi že, če v iskalnik slik na Googlu vpišemo ’šolarka’ in potem ’šolar’. Pri slednjem nam izvrže podobe fantov s šolskimi torbami, v prvem primeru pa mlajše, precej razgaljene ženske v kostumu šolarke. Poleg tega bodo o mladem čednem politiku mediji precej redkeje poročali, da ima ’seksi ideje’ kot o recimo mladi lepi političarki. Trenutna zvezda ameriške politike, Alexandria Ocasio - Cortez, je izjemno uspešna, glavno orožje, ki ga uporabljajo proti njej, pa niso politične ideje, ampak namigovanje na njen videz. Nekaj podobnega, čeprav ne v takem obsegu, smo imeli tudi pri nas s Katarino Kresal in kasneje z Alenko Bratušek.«

Pogubni feminizem?

»Moške, ki propagirajo antifeminizem, rada vprašam, ali si želijo, da njihova hči ne bi imela volilne pravice, ne bi mogla na fakulteto ali ne bi imela enakih poklicnih možnosti kot moški. Odgovor je navadno: seveda ne!« opomni Renata Salecl. »Pozablja se, da so bile pravice žensk izbojevane v dolgi zgodovini feminističnih bojev. Ženske in moški, ki zagovarjajo enakost spolov, se morajo zavedati zgodovinske pomembnosti teh gibanj. Šlo je za politične boje in ne za boj med spoloma. Tudi danes je treba pogledati širši družbeni kontekst. Ekonomska neenakost, zaton demokracije in zanikanje človekovih pravic se prevečkrat zamegljujejo z razpravami o tem, kaj naj bi bil ’pravi’ moški ali ’prava’ ženska. Nostalgija za nekakšnimi ’pravimi’ avtoritetami iz patriarhalne družbe ni rešitev za zagate, s katerimi se ukvarjamo.«

Tisti, ki občutijo nostalgijo po patriarhalni ureditvi, pa se medtem v boju za svoj prav poskušajo sklicevati na marsikaj, tudi na že zdavnaj preživeto psihoanalizo, tako kot že omenjeni Roman Vodeb. »Latentni cilj – nezavedna želja – militantnih ideologinj in aktivistk feminizma, med katerimi je tako ali tako večina radikalnih lezbijk, je simbolna kastracija moških. V ozadju te nezavedne želje je ojdipalno zavidanje penisa, ki je seveda potlačeno in v osnovi nezavedno. Če se zgodi kolektivna simbolna kastracija moških, ti moški ne bodo mogli dostojno očetovati, to pa ima fatalne učinke na moralno razsodnost bodočih rodov moških. Celotni rodovi moških bodo moralno pokvarjeni, saj ne bodo imeli močnega Nadjaza, ker bodo napačno rešili Ojdipov kompleks. Z moralno pokvarjenimi moškimi pa bo vse hudič vzel. S simbolno kastriranimi očeti bodo tudi njihove hčerke izbirale napačne ’oplojevalce’ in bodo tudi one nesrečne – ločitev bo še več … Tudi pravni enakopravnosti je mogoče na neki način – skozi psihoanalizo – še kako oporekati,« samozavestno pove, ko ga vprašamo, zakaj se mu zdi feminizem slab za družbo. Feministke po njegovem mnenju preprosto ne razumejo, da ženske obvladuje nezavedna želja po organu, ki jim med nogami manjka. To so vendar zakonitosti psihoanalize ... »Dekličino ojdipsko oziroma kastracijsko zavidanje penisa se mora prek sramu transformirati v željo – nikakor pa ne sme ostati fiksirana na ravni gnusa, kar se dogaja ortodoksnim feministkam, lezbijkam in ’moškinjam’. Seksualno nepotešene ženske so v svoji psihični strukturi precej deformirane. Sublimacija – na primer skozi kariero – pač ne more pokuriti vsega libida. Banalno rečeno: ženska brez svojega ’gospodarja’ (kot simbola očeta) ne more normalno živeti. Po drugi strani pa tudi moški brez ženske, ki bi mu rodila otroka, zakonite simbolne zastopnice mame, ne more normalno funkcionirati. To so psihološke oziroma psihoanalitične zakonitosti – in ne gre za to, da je to moje mnenje,« je odločen.

Proti feminizmu je v nedavnem komentarju za Radio Ognjišče ostro nastopil tudi teolog dr. Ivan Štuhec, ki meni, da nam, »dokler bomo pristajali na tabuiziranje vsega, kar se kuha v feminističnem loncu, ni pomoči. Ni nevarnost, da nam zavlada matriarhat ali patriarhat, vladati nam želi femiarhat.«

Nekateri, ki občutijo nostalgijo po patriarhalni ureditvi, se v boju za svoj prav poskušajo sklicevati na marsikaj, tudi na že zdavnaj preživeto psihoanalizo.

»Bolj ko bo stari red ogrožen, močnejši bodo poskusi takšne manipulacije in zdaj smo očitno dosegli enega od vrhuncev ogroženosti,« to razloži Ana Schnabl. »Precej sprevrženo je, da točno tisti sistem, ki je sam utemeljen na represiji, represijo očita kritičnim gibanjem, nastalim znotraj in zaradi njega. Feminizem se pogosto razume narobe, in sicer kot prizadevanje žensk, da bi si v nekakšnem povračilnem ukrepu podredile moške, jih razveljavile kot subjekte in postale nove gospodarice vesolja. Ne razume se kot to, kar pravzaprav je, kot proces emancipacije od vsiljene družbene vloge, ki, ironično, zadeva tudi moško družbeno vlogo. Patriarhat to napačno razumevanje, ki je le projekcija njegove lastne zatiralske postavke, seveda potrebuje, da se lahko nadaljuje in utrjuje in bo za spodbujanje tega napačnega razumevanja naredil ogromno.«

A potencial feminističnega gibanja je širši, kot ga vidijo njegovi nasprotniki. To poudarja tudi Aljoša Harlamov. »Za družbo, v kakršni živimo, je feminizem gotovo poguben. Torej za patriarhalno družbo, v kateri ima majhna skupina moških tako rekoč vso družbeno, politično in ekonomsko moč. Vprašanje je le, ali imamo do tega rušenja starega reda pozitiven ali negativen odnos. In ali odkrito priznamo, da gre predvsem za to, za boj za enakopravnost spolov, ali skušamo to prikriti z nekimi jungovskimi metaforami ali basnimi iz življenja jastogov in drugimi ideološkimi pravljicami o ’pravi moškosti’. Zagotovo pa ima feministično gibanje še ogromen potencial za celotno družbo. Navsezadnje jo že vseskozi spreminja, od boja za volilno pravico in pravico do ločitve do boja za pravico do splava in danes pri nas zelo aktualnega boja proti spolnemu nasilju. To recimo dokazuje, da feministični boj ni samo boj za izenačitev pravic med spoloma, temveč za enakopravnejšo družbo sploh.«

Vegetarijanstvo in varstvo okolja kot ogrožanje moškosti

Teoretiki, kakršna sta Vodeb in Perko, se zdijo slepi in gluhi za opozorila, da ima tradicionalna, toksična moškost, produkt patriarhata, slab vpliv na duševno zdravje moških – to je pred kratkim potrdilo na primer Ameriško psihiatrično združenje (APA). Naučeni so, da morajo biti močnejši spol, zato potlačujejo čustva, to pa se lahko v odraslosti izrazi kot depresija ali druge duševne težave. »Sicer ni nič narobe s tem, da si racionalna oseba, da nisi emocionalen, da si samozavesten, a narobe je, da te lastnosti pripisujemo izključno moškim oziroma v tak odnos do sveta vzgajamo večinoma moške,« meni Aljoša Harlamov. »Jasno pa je, da s tem, ko neki spol vzgajamo v čustveno zaprtost ali celo zavrtost, v to, da se na frustracije odziva z nasiljem, pohabimo posameznike. ’Toksična moškost’ ne škodi le drugim, ampak na ravni posameznikov tudi moškim, vzgajanim vanjo.«

Zakaj celo ženske podpirajo konservativne ideje in gibanja, ki jim pripisujejo sekundarno vlogo?

Pa ne le to – toksična moškost se slabše odreže tudi v skrbi za ljudi okoli sebe in za okolje, navaja Madeleine Somerville v članku za Guardian iz oktobra 2018. »Oboji, moški in ženske, štejejo človeka, ki ga skrbijo okoljska vprašanja, za bolj ženskega. Tako se nekateri moški izogibajo ekologiji, da bi obvarovali svojo možatost,« pravi. Podobno je z vegetarijanstvom – pravi, možat moški seveda ne bo vegetarijanec, ampak bo ponosno povedal, da si rad privošči žilav zrezek. Roman Vodeb bi tu najbrž pripomnil, da je to logično, kajti meso je simbol penisa. »Roštiljada je moška domena zato, ker moški tam peče mesnine, ki imajo falični simbolni status. Hkrati pa je kuhanje simbol rojevanja, zato moškega ne vleče v kuharijo,« nas je poučil. Psihoanalitična delitev po spolu se še kar nadaljuje: moški ne morejo biti čistilci, ker nimajo menstruacije, lahko pa so serviserji različnih aparatov, naprav in avtomobilov, ker gre za simbolno intervencijo v nedelujoč, torej simbolno impotenten aparat, ki ima faličen simbolni status. »Ženske so nagnjene k lepotičenju in dekoriranju, zaradi svoje infantilno doživete simbolne kastracije pa imajo tudi afiniteto do sočutnih poklicev, kot so nega, socialna pomoč in humanitarnost. Če so normalne, nezavedno hlepijo, da bi pomagale simbolno kastriranemu moškemu – bodisi kot tajnica direktorju, kot asistentka moškemu šefu ali pa medicinska sestra, ki pomaga bolnemu moškemu. Nezavedna želja po očetovem penisu jo sili v materinstvo in tudi v učiteljski ali vzgojiteljski poklic, torej v delo z otroki.«

Večina ljudi takšnih teorij seveda ne bo jemala resno – kar je najbrž edini pravi način, kako opraviti z njimi. Kljub vsemu se moramo, kot poudari Renata Salecl, zavedati, da smo ne glede na nenehne kritike feminizma, oživljanje preživetih ideologij in pozive k vračanju tradicionalizma naredili velik korak naprej pri enakosti spolov. »Težava pa je, da posvečajo mediji veliko pozornosti posameznikom in posameznicam, ki popularizirajo seksistični in patriarhalni diskurz. Čudim se, da imajo tudi t. i. ženske revije toliko posluha za ljudi, ki mitologizirajo patriarhalno družbo. V tujini imajo podobne težave, ko gre za vpliv raznovrstnih skrajnežev. Ti si zagotovijo izjemno medijsko pozornost, ko izrečejo kaj sovražnega. V času, ko je medijska prepoznavnost tako čislana, se moramo vprašati, zakaj namenjamo toliko pozornosti posameznim provokatorjem, ki oživljajo raznovrstne patriarhalne mite o moškosti,« še dodaja.

Aljoša Harlamov namesto tega predlaga, naj raje poskrbimo, da bodo nove generacije mladih rasle v naprednejše okolje. »Ko bomo fante nehali vzgajati v tem smislu, moške pa nehali za tako obnašanje opravičevati z neko njihovo prirojeno naravo, ko bomo posameznike, ki zagrešijo spolno nasilje kakršnekoli vrste, za to pravnoformalno kaznovali, ko se bomo senzibilizirali do drugega, da ga bomo ne le slišali, temveč tudi poslušali, bo zmeda izginila.« Osredotočajmo se torej še naprej na to, da pripadnike obeh spolov naučimo, kako biti spoštljiv drug do drugega – z oglasi za znamko Gillette ali brez.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.