Zlomila ga je ženska

Pri Donaldu Trumpu imaš vedno občutek, da impersonira filmske gangsterje, predvsem kakopak Corleoneje iz Botra in Scorsesejeve Dobre fante, toda zdaj – po kapitulaciji in ponovnem odprtju dela vlade, ki ga je pred dobrim mesecem zaprl – izgleda kot Rico Bandello (Edward G. Robinson), gangster z vzdevkom Mali Cezar, ki na koncu Malega Cezarja, ko ga ustrelijo, začudeno vpije: »Moj bog! Je to Ricov konec?«

Je to Trumpov konec?

Trump je, kot veste, trdil, da bo vlado ponovno odprl le, če mu bodo demokrati, ki imajo zdaj v predstavniškem domu večino, odobrili 5,7 milijarde dolarjev za izgradnjo obmejnega zidu. V nasprotnem primeru pa ne. Zaprtje bo trajalo, dokler ne dobim denarja! In če bo treba, bo zaprtje trajalo mesece in leta, je ponavljal, prepričan, da bodo demokrati slej ko prej klonili. Pa niso. Klonil je on sam. Kapituliral. In vlado ponovno odprl.

Zadnja leta je nenehno in bučno poudarjal, da je odličen, fantastičen, neverjeten, genialen pogajalec, najboljši na svetu. Glejte, kako bogat sem in slaven! Vidite, tako dober pogajalec sem! Toda zdaj se je izkazalo, da je zelo slab pogajalec; z demokrati ni namreč izpogajal prav ničesar. Vlado je ponovno odprl, toda brez kupčije in koncesije – v zameno za ponovno odprtje vlade ni dobil ne denarja ne zidu. Nič čudnega, o njegovih poslih so se v preteklosti pogajali njegovi odvetniki, njegovi »pravni vojaki«, ne pa on, razkriva spletni portal Vice.

Med predvolilno kampanjo je Američanom na ves glas obljubljal: če me boste izvolili, bomo stalno le zmagovali! Tako bomo zmagovali, da se boste zmagovanja naveličali! Zdaj je povsem, scela in totalno izgubil. Še huje: izgubil je tako hudo, kot da so se ga vsi naveličali. O, še huje: izgubil je tako hudo, kot da se je tudi on sam naveličal samega sebe.

Trump zna poraze vedno prikazati kot zmage. Tokrat mu to ni uspelo – preveč je bil očiten.

Trump ne mara žensk. Psoval jih je in žalil, rekel, da lahko vsako zgrabiš za pičko, za Hillary Clinton, svojo tekmico, pa si je izmislil kopico slabšalnih vzdevkov: »Crooked Hillary«, »Heartless Hillary«, »Lyin’ Hillary«. Izmislil si je tudi slogan, ki ga je karnevalsko vzklikal na predvolilnih shodih: »Zaprite jo!« A ironično: v kapitulacijo ga je prisilila Nancy Pelosi, voditeljica demokratov v predstavniškem domu, prevejana, v mnogih bitkah prekaljena političarka, vajena takšnih, kot je on. Ja, najhujši politični poraz mu je zadala ženska!

Trump je izjavil, da če hočejo javni uslužbenci kupiti špecerijo, potrebujejo le osebno izkaznico s fotografijo. In potrdil, da je izgubil stik z realnostjo.

In ta ženska, ki ga je prelisičila, deklasirala in ponižala in ki v boj, pravi Alex Wagner (Atlantic), »ni šla le zato, ker običajno zmaga, temveč zato, ker se rada bojuje«, mu je preprečila izgradnjo obmejnega zidu, s čimer mu je preprečila tudi izpolnitev največje in ključne predvolilne obljube. Zidu ne bo, pravi Nancy Pelosi, ki se prekleto dobro zaveda: če bi demokrati pristali na izgradnjo zidu, bi bili politično mrtvi – volitve leta 2020 bi izgubili. In nasprotno: »Če Trump ne zgradi tistega zidu,« pravi razvpita desničarska komentatorka in Trumpova fenica Ann Coulter, »potem je mrtev. Mrtev, mrtev, mrtev.« A tudi njej je kristalno jasno: demokrati delajo vse, da Trump ne bi izpolnil svoje največje predvolilne obljube. Če bi jo izpolnil, bi dobil še volitve leta 2020.

Trump, ki je trčil ob zid, pravi, da je vlado ponovno odprl le za tri tedne – in če demokrati v treh tednih ne bodo popustili in mu dali tega, kar hoče, bo vlado spet zaprl. Malo verjetno, če pomislite, zakaj je moral tako nujno in tako nenadno kapitulirati. Ne le zato, ker je bil kaos vse hujši, ker so izračunali, da ameriška ekonomija zaradi njegove ustavitve delovanja vlade vsak teden izgubi 1,2 milijarde dolarjev, ker so ameriški ekonomiji ob nadaljevanju zaprtja napovedovali padec in nižjo rast, ker Trumpu ni uspelo vnesti razdora med demokrate, ker so mu začeli podporo odrekati republikanci, ker mu je Nancy Pelosi odpovedala letni kongresni govor (»State of the Union«), ker javnost, kot so kazale ankete, ni verjela, da so za zaprtje vlade krivi demokrati, ker je, kot so kazale ankete, užival vse nižjo podporo, celo nižjo kot kadarkoli, ker je, kot so kazale ankete, izgubljal bitko z Nancy Pelosi, ker so celo nasprotniki priseljevanja obupali nad njegovo obsedenostjo z zidom, ker ga je tudi zet, Jared Kushner, nagovarjal, naj zaprtje čim prej odpravi (četudi brez kupčije) ali pa ker mu v dobrem mesecu ni uspelo ustvariti moralnega/varnostnega konteksta, v katerem bi lahko razglasil izredne razmere, temveč zato, ker je začel podporo izgubljati pri svojih – pri svoji najbolj vneti, strastni, goreči volilni bazi, pri belskih evangeličanih, moških brez visokošolske izobrazbe in primestnih moških, potemtakem prav pri tistih, ki hodijo na njegove shode in vzklikajo: »Zgradite zid!« Ker kontrolorjev letov niso plačevali, niso prihajali v službo – ker niso prihajali v službo, jih je bilo premalo – ker jih je bilo premalo, so začeli množično odpovedovati lete – ker so začeli množično odpovedovati lete, so množice potnikov ostale na suhem – potniki pa nočejo ostati na suhem – in med njimi so bili številni Trumpovi volivci. Trump je počel traparije, pa ni izgubil njihove podpore – izgubil jo je šele, ko je njegovo zaprtje vlade odpovedalo njihov let, ko je torej država nehala delovati.

Libertarci in neoliberalci, zagovorniki »vitke« države, so začeli na vse pretege »dokazovati«, da se delno zaprtje javnega sektorja nikjer ne pozna, da ni bilo vsakdanje življenje državljanov niti malo okrnjeno (kaj pa javni sektor počne, ko je odprt?!), da je v javnem sektorju očitno preveč zaposlenih ter da bi jih bilo treba kopico odpustiti (tako bi imeli nižje davke!), javni sektor pa drastično zmanjšati (manj države!), toda demantirali so jih prav Trumpovi volivci, ali bolje rečeno: ko odpove država, odpovejo tudi Trumpovi volivci! Volivce, ki jih ne moti Trumpovo ljubimkanje z Rusi, zelo moti država, ki ne deluje.

Kruti, podli populizem

Posledice Trumpovega delnega zaprtja vlade – najdaljšega v ameriški zgodovini – so bile strašne: prizadetih je bilo okrog 800 tisoč javnih uslužbencev – 350 tisoč so jih poslali domov, na prisilni dopust, vsi ostali pa so morali delati brezplačno (prisilno delo!). Brez plač so ostali uslužbenci številnih ministrstev, uprav in agencij, celo FBI-jevci, obmejna policija in Trumpovi telesni stražarji. Nekateri so prodajali imetje, drugi so se prijavljali na urad za brezposelne, tretjim je grozila deložacija, četrti so hodili v zavetišča po brezplačno hrano, spet drugi so začeli voziti za Uber in Lyft. Zvezni uslužbenci in ljudje, povezani z njimi in odvisni od njih, so torej trpeli ter se utapljali v negotovosti, tesnobi in strahu – za prazen nič.

Če bi se Nancy Pelosi, voditeljica opozicije, zdajle samorazglasila za ameriško predsednico – bi jo Kanada, Francija, Nemčija, Britanija in Bruselj podprli?

In medtem ko so javni uslužbenci trpeli, so Trump in njegovi kar tekmovali, kdo bo bolj idiotsko – in brezčutno in brezdušno in brezobzirno in brez empatije – relativiziral njihovo trpljenje. Lara Trump, Trumpova snaha (in svetovalka, se razume), je rekla, da je to, kar se dogaja, večje od vsakega posameznega javnega uslužbenca, in da javni uslužbenci trpijo v imenu prihodnosti in »da se jim bodo njihovi otroci in vnuki že zdaj zahvalili za njihovo žrtvovanje«. Larry Kudlow, predsednik nacionalnega ekonomskega sveta, sicer magnat, je rekel, da javni uslužbenci to počnejo »iz ljubezni do domovine, predsedniške funkcije in vdanosti predsedniku Trumpu«. Wilbur Ross, minister za trgovino, prav tako magnat, je rekel, da ne razume, zakaj hodijo po brezplačno hrano v zavetišča – zakaj ne gredo raje na banko in vzamejo posojila? Trump, ki je itak trobil, da se patriotsko žrtvujejo, »ker se stoodstotno strinjajo z mano«, pa je dodal: zakaj ne gredo preprosto v trgovino in hrano vzamejo na kredo? Sploh pa:

»Če hočete kupiti špecerijo, potrebujete osebno izkaznico s fotografijo.«

Trump je s tem le potrdil, da je izgubil stik z realnostjo, da živi v vzporednem svetu in da nima pojma, kako izgleda življenje, pravi Emily Stewart (Vox) – v trgovinah ne dajejo več na kredo, kupec pred sabo nima več blagajničarke, temveč avtomat, v trgovinah se trgovec in kupec ne poznata več, pa tudi ta, ki prodaja, ni več lastnik prodajalne, tako da kupcem ne more reči: okej, boste plačali, ko boste lahko! In seveda: kdo pa še kupuje z osebno izkaznico? A to je le simptom Trumpovega podcenjevalnega, sociopatskega odnosa do delovnega ljudstva, okej, do 99 odstotkov: ne pozabite, da je svojo davčno reformo razglasil za največjo davčno razbremenitev v zgodovini, v resnici pa je z njo razbremenil le elite – bogataše in kapital. Malim ljudem je z davčno reformo naredil to, kar je 800.000 javnim uslužbencem naredil z zaprtjem vlade. In da bi bila mera polna, je v petek ponoči, ko je kapituliral in najavil ponovno odprtje vlade, tvitnil, da je s tem »poskrbel za milijone ljudi, ki jih je zelo prizadelo zaprtje« – kot da milijonov ljudi ni prizadel on sam!

Populizem je krut, podel in sadističen. Trump, ki je te dni čisto na tiho odpravil sankcije proti Putinovemu oligarhu Olegu Deripaski, lastnemu ljudstvu grozi s sankcijami – zaprl bom javni sektor! Potem bom razglasil izredne razmere! In če še vedno ne bo nič, bom razglasil obsedno stanje!

Pripeljite mi Rogerja Stona!

Trump potrebuje distrakcije, kot je delno zaprtje vlade – le tako lahko pozornost javnosti preusmeri od vse katastrofalnejše in vse pogubnejše preiskave, ki jo vodi Robert Mueller. In prav na dan, ko je Trump napovedal konec delnega zaprtja in ponovno odprtje vlade, so na Floridi aretirali še enega njegovega sodelavca, Rogerja Stona. Trumpovci so ponavljali, da ta aretacija nima nobene zveze s Trumpom (četudi ga nekatere točke obtožnice direktno omenjajo), sam Trump je ganljivo tvital, da gre za »največji lov na čarovnice v ameriški zgodovini« (»Še s kojoti, dilerji in trgovci z ljudmi ravnajo bolje« – kot s kom, njim ali Stonom, ni povedal), toda povsem jasno je bilo, da je ugotovil, da lahko Stonovo aretacijo – v odsotnosti boljše distrakcije, recimo kake vojne – preglasi le s ponovnim odprtjem vlade. Potreboval je res nekaj močnega in odmevnega, kajti Stone je – po Paulu Manafortu, Michaelu Flynnu, Georgeu Papadopoulosu, Michaelu Cohenu in Ricku Gatesu – že šesti Trumpov sodelavec, ki so ga obtožili in aretirali. In že se govori, da bo naslednji na vrsti Trumpov sin, Don Trump Jr., ki se je med predvolilno kampanjo – 9. junija 2016 – v Trumpovem stolpu v družbi Manaforta in svojega svaka Jareda Kushnerja skrivaj sestal s šestimi Rusi, bolj ali manj odvetniki: imeli naj bi dobre zveze s Kremljem in zagotovili »umazanije« o Hillary Clinton.

Stone, ki je Trumpa v preteklosti imenoval »gospod Nehvaležni«, prisega, da ne bo nikoli in pod nobenim pogojem pričal proti Trumpu, ki pa ga menda, razkriva Gabriel Sherman (Vanity Fair), skrbi prav to: da bi Stone priznal krivdo in pričal proti njemu. A če Stone svojo zvestobo Trumpu obljublja zato, ker se zanaša, da ga bo Trump pomilostil, se moti – Trump ni namreč pomilostil še nobenega od svojih sodelavcev, proti katerim je obtožnico vložil Robert Mueller. Če bi jih pomilostil, bi priznal, da je vse, kar mu očitajo (RussiaGate), res.

Če hočeš svojega fanta obdržati v Beli hiši, potem je teptanje Venezuele cena, ki jo z veseljem plačaš.

Roger Stone, strupeni politični manipulator z velikim Nixonovim tatujem na hrbtu, Zelig devetih predsedniških predvolilnih kampanj, samozvani »dirty trickster«, ki je v Netflixovem dokuju Get Me Roger Stone razkril svoja »pravila« (»Bolje je biti razvpit kot pa neznan«, »Sovraštvo je močnejši motivator kot ljubezen«, »Preteklost je le jebeni uvod« ipd.), večni lobist in dezinformator (»Naloga politike ni, da ljudi združuje, temveč da jih deli«), obseden s slavo (politiko ima za »performance art«), insider, ki hlini, da je outsider, vedno bučni konspirolog (atentat na Johna F. Kennedyja je naročil podpredsednik Lyndon B. Johnson, piše v knjigi Mož, ki je ubil Kennedyja), svinger, mizoginik in rasist (menda izumitelj teorije, da Obama ni bil rojen v Ameriki), s Paulom Manafortom nekoč solastnik podjetja, ki je predstavljalo interese diktatorjev (Ferdinanda Marcosa, Mobuta Sese Sekoja, Jonasa Savimbija ipd.), je Trumpov dolgoletni svetovalec (on mu je za šefa predvolilne kampanje pripeljal Manaforta), Mueller pa ga obtožuje laganja kongresni komisiji, poskusa vplivanja na priče (če boš kaj povedal, ti bom ubil psa! potem bom ubil še tebe!), oviranja preiskave ipd.

WikiTrump

Da njegova aretacija nima nobene zveze s Trumpom, ne drži: Mueller, ki je lani zaslišal osem Stonovih sodelavcev (tudi njegovega šoferja, ki je obenem njegov računovodja!), namreč Stona obtožuje, da je med predvolilno kampanjo skrivaj komuniciral z WikiLeaksom. Po naročilu Trumpove kampanje je skušal izvedeti, ali ima WikiLeaks, ki je 22. julija 2016, dan po koncu predvolilne konvencije republikanske stranke, obelodanil shekane mejle Nacionalnega komiteja demokratske stranke, na zalogi še kakšne materiale, s katerimi bi lahko kompromitirali Hillary Clinton.

Ne pozabite, da je Trump med predvolilno kampanjo – 27. julija 2016 – slavil WikiLeaks in Ruse pozival, naj shekajo mejle Hillary Clinton in jih obelodanijo (še isti dan, le nekaj ur pozneje, so ruski hekerji že skušali prvič vdreti v mejl Hillary Clinton), a očitno ni ostalo le pri tem: Trumpovi – ali pa kar sam Trump – so hoteli biti v neposrednem stiku z WikiLeaksom. Roger Stone je postal njihov operativec, kurir, go-between, a tudi on, veliki konspirativec, je skušal preventivno – hej, nikoli ne veš! – zabrisati sledi, zato je za posrednika najel razvpitega konspirologa Jeroma Corsija (Obama ni Američan! v teroristični napad na Svetovni trgovinski center je bila vpletena ameriška vlada! Amerika Iranu pomaga pri razvijanju jedrskega orožja!) in radijskega voditelja Randyja Credica, nesojenega politika in nekdanjega stand-up komika. Prebij se do Juliana Assangea, ki se skriva na ekvadorski ambasadi v Londonu, in prinesi mejle Hillary Clinton, je naročil Corsiju, ki je hitro sporočil, da Assange pripravlja »še dve pošiljki«, ki bosta »zelo škodljivi« za Hillary.

In Stone, ki se je javno hvalil, da je v stiku z Assangeem, in ki je bil tudi v stiku z »Gucciferjem 2.0«, skrivnostnim hekerjem, menda spletno kreacijo ruske vojaške obveščevalne službe, in nekim »Henryjem Greenbergom«, ruskim dobaviteljem »umazanije« o Hillary Clinton (daj dva milijona, pa jih dobiš!), je imel očitno občutek, da je Assange za Trumpa naredil veliko – no, vsaj toliko, da je lahko Trumpa pozval, naj ga pomilosti.

Kot kaže, je imel Stone kar dober vpogled v to, kar so počeli Assange, WikiLeaks in ruski hekerji, saj je 21. avgusta 2016 tvitnil, da bodo kmalu prišli na vrsto tudi mejli Johna Podeste, ki je vodil kampanjo Hillary Clinton. In res, 7. oktobra 2016 je WikiLeaks obelodanil Podestove mejle, ki so jih shekali in dobavili ruski hekerji. Ker pa je isti dan, le nekaj ur prej, v javnost pricurljal škandalozni posnetek, na katerem je Trump razlagal, da lahko vsako žensko zgrabiš za pičko (če si le dovolj znan), se zastavlja ultimativno vprašanje: sta se obe strani, Trumpova in ruska, dogovorili za lansiranje Podestovih mejlov, da bi s tem preglasili škandalozni posnetek? Če sta se, potem to pomeni, da se je Trump dogovarjal s Kremljem.

Pasji dnevi

Da je Trump konec delnega zaprtja in ponovno odprtje vlade najavil prav na dan, ko so aretirali Rogerja Stona, ne preseneča: očitno je računal, da bo trušč, ki ga bo dvignila aretacija, preglasil poraz, ki ga je doživel z zaprtjem vlade, zanašal pa se je tudi, da bo najava ponovnega odprtja – »poskrbel sem za milijone ljudi, ki jih je prizadelo zaprtje vlade« – preglasila aretacijo Rogerja Stona. Ergo: z enim svojim škandalom je skušal preglasiti ali pa vsaj relativizirati drugega. Premalo je reči, da Trump potrebuje tovrstne preusmeritve pozornosti javnosti – Trump od takšnih distrakcij živi!

Zato je tudi takoj pograbil krizo v Venezueli in podprl Juana Guaida, ki se je iz anonimneža v voditelja opozicije prelevil v štirinajstih dneh in se potem samorazglasil za predsednika Venezuele. Da se je Guaidó samorazglasil za venezuelskega predsednika, je približno tako noro kot to, da Nicolása Madura ruši Trump, ki ljubi diktatorje (s Kim Džong Unom sta po novem prijatelja!) in ki je z zaprtjem vlade ravno brutalno izživljal svoje diktatorske fantazije. Toda venezuelska kriza je odlična distrakcija tudi zato, ker lahko preskoči v vojno, še boljšo distrakcijo. Zamenjavo režima v Venezueli itak pakirata razvpita, militantna neokonservativca, John Bolton (zdaj svetovalec za nacionalno varnost) in Elliott Abrams (posebni odposlanec za Venezuelo), ki sta pakirala napad na Afganistan in Irak, od zamenjave režima do vojne pa je le korak. Trump bi dobil svojo originalno vojno – ultimativno distrakcijo. Trump bi izgledal kot voditelj svobodnega sveta – kot borec za demokracijo. In če bi se v to vojno vključili še Rusi – neprecenljivo! Trump bi lahko rekel: vidite, s Putinom sva na nasprotnih bregovih! Med nama ni nobenih tajnih dogovorov, nobenih tajnih povezav! Rekel bom le to: če hočeš svojega fanta obdržati v Beli hiši, potem je teptanje Venezuele cena, ki jo z veseljem plačaš.

Ko v filmu Pasji dnevi – Wag the Dog – ameriškega predsednika neka najstnica tik pred volitvami obtoži spolnega nadlegovanja, pokličejo spin-doctorja (Robert De Niro), ekspertnega zakulisnega manipulatorja, specialista za reševanje kriznih situacij, ki dahne: »Če hočeš spremeniti zgodbo, potem spremeni vodilno nit!« Ja, pozornost ljudi je treba preusmeriti drugam. Toda: kam? Na vojno. Pa saj ni vojne, mu odvrnejo. Si jo pa izmislimo! In Amerika je na lepem v vojni z Albanijo. Nihče ne ve, kje je Albanija. Kot je v svojem šovu Real Time dahnil Bill Maher: zdaj pa naj tisti, ki sovražijo Venezuelo, dokažejo, da jo znajo najti na zemljevidu!

V Venezueli naj bi zdaj ponovili predsedniške volitve. To od Madura terjajo Amerika, Kanada, Francija, Nemčija, Britanija in Bruselj. A po drugi strani: mar ne bi morali predsedniških volitev ponoviti v Ameriki? So bile venezuelske volitve kaj manj demokratične od ameriških? Je Trump kaj manj nor od Madura? Mar Ameriki ne grozi s sankcijami, izrednimi razmerami in obsednimi stanji?

In končno: predstavljajte si, da bi se Nancy Pelosi, voditeljica opozicije, zdajle samorazglasila za ameriško predsednico – bi jo Kanada, Francija, Nemčija, Britanija in Bruselj podprli?