Ah, kreativnost

Minuli teden je del javnosti vznemiril na RTV Slovenija objavljen razrez porabe denarja za Center za kreativnost (CzK). Gre za leta 2017 zagnan »nacionalni in sistemski projekt«, sofinanciran iz Evropskega sklada za regionalni razvoj, ki nastaja pod okriljem javnega zavoda Muzej za arhitekturo in oblikovanje (MAO) v Ljubljani in s katerim želi država zagotoviti sistemsko podporo ustvarjalnim dejavnostim in jih tesneje vpeti v gospodarski razvoj. »V preteklosti je bilo v stroki veliko kritik na račun tega, da država sistemsko ne podpira kreativnega in kulturnega sektorja (KKS),« pravijo v Centru za kreativnost. Center je zastavljen kot interdisciplinarna platforma, kot spodbujevalnik razvoja poslovno uresničljivih projektov, ki nastajajo na presečiščih umetnosti, kulture, eksperimentov, trga, podjetništva in gospodarstva in prispevajo k družbenemu napredku. Z drugimi besedami: leta 2017 je država prek javnega zavoda arhitekturnega muzeja in s pomočjo pridobljenega 11 milijonov evrov vrednega kohezijskega projekta začela povsem na novo postavljati nekaj podobnega, kar zadnja leta že izvajajo nekatere samonikle podporne platforme za kreativno industrijo – nekatere so sicer zaradi pomanjkanja podpornih mehanizmov na katerikoli ravni že tudi propadle.

Od 11 milijonov evrov bo do leta 2022 za vzpostavitev in izvajanje nalog Centra za kreativnost namenjenih kar 5,6 milijona evrov. In sicer za šest sklopov podpornih aktivnosti: spodbujanje razvoja novih izdelkov in storitev, izobraževanja in mentorstva, mreženja in razstavne dogodke doma in v tujini, za raziskave in analize kreativnega in kulturnega sektorja, vzpostavitev spletne platforme sektorja ter promocijo Centra za kreativnost in sektorja doma in v tujini.

Preostalih 5,29 milijona evrov pa bo prek javnega razpisa v treh sklopih v obliki subvencij v višini 15.000 do 40.000 evrov razdeljenih neposredno kreativnim projektom, podjetjem, ustvarjalcem. Na ministrstvu za kulturo razpis zdaj obljubljajo februarja, na vprašanje o sestavi komisije, ki bo odločala o subvencijah (to namreč kreativce zanima), odgovarjajo brez imen: sedemčlanska komisija bo imenovana s sklepom ministra, člani bodo iz ministrstva, kulturnega in kreativnega ter podjetniškega sektorja, trije strokovni člani pa bodo vključeni na predlog Centra za kreativnost.

Seveda pa so del javnosti vznemirili v Odmevih TV Slovenija objavljeni podatki o javnih naročilih, ki jih je v zvezi s centrom v zadnjih dveh letih izpeljal muzej za arhitekturo in oblikovanje, vznemirjenje pa ostaja kljub temu, da so iz muzeja naknadno opozorili na nekatere napačne podatke v prispevku (glej sliko). Popravljeni podatki kažejo, da je muzej na podlagi javnih naročil že sklenil za 694.125,64 evra pogodb – gre za seštevek okvirnih vrednosti, ki se nanašajo na celotno petletno obdobje trajanja projekta, od tega je bilo v letih 2017-2018 že izplačanih 223.138,84 evra (vsi zneski so z DDV-jem). In kaj vznemirja? Da ob takem »outsourcingu« storitev že v tej prvi, zagonski fazi centra ni bil bolj vključen segment, ki ga skuša center domnevno prvenstveno opolnomočiti – kreativen sektor. Posle so prek javnih naročil za pet let dobili mnogi prepoznavni d.o.o.-ji, podjetja, »the usual suspects«, ki sami izpolnjujejo zahtevane razpisne reference in ki niti niso potrebovali ne iskali sodelovanja s samozaposlenimi profesionalci ali ustvarjalnimi skupnostmi, ki zaradi narave stvari pri nas ne pridejo do referenc. Hkrati je muzej prek javnih razpisov zunaj najemal storitve, kot je vodenje projektne pisarne ali odnosi z javnostmi, čeprav ima svoj kader oziroma bi bilo primerneje, da bi za odnose z javnostmi denimo mesečni pavšal 2440 evrov namenil kakšnemu (samo)zaposlenemu.

Kljub nehigieničnosti dvojne vloge je Čander sprva vztrajal, da je vse skladno s pravili, nato pa odstopil iz Projektnega sveta in – obdržal posel.

Vodenje projektne pisarne centra je za mesečni pavšal 2.719,30 evra (pogodbena vrednost za 52 mesecev je 141.407,76 evra) dobilo podjetje Solvero, d. o. o., Aleša Plesničarja in Julije Škarabot Plesničar. Kot izhaja iz pojasnil muzeja, bo podjetje angažirano zlasti za poročanje za kohezijske projekte ter za računovodsko in pravno pomoč pri vlaganju zahtevkov za izplačila pri EU-projektu. Raziskovalno delo centra je prek javnega naročila za 191.630,67 EUR dobil javni zavod Inštitut za ekonomska raziskovanja, ki bo do izteka projekta, torej do leta 2022, izvajal analize statističnih podatkov sektorja. »Pomen te ekonomske analize vidimo predvsem v tem, da ugotovimo pomen sektorja, kakšen BDP predstavljajo kreativne industrije ter kakšen je odstotek vrednosti znotraj posameznega področja (arhitektura, oblikovanje, film, založništvo, vizualna umetnost itn.), koliko ljudi zaposluje in kakšna je njihova dodana vrednost,« pravijo v centru. Nastala bo torej analiza, ki bi bila potrebna pred zagonom Centra za kreativnost.

Zunanji izvajalec bo vodil tudi odnose z javnostmi, dobil bo 141.520 evrov za 58 mesecev. Pogoj za sodelovanje na razpisu je bila tudi najmanj ena referenca »za izvajanje komunikacijske aktivnosti za potrebe projekta, katerega skupna vrednost je predstavljala več kot 500.000 EUR«. Prišle so le tri ponudbe, posel pa je za mesečni pavšal 2440 evrov dobilo podjetje Kreativna baza Maje Čepin Čander in Mitje Čanderja, sicer prvega človeka založbe Beletrina. Adut podjetja, ki mu je na razpisu prinesel vse možne točke in zmago (čeprav ni bil najcenejši), so bile reference strokovnega kadra: Kreativna baza je ob Maji Čepin Čander in Alešu Štegru kot sodelujočega pri izvajanju piara navedlo prav Čandra, nekdaj tudi programskega direktorja EPK. To seveda ne bi bil problem, Čander reference ima. Vendar je bil Čander v času razpisa tudi član Projektnega sveta Centra za kreativnost, to je posvetovalnega organa, ki med drugim skrbi za doseganja ciljev centra in člane katerega imenuje Svet javnega zavoda MAO. Kljub nehigieničnosti dvojne vloge je Čander sprva vztrajal, da je vse skladno s pravili, nato pa odstopil iz Projektnega sveta in – obdržal posel. Na protikorupcijski komisiji, kjer so primer obravnavali, so pojasnili, da Čander kot član projektnega sveta centra ni imel statusa uradne osebe po Zakonu o integriteti in preprečevanju korupcije in zato zanj ne veljajo določbe zakona o nasprotju interesov, da pa so Svetu zavoda MAO dali priporočilo, da v internih aktih takih teles uredijo dolžnost izogibanja nasprotju interesov.

No, enako se je zgodilo, a drugače razpletlo še na razpisu centra za celostno grafično podobo. Posel je sprva dobilo podjetje StudioBotas d. o. o., v solasti Boštjana Kende Botasa, predsednika Programskega sveta centra, a je podjetje odstopilo od razpisa, Botas pa ostal v svetu. Tako oba sklopa, to je elaborat idejne zasnove in realizacijo celostne grafične podobe, za okvirno vrednost 54.975,03 evra zdaj izvaja podjetje Pikto, d. o. o., Nadje Ocepek in Jerneja Stritarja. Na razpisu sta se poleg omenjenih potegovala le še dva ponudnika: samozaposlen v kulturi, oblikovalec in arhitekt, ter društvo za oblikovanje. A sta »padla« na zahtevanih referencah.

V muzeju za arhitekturo in oblikovanje seveda kritike zavračajo. Zunanje sodelavce najemajo, ker jim SVRK in ministrstvo za kulturo ne dovolita povečati števila zaposlenih (5) v centru za kreativnost, o zmagovalcih javnih naročil pravijo, da so bile razen za naročila administrativno-tehnične narave »reference s področja kulturnih in kreativnih dejavnosti bistven del kriterijev za izbor« in kažejo na že omenjeni 5,29-milijonski razpis ministrstva za kulturo, s katerim pa vendar bodo na koncu res podprti kreativci. Center bo svoj del (črpajo, spomnimo, 5,6 milijona evrov) porabil za izvajanje zastavljenih ciljev: »Poraba je strogo nadzorovana.«

Evropska sredstva sicer niso neko darilo z neba, ampak sredstva, ki jih tudi Slovenija nakazuje v bruseljsko blagajno, denar pa po taki poti pride nazaj.

Vpleteni, s katerimi smo govorili, se strinjajo, da je med javnimi zavodi – če so ti pač izbira odločevalcev – muzej za arhitekturo in oblikovanje pod direktorjem Matevžem Čelikom Vidmarjem najbolj logična izbira za vzpostavitev podporne platforme za kreativno industrijo, saj delajo dobro. Nastalo situacijo, ki pušča grenak priokus, pa povezujejo tudi z odsotnostjo strategije. »Smo eni redkih držav v EU, ki za ta sektor nima strategije. Stvari tečejo segmentirano, ni načrta, kam bi radi prišli. Tukaj je veliko zamujenega, skupaj bi morali sedeti pred štirimi, petimi leti in bi bili danes na neki drugi točki,« pravi Eva Matjaž iz Poligona, prvega slovenskega kreativnega centra. Ta kot »neodvisna platforma za razvoj neprofitnih in profitnih projektov z namenom opolnomočenja samozaposlenih ustvarjalcev in ustvarjalnih skupnosti« kljub popolni odsotnosti državne podpore v Ljubljani deluje od leta 2014, ko so jo ustanovile iniciative Slovenia Coworking, Slovenia Crowdfunding, Kreativna cona Šiška (Rompom) in Ljudje. Poligon in sorodni Zavod Big, SIGIC, Društvo Hiša, Motovila idr. sicer zdaj izvajajo nekatere manjše projekte (pod 20 tisoč evrov bruto na leto) v sodelovanju s Centrom za kreativnost (delavnice za ustvarjalce, mentorstva ipd.), saj lahko omenjeni v Sloveniji dejansko edini centru zagotovijo potrebno znanje in izkušnje. Za te koprodukcijske projekte naj bi center do leta 2022 skupno namenil milijon evrov. A kot smo zapisali na začetku: država je s pomočjo pridobljenega 11 milijonov evrov vrednega kohezijskega projekta začela brez dolgoročne strategije in po nepotrebnem povsem na novo postavljati nekaj, kar te samonikle podporne platforme izvajajo že leta brez sistemske podpore za operativno delovanje. Zakaj ni gradila na njih? Posledično namreč država danes nima jasnega odgovora, kaj bo s Centrom za kreativnost po letu 2022, ko bodo počrpana sredstva za njegovo delovanje. Evropska sredstva sicer niso neko darilo z neba, ampak sredstva, ki jih tudi Slovenija nakazuje v bruseljsko blagajno, denar pa po taki poti pride nazaj – redko in zato mora biti porabljen smiselno. Če ne, bomo dobili pač le še en »evropsko financiran« veliki projekt, po katerem ne bo ostalo nič trajnega, le redki izbranci bodo vrsto let živeli bolje.