Jure Trampuš

1. 2. 2019  |  Mladina 5  |  Družba

Pedagogika trpljenja

Zakaj so šolarji v Sloveniji med najbolj obremenjenimi v Evropi in kaj to pove o slovenski šoli in o družbi, v kateri živimo

Namen šole ni, da učenci v njej trpijo, da jo zavračajo,  da se počutijo preobremenjeni, šola ni namenjena polnjenju praznih veder,  pač pa prižiganju ognja v učencih.

Namen šole ni, da učenci v njej trpijo, da jo zavračajo, da se počutijo preobremenjeni, šola ni namenjena polnjenju praznih veder, pač pa prižiganju ognja v učencih.
© Uroš Abram

Na eni izmed slovenskih šol so te dni prvošolčki pisali preizkus iz matematike. Lep, prijazen, didaktično zanimiv, barvit, z metuljčki, račkami, labirintom, žogicami, polžki. Namen preizkusa je bilo ugotoviti, ali otroci v prvi polovici šolskega leta dosegajo določeno raven znanja. Torej, ali znajo šteti do pet, ali znajo primerjati številke, ali prepoznajo pravila v slikovnem in geometrijskem vzorcu in podobno. Avtorji pisnega ocenjevanja so se potrudili, da je bil test prijazen do prvošolčkov. Res je bil. Test pa ima eno napako. Zelo obsežen je, dolg je šest strani, vsebuje 13 različnih nalog, samo naloga, kjer se preverja znanje v seštevanju in odštevanju števil, vsebuje 10 računov. Res preveč za šestletnike? Težko reči, a pred štirimi leti je na isti šoli podoben test za prvošolčke obsegal zgolj štiri strani, tudi zahtevanih standardov znanja je bilo manj.

Ne gre za osamljen primer, za napako v vzorcu, starši opažajo, da se količina zahtevane snovi v osnovni šoli povečuje. Podobno je s preizkusi znanja, inflacijo ocen, številom predmetov, domačimi nalogami, ustnimi nastopi, temi in onimi projekti.

»Res je, da se pojavlja akademskost učnih načrtov,« pravi Bojana Potočnik, učiteljica slovenščine iz šentjurske osnovne šole, ki že leta opozarja, da ima slovenska šola težave, »prezahtevne vsebine se selijo v vedno nižje razrede, četrtošolci spoznavajo človeško telo v detajle, prvošolci pišejo resne matematične teste«. Pojavlja se dvoje – najprej gojimo kult uspešnega otroka, starši si, upravičeno, želijo visokih ocen, na eni stani pomagajo otrokom, na drugi pritiskajo na šole.

Potočnikova omenja primer iz tretjega razreda, kjer se učenci učijo opisa živali. Na prvi pogled nič posebnega. A stvar za devetletnika ni tako preprosta. »Govorni nastop mora trajati najmanj tri minute. Za tri minute prostega govorjenja potrebujete konkretno količino besedila. Podatke morajo otroci poiskati v različnih virih. Najprej si morajo otroci narediti osnutek besedila, vedeti, kaj mora besedilo vsebovati, nato pa podatke poiskati v strokovni literaturi, jih povzeti, zapisati, se to besedilo naučiti na pamet in ga suvereno predstaviti s prostim govorjenjem v knjižnem jeziku.« Gre za otroke, ki se še vedno opismenjujejo, zato jim že pisanje in priprava nastopa vzameta veliko časa. »Pri mnogih učencih se na tej točki vključijo starši, ker otroci tega na taki ravni pri tej starosti enostavno ne zmorejo. Starši ne želijo, da bi otroci dobili slabo oceno. Hkrati so jezni, ker so morali delati domačo nalogo, čeprav jim je uradno ne bi bilo treba, ampak tudi povsem povprečno razvit otrok tega pri tej starosti ne zmore sam in starši si ne želijo, da bi njihov otrok že v 3. razredu šolo doživljal kot neuspeh. Zato se angažirajo.«

Spirala dvigovanja zahtevnosti se začne vrteti vedno hitreje.

Peticija

V ponedeljek so nekateri starši (pa tudi učenci in dijaki) začeli podpisovati peticijo Društva Svet staršev o spremembah šolskega sistema. Društvo vodi Nataša Šram Grandlič, pobudnica peticije. Otroci naj bi zaradi šole postajali sence samih sebe, preobremenjeni, depresivni, izgoreli. V prvih treh dneh jo je podpisalo več kot 16.000 ljudi. Nekdo izmed podpornikov je zapisal: »Podpisujem, ker pri svojem 13-letnem sinu, ki obiskuje 7. razred, opažam, kako obremenjen je. Šola ga je začela obremenjevati do te mere, da je pod stresom, celo tako, da včasih zjutraj celo bruha.« Drugi je dodal, da peticijo podpira, »ker šolarji nimajo več otroštva, ampak je to zanje celodnevna služba«. Nekdo iz Logatca je svoj podpis utemeljil z zahtevo, da morajo učitelji kaj naučiti, »ne da vse visi na starših in inštruktorjih. Šolstvo ni brezplačno. Inštrukcije so zelo drage.« Podpornico iz Nove Gorice pa so zmotile torbe in domače naloge. »Preobremenjeni otroci hodijo iz šole s težkimi torbami in zahtevnimi domačimi nalogami, ki jih naša sedem let stara punčka sploh ne razume.« Obstajajo tudi drugačna mnenja. Dolores Kores je recimo tvitnila, da je »kot mati dveh šoloobveznih otrok prepričana, da se šolski sistem lahko izboljša in da otroci niso preobremenjeni. Preobremenjeni so starši s svojimi ambicijami, ki jih kujejo na otroških ramenih.«

Nekatere zahteve iz peticije na prvi pogled zvenijo smiselno: recimo zmanjšanje obsega snovi, domačih nalog, morda tudi ukinitev ali vsaj sprememba nacionalnih preizkusov znanja. Nekatere druge zahteve so radikalnejše, manj premišljene, strokovno neutemeljene, tako je z uvedbo opisnega in neštevilčnega ocenjevanja, prav tako bi kar ukinili maturo in ponovno uvedli sprejemne izpite.

Slavko Gaber je bil dolga leta minister za šolstvo, je oče devetletke in je še danes, po lastni krivdi ali pa tudi ne, priročni krivec za vse, kar naj bi bilo narobe s slovensko šolo. »Na začetku vsake resne razprave o šoli se moramo vprašati, kaj od nje pričakujemo, če mislimo, da naj bo šola prostor lagodnosti, potem je od te šole nepošteno pričakovati, da se v mednarodnih primerjavah uvršča na visoka mesta,« pravi o očitkih, da naj bi bila slovenska šola pretežka. »Danes smo recimo na preverjanjih PISA med najboljšimi nacijami na svetu, nekje v zgornji tretjini. Ne moremo imeti hkrati šole, ki je do otrok nezahtevna, in šolo, ki je med zelo uspešnimi.«

Gaber, ki se zaveda, da stanje v šolstvu ni rožnato, hkrati pa je po lastnih besedah daleč od tistih, ki verjamejo, da je treba šolo postaviti na glavo in se tega lotevajo čez palec in z metrom lastne izkušnje, ima do populističnih zahtev o tem, da je najbolje kar ukiniti ocenjevanje in maturo, zelo ostro stališče. »Seveda je res, da je mogoče do dobrih rezultatov priti na več načinov. Vendar je tudi tu eno gotovo: tako, da razvrednotimo delo učiteljstva in da v šoli vidimo le tisto, kar nam je manj všeč, ne zmoremo pa opozoriti na vse, kar šola naredi tako za nas kot za naše najmlajše, tega ne bomo dosegli. Vemo tudi, da je najzahtevnejša šola tista, v kateri ne vidimo malo smisla. A verjamete, da Finci nenehno tarnajo nad zahtevnostjo svoje šole? Mi se odpravljamo na drugačno pot: učenje v šoli je prezahtevno; v šolo bi vložili, kolikor je mogoče malo; učiteljstvo bi plačali mejno dopustno; bolj kot delo v šoli sta nam pogosto pomembni učenje in pripravljanje na zunajšolske dejavnosti – imeli pa bi rezultate, ki so primerljivi z najboljšimi.«

Porazna statistika

Vendar znanstveni podatki zaskrbljenim staršem pritrjujejo. Po rezultatih PISE (Mednarodni program primerjave učencev) iz leta 2015 slovenski petnajstletniki, ki imajo nadpovprečne rezultate na bralnem, naravoslovnem in matematičnem področju, izražajo (predvsem fantje) manjšo pripadnost šoli kot njihovi vrstniki iz drugih držav OECD. Slovenskim učencem se prav tako pogosteje zdi, da so učitelji nepravični.

V slovenski šoli je bistveno manj sprostitvenih dejavnosti, kot jih poznajo drugje, hkrati je v slovenskih šolah bistveno manj utrjevanja in ponavljanja znanja. Vse to se prenaša na dom.

V slovenski šoli je bistveno manj sprostitvenih dejavnosti, kot jih poznajo drugje, hkrati je v slovenskih šolah bistveno manj utrjevanja in ponavljanja znanja. Vse to se prenaša na dom.
© Borut Krajnc

Podobni so rezultati raziskave TIMSS iz leta 2016. V Sloveniji se tako zgolj tretjina otrok v četrtem razredu zelo strinja s trditvijo, da je rada v šoli (mednarodno povprečje je več kot polovica), v osmem razredu pa je ta odstotek osupljivo nizek – samo še 6,1 % (!), kar je globoko pod povprečjem. Podobne rezultate je prinesla tudi nedavna raziskava organizacije Unicef Slovenije. Po njej 76 odstotkov otrok v Sloveniji pravi, da v šolo ne hodijo z največjim veseljem, več kot 70 odstotkov pa jih misli, da šola ni preveč zanimiva. Otroci se v šoli pogosto čutijo neupoštevane in nerazumljene.

Stvari seveda niso črno-bele. Nekatere mednarodne primerjave kažejo drugačno sliko. Po podatkih omrežja Eurydice, evropskega informacijskega omrežja na področju izobraževanja, je število obveznih ur v slovenski osnovni šoli med najnižjimi v Evropi, več ur obveznega pouka imajo v Italiji ali na Norveškem. Res pa je, da v slovenskih šolah poznajo neobvezne in obvezne izbirne predmete, ki v ta pregled niso vključeni. Prav tako mednarodne primerjave ne odgovorijo na vprašanje, ali otroci delajo preveč domačih nalog. Tudi zato na Zavodu za šolstvo pripravljajo obsežnejšo analizo sistema domačih nalog, ki naj bi bila končana marca.

Kakorkoli obračamo, stanje ali pa vsaj dojemanje tega stanja v slovenski šoli vseeno ni dobro. Mednarodna raziskava Z zdravjem povezano vedenje v šolskem obdobju (HBSC) je v letu 2014 pokazala, da je slovenska šola všeč samo 30,4 odstotka učencem, bolj fantom kot dekletom. Pokazala je tudi, da je s šolo obremenjenih 46,7 odstotka dijakov in da s starostjo ta obremenjenost raste. Slovenske številke lastnega ocenjevanja obremenjenosti so zelo visoke tudi v primerjalnem vidiku, med 13-letniki se samo dijaki na Malti in v Makedoniji počutijo bolj obremenjeni kot slovenski. Tudi med 15-letniki je Slovenija po obremenjenosti v zgornji četrtini držav, pri čemer so recimo finski otroci še bolj obremenjeni kot slovenski.

Različne in med sabo neodvisne mednarodne primerjave odgovorov o obremenjenosti torej kažejo, da je Slovenija v vrhu lestvice držav po odstotku učenk in učencev, ki se čutijo obremenjeni s šolskim delom. Kljub populističnim in nedomišljenim zaključkom v peticiji starši opozarjajo na prave probleme, vprašanje pa je, ali poznajo prave rešitve.

Zakaj so preobremenjeni?

Občutek obremenjenosti je težko izmeriti, še težje poiskati prave vzroke zanj. Se otroci počutijo preobremenjene zaradi nesmiselne snovi, zaradi slabih učiteljev, zaradi napačnega načina poučevanja? So obremenjeni predvsem zaradi zahtev staršev, ki si želijo visokih ocen? Je kriva šola ali je v ozadju družbeni kontekst, ki slavi le najboljše?

Mojca Kovač Šebart z Oddelka za pedagogiko in andragogiko ljubljanske Filozofske fakultete pravi: »(Pre)obremenjenost s šolskim delom je leta predmet številnih polemik. To ni le objektivno merljiva količina obremenitve, ki je naložena otroku, je tudi subjektivna kategorija, ki je odvisna od njegovega občutka. Ob isti količini dela za šolo, ki jo izmerimo na podlagi objektivnih kazalcev (na primer čas, ki ga porabi učenec za učenje na dan), imajo lahko učenci različno mnenje in tudi različen občutek obremenjenosti. Izrazito obremenjene se lahko počutijo denimo otroci, ki veliko delajo za šolo, pa vseeno niso uspešni. Mnogi, ki so v šoli uspešni in imajo ob tem veliko obšolskih dejavnosti, pa takega občutka ne izražajo. Šola mora prepoznati razloge, ki zadevajo tak otrokov občutek, in poiskati nanj strokovne odgovore.«

Obremenjenost je izmuzljiv pojem, za zavračanje šole namreč ni nujno kriva zgolj šola. Na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje tako poudarjajo, »da obremenjenost in stiske otrok in mladostnikov pogosto izvirajo iz nejasnega, negotovega in protislovnega položaja otrok in mladostnikov v naši družbi, razpada zavezujočih pravil in življenjskih usmeritev, podaljševanja in zahtevnosti šolanja, vse večjih družbenih, starševskih in lastnih pričakovanj, nenehne potrebe po dokazovanju in uspehu za vsako ceno«. Šola kot institucija je del tega sistema in je kot takšna vedno vpeta v širša družbena razmerja.

Različni strokovnjaki izpostavljajo predvsem dva dejavnika, ki pomembno vplivata na občutek obremenjenosti slovenskih šolarjev, opozarjata na pričakovanja staršev in na družbene zahteve. Oba vzroka sta med seboj neločljivo povezana. »Število ur, preživetih v šoli, samo po sebi ne pove, kaj otroci delajo v šoli in kaj to delo sploh pomeni,« pravi Robi Kroflič, redni profesor pedagogike. »V slovenski šoli je bistveno manj sprostitvenih dejavnosti, kot jih poznajo drugje, hkrati je v slovenskih šolah bistveno manj utrjevanja in ponavljanja znanja. Vse to se prenaša na dom. K vsemu temu je treba pridati še pritisk na otroke, s strani staršev, učiteljev, da bodo čim boljši, pri ocenah, pri nacionalnih preizkusih znanja, pri maturi, k vsemu temu se še vnese nezdrava tekmovalnost, še posebno med otroki, ki so uspešnejši. Ta tekmovalnost med otroki je sicer izrazitejša v postsocialističnih državah, ki jo šele spoznavajo in je ne znajo uravnotežiti z zahtevano sodelovalnostjo, značilno za kapitalistična okolja z daljšo tradicijo. Otroci se te nezdrave tekmovalnosti seveda učijo od nas, odraslih, od staršev in učiteljev.«

Vse to je res, povsod po svetu hodijo v šolo otroci in starši, a starši se seveda ne smejo učiti namesto otrok. Ocene otrok niso ocene staršev, njegov uspeh ni uspeh družine. Otrok mora biti, kot trdi družinski terapevt Albert Mrgole, »lastnik svoje lastne izkušnje, ocena je njegova, uspeh je njegov, prav tako tudi poraz«.

Zapisano pa ne pomeni, da so starši odvezani vseh odgovornosti, da je razvoj otrok le na šolskih plečih. Slavko Gaber pravi, da »ne moremo pričakovati, da bo namesto nas staršev vse naredila šola, tudi mi formiramo otroka, tako da se z njim pogovorimo o tem, kar delajo v šoli, da vsaj kdaj v tednu pogledamo, kako je opravljena domača naloga, in da se z učiteljico pogovorimo o mogočih učnih in drugih težavah. Tako s svojim vzgledom, s svojim obnašanjem, tudi z načinom, kako kot starši dojemamo šolo, skupaj skrbimo za prehod naših otrok v svet odraslih.«

Starši opažajo, da se količina zahtevane snovi v osnovni šoli povečuje. Podobno je s preizkusi znanja, inflacijo ocen, številom predmetov, domačimi nalogami, ustnimi nastopi, temi in onimi projekti.

Gaber ima prav, od šole ne moremo pričakovati, da bo prevzela starševske funkcije. Stvari pa so sicer še bolj zapletene, v Sloveniji se v zadnjih letih pojavlja obraten trend, pojavlja se pretirano vpletanje staršev v šolo. Njihov pritisk dejansko zvišuje ocene in posledično tudi učne zahteve. Mirjana Ule, ena najboljših poznavalk slovenskih mladostnikov in njihovih problemov, je že pred petimi leti za Mladino opozorila, da se drugje v Evropi »učitelji večinoma pritožujejo, češ da starši premalo sodelujejo z njimi, samo v Sloveniji pa so se pritoževali, da je tega preveč, da so starši preveč zaščitniški in da se preveč vtikajo v šolske zadeve«. Tudi Mojca Kovač Šebart razmišlja podobno. »Včasih se zdi, da si šolo predstavljamo kot samopostrežno trgovino, v kateri starši izbirajo, kar presodijo, da njihov otrok potrebuje. Znanje je vse manj razumljeno kot nekaj, kar nas v temelju oblikuje in kultivira ter šele omogoča našo avtonomijo. Postaja bolj posameznikovo orodje za neposredno uporabo. Beremo, da z znanjem, ki je neuporabno in neživljenjsko, otroci izgubljajo čas, sprašujejo se, čemu bi se sploh učili, če od tega nimajo neposredne koristi. To ne preseneča, saj so vse bolj prisotna prizadevanja, ki že predšolsko vzgojo razumejo predvsem kot dejavnik formiranja bodoče delovne sile, kot ’investicijo v človeški kapital’, ki je, kot piše Rianne Mahon, tesno povezana s širitvijo idej in praks, ki podpirajo neoliberalno globalizacijo.«

Niso pa vsega krivi starši ali učitelji, ki so zaradi pritiska staršev izgubili strokovno avtonomijo. Morda pa je napačen tudi način poučevanja. Robi Kroflič tako opozarja, da se je v Sloveniji razvilo prepričanje, »da je pasijonska pedagogika, pedagogika trpljenja, nekaj dobrega. Torej način vzgoje in poučevanja, kjer se otroka prisili, da izstopi iz cone ugodja. Šele ko je ta osnovni cilj dosežen, se lahko začne učiti. To je postala splošna resnica. Trdi se, da so otroci preobremenjeni, ker so razvajeni, ker so narcisi, nanje je torej treba pritisniti, le tako se bodo učili, to ideologijo so sprejeli učitelji, starši, del stroke. Sam sem prepričan, da obstajajo tudi drugi pristopi k poučevanju, ki prinašajo boljše rezultate. Preprosto ni res, da velja pravilo, čim bolj boš pritiskal na otroke, tem boljši bodo.«

Nekatere stvari, recimo spremenjen način dela v učilnicah, imajo tudi čisto konkretne posledice, ki verjetno niso bile niti načrtovane niti resneje ovrednotene. Slovenski pedagog in zaslužni profesor Zdenko Medveš tako opozarja, da vedno manj učiteljev sprašuje javno. Na prvi pogled gre za nepomembno malenkost. A Medveš trdi, da to ni res. »Ko smo mi hodili v šolo, smo se med javnim spraševanjem veliko naučili in tvegali, da ne bomo vprašani prvi, poslušali smo, kaj se sprašuje. Danes je drugače, tega drila, tega treninga, v šoli ni več toliko, kot ga je bilo prej. In vse to urjenje, ponavljanje, ki je mati modrosti, se potem prinese na dom.« Čim bolj se pritiska na otroke, naj bodo to starši, učitelji, zahteve okolja, tem bolj obremenjeni bodo. Kot pravi Zdenko Medveš, za vse to »niso krive zgolj ure v šoli, ni kriva učna snov, ki velikokrat moti starše, ni kriv le način dela in poučevanja, ampak je kriv tudi čisto strokovni koncept šole, ki ne zna odgovoriti na zunanje pritiske po uspehih in storilnosti«. V ospredje šole se prebija ekonomska vloga šolanja. Raziskava PISA, ta sveti gral uspešnosti slovenskega šolstva, preverja predvsem sposobnosti, kako se znajti na trgu delovne sile, kakovost kurikuluma se ne preverja, ne ukvarja se z vprašanji, zakaj naj bi se v šolah ocenjevala predvsem reprodukcija znanja.

Naj omenimo zgolj še en, osamljen, a dovolj reprezentativen primer, ki je morda eden od glavnih vzrokov za kopičenje snovi v različnih predmetih. »Po mojem mnenju je ena od glavnih težav tudi moč predmetnih specialistov, ki vsak zase zagovarja pomen svojega področja, obča načela pedagogike, razvojne psihologije in drugih znanosti pa se v načrtovanju šolske politike vedno manj upoštevajo,« pravi Robi Kroflič.

Za vso to zmešnjavo, za konceptualne nejasnosti seveda niso krivi le starši, oni še najmanj, kriva je tudi stroka, šolska politika, ki se je uklonila pritiskom kompetitivnosti družbenega okolja.

Enakovrednost

Vsa ta diktatura staršev in popuščanje šolske avtonomije nimata posledic le pri občutku obremenjenosti. Težave se pojavljajo tudi na drugih področjih, te stvari so usodnejše in pomembnejše kot pa sama teža šolskih torbic in dolžina kakšnega preizkusa znanja.

Namen javne šole je izenačevanje možnosti, ustvarjanje nekega tipa socialne pravičnosti, pomoč tistim, ki prihajajo iz socialno deprivilegiranih okolij. Namen šole je, da se vstopne razlike otrok v letih šolanja zmanjšujejo. Vse raziskave, denimo Timss 2015, dokazujejo, da so dobri ali nadpovprečni rezultati učencev neposredno povezani z razmerami, v katerih učenci živijo doma. Velja pravilo, da tisti, ki imajo boljše razmere za učenje, svojo sobo, dostop do interneta, pomoč staršev, dosegajo bistveno višje rezultate kot oni, kjer je podpore manj.

Za obremenjene otroke niso krive zgolj ure v šoli, ni kriva učna snov, ni kriv le način dela in poučevanja, ampak je kriv strokovni koncept šole, ki ne zna odgovoriti na zunanje pritiske po uspehih in storilnosti.

A ker je šola temeljni ideološki aparat države, v tej državi pa se povečujejo socialne razlike, se v šolah neenakosti ne odpravljajo, ampak reproducirajo. Ne samo tako, da starši doma z otroki utrjujejo v šolah posredovano znanje, pač pa tudi tako, da nekateri starši delajo namesto otrok. Šola neenakosti v možnostih dostopa otrok in pogojev za njihovo usvajanje znanja torej pogosto ne izenačuje, razlike lahko celo povečuje. »Pri projektnem delu, izdelavi plakatov in drugih oblikah dela učencev, doma pogosto sodelujejo starši,« opozarja Mojca Kovač Šebart. »Zelo narobe je, če pri ocenjevanju izdelka nagrajujemo delo staršev: če je učenec, ki je nalogo naredil samostojno, deležen nižje ocene od tistega, kateremu so v izdatni meri pomagali starši. Tudi če bi odmislili, da mora šola spodbujati otrokovo samostojno delo ob strokovni podpori učiteljev, pomoči staršev ne smemo razumeti kot nekaj pričakovanega in samoumevnega: nekateri od staršev otroku ne znajo pomagati, drugi nočejo, ker verjamejo, da to ni njihovo delo, lahko se jim preprosto ne ljubi. Pričakovanja, ki jih ima v tem kontekstu šola, naj bodo zato vedno vezana na učenca in na strokovno podporo v njej.«

Spet nova bela knjiga

Jernej Pikalo, minister za šolstvo, obljublja spremembe, prešel naj bi, kot pravi sam, »od besed k dejanjem«, poklical bo strokovnjake, prevetril učne programe, sestavil novo belo knjigo o vzgoji in izobraževanju, kar je temeljni strateški dokument, ki določa smeri razvoja slovenskega šolstva.

Zveni smiselno, a z eno opombo. Politika je leta 2011, ko je šolsko ministrstvo vodil Igor Lukšič, potrdila zdaj veljavno različico bele knjige. Nacionalno strokovno skupino je tedaj vodil Janez Krek. Tista bela knjiga ni bila sicer prebojna ali resnično inovativna, a vseeno je predstavljala strokovne osnove, na katere so kasnejši ministri pozabili. Preden torej nov minister znova išče »široko družbeno soglasje o tem, kakšno šolo si želimo«, bi bilo smiselno preveriti, kaj se je od Lukšičeve knjige uresničilo, kaj se ni in zakaj ne. V celoti so recimo ostale nerealizirane ideje o prenovi srednje šole.

Eno izmed pisem, ki so prišla na naslov predsednika države. Pahor ga je objavil in pripisal: »Pritožba. Moram govoriti z ministrom za šolstvo«.

Eno izmed pisem, ki so prišla na naslov predsednika države. Pahor ga je objavil in pripisal: »Pritožba. Moram govoriti z ministrom za šolstvo«.

Preden se politika in stroka torej znova zagrizeta v veliko prenovo šole, si je treba zastaviti temeljno vprašanje, kakšna družba želimo biti. »Francoski sociolog Émile Durkheim je že pred leti zapisal, da imajo narodi, ki ne vedo, kaj naj vložijo v znanje in bi pogosto temeljito spreminjali šolski sistem, težave sami s seboj, ne pa s šolami,« pravi Slavko Gaber. »Lahko se torej odločimo, da je znanje za nas in naše otroke manj pomembno: ne nazadnje imamo celo predsednika ZDA, ki demonstrira, da je mogoče tudi brez posebno izpostavljenega znanja priti visoko. A pri tej stavi ne kaže pozabiti, da je v sistemu trumpizmov Trump lahko samo eden in za dobrobit ljudi je še ta bistveno preveč.«

Imamo torej diagnoze stanja v šolstvu, pravih idej, zdravil zanjo pa ne. Kako dvigniti spiralo zahtevnosti v korist pravičnejšemu šolstvu? Kako omogočiti, da v šoli vsak posameznik uresniči svoje sposobnosti, ne pa da šolski sistem te sposobnosti včasih tudi zatira? Šolske politike so polne besed o vključujoči šoli za vse učence, ne glede na kulturno, ekonomsko, osebnostno, značajsko ali še kakšno drugačnost. Morda bi bilo treba za začetek diskurz o »pravem znanju« in preobremenjenosti zamenjati za bolj bistvene probleme, recimo vprašanje o zmanjševanju, ne pa povečevanju razlik med učenci. Šola bi morala najprej vsem otrokom, ne glede na njihovo izvorno okolje, pomeniti prostor za »prižiganje ognja«, ne pa zgolj prostora, kjer se na hitro polnijo »velika in na dnu preluknjana vedra«.

Peticija za spremembo šolskega sistema

Kaj si želi več kot 14.000 podpisnikov peticije, ki naj bi radikalno spremenila slovenski šolski sistem

1. Predlagamo zmanjšanje obsega snovi.
2. Predlagamo zmanjšanje obsega domačih nalog.
3. Predlagamo ukinitev nacionalnega preverjanja znanja – transformacija v kompetenčne teste.
4. Predlagamo zmanjšanje številčnega ocenjevanja in predlagamo opisno ocenjevanje oziroma ocenjevanje napredka – formativno ocenjevanje.
5. Predlagamo sprejemne izpite za srednjo šolo, gimnazijo in fakultete.
6. Predlagamo več gibanja in več športa.
7. Predlagamo medpredmetno in medgeneracijsko povezovanje.
8. Spodbujanje iskanja, vrednotenja in povezovanja informacij.
9. Ukinitev mature v obstoječi obliki kot edinega kriterija.
10. Redna izobraževanja in usposabljanja učiteljev, spodbujanje novosti, nagrade za iznajdljive učitelje.
11. Ničelna toleranca do psihičnega in fizičnega nasilja.
12. Enakovredna obravnava otrok s posebnimi potrebami.
13. Zmanjšanje števila otrok v razredu ali povečanje števila pomočnikov v razredu in preoblikovanje prvega razreda.
14. Poziv vsem staršem, Zvezi aktivov staršev Slovenije, učiteljem, učiteljskemu združenju in ministrstvu k dialogu.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.